Tipičnemu primeru nažganosti v klinično treznem stanju s skrbno izbranimi udeleženci gostilniškega čvekanja o pandemiji smo bili priča ob ogledu oddaje Skupaj naprej!, ki sta jo pripravili TV Slovenija in POP TV. Pandemija odpira številna pomembna vprašanja na praktično vseh področjih človekove tuzemske eksistence, a smo oropani sleherne vsebinske polemike za prihodnost v obče dobro. Še nikoli prej kot v obdobju covid-19 ere nisem tolikokrat slišala priznanja, da nekdo nečesa ali nekoga ne razume. Da ne razume, zakaj se v Sloveniji dogaja, kar se dogaja. Vendar pa je tudi več kot očitno, da ne obstaja niti najmanjši interes, da bi kar koli razumeli, česar pač ljudje po potrebi nočejo razumet. Tudi v studiu aktualne oddaje v imenu sloge ni bilo nikogar, ki bi pojasnil gostom in novinarkam tisto, česar preočitno ne razumejo.
Novinarji trdijo, da so ustvarili oddajo, v kateri nastopajo sogovorniki različnih političnih stališč in odnosa do covid ukrepov. Cepljeni in testirani. Po oddaji sta obe voditeljici izrazili mnenje, da jim je uspelo! Kdo te bo hvalil, če samega sebe ne boš, mar ne. Situacija je izpadla predvidljivo bizarno. V studiu namreč nisem zasledila gostov z drugačnimi političnimi stališči, kaj šele gostov z različnim mnenjem o precepljevanju ali o čemer koli na svetu. V domnevno prelomni oddaji tudi nismo slišali ničesar, česar se v imenu promocije cepljenja nismo naposlušali že do zdaj, dan za dnem. Konstruktivne misli ali rešitve niso del “positive thinking” populizma. Izbor gostov je bil temu primeren.
Poslušali smo paberkovanja nekaj slavnih oseb z različnih področij, ki imajo pač svoje mnenje, nikakor pa ne poosebljajo ničesar, kar bi obetalo upanje, da se gosti resnično ukvarjajo z vsemi ustreznimi vidiki pandemije in prihodnosti. Tudi dr. Alenka Zupančič je služila zgolj kvoti za zatežene in večini nerazumljene intelektualce. Nič hudega. Tudi ona je znotraj koncepta barskega kramljanja obvisela v studiu brez smisla in zgolj navrgla kakšno pozitivno misel za prihodnost. Logično, da nismo imeli priložnosti prisluhnit na primer dr. Gorazdu Kovačiču, ki mu je uspelo za MMC portal celo opozorit na pomen ohranjanja temeljnih človekovih pravic za prihodnost! Zdaj! Ne jutri, ko bo prepozno, saj se bodo dogajale že druge svinjarije na podlagi že pohojenih temeljnih človekovih pravic ob predvidljivi ekonomski krizi, ki nikoli ne odplakne kapitalistov. Virus ne bo izginil in drugo leto ne bomo zaživeli v raju.
Dr. Gorazd Kovačič je kot nekdo, ki podpira aktualno cepljenje, vseeno ohranil toliko razuma, da je dojel pogoj PC v javnem sektorju kot državni udar, ki prav gotovo ne more imet le kratkoročnih posledic. Podal je tudi predlog, kako bi bilo možno na ustavno znosen način rešit zagato prisilnega cepljenja. Referendum, na katerem bi odločali, ali želimo kot skupnost podpret obvezno cepljenje proti covidu-19, ki mora vsebovat tudi odškodninsko shemo, ali družba podpre svobodno izbiro za cepljenje.
Da je obvezno cepljenje edina rešitev za uvedbo odškodninske sheme, kot menijo celo prenekateri slovenski politiki, je sicer zmotno mišljenje! Nekatere države dobro poznajo tudi izraz “priporočeno cepljenje”, ki ni obvezno, a vseeno nudi odškodninsko shemo. Ker država priporoča določen poseg v telo, ravno tako prevzame minimalno odgovornost za morebitne negativne posledice. Odškodninsko shemo priporočenega cepljenja, pod kar spada tudi cepljenje proti covidu-19, poznajo na primer v Nemčiji, ZDA in nekaterih drugih državah. Država poskrbi, da deluje ključen regulator v domeni potrošnika in da se cepljene osebe počutijo vsaj bolj finančno varne v primeru nasprotnih rezultatov od zaželene in oglaševane varne zaščite s cepivi!
