Končno so se v Sloveniji oglasili vsaj nekateri akademiki, politični analitiki in nekdanji politični funkcionarji. Več podpisnikov je na Vlado RS naslovilo poziv k spremembi politične strategije Slovenije v odnosu do proksi vojne med ZDA in Rusijo na ukrajinskem ozemlju, ki se preko propagandnih medijev še vedno oglašuje zgolj kot agresivni napad Rusije nad Ukrajino, kot da je vojna padla z neba, ker naj bi strašni diktator Vladimir Putin znorel in zbolel, pa si je pač zaželel okupirat bojda kar celotno Ukrajino oziroma kar celotno Evropo, ki si jo je sicer že skoraj povsem podredila Amerika. Ampak to je baje okej. Takšne in podobne neumnosti moramo dnevno prebavljat s strani političnih snovalcev Zahodne propagande, ki so cenzurirali domnevno nezaslišano propagando ruskih državnih medijev. In nikjer na vidiku nobenih skupin zaposlenih novinarjev, ki bi bučno demonstrirale proti cenzuri in v bran zgolj teoretično tako zelo opevani domnevni neodvisnosti in svobodi medijev. Parole se v praksi razkričijo le v primerih, ko zgolj določene politično močno podprte novinarske strukture utrpijo napad na svoj obstoj in finančno varnost s strani konkurenčnih političnih ali klientelističnih klik na trgu. Nula!
Poziv k odmiku politike Janeza Janše v odnosu do vojne v Ukrajini
Prvopodpisniki izjave k odmiku od politike Janeza Janše v odnosu do mednarodne politične, gospodarske in varnostne krize zaradi eskalacije vojne v Ukrajini so:
Aurelio Juri, Maja Breznik, Bojko Bučar, Lucija Čok, Bogomil Ferfila, Franco Juri, Gorazd Kovačič, Milan Kučan, Vlado Miheljak, Vesna Mikolič, Rastko Močnik, Rudi Rizman, Iztok Šori, Primož Šterbenc, Darko Štrajn, Danilo Türk in Mirovni Inštitut.
Podpisniki so pozvali k bolj pogajanju naklonjeni in manj samomorilni militantni politiki, ki bo imela uničujoče posledice za ukrajinske državljane ter ekonomsko in varnostno prihodnost Evropejcev nasploh. Že vsakemu političnemu analfabetu je počasi lahko jasno, da se namerava Amerika borit proti Rusiji do zadnjega Ukrajinca, po potrebi pa žal tudi do zadnjega osiromašenega Evropejca. Enaki politiki sledi tudi politična kapitalistična noblesa EU! Tako kot se na žalost Ukrajinci niso bili zmožni upret lastnim skorumpiranim oblastem, ki jih je počasi in zanesljivo vodila do krvave tragedije, smo podobni liki tudi državljani držav EU, če se ne bomo uprli razprodaji naših življenj s strani domače in EU oblasti s sumljivimi interesi, ki lahko nimajo dovolj skupnega s potrebami in željami večine državljanov. Na srečo je tudi anketa o volji slovenskih državljanov pokazala večinsko željo po nevtralni drži in nestrinjanje s pošiljanjem orožja in vojakov v Ukrajino, kar pa ni v skladu s političnim delovanjem prejšnje in zaenkrat tudi aktualne oblasti pod EU diktaturo.
“Ni dvoma, da je predsednik Vladimir Putin zagrešil vojni zločin z napadom na sosednjo državo, ki Rusije ni ogrožala, poudarjajo številni znani podpisniki apela Golobovi vladi. A po več kot 100 dneh vojne, ko so okupacijske sile zasedle že petino Ukrajine, je jasno, da dosedanje sankcije niso niti malo omajale Putinove odločenosti za nadaljevanje agresije.” Zato prvopodpisani predlaga preobrat dosedanje politike zalaganja zaveznikov z orožjem, ki da konflikt le podaljšuje.
“Odločitev, ali se bo vojna nadaljevala ali prekinila, je v rokah Vladimirja Putina. On je glavni sogovornik. Ampak če ga bomo pritiskali v kot in ga bomo izločali, se z njim ne bomo več pogovarjali, ni poti k rešitvi. O tem nihče noče spregovoriti, raje nadaljujejo s politiko sile, politiko palice,” pravi eden od avtorjev poziva vladi Aurelio Juri, ki poudarja, da je “treba poiskati in ponuditi tudi kakšen korenček”.
V uvodu so podpisniki žal zapisali standardizirano floskulo o nezaslišanem vojnem zločinu, ker naj bi Rusija napadla državo, ki Rusije ni ogrožala. Takšen ali podoben pamflet mora zrecitirat vsak, v kolikor povsem ne soglaša z etablirano pamfletarsko politiko, da ga ne bi politikantski manipulativni psi zgrizli do kosti z infantilno diskreditacijsko stigmo o groznih rusofilih, ljubiteljih agresorja Putina in podpornikih strašljive vojne, čeprav so v resnici ključno vprašanje kvečjemu razlogi za razvoj amerikanofilije in posledične rusofobije med sodobnimi neoliberalnimi politikanti, apologeti genocidne kapitalistične ameriške mentalitete in vojnimi dobičkarji.
Kakšna je definicija upravičenih občutkov ogroženosti države?
V zelo verjetnem strahu pred očitki o podpiranju vojnih zločinov so se podpisniki ujeli v past in tudi sami že za uvod zapisali populistično neresnico! Zelo malo pojavov na svetu obstaja, ki niso podvrženi možnim dvomom. Če nekdo trdi, da je določena država napadla drugo suvereno državo, ne da bi bila ogrožena, pri čemer je že raba besedne zveze “suverena država” sama po sebi popolna izmišljotina, saj nobena država znotraj globalnega reda suverena ni, še najmanj Slovenija in še manj od najmanj Ukrajina, je treba najprej razčistit, kakšni kriteriji neki sploh definirajo zadosten občutek ogroženosti države. To vprašanje odpira vrsto nezaželenih podvprašanj. Kakšne utemeljene razloge neki ima na primer imperialistična Amerika za okupacije držav z očitno lažnim uvažanjem demokracije in za konkretne vojaške napade po tekočem traku! Kako legitimna in legalna so ne le vojaška posredovanja ZDA po državah, ampak tudi ropanje in izvajanje ekonomskega terorizma, kar ljubkovalno imenujejo ekonomske sankcije in s čimer na primer sistematično uničujejo Venezuelo. Zakaj je Amerika povsem varna pred sodiščem v Haagu, čeprav se je pomembno izkazala že z dvajset let trajajočo vojno v Vietnamu na predpostavki popolne ideološke paranoidne blaznosti boja proti socializmu, ki pomembno ogroža verne kapitaliste s prodajanjem navidezne demokracije. In ne odneha.
Ukrajina je v zadnjih dveh desetletjih in posebej intenzivno po letu 2014 postala pod administracijo Baracka Obame podrejena ameriškim interesom. Ukrajinska nacionalistična politika je ignorirala sporazum v Minsku, paravojske pa so osem let bombardirale in napadale rusko manjšino v Donbasu. Močan vpliv na biznis v Ukrajini je imel starosta globoke države in rusofobne politike Joe Biden. Kot podpredsednik je odigral ključno vlogo ter postal do vratu vpleten v sporne posle v Ukrajini, njegov delinkventni sin Hunter Biden pa se je počil kar na čelo nadzornega sveta v ukrajinskem energetskem podjetju Burisma. Afera z zasegom prenosnika, ki dokazuje vpletenost aktualnega predsednika ZDA v koruptivno delovanje v Ukrajini, je s strani legalizirane mafije označena kakopak za teorijo zarote. Zakaj? Ker bojda niso dokazane nobene protizakonite dejavnosti, etika, ki med drugim varuje pred škodljivimi konflikti interesov, je pa itak vsem plenilcem zgolj v napoto in ni pomemben element pravne države v svetu kapitalističnih skrajnežev in teroristov.
Amerika je financirala tudi razvoj ukrajinske vojske, ki je neonacistični bataljon Azov celo vključila v narodno gardo. Zasužnjevalne investicije so se širile še na področje energetike, farmacije in poljščin. Kar je Amerika s pomočjo organizacije NATO izvajala v Ukrajini, brez dvoma tudi s prednostno težnjo po varnostnem in ekonomskem ogrožanju Rusije, ne bi Amerika v imenu varnosti svoje države nikoli dopustila na svojih mejah in tudi nikoli dopuščala ni, še najmanj ob slavni kubanski krizi v šestdesetih letih, ki so jo označili kar za nuklearno varnostno grožnjo. Njihova Monroe doktrina je jasna in pred nobeno poroto ne potrebuje dodatnih pojasnil. Vprašanje torej je, zakaj so kriteriji za občutek ogroženosti v primeru Rusije ali drugih držav drugačni od kriterijev, ki veljajo za Ameriko, in kakšni neki sploh so? Upam, da ni treba posebej naštevat vseh ljubkovalno poimenovanih vojnih operacij in napadov Amerike po II. svetovni vojni tudi na podlagi lažnih trditev o alarmantni ogroženosti države (primer: Irak).
Razumemo mirovni sporazum o nedotakljivosti celovitosti ozemlja. Vsaka država ga bo v bran lastni državi teoretično zagovarjala. Se je pa dobro zavedat, da so tovrstni sporazumi toliko nepristni, kolikor so v danem trenutku izsiljeni s strani močnih držav, ki jim situacija ustreza, ker so na primer zadovoljni s svojim obilnim (ozemeljskim) krvavim plenom iz zgodovine. Prikrajšane in frustrirane države, ki so v zgodovini več izgubile kot pridobile ali države sploh nimajo (npr.: židovski problem) podpisujejo takšne in drugačne sporazume s tresočo roko in kletvicami med zobmi. V tujih državah nasedle manjšine se praviloma znajdejo v bolj ali manj nezavidljivem deprivilegiranem položaju, pri čemer diktatura pravice do lastnine – ozemlja – prevlada nad dobrobitjo človeka. Moraliziranje na nemoralni osnovi je lahko zakonito, ne pa tudi pravično. Potlačene frustracije slej ko prej izbruhnejo na plano.
Zakaj je Amerika povsem imuna na delovanje sodišča v Haagu?
Če bi bil Slobodan Milošević ameriški visoki politični funkcionar, bi z največjo verjetnostjo namesto iz sodne dvorane v Haagu vzklikal s prostosti: “Ja ne priznajem ovaj sud!”
Amerika si v odnosu do sojenja proti vojnim zločinom v Haagu zlahka privošči politiko, kot jo pojasnjuje naslednja javna mafijska izjava:
“We will respond against the ICC [International Criminal Court] and its personnel to the extent permitted by U.S. law. We will ban its judges and prosecutors from entering the United States. We will sanction their funds in the U.S. financial system, and we will prosecute them in the U.S. criminal system. We will do the same for any company or state that assists an ICC investigation of Americans.”
Zgornji citat predstavlja povsem odkrito izpričano grožnjo mednarodnemu sodišču za najhujše vojne zločine v Haagu. Le ena izmed mnogih enakih izjav ameriških politikov med demokrati in republikanci (tudi s strani Donalda Trumpa), ki priča o osupljivi imperialistični egomaniji in agresiji ZDA brez strahu pred kakršnimi koli sankcijami s pomočjo domnevno neodvisnih mednarodnih institucij. Prebrali ste politiko ameriškega kremlja. V izjavi vpliven politični funkcionar John Bolton napoveduje sodnikom, tožilcem in pričam iz katerih koli držav na svetu, ki bi vodili ali kakor koli sodelovali v morebitnih preiskavah zoper vojne zločine pod taktirko agresorske Amerike, prepoved vstopa v Ameriko, ekonomske sankcije nad posamezniki (uradni izraz za ekonomski terorizem imperialistke) in celo tožbo v ZDA, saj ameriški zakoni, olalala, prav gotovo ne delujejo v prid dokazovanju zločinov na državni ravni. Bolton je sicer formalno republikanski politik, ki je le eden izmed visokih funkcionarjev z lovkami v raznih relevantnih “mednarodnih” organizacijah nadzora in ki aktivno deluje na ameriškem političnem parketu že od Ronalda Reagana dalje. Bil je funkcionar v ameriški agenciji za nacionalno varnost in mednarodni ekonomski razvoj (USAID), pomočnik generalnega tožilca v Uradu za zakonodajne zadeve (Department of Justice), pod Georgem Bushem je postal pomočnik državnega sekretarja za mednarodne zadeve (IO), pri čemer je organizacija tesno povezana z oblikovanjem in usmerjanjem politik mednarodne Organizacije Združenih Narodov (UN). Združeni narodi naj bi od konca hladne vojne med ZDA in Rusijo bojda vzdrževali svetovni red in mir. Logično, da je Bolton postal tudi ambasador v OZN. Pod Donaldom Trumpom je bil svetovalec za nacionalno varnost, a ga je Trump odpustil, ker se je Bolton trudil na vse kriplje dokazat, da je Trump povezan z vmešavanjem Kremlja v ameriške volitve. Zadeva je na sodišču padla, Trump je pa itak danes v slogu klasičnega ameriškega imperialista, ki je s predstavniki globoke države v sporu le zato, ker želi sam postat kralj globoke države, najbolj zagrizen in preko norosti nevaren hujskač k okrepljeni vojni proti Rusiji. Na videz naklonjeni odnosi med Putinom in Trumpom so se sicer že v času Trumpovega mandata že zdavnaj ohladili zaradi politke v Siriji in nadaljevanja pošiljanja orožja Ukrajini tudi pod Trumpom, o čemer nismo bili deležni posebnega poročanja.
Ob vsem priloženem ni nenavadno, da se je najbolj slavna nekdanja tožilka sodišča v Haagu Carla del Ponte povsem pridušala pri raziskovanju vojnih zločinov in vpliva Amerike na Kosovu. Srhljivo trgovanje z notranjimi organi na Kosovu je ostala neraziskana in sodno nesprocesirana mračna javna skrivnost. Carla del Ponte je raje sprejela novo kariero, ki ji med drugim po zakonu onemogoča kakršno koli pričevanje o delovanju sodišča v Haagu. Danes pa povsem disciplinirana kooperativno vrešči le še o Rusiji kot vojni zločinki, kar je popolnoma neprofesionalno, saj v okviru hibridne vojne takšnih razsežnosti brez neodvisne preiskave (in ne ukrajinske in ameriške) ni mogoče sodit o realnih izvajalcih vojnih zločinov, kar še posebej velja za primere, v katerih divja tudi državljanska vojna. In Ukrajina je tipičen primer.
Kritike na delovanje sodišča v Haagu se sukajo predvsem okrog nadpovprečno počasnih in finančno potratnih postopkov, a najbolj zaskrbljujoča kritika se nanaša kar na sodbe same, ki so v Haagu statistično daleč najbolj pogoste. Nad sodiščem v Haagu zato kroži črn vic, da gre predvsem za sodišče proti afriškim vojnim zločincem in zločinom. Da se je v tej družbi znašla tudi Srbija s svojo idejno velikosrbsko nacionalistično agresijo nad bivšimi republikami Jugoslavije in da obstaja močna želja, da bi se v Haagu obsodilo tudi vodilne politike in vojaške generale Rusije, ki za razliko od male Srbije predstavlja velesilo, ni nič presenetljivega. To bi predstavljalo velik triumf Amerike kot globalnega imperialističnega policaja in velikega mafijskega botra v eni podobi. Problem seveda ni v sodbah za vojne zločine geopolitično deprivilegiranim agresorjem. Problem je v obstoju deprivilegiranosti držav v večnem boju z ameriško imperialistično nedotakljivo agresijo na vseh ravneh delovanja in v popolni odsotnosti sankcij za vojne, ekonomske in kulturne zločine privilegirani hegemonski tvorbi z nezanemarljivim vplivom tudi na presojo, kdo ali kaj sploh predstavlja po potrebi izmuzljivo definicijo vojnih zločinov ali grožnjo domnevnim demokracijam po svetu. Da se Amerika predstavlja kot zibelka demokracije, je pa itak najbolj črn vic v arzenalu črnega humorja.
“Fuck the EU“
“Fuck the EU!” je znamenit vzklik Victorie Nuland, ki bi se ga morali danes še posebej dobro zavedat in ki je pricurljal v javnost skupaj s telefonskim pogovorom o načrtnem ustvarjanju poglobljene krize v Ukrajini že leta 2014. Zgolj za puč in majdansko revolucijo, ki je z načrtno sprovociranim izbruhom nasilja na ulici otvorila osemletno vojno v Donbasu, o čemer smo bore malo slišali s strani dominantnih medijev, je Amerika investirala 5 milijard. Priporočam poslušanje krajšega posnetka o zgolj začetku ameriškega “investiranja” v bodoči ukrajinski fevd Amerike.
Amerikanofili in rusofobi vreščijo, da Evropo ogroža rusofilija
Pomislite, kdaj neki ste pred vojno v Ukrajini slišali, da naj bi v Evropi predstavljal poseben problem domnevna rusofilija? Koliko krat ste sploh pomislili na Rusijo? Koliko krat ste v medijih naleteli na poročanje o dogajanju v Rusiji in poslušali nagovore Vladimirja Putina? Koliko ruskih produktov ste uživali ali spremljali v medijih, predvsem preko televizijskih programov? Koliko ljudi je v povprečju sledilo ruskim medijem ali kakršni koli produkciji? Na Rusijo se vas je večina spomnila kvečjemu ob srečanju predvsem z rusko izjemno literaturo in umetnostjo nasploh. Zdaj si pa zastavimo enaka vprašanja za Ameriko in poskusimo ocenit stopnjo amerikanofilije! Ta je brez dvoma tako obsesivna, da večina življa na Zahodu dojema celo kulturo lastnega naroda kot hamburger, 50 odtenkov sive, Hollywood in Apple. Rusofobija, ki jo je po vojni v Ukrajini začela v skladu z ameriško bolestno mentaliteto oglaševat in diktirat tudi prodana EU, je sramotno patetična! Edina dobra plat vulgarne in primitivne sovražnosti se skriva v gnilem simptomu, da smo lahko spremljali, katere kulturne, izobraževalne in športne institucije so tako zelo abotno spolitizirane in povsem nekultivirane, da dejansko diskriminirajo ruske umetnike in športnike. Takšnih institucij brez dvoma ne vodijo ljudje, ki bi imeli v resnici kar koli skupnega z razumevanjem funkcije umetnosti! Enako velja za vse tiste, ki dobrohotno sprejemajo magari iz Rusije pobegle popolne karieristične bleferje, da le krakajo zlizane parole proti Kremlju, čeprav so brez kakršne koli pozornosti in razmisleka vredne družbeno-politične vsebine in se hkrati obvezno potuhnjeno udinjajo globalistični politični mafiji, kot to počnejo razni prozahodni psevdoaktivistični in še bolj psevdoumetniški krožki, kakršen je na primer Pussy Riot. Ni vse relevantno, koristno in pametno, da le nasprotuje avtoritarni politiki svoje države. In ni vse umetnost, pravičnost in celo poštenost, kar se karierno oportuno šlepa na razna popularna ideološka pravičniška gibanja s petimi floskulami na dnevnem redu.
Ameriki je v lastni državi najkasneje od Ronalda Reagana dalje uspelo razširit vulgarno radikalno kapitalistično ideologijo, ki vsak apel po socialni državi linča s psihopatološkim odzivom groze pred socializmom in komunizmom v maniri Severne Koreje. Med enim in drugim niti ne ločuje, kaj šele med različnimi verzijami socializma, saj čista oblika socializma ali kapitalizma ne obstaja. Vulgarni, razslojevalni in protičloveški korporacijski neoliberalni model kapitalizma ameriški ideološki piarovci predstavljajo kot najboljši model v imenu demokracije, ki morda ni brez napak, a kaj ko boljši ne obstaja, saj nas le njihov izrojeni neoliberalni marš ščiti pred sveto grozo socializma s težnjo po bolj enakopravnem porazdeljevanju bogastva in izhodiščnih možnostih. Tako se ameriški tajkuni z mafijskimi klikami v Beli hiši norčujejo iz zasužnjenega življa preko sistematičnega poneumljanja, k čemur spada tudi bolestna rusofobija.
V aktualni situaciji imamo opravka z okrepljenim udarom Amerike nad celotno Evropo, saj je že vsakemu cepcu lahko jasno, da EU birokrati vodijo katastrofalno ameriško politiko ekonomskih sankcij proti Rusiji, ki bo oslabila tudi državljane Evrope, za kar se vodstveni hunti z mafijskimi vzvodi na čelu EU očitno precej fučka. Njihovi bančni računi in delnice ne bodo utrpeli hujše škode. Zadovoljivi argumenti za takšno politiko, ki bo evropske države ekonomsko spravila na kolena zaradi drastično dražjih energentov in hrane, poleg drugih vedno manj dostopnih osnovnih potreb za preživetje, kot je na primer streha nad glavo ali zdravstvena oskrba, ne obstajajo! EU politika se naslanja le na privzeto agendo širjenja patološke rusofobije, kar naj bi upravičilo, da smo bojda državljani evropskih držav pripravljeni na kulturni in ekonomski propad, povsem zasužnjeni s strani Amerike, da bi se le uresničile zgodovinske ameriške mokre sanje po uničenju evropske velesile Rusije. Ogabno!
EU vrhovni politiki, ki vodijo aktualni marš, vključno z nacionalistično ukrajinsko oblastjo, ki je le ena izmed zadnjih prodanih podaljškov ameriških interesov v vrsti ukrajinskih vlad, ne bodo prav nič stradali ali zmrzovali pozimi ob mrzlih radiatorjih. Oni so za odvratno prozorno zaroto zasužnjevanja evropskih državljanov, ki jo izvajajo, mastno plačani na karierno ustreznih položajih. Kje je kakšna mednarodna neodvisna institucija, ki bi državljane branila pred legalizirano skorumpiranimi politiki na čelu lastnih državnih fevdov?!
Ne smemo pozabit, da tudi Ursula von der Leyen ni bila niti izvoljena na aktualni položaj v EU po standardnem volilnem postopku, ampak je bila pravzaprav ob pravem trenutku podtaknjena. Toliko o demokraciji. Življenjepis Ursule von der Leyen je prepoln konfliktov interesov z aktualnim političnim stanjem v EU. Njen oče je bil vpliven politik v resnem konfliktu z rusko obveščevalno službo, zaradi česar je Ursula von der Leyen del svoje mladosti iz varnostnih razlogov preživela v Londonu pod lažnim imenom. Bi se morali res spraševat o rusofiliji, medtem ko obstaja velika verjetnost, da EU vlada rusofobna oseba, ki je postala tokom politične kariere kot krščanska demokratka na položaju zvezne ministrice za obrambo tudi zaželena kandidatka za generalno sekretarko v Natu? Sporna zveza z možem, ki predstavlja pomembno vplivno osebo na področju farmacije, pa je sploh škandalozno konfliktna v covid-19 eri. Sporne tajne pogodbe s farmacevtskim gigantom Pfizer, ki jih je podpisovala Ursula von der Leyen, ostajajo skrivnostne.
Vlada pod predsednikom vlade Robertom Golobom zaenkrat nadaljuje politiko Janeza Janše
Predsednik vlade Robert Golob že od predvolilne kampanje dalje še vedno ne odgovarja na nobeno vprašanje v zvezi z zunanjo politiko ter položajem Slovenije v odnosu do vojne v Ukrajini ter vseh ekonomskih in možnih varnostnih posledic, kar je popoln škandal! V kolikor si Robert Golob predstavlja svoje vladanje tako, da bo preprosto molčal o pomembnih vprašanjih za državljane ter tudi z molkom po potrebi povsem obvladoval medije, ne bomo prišli v politični kulturi dialoga z državljani precej dlje od janšizma, le da z drugačno strategijo in uveljavljanjem ciljev ob popolni ignoranci volje državljanov oziroma javnega interesa.
Tanja Fajon je kot ministrica za zunanje zadeve milo rečeno neposrečena izbira. Precej predvidljivo je glede na preteklo delovanje brez kakršnih koli resnih stališč, ki bi jim bilo vredno prisluhnit, in posledično brez kakršne koli avtoritete, ki bi bila podprta z močno državotvorno vsebino. V vlogi evropske poslanke je preprosto pridno sledila navodilom in temu primerno glasovala. Posebne izvirnosti, samoiniciativnosti in stališč od nje nismo doživeli nikoli. Vajena je v slogu radijske ali televizijske bralke s kolofona recitirat posplošene floskule, ki si jih ni mogoče zapomnit, ker ne vsebujejo ničesar prisluha vrednega. Ob serviranju splošnih moralističnih nagovorov, ki preočitno niso plod nekega resnega razmisleka in idejnega diapazona, pa smo z njene strani obmetavani tudi s popolnimi nesmisli pri poskusu obračanja praznih besed. Na tak način se je odzvala tudi na pobudo nekaterih nekdanjih visokih političnih funkcionarjev in akademikov k spremembi politične strategije in izjavila, kako baje razume, da pošiljanje več orožja v Ukrajino ne prispeva k mirni rešitvi konflikta in v isti sapi bleknila, da Ukrajina seveda potrebuje vojaško pomoč. Takšna puhličarjenja smo v rani mladosti odpikali z oznako “krneki”. Krneki pa je tudi politična aktivnost in modrost Tanje Fajon, ki je le ena izmed tistih politikov, ki brez udrihanja proti Janši ni premogla nobene retorične, kaj šele praktične municije. Zato niti ni tragikomična ironija, da zaenkrat v vlogi ministrice za zunanje zadeve izvaja le nadaljevanje politike Janeza Janše.
Tanja Fajon in Urška Klakočar Zupančič v ganljivo toplih odnosih z Oleno Kondratiuk
Še preden bi Tanja Fajon dobro začela z ministrovanjem, je bilo že poskrbljeno za srečanje s politično predstavnico Ukrajine v Sloveniji. Preko medijev smo bili priča prizorom zagotavljanja tesnega sodelovanja in pomoči pri čim prejšnjem sprejemu Ukrajine v EU. A ne le to! Priča smo bili tudi močnim čustvenim izlivom medsebojne naklonjenosti, kar je preko patološkega rokovanja in solznih pogledov uprizarjala predvsem dramatično navdahnjena predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, za katero resno dvomim v zadostno poznavanje politike.
Kdo je bil sploh na uradnem obisku v Sloveniji? Ukrajinska dolgoletna političarka Olena Kondratiuk. Ravno ona in njