Leta 2013 so poslanci v parlamentu ganljivo složno podprli zakon o poenostavljeni prisilni poravnavi za “mala” podjetja na robu bankrota. Na površju naj bi šlo za dobrohotno potezo reševanja slovenskega trga, delovnih mest in malih podjetnikov, ki jih je potopila veleslavna svetovna gospodarska kriza, ustvarjena leta 2008. To je tista zadnja velika svetovna gospodarska kriza, ki je skoraj zdesetkala srednji razred in ga premaknila v revni sloj, medtem ko je na drugi strani pomagala peščici najpremožnejše elite, da so svoj kapital podvojili ali celo potrojili. Tudi slovenski politiki so se v povsem enakem slogu odločili, da bodo pomagali slovenskemu gospodarstvu.
Ponudila se je odlična priložnost, da se navidezno dobrohotnost “reševanja malih podjetij na robu zloma” zlorabi za povsem načrtno uvedbo luknjaste zakonodaje, ki omogoča tudi velikim prevarantom, da v imenu “malega” podjetja “rešijo” svoj pohlep in luksuziranje na račun države. Završalo je šele v trenutku, ko se je pred sodiščem z odpisom dolga v vrednosti 29 milijonov znašel slaven predstavnik družine Janković s slavno verižico podjetij, ki so pod okularjem medijev in bojda tudi organov pregona zaradi sumljivega poslovanja že vrsto let. V primerjavi z zakonodajo, ki “rešuje” premožne, omrežene in kriminalno kronično sumljive, so organi pregona in sodstvo milo rečeno neučinkoviti. Kako bi bilo drugače, če pa živimo v državi, ki v skladu s svetovnim trendom uspeva učinkovito legalizirat kriminal, ne pa tudi enako učinkovito ustvarjat demokratično, enakopravno in socialno pravično državo za blagostanje in dobrobit državljanov. Kako je mogoče, da nekdo zapravi milijone za luksuziranje, kot je znano za Jureta Jankovića, čeprav ne prejme niti približno toliko dohodkov iz nobenega znanega vira, je jasno vsakemu bebcu – razen predstavnikom sistema države Slovenija. Ni še znana finančna izguba za Slovenijo zaradi legaliziranega finančnega kriminala, kakršnega si noben državljan, ki se zapufan komaj prebija iz meseca v mesec, ne bi mogel privoščit, tudi če bi hotel, ker bi mu takoj za vratom viseli upniki in marljivo delujoči organi pregona. Drzen in pogumen siromak, ki se trudi preživet s svojimi sposobnostmi, kompetencami in po možnosti celo z moralno držo, se lahko pod nosom obriše za odpis svojih malih dolgov. Spremljali ga bodo lahko še po smrti na plečih potomcev. Zato lahko le državljansko pokorno plačuje davke za odpis turbulentnih dolgov premožnim siromakom na duhu in značaju, ki jim nikakor ne uspe obubožat, pa če se še tako trudijo.
Da omreženim in privilegiranim ni treba prevzemat niti 10 odstotkov odgovornosti za svoja sporna ravnanja, nesposobnost in/ali vpliv neljubih okoliščin, kot so primorani trepetat pred tveganimi potezami ostali državljani, ni le posledica arogance premožnih omreženih in privilegiranih, ampak tudi in predvsem aroganca, nesposobnost, skorumpiranost in diletantstvo političnega kadrovanja ter popolna odveza prevzemanja odgovornosti za škodljivo delovanje. Zakon je bil sprejet, ko se je Jankovićeva stranka Pozitivna Slovenija ravno udobno namestila v parlament. Logično. Senko Pličanič z vso nekdanjo koalicijsko in opozicijsko parlamentarno tolpo, ki je spackala in sprejela mafijski zakon navkljub opozorilom s strani Zakonodajne pravne službe na luknjasto packarijo zakona o poenostavljeni prisilni poravnavi, lahko mirno lapa medijem o takratnih dobrih namenih. V parlamentu so glasovali za zakon ideološki fahidioti (zato lahko Janševa klika zdaj samo potuhnjeno molči), poslanci z osebnim interesom legalizacije kriminala, v kolikor imajo v krogu svoje družine in prijateljev podjetniške “ambicije”, prosjaški skorumpiranci za drobiž in diletantska uporabna megla (to so tisti večinski najhujši primerki negativne selekcije, ki tudi v primeru vstopa v parlament samo lobotomično pritiskajo na gumb po navodilih vodje). In nihče ne odgovarja niti za tako očitno škodljivo in skorumpirano ravnanje.
Kako je mogoče utemeljit dobre namene, če je zakonodajo pisala celo Nina Plavšak, ki je znana po izjemnih pravnih dosežkih na področju tajkunskega šušmarjenja? In kakšni neki so dobri nameni aktualne vlade, ki še vedno bojda “zaupa” enaki pravni ekipi v imenu stroke, vključno z Nino Plavšak in Miodragom Đorđevićem? Bo ista nestrokovna stroka popravljala aktualne napake v zakonodaji, ki sploh niso bile napake? S kakšnimi bedarijami se je treba v tej deželi negativne selekcije in primitivizma ukvarjat. Ponižujoče.