Ali se nismo ničesar naučili iz zgodovine? Vprašanje, ki ga slišimo neštetokrat, ko spremljamo poduke izobražencev o nerazumnih ponavljajočih se grozotah v preteklosti ali sedanjosti na drugem koncu sveta. Iz udobnega naslonjača zveni pametovanje vsaj sprejemljivo, če že ne ekskluzivno zanimivo. Ne zavedamo pa se nujno, da morda poslušamo všečne modrosti marsikoga, ki se tudi sam ne zaveda dobro, da ob razkrinkavanju ozadja nezaslišanega ravnanja negativnih figur iz zgodovine s svojimi krdeli, pravzaprav predstavlja tudi sebe nekoč v prihodnosti.
Od kod neki se pojavljajo armade posiljevalcev, podrhaljenih hujskačev, mučiteljev, slaboumnežev na položajih moči in klavcev v vojnah? Se sukajo med nami? Jih morda osebno poznamo? Oh, ne. Gotovo bi jih prepoznali, mar ne? Pajade! Lahko bi jih prepoznali, če bi želeli, a se v stanju relativnega miru in uspešnega preigravanja osebnih koristi večina običajno ne želi zavedat potuhnjene in razmeram prilagojene prisotnosti banalnosti zla. O fenomenu, ki je pravzaprav kliše, spregovori skozi oprijemljivo intimo na primer odličen mali veliki srbski film Dobra žena v režiji Mirjane Karanović.
Naj seže glas kretenov v deveto vas, da so le Naši kreteni! Tudi izobraženci, ki od nekdaj predvidljivo lajajo v pravilno ideološko označen rog, so edini sprejemljivi za javnost, čeprav je že povsem očitno, da bi jim celo odličnjak na gimnaziji in kasneje doktor filozofije in nemške književnosti Joseph Goebbels lahko le čestital za dobro promovirane banalnosti in primitivizme, ki jih leporečno izgovarjajo z intelektualnim okrasjem in z bojda dobrimi nameni. Če mislite, da pretiravam in še nismo tam, kjer trdim, da že smo, prisluhnite Noamu Chomskemu, ki poziva k segregaciji necepljenih, ker po njegovem mnenju pomembno ogrožajo skupnost. Levičarski ideolog, ki mu je strah očitno izmaličil obraz, razkriva drastičen deficit razuma. Prepoln infantilnega sovraštva trobezlja, da bi morali necepljene ljudi povsem izolirat, pri čemer ga ne briga, kako bi prišli do hrane. Naj pocrka golazen, mar ne. Bojda so necepljeni nezaželeni udeleženci v prometu, ker širijo virus.
Če bi bil Chomsky vsaj približno informiran, kot se za vsakega intelektualca spodobi, bi se zavaroval s cepljenjem in se hkrati polno zavedal, da je SARS-Cov-2 zelo vsestransko uporaben virus, saj se tudi cepljeni okužijo in širijo okužbo, pri čemer cepljeni bistveno bolj ogrožajo necepljene zaradi verjetnega težjega poteka bolezni. Vedel bi tudi, da se cepljenim za razliko od necepljenih, ki se morajo kar naprej testirat in mastno financirat preprodajalce hitrih testov, sploh ni treba testirat, kar pomeni, da cepljeni širijo virus bistveno bolj nemoteno. Skratka, nekateri čakamo, kdaj bodo že napovedali sezonsko cepljenje.
Novinarji, ki bi želeli opravljat svoje delo profesionalno, so zdaj povsem na udaru in slej ko prej utišani. Preprosto ne smejo javnosti posredovat kakršnega koli argumentiranega prispevka ali pogovora, ki bi kakor koli izražal kritiko aktualne družbeno politične situacije, kakršna se nemoteno izvaja in utrjuje kot sprejemljiva norma za bodočnost. Večina novinarjev je seveda povsem prilagodljiva, brez hrbtenice in gotovosti v lastno intelektualno zmožnost ustrezne presoje že od prej, ampak zdaj je povožen še skromen preostanek profesionalno sprejemljive peščice. Do uslišanega glasu prihajajo predvsem člani “covid gestapa”, ki so doživeli svoj trenutek pomembnosti, saj lahko s podporo medijev minirajo inteligentne in razgledane razumnike.
Vse je sprejemljivo, brez izbire sredstev, da le služi edini sprejemljivi agendi. No, in to je ključna definicija fašizma. “Covid gestapo” sestavljajo bralno nepismeni, čustveno neuravnovešeni in nevarni agresivci, ki niso sposobni sestavit niti enega pogojno sprejemljivega argumenta za kar koli. Pojavi, ki smo jih prej vsaj označevali za navadne nadležne trole, so zdaj postali sprejemljivi eksekutorji, ki jih ne ustavlja niti domnevno intelektualna elita. Razen redkih izjem večina v najboljšem primeru hinavsko molči. Čakajo na trenutek, ko bo tortura mučnega precepljevanja bojda minila in potem si domišljajo, da bodo na varnem spet začeli bevskat s pametnimi in moralno vzvišenimi teorijami o surovi neoliberalni stvarnosti, ne da bi jim kdo metaforično ali konkretno pljunil v obraz.
Obstaja namreč že prepoznaven obrazec iz zgodovine. Po toči, dolga leta po koncu vojne ali razpadu določenega režima, se trudijo konformistični in oportunistični dobičkarji rehabilitirat svoj imidž s puhlico, da v času vrenja ljudje marsičesa niso vedeli, kam bo kaj pripeljalo. Verjeli naj bi v dober namen terorja in širjenja neumnosti za skupno dobro. No, to so navadne laži! Številne tovrstne primere sem skozi leta z zanimanjem preverjala, ali je obstajal dovolj artikuliran faktor razumnikov, ki bi jim oportunistični vojni dobičkarji zlahka prisluhnili, ker so bili dovolj inteligentni! In vedno je bila ugotovitev tako preprosta, kot je preprosta zdaj! Zlahka bi razumeli in dojeli, a niso hoteli. Potuhnjeno so se udinjali in molčali tisti, ki bi zavoljo osnovne moralne dolžnosti lahko prispevali k ustavitvi drhaljenja in mračne bodočnosti. Vedno so obstajali razumni uporniki, ki bi jih lahko slišali, pa so jih raje prezrli, preganjali in zatrli! Včasih je najbolj ugledno in osmišljeno postat žrtev škodljivih bleferjev, ki nikoli ne bodo zadovoljni s svojo vlogo, kaj šele s slepovernimi podporniki, ki jih ne more nihče pri zdravi pameti spoštovat.
Najkasneje zdaj je že popolnoma jasno, da covid in politika narave prisilnih ukrepov pač nista nek povsem ločen proces v imenu skrbi za javno zdravje, ampak prekleto prepletena pojma z neoliberalno politiko prihodnosti, ki jo Janis Varufakis imenuje tehno-fevdalizem. Osebno menim, da je izraz morda pomanjkljiv, saj ne gre le za tehnološki fevdalizem, ker se plenjenje odvija tudi preko farmacije in plantaž za pridelavo hrane. Najbolj znana sta predvsem monopolna dobičkarja Jeff Bezos in Bill Gates. Res strokovnjaka in pol za vse družbene izzive sveta. Gates zdaj že povsem odkrito sestankuje predvsem z britansko vlado o poslovnem sodelovanju pri mednarodnem obvladovanju bodočih pandemij, javnega zdravja in zelenega biznisa na področju novih tehnologij.
Skrajno žalostno je, da je tudi intervju Slavoja Žižka z Janisom Varufakisom v Cukrarni le potrdil razlog za resno zaskrbljenost glede prihodnosti. Dva ne ravno slabo stoječa zvezdniška intelektualca sta zelo počasi in ležerno kramljala polni dve uri o marsičem, kar smo od njiju slišali že prevečkrat. Varufakis je ponovno prodal zgodbo o Sirizi in domnevnem notranjem izdajalcu Alexisu Ciprasu. Okej. Dobro, da si levičarji malo osvežijo spomin na politiko Angele Merkel, ki so jo povsem neupravičeno častili zaradi sprejema milijona beguncev v Nemčijo, preden je zaloputnila vrata in zapečatila svojo preračunljivo gospodarsko pretehtano “dobrodelnost”. Trening proti naivnosti je vedno dobrodošel. Pozitivno je tudi opozorilo, kako se lahko maščuje slabo premišljena ideja o dobrobiti nacionalizacije, medtem ko imajo države v pesti ravno tisti plenilci, proti katerim naj bi se borili.
Ampak! Tudi Žižek in Varufakis sta se varno in potuhnjeno povsem izognila aktualni covid norišnici, kot da ni povezana s prihodnostjo tehno-fevdalizma. Pa je! Varufakis je sicer za Val 202 podal izjavo, s katero je kot oseba, ki je cepljena in podpira cepljenje kot najbolj pomemben medicinski dosežek v dobrobit človeštvu, izjavil, da so največji problem v aktualni kolektivni norosti antianticepilci. Obregnil se je ob nevarnost sejanja sovražnih emocij in prisilnega načina nagovarjanja ljudstev. Vendar pa si ni upal dregnit v bistvo levičarskega problema. Še posebej komunistični fanatiki so zdrsnili globoko v srhljiv sentiment egalitarnosti, zaradi česar cepljene ideologe trga od besa nad vsemi, ki se ne cepijo v imenu enakosti. Kako si drznejo nekateri zavračat nekaj, kar predstavlja državljansko dolžnost. Neoliberalna diktatura odlično uporablja tako fašistične kot komunistične sentimente v svoj prid.
To pa sploh še ni najhujši problem. Levičarji, ki so aktivistično podpirali politiko precepljenosti že od začetka, so se za razliko od ideološko itak neoliberalno profilirane desne politike znašli v hudi zagati. Levičarji, ki naj bi bili varuhi deprivilegiranega delavskega razreda, zastopniki revnih slojev in vseh brez približka enakih možnosti znotraj neoliberalne diktature, so v primeru podpiranja prisilnih ukrepov, ki so drastično udarili tudi po delavcih v tovarnah, od koder izvirajo množični upori po Zahodu, postali kar naenkrat tisti, ki ne podpirajo deprivilegiranih skupin v družbah in celo kar deprivilegiranih revnejših držav.
Kar naenkrat so začeli tudi levičarji zmerjat prekleti Balkan, kjer živijo bojda sami bebci, ker se nočejo cepit. Vzhodne države! Uh, kakšni kreteni, sovražniki svetle prihodnosti, kakršno smo živeli prej. Prosim??? Prej je bilo vse krasno in želeli bi povrnitve v raj? No, to je to salonsko levičarstvo, ki v teoriji pametuje z udobnega naslonjača, v praksi pa se pokaže njihov stvarni domet. Redni bralci Noama Chomskega skupaj z njim zdrknejo v brezno navideznega paradoksa. Razumevanje družbene realnosti sega le do meje lastne buržujske percepcije. Sramota seže celo tako globoko, da so začeli levičarji opevat bogatejše države, kjer je precepljenost naposled visoka, kot zgledne zrele demokracije v primerjavi z vzhodnimi in balkanskimi bebavimi divjaki.
Skratka, ko se levi aktivisti aktualne prisilne politike oglasijo, imajo resen problem sami s seboj, zato večina raje molči, najbolj trapasti se pa celo oglašajo s fašizmi, čudenjem in neumnimi diagnozami družbene stvarnosti. Zrele demokracije, ki jih danes opevajo “covid gestapovci”, so na primer v obdobju, ko je bila epidemija tudi pravno ustrezno razglašena in bolj ali manj ponesrečeno vodena po državah, nasprotovale dodelitvi večje finančne pomoči najbolj prizadetim državam ob izbruhu covida-19. Vikingom in Nizozemski ni dišalo, da bi solidarno delili usodo s huje prizadetimi državami v stiski. Zrele demokracije v neoliberalnem sistemu so zrele točno toliko, kolikor ohranjajo ekonomsko privilegiran status, ki je tudi posledica plenjenja in vojnega dobičkarstva iz zgodovine.
Tudi ne drži, da so se v teh “zrelih” demokracijah državljani prostovoljno množično cepili, ker so tako pametni! Ne, mesece in mesece so cincali in oprezali, preden je pod hudimi pritiski izsiljevalskih ukrepov naposled večina klonila. Stopnja precepljenosti je povsod naraščala po polžje. V čem pa se razlikujejo od revnejših držav? Predvsem v tem, da dovolj široka populacija zaseda sredi kritičnih časov relativno udobne zaposlitvene položaje ali status podjetnika z relativno visokimi dohodki glede na revščino, ki predstavlja učinkovito grožnjo z vseh strani. Pod silnimi pritiski prisilnega cepljenja so večinoma s časom presodili, da bi lahko veliko izgubili, v kolikor bi se odločili za uporno nezaupanje v skorumpirane roke, ki jih hranijo.
Na drugi strani so deprivilegirani sloji in države, od delavskega razreda preko prekarcev pa do marginaliziranih kulturnikov, ter ozaveščeni intelektualni posamezniki, cepljeni ali necepljeni, ki razumejo situacijo, v kateri revna in izkoriščana populacija preprosto nima česa izgubit, da bi jih prepričalo tarnanje, kako je treba rešit gospodarstvo in zdravstvo, ker naj bi bilo stanje pred izbruhom covida tako rajsko. Izkoriščani in podcenjeni se ne veselijo dodatnega nadzora in prisile, da bodo še bolj pridno garali brez bolniške odsotnosti, dokler ne bodo itak zgarani zboleli na smrt.
Čeprav mediji po diktatu oblasti, ki sledijo toku neoliberalnih reform, redno prikazujejo upornike cepljenja le kot posmeha vredne slabo izobražene retardirance, ki ne verjamejo v obstoj virusa ali so zavedeni od raznih vaških pohlepnih posebnežev, ki verjamejo v vseobsežno moč ezoterike, resnica zato ne bo izginila.
Resnica o razrednem boju.
Če se torej poslužim komične komunistične fraze “Še pomnite, tovariši!”, naj spomnim na začetek epidemije, ko še ni bilo cepiv na voljo, pač pa polno razgretih polemik o ustreznem pristopu pri zaviranju epidemije s pomočjo mask, razkužil in slavnih “lockdownov”. Preden smo bili deležni delne ustavitve gospodarstva, šolanja na daljavo in izolacije na domu, smo veliko kramljali o pomembnosti izkoristka ustavitve sistema! Zdaj bomo lahko v miru premislili življenje in zahtevali šolske in druge sistemske reforme v smer bolj socialne in pravične države.
In kaj se je dogajalo? Politikanti so začeli ljudi obremenjevat z banalijami. Minorni problemi iz gospodinjstva in sprehodov so postajali novice tedna. Maske gor, maske dol, rogljiček gor, rogljiček dol. Pedagoška klika je družine zasipavala z učnim programom, kot da bodo šolarji propadli v življenju, če bodo kakšno učno snov obdelali drugače ali celo preskočili. Prenašat smo morali kretenizme v imenu zaskrbljenosti, češ da bodo otroci postali debeli in motorično nesposobni, ker ne hodijo v šolo. Oblasti niso vlagale niti v zdravstveni sistem niti v kader. Še danes ne. Podkupujejo zdravstveno osebje in določene veličine v stroki, ki sodelujejo z vlado, za promocijo cepljenja pač. Denar razmetavajo daleč stran od socialne prihodnosti. Neoliberalizacija kot nadaljevanje ukrepov še iz predhodne finančne krize je pod covid histerijo le v pospešku. In zdaj smo, kjer smo.
In kaj se dogaja? Celo socialni levičarji tulijo, da bi se radi čim prej vrnili v rajsko neoliberalno preteklost pred covid obdobjem. Da ne razumejo, kaj neki je narobe s kreteni, ki se nočejo cepit. Oh, saj se bodo cepili, slej ko prej, in ne le enkrat. Necepljeni uporniki bodo težko zdržali pritiske, ki še sledijo skozi zimo, tako da se res ni treba bat, da bo premalo ljudi na Zahodu ostalo necepljenih.
Cepljeni boste vsi redno, tudi in predvsem v glavo.
Začnite raje čim prej razmišljat o usodi cepljenih ali necepljenih v fevdalistični prihodnosti, da se ne boste nekoč počutili preveč trapasto, ko se boste spomnili, kaj ste zganjali danes. Nerazgledanim in frustriranim članom “covid gestapa”, ki jim v aktualni ekonomski vojni danes ni nerodno razsajat s primitivizmi, etiketiranjem in širjenjem sovraštva proti namišljenemu sovražniku, bo pa v prihodnosti zagotovo še zelo nerodno. Upravičeno!
Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 31.10.2021