Zgodba o mariborskem županu Arsenoviču, ki je trdo prijel razgrajaške najstnike na teniškem igrišču, je ena izmed zgodbic o “vzgoji” otrok in mladine za divjino, kjer prevlada zakon močnejšega v primitivizmu, vandalizmu in objestnosti, medtem ko je družbeno sankcioniran vsak, ki se zaščiti primitivizma in bullynga postavi odločno po robu! Ironija ogabne manipulacije z zlorabo moraliziranja v neoliberalizirani divjini, v kateri prosperirajo navadni primitivci in psihopati, je pa v tem, da se danes uspešno postavljajo po robu nevzgojenim falotom in bullyjem le agresivci. Po nevihti so kot tempirane bombe agresije tudi predstavljeni in opljuvani ter ob obilju zgražanja in psevdomoraliziranja pobebavljene javnosti sankcionirani za tiste akcije, ki so z njihove strani celo edino koristne ob soočenju s sebi enakimi razgrajači.
Zato se na primer v primeru župana Arsenoviča noben medij in psevdomoralistična javnost, ki pravičništvo dojema na nivoju površinskega pamfletarjenja, ne ukvarja z objestnostjo in vandalizmom dandanes kronično nevzgojene in same sebi prepuščene mladine, ampak je bojda bolj pomembno za družbo, da se primer ogabno politizira in zbirajo glasovi za ali proti odstopu prenapetega župana. Mariborski župan, kot priča prispevek, kar sam ustavlja in hruli tudi skuteraše ipd., ki divjajo po pešpoteh in ogrožajo pešce. Žalostno, da nas pred temi norci, ki s prehitro vožnjo in slalomiranjem med pešci ogrožajo meščane tudi po Ljubljani, ne ščitijo nobeni redarji, ampak ponekod očitno urejajo promet župani z “visokim pritiskom”. Nihče pa ne vpraša pamfletarskih moralistov, kako neki bi morala odrasla oseba odreagirat, da bi bilo ne le ustrezno, ampak tudi učinkovito. Da bi bili nesramni, agresivni in jezikavi faloti brez spoštovanja do kogar koli in česar koli, ki obupno pogrešajo izumirajočo zrelo in vsaj pogojno inteligentno odraslo avtoriteto, ustrezno vzgojno obravnavani! In da bi bili neizprosno ustavljeni tudi nedorasli starši, ki kvarijo svoje otroke in jih vzgajajo v bodoče “odrasle” agresivne primitivce, kar slabovestno izvajajo v imenu zaščite svojih ubogih podivjanih in poneumljenih malčkov. Potuha disfunkcionalnim in slabovestnim staršem je brezmejna. Pri tem skušajo vzgojno nesposobni in škodljivi starši zlorabit svoje nevzgojene potomce, da bi celo preko sodišča hinavsko iztržili odškodnino za brezmejne muke ob kritikah in se šli podrhaljeno posmehovat ljudem z manirami na počitnice. Res dober zgled, kaj šteje v naši družbi!
Zakaj nihče ne zastavi vprašanja, kako bi morali reagirat, ko zaznamo vandalizem ali bullyng? Na primer bebavo objestne uničevalce teniških igrišč (očividec je vandalizem potrdil) ali skuteraše, ki divjajo po pešconah in ogrožajo pešce? Je pravilen odgovor, da nihče ne sme storit nič, ampak lahko le pokliče policijo, ki bo prišla na kraj zločina, ko že zdavnaj nikjer nikogar ne bo več? Če bo kakšen agresivec skušal zaustavit nasilneža, bo predmet policijske ali celo sodne obravnave namreč on in ne objestni, agresivni in celo nevarni primitivci!
Enaka politika opuščanja kakršnega koli bontona in razvoja osnovne morale se še vedno podpira in izvaja v sodobnih, bojda človeku prijaznih šolah. Benigni učitelji se trudijo filozofirat in razpravljajo v neskončnost z navadnimi bullyji, ki se jim posmehujejo v skrušene ksihte, jih zmerjajo in še fizično napadajo, potem pa prihrumijo v šolo z odvetnikom še primitivni in objestni psevdostarši. Otroci se že v sodobnih antivzgojnih šolah danes toliko bolj kot že nekoč učijo, da se psihopatija, komolčanje in agresija pač splačajo. Ko nemalokrat naletim na razna bebava čvekanja in cviljenja staršev ali vzgojiteljev po ulicah, kako jih sami svoji pameti prepuščeni otroci nespoštljivo jebejo v glavo, resno trpim. Nedolgo nazaj sem doživela celo to, da je totalno podivjan mulc sredi trgovine potegnil očetu hlače do kolen in oče je, kot da se boji lastnega histeričnega smrkavca, še naprej potolčeno jamral, medtem ko je mulc že metal jabolka v zrak. In potem je zarjovela Simona sredi trgovine in je bil mir v sekundi. In foter je bil ves rdeč v obraz tiho, ker ga je neka zoprna baba tako strupeno pogledala, da ni bilo potrebe po čvekanju v prazno. Se mi je pač ljubilo razgrajat sredi totalne divjine. Toliko agresivnih, primitivnih, hrupnih in nedoraslih odraslih ljudi na eni strani ter popolnoma benignih ljudi brez osebnosti, ki samo nekaj mijavkajo in se potuhnjeno udinjajo bullyjem, ki se pojavljajo na vsakem koraku celo v podobi petletnih malčkov, nisem srečevala še nikoli v življenju kot v zadnjih petnajstih letih. In vedno huje je.
Famozna permisivna vzgoja, ki jo dandanes mnogi brezplodno kritizirajo, se sploh nikjer ne izvaja. Permisivna vzgoja namreč ne pomeni opuščanja kakršne koli vzgoje s strani popolnoma preobremenjenih staršev brez osebnosti, brez resničnega stika s svojimi otroki in brez kakršne koli realne avtoritete. Permisivna vzgoja predstavlja pravzaprav najvišji nivo spontane vzgoje, ki predvideva polno pozornost skrbnikov, da bdijo nad svojimi varovanci in jih na podlagi izkušenj usmerjajo k ustreznim naukom in spoznanjem v življenju. Zato pri pravi permisivni vzgoji ni potrebe po kakršnih koli nadpovprečno agresivnih vzvodih. Ampak! Takšen odnos z otroki lahko izvajajo le dovolj inteligentne, psihološko vešče, osebnostno močne ter mentalno in umsko prisotne realno odrasle osebe. V tem primeru sploh ne gre za nikakršno priučeno izvajanje določenega tipa vzgoje robotov, ker ni potrebe po čem podobnem, saj odnosi, ki resnično obstajajo, potekajo spontano. Starši dovolj dobro poznajo sebe, svet, v katerem životarijo. Uspešno spoznavajo svojega otroka in ga učinkovito izobražujejo in usmerjajo. Starši, učitelji ali vzgojitelji, ki živijo in delujejo na tako visokem nivoju, na žalost predstavljajo manjšino. Manjšina, ki je dandanes povsem ogrožena in celo diskriminirana.
Kakšna permisivna vzgoja neki?! Navaden blef. Opustitev vzgoje, zaščita bullynga, primitivizma, tekmovalnega komolčarstva, ignorance in celo psihopatije – osebne lastnosti sodobnega pojma uspeha na divjem trgu brezvsebinskega potrošništva – ni nikakršna vzgoja, še najmanj permisivna. In v svetu, v katerem vzgoja, bonton in osnovne manire sploh ne obstajajo več in so tudi načrtno minirane, je edina rešitev pred že totalno pokvarjenimi divjaki močan tresk po trdobučnosti. Otroci ne bi smeli bit le nedotakljiva lastnina takšnih ali drugačnih staršev! Če starši niso sposobni privzgojit otrokom niti osnovnega bontona ter odgovornosti do soljudi in okolja, moramo v dobrobit družbe dopuščat, da takšno funkcijo izvajajo druge odrasle osebe, ali pa se nehajmo pretvarjat, da sploh želimo obstajat kot civilizirana družba.