Ljubljana ni več ljubljena

Pomembnemu prispevku o kulturni politiki v prestolnici bi dodala še nekaj pripomb. Ob prispevkih o uničujočem vplivu na razvoj (alternativne) umetnosti zaradi manipulativnih vzvodov sodobnih tržnih prioritet se širši populaciji bralcev zlahka zdi, kot da berejo zgolj jamranja neke manjšine umetnikov, ki predstavljajo sistemsko neetablirane “autsajderje” in bi po logiki stvari pač radi več najbolj ugodnega prostora in ustvarjalnih priložnosti za čim manj denarja, ki ga itak ne premorejo.

Vendar podoba, ponudba in s tem vsebina nekega mesta vpliva na atmosfero, mentaliteto in način preživljanja prostega časa vseh državljanov, ki so bolj ali manj vezani na življenje v določenem mestu. In turisti prav tako vstopajo v vzdušje mesta, ki ga tvorijo točno določeni prebivalci. Vemo, da se danes nekoč kultne prestolnice, ki so veljale za kultne ravno zaradi mestnega utripa, kulturnih specifik in načina življenja meščanov, spreminjajo v prostrane trgovine z bleščečimi tlakovci, pri čemer postaja za povprečnega turista povsem vseeno, ali se gre drenjat v Barcelono ali pa v Benetke. Tudi vožnja z gondolo ni več tisto, kar je nekoč bila, ker ni več prisotne enake emocije in avtentičnega kulturnega konteksta.

Ljubljana več kot očitno drsi v primerek mesta, ki se predvsem v središču prestolnice ponaša z bleščečimi tlakovci, trgovinami ter neštetimi bari z eno in isto precenjeno ponudbo, “glasbo” in gnečo miz in stolov na bolj ali manj hrupni lokaciji. Domačini postajajo izganjan nebodijihtreba, saj si življenja v mestu večinoma ne morejo več privoščit. Prestolnica izgublja prebivalstvo, s tem pa izgublja dušo, karakter in smisel. Povprečen turist si v takšnih prestolnicah ne more obetat nikakršnega posebnega doživetja, razen da Kitajci naškljocajo nešteto selfijev na Zmajskem mostu. In življenje domačinov itak ni več tisto življenje, po katerem si se v Ljubljani počutil doma – domač, saj mesto ni več dom, ampak samo velika trgovina na prostem brez duše. Mateja Koležnik je v zadnjem intervjuju, ki ga je v svoji pogovorni oddaji vodila Miša Molk, pojasnila razliko v vzdušju na Dunaju, ki še dobro dojema in vrednoti na primer pomen kavarn v prestolnici. Ne le za umetnike, ampak za vse, ki dihamo isti zrak. Pri tem seveda nimam v mislih kavarne, ki je del hotelske kvaziluksuzne sterilne ponudbe, kjer od praznine tvegaš napad panike in od bleščanja predmetov slepoto. Konec koncev popolnoma verjamem tudi Mitji Ličnu, direktorju založbe Goga, ki je v enem izmed intervjujev v reviji Bukla izjavil, da je zaradi županove naklonjenosti kulturnikom življenje v Novem Mestu bolj kakovostno kot v Ljubljani, kamor je smiselno prit samo še na kakšen sestanek. Prestolnica kot “meeting point” in prehodno sprehajališče za turiste in nič več.

Ampak Zoran Janković ima v rokavu domnevno dobrega asa v odnosu do kulture. Baje ravno MOL pod njegovim upravljanjem namenja kulturi največji finančni delež v primerjavi z drugimi slovenskimi mesti. Še eden izmed sodobnih kapitalističnih trikov. To neprestano čudenje, kam izginjajo investicije, ki se v praksi nikjer ne zaznajo v tako silnem učinku, kot ga interpretira birokracija in beleži statistika. Razpolaganje s finančnim kapitalom je namreč najbolj pomembno v podrobnostih. Kakšen je resničen namen investicij, se kaže ravno v teh podrobnostih. Včasih je treba tudi malo več investirat v hranjenje množice neučinkovitih podvigov, da bi nezaželen vdor učinkovitih vsiljivcev utišali in vsaj pregnali na obrobje, da ostane ključen motiv ideologije mesta neogrožen. Kakšen je ključen motiv našega glavnega mesta, pa lahko vsak spozna zelo hitro, ko se želi zvečer sprehodit skozi Ljubljano in doživet kar koli, česar ne bi želel pozabit že vnaprej. Razen obiska gledališča ali Kinodvora je bolje, da ostane kar doma.