Ker nismo popolni idioti, nam je zlahka jasno, da se tudi aktualna cepiva izkazujejo za bolj ali manj varna, pa tudi korporacijski zmagovalec Pfizer v kapitalistični tekmi ni ravno zavidljivo varno ali učinkovito cepivo. Manj varna in učinkovita vektorska cepiva, kakor so se izkazala na podlagi opazovanja svetovne populacije poskusnih zajčkov do zdaj, se propagirajo kot dobrodelni paketi, ki romajo v Afriko. Tako delujejo meje etike znotraj neoliberalnega sistema.
Omejitve etike za zdravstveni ceh so ob širjenju neoliberalnega fevdalizma kolosalne, saj ob rapidni privatizaciji zdravstva, ki godi tudi prenekaterim zdravnikom, moralna drža o nudenju pomoči vsakomur, ki zdravljenje potrebuje, izumira. Upravljanja s pandemijo pa sploh ni možno izločit iz političnega konteksta. Zdravniki in znanstveniki so ljudje kot vsi ostali. Med njimi obstajajo bolj in manj profesionalni, bolj ali manj splošno razgledani, bolj etično zavedni ali bolj pohlepni, bolj politično oportunistični in podkupljivi ali krepostni. Obstajajo tudi zdravniki, ki prodajajo lažna PCT potrdila in nasploh sodelujejo v raznih koruptivnih podvigih v svoji karieri. In obstajajo zelo profesionalni in razgledani zdravniki z razvitim občutkom za empatijo in pomen etike, kar zelo vpliva tudi na strokovno delovanje. Tudi na področju medicine so slednji biseri ovirana manjšina. Mantra “Zaupajmo v znanost” sama po sebi brez upoštevanja človeškega faktorja in sistemskih okoliščin pri rabi znanosti ne pomeni veliko.
Kakršne koli razprave o etiki in boju za javno zdravje so povsem nesmiselne, dokler moramo državljani podpisovat odvratno izjavo, da se za cepljenje odločamo svobodno in da smo povsem seznanjeni z vsemi možnimi posledicami cepljenja. Če ne podpišemo lažne izjave, ne moremo do cepiva! Izjava, ki na državljane prelaga vso odgovornost zase in za družbo, medtem ko farmacevtske korporacije in države ne prevzemajo nikakršne odgovornosti do državljanov, čeprav nad njimi izvajajo vedno hujše prisilne ukrepe in jih navajajo na sprejemanje neoliberalne diktature kot nečesa, kar služi dobrobiti skupnosti! Stara plesniva zgodovinska fora. Medicinska stroka, ki za upravičevanje politike precepljenosti ne zmore v javnost posredovat nobenega moralno znosnega argumenta, naj raje prepusti razprave o etiki humanistično razgledanim in izobraženim intelektualcem!
Nemoralna krilatica, da žrtve negativnih stranskih učinkov cepljenja odtehtajo številne dobrobiti rešenih življenj pred boleznijo in smrtjo, je višek primitivizma, ki ima z moralo in etiko manj skupnega od čevlja s solato. Delovanje v dobrobit skupnosti pomeni, da po najboljši moči upoštevamo in spoštujemo tudi manjšine in dostojanstvo posameznika, ker nismo vsi na isti ladji in nismo vsi enaki v nobenem oziru! Delovanje za skupnost ne pomeni, da bi morali vsi skrbet, da bi postalo življenje čim prej in spet čim bolj udobno vsem tistim, ki jim je bilo do pandemije dovolj udobno znotraj sistema. Dovolj, da jih prej ni posebej brigalo propadanje malih podjetnikov, tegobe prekarcev ali dostopnost in kvaliteta zdravljenja bolnih ljudi!
Novinarjem in gostom v oddaji Skupaj naprej! bojda ni jasno, da je žrtvovanje za skupnost moralni zločin, v kolikor žrtvovanje za skupnost pomeni predvsem skrb za interese elitne peščice ali povprečne večine, medtem ko so ostali zlahka dojemani kot zgolj kolateralna žrtev, ki ne zasluži niti najmanjše pozornosti in so po potrebi deležni tudi izbrisa!
To, dragi moji sodržavljani, je moralni zločin in nima nič skupnega z osnovno etiko! Kako deluje večina zdravnikov, ki so pripuščeni z besedo v javnost? Kar naprej poudarjajo, kako težko je razne nezaželene zdravstvene reakcije povezovat s cepljenjem. Tehtnica naklonjenosti je preočitna. Cepiva si zaslužijo več zaščite kot državljani objektivne, solidarne in pravične obravnave. Če boste preverili, koliko odškodninskih primerov je v okviru obveznega cepljenja otrok sprocesiranih v Sloveniji že v primerjavi z drugimi državami, bo vsakomur jasno, zakaj se vsi, ne le anticepilci, idejam o funkcionalni odškodninski shemi le posmehujejo in zakaj zaupanje v stroko stagnira! V dveh letih, odkar traja covid-19 agonija, tudi nismo zaznali nobene resne investicije v zdravstvo, v dodatne prostore, ki bi jih itak krvavo potrebovali tudi za prihodnost, in v totalno podcenjen kader zdravstvenega osebja.
Šele zdaj, ko grozi zaprtje bolnišnic, se vlada malo zgane in odloči o drobni povišici plač medicinskim sestram, medtem ko novači študente in prostovoljce k poceni pomoči. Toliko je vredno delo in potrebe državljanov! Zato ne more zdravnik priletet pred kamere in obveščat državljane, da jim celo ob vsej znani korupciji v zdravstvu medicinska pomoč kmalu ne bo več nudena, tudi če plačujejo zdravstveno zavarovanje, ob tem pa namigovat, da je za nastalo situacijo odgovoren necepljen falot.
Ta necepljen ali zlovoljno prisilno cepljen državljan je morda daroval finančna sredstva za marsikaterega bolnega otroka, ki v Sloveniji ni prejel zdravstvene pomoči preko zavarovalnice. Ta državljan je morda pomagal dr. Samu Zveru pri zbiranju finančnih sredstev za napravo, ki jo hematološki oddelek nujno potrebuje. Ampak razmislite malo bolje! Zdravnik postane kar naenkrat zgolj državljan, ki prosi sočutne sodržavljane za pomoč v imenu pacientov. Politika kapitala nasprotuje socialni državi in hkrati podpira, da deprivilegiranim skupinam družbe pohodimo dostojanstvo in jim mečemo vbogajme, ko so prisiljeni v prosjačenje. Zanima me, kakšno bo etično stališče zdravniškega ceha, ki danes premalo bučno kritizira delovanje oblasti in ne nasprotuje neoliberalnemu sistemu ter privatizaciji zdravstva, ko se bo na primer začelo izključevanje zdravljenja necepljenih in ko bodo odobrena zdravila proti covidu-19 morda postala samoplačniška, kar prvi že uvaja Singapur?!
Kako bo zdravniški ceh v imenu etike do pacientov ravnal v zelo verjetni ekonomsko krizni prihodnosti, če se bo diskriminatorna obravnava pacientov znotraj javnega zdravstva razvijala in bo nastopil zdravstveni fašizem v imenu zaščite zasebnega sektorja in dobička korporacij? Kako se bo zdravniški ceh opredelil do morebitnega izključevanja pravic do zdravljenja na podlagi povsem arbitrarnega določanja, kdo naj bi živel dovolj zdravo ali premalo zdravo, da bi bil upravičen do koriščenja storitev v javnem zdravstvu? Situacija v ZDA, v zibelki neoliberalne diktature, je že dolgo porazna v odnosu do pravic državljanov tudi na področju javnega zdravja, zdaj pa zelo jasno prehajamo v čas drastičnega poglabljanja razslojevanja, krčenja človekovih pravic in digitalnega nadzora, ki na Kitajskem že cveti v polni totalitarni razsežnosti. Tudi razlike med revnejšimi in bogatejšimi državami se že izkazujejo, a jih covid psevdomoralisti bojda ne zaznavajo, pa se spet čudijo, zakaj v deprivilegiranih državah, kakršna je tudi Slovenija, ni složnega navdušenja nad cepljenjem in prisilnimi ukrepi. Kot da kje na svetu kaj podobnega obstaja.
V oddaji Skupaj naprej! se je morda udeleženim kramljačem zdelo dovolj prepričljivo, ko nas je vedno dobro razpoložen in simpatičen Dan Podjed obvestil, kako na Danskem žurirajo, kot bi se znašel v danskem z oskarjem nagrajenem filmu Nažgani. Krasno! Kar naprej nam obetajo žur, če bomo precepljeni. Na žalost si je v Sloveniji že pred covid ero za razliko od petičnih gostov v studiu redko kdo lahko privoščil potratno žuriranje po barih. Stanje je tako morbidno, da je večina najboljših klubov in diskotek celo v Ljubljani izumrla. Ampak pustimo podrobnosti o primerjavi med Slovencem in Dancem, ki se je še včeraj na mrtvo zapijal ob ideji, da si je s cepljenjem prislužil svobodo in obdržal višji dohodek.
Kot se je zareklo Kseniji Benedetti, je tudi cepljene strah cepljenja in prihodnosti. Tako je. Nekatere je tako zelo strah, še posebej če so se nekako prebili skozi stranske učinke, da so razvili tudi patološko sovraštvo do necepljenih. Kako si nekateri drznejo izločit iz žrtvovanja za skupnost in trpljenja skupaj s cepljenimi, ki počasi že dojemajo, da so redno pomalo zavajani, saj cepljenju ni konca. Mnogo bolj ljubka je sicer zgodbica Dana Podjeda o veselih nažganih Dancih, vendar pa se Danci zdaj lahko veselijo že tretjega kroga cepljenja. Morda pomaga, da se po takšnem razočaranju vsaj na mrtvo nažgemo. Nič ne rečem. Vsi s še kakšno delujočo sivo celico že vemo, da vse nakazuje na sezonsko cepljenje. Kje je pogovor o tem?
Ali bo zdravniški ceh zagovarjal serijo prisilnih cepljenj v bodočnosti, tudi seveda proti gripi, da bodo bolnišnice čim bolj vitke in da bodo kapitalisti izplačevali čim manj bolniških odsotnosti? Bo postal zdravniški ceh dežurni diktator pri določanju, kaj in kako je vredno zdravit na javne stroške, kaj pa naj si kupi tisti, ki finančno pač zmore? Bo zdravniški ceh zagovarjal poglabljanje privatizacije zdravstva in brutalno razslojevanje ter kdaj pa kdaj organiziral dobrodelno akcijo s pozivi državljanom k finančni pomoči? Ali bo zdravniški ceh končno priznal, da nič ni nepolitično in se temu primerno etično in odgovorno tudi odzival?! In kdaj bo zdravniški ceh zahteval obvezno cepljenje za zdravstveno osebje? Kdaj bo zdravniški ceh priznal, da stanje volje do cepljenja med zdravstvenim osebjem ni nič kaj bolj zavidljivo od stanja med laičnimi državljani?
Naj bralce obdarim z vicem, ki je povsem resničen. Boris Johnson je v Veliki Britaniji napovedal obvezno cepljenje za zdravstveni kader. Kar je preveč, je pa preveč. Kam pa pridemo, če se celo zdravstveni delavci v nezanemarljivem odstotku nočejo cepit! To še ni vic. Vic je v tem, da je ukrep napovedal šele za 1. april v naslednjem letu.
V oddaji Skupaj naprej! niste izvedeli, da so Danci, Švedi, Švicarji, Nemci ali po novem tudi Avstralci, ki sicer doživljajo srhljiv fašizem, deležni vsaj minimuma dostojnosti in posledične odškodninske sheme za cepljene proti covidu-19. Danska je nekaj odškodnin tudi že izplačala. Tam o cepljenih, ki postanejo žrtve stranskih učinkov, vsaj ne govorijo kot o povsem nepomembni kolateralni škodi. Hvala lepa za takšno moralo, ki se ne tiče nogometašev pod okriljem Aleksandra Čeferina, ker uživajo precej več prijaznosti do osebne odločitve in izbire. Nogometaši so visoko precenjeno tržno blago in če Christiano Ronaldo zajavka, da ne bi tvegal športne forme zaradi cepljenja, kot so za krajši ali daljši čas nastradali nekateri njegovi kolegi s smolo, bo njegova pravica do občutka zase in odločanja o sebi kakopak bistveno bolj upoštevana! Poskrbljeno bo optimalno za njegovo varnost. Ko bo Ronaldu nekdo pametoval, da je cepljenje primerljivo z zaužitjem aspirina, se bo izrekanju površnih puhlic lahko nasmehnil in povprašal za drugo strokovno mnenje.
Skupaj naprej! Ja, ja, seveda. Komaj čakam. Kdaj? Zaenkrat bom lahko prej upoštevala nasvet razposajenega Dana Podjeda in se ga raje od vere v floskule in pamflete nažgala do nezavesti.
Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 14.11.2021