Dr. Matjaž Voršič se ni zmogel odpovedat vsakoletni zabavi frustrirane plenilske mačoidne mentalitete, pa je odfrčal v Namibijo na lov. To se v primitivni družbi imenuje “razburljive počitnice”. V socializirani družbi na višjem nivoju od neandertalca predstavlja lov v izrednih in nujnih primerih kvečjemu mukotrpno dejavnost, za kakršno bi človek pričakoval poplačilo in psihiatrično pomoč, podobno kot vojak. V izrojenih psevdociviliziranih skupnostih pa so patriarhalizirani samci in samice pripravljeni obilno plačevat, da jim do zob oboroženim na varni razdalji nastavljajo živali pred nos za odstrel, da bi se bojda počutili močnejši in večvredni. Osebna vrednost in notranja moč človeka sta očitno lahko še vedno esktremno nizki in nizkotni lastnosti. V Namibiji ubogim na duhu, a z debelo denarnico, torej nastavljajo pred nos afriške živali, pred kakršnimi se sicer človečku v divjini tresejo gate, da bi se homo sapiensi bahali pred sebi enakimi nizkotneži s trofejami.
Ker ironija nikoli ne počiva, je zdravnika, ki mu predstavlja funkcija morale in etike za človeško družbo očitno precej tuj pojem, napadla nevidna zver, ki je ni mogoče sestrelit niti z očali, pa je sredi “biološke vojne” uvozil v Slovenijo južnoafriški sev novega koronavirusa. Hvala lepa! Vsa ugibanja, kdaj je bil sicer sila učinkovit in produktiven kirurg cepljen in koliko je upravičeno, da je odpotoval na počitnice v deželo s praktično neobstoječimi ukrepi proti širjenju covid-19, so povsem odveč in popolnoma irelevantna. Oseba, ki bi svoje poslanstvo dojemala resno in širše od mehanske dejavnosti, česa takega ne bi zakuhala niti v sanjah.
Dr. Voršič je le eden izmed primerov osebe, ki v sodobni neoliberalni blaznici ne dojema pomena svojega poslanstva. Primer je ponovno razkril še številne nianse družbeno škodljive prakse. V primeru zdravniškega poklica gre za pogreb bistva Hipokratove zaprisege, s čimer so povezane številne verbalne manipulacije in hinavske interpretacije problema. Dr. Matjaž Voršič je kot mnogi drugi kolegi redno zaposlen. Pač v UKC Maribor, kjer pacienti tudi na operacijo hrbtenice čakajo mnogo predolgo. Tako dolgo, da se jim poleg bistveno slabše kakovosti življenja zlahka stanje tudi bistveno poslabšuje. Ampak v izrojeni neoliberalni družbi, ki ji vlada dobiček peščice pred človekovim blagostanjem, to nikogar ne bi smelo brigat. Zavarovalnice in zasebni dobičkarji lahko zato odlično sodelujejo. Zdravnik, ki mu veliko pomeni predvsem plen, pač redno opravi toliko dela, kolikor omogoča zavarovalnica. Ker pacientov nikoli ne zmanjka in trpijo, jim dobrohotno “pomaga”! “Dobrohotno” jim svetuje zasebno opravljen poseg, če le uspejo napraskat dovolj denarja, ostali naj se pa jebejo. Zdravnik, ki je kronično na lovu za dobičkom, se bo neverjetno “žrtvoval” in deloholično opravljal posege zasebno. Vsi zadovoljni, vsi srečni. Razen pacientov seveda, predvsem ekonomsko deprivilegiranih pacientov. Sistem deluje!
Naj opozorim na nekaj, česar ne zasledim v poudarjanju nikjer v medijih. Zdravnik, ki zavrne pomoči potrebnega človeka, ker si zdravljenja ne more privoščit, ni več zdravnik! V ZDA, zibelki neoliberalne legalizacije umorov preko zdravstva, so tovrstni primeri nekaj precej običajnega. Ker se danes celoten zdravniški ceh povsem legalno skriva za sistemom, ki po svetu zavrača zdravljenje ljudem, ki si pomoči ne morejo privoščit (niso niti zavarovani), lahko mirne duše rečemo, da smo zdravniško poslanstvo uničili. Ne obstaja več. In mirno lahko črtamo Hipokratovo zaprisego, ker je laž! Da ne bo pomote! Seveda zdravnikom privoščim dober zaslužek, ki omogoča dovolj udobno eksistenco, da je lahko oseba, ki opravlja družbi koristno delo, primerno funkcionalna. To privoščim vsem, ki opravljajo družbi koristna, plemenita ali izobraževalno nenadomestljiva dela in poslanstva, a so večinoma ravno v sistemu, ki ga živimo, najbolj degradirani, celo na nivo prostovoljnega (neplačanega) dela. Vendar bi se morali zdravniki zavedat, še posebej njihov sindikat, da je kakršen koli boj za lastne pravice in dobiček, popolnoma neutemeljen in moralno ničvreden, če ni povezan z visoko stopnjo brižnosti do pravic in blagorja pacientov! Ne morejo se zdravniki borit za izključitev iz skupnega plačnega sistema in krasno sodelovat z zavarovalnicami pri izsiljevanju pacientov, da prehajajo v samoplačniško sfero, v kolikor niso jasno in glasno naznanili, da je Hipokratova zaprisega blef in da zdravniški poklic ne obstaja več. Kot je dr. Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenija, izjavila, da naj bi zdravniki enako kot drugi podjetniki samo opravljali svoje storitve. Torej so zdravniki samo mehaniki za popravila človeških teles. Morda bi podobno avtomehanikom lahko zdravnike preimenovali v “človekomehanike”. Zdravnik kot poslanstvo je namreč precej več od mehanika, ki prodaja svoje storitve. Razčistimo s pojmi!
Državljanom prav tako ni v interesu, da zdravniki delajo po 12 ali 16 ur dnevno. Da se na lovu za dobičkom upehajo, morda celo do lastne prezgodnje smrti. Interpretacija, kako se zdravniki žrtvujejo, ker nabijajo nadure v nočnih izmenah, tekajo od zasebnika do zasebnika, da bi “pomagali” čim več pacientom, je nesprejemljivo norčevanje iz ljudi! Državljani ne želimo, da nas obravnavajo kronično utrujeni zdravniki. Še manj zdravniki na takšnem ali drugačnem dopingu. Kar se državljanov tiče, lahko mirno prenehajo z deloholično norišnico, ki bi morala bit pravzaprav prepovedana! Še posebej na tako občutljivem področju, kot so človeška življenja v rokah mehanikov … ali zdravnikov? Zdravniki naj se kar glasno uprejo temu silnemu žrtvovanju za paciente! Verjamem, da jih bomo državljani številčno in glasno podprli v tem boju za človekove pravice, ker nam je v interesu sistem, ki bo omogočal dovolj zdravstvenega kadra, kakovostno javno zdravstvo in skrajšanje čakalnih vrst. Ne želimo, da gre celotno zdravstvo po poti zobozdravstva, ki je privatizirano že do tolikšne mere, da si z javnim zobozdravstvom praktično nihče več ne more zadovoljivo pomagat v celoti.
V kolikor številni zdravniki s sindikatom na čelu seveda ne podpirajo sprememb zdravstvenega sistema v dobrobit pacientom, ampak kvečjemu navijajo za zaostrovanje neoliberalne diktatorske politike, ki tudi njim omogoča kopičenje dobička na račun prikrajšanih in izsiljevanih deprivilegiranih pacientov, mlajših zdravnikov in zdravstvenega osebja, pa prosim, če nas nehate zajebavat v glavo s podcenjevalnimi flancami o neverjetni požrtvovalnosti zgaranih in učinkovitih dobrodelnikov v belih haljah. Ne, hvala!
Tokrat gratulujem.
Super napisano. Včasih se sprašujem zakaj je toliko psihopatov v medicini, katerim sta denar in status pomembnejša od človeških življenj? Sem imela z zdravniki bolj slabe izkušnje, da o njihovi vzvišenosti ne govorim, vsaka čast srčnim in človeškim zdravnikom, ki se niso prodali. Sem imela v otroštvu bolj človeške dohtarje, ki še antibiotike za vsako stvar niso predpisovali sam to so stara generacija, mlajša generacija pa samo za plačana izobraževanja na Maldivih in podkupnine! Dr Peter Gotzsche je super opisal temno stran medicine v svojih knjigah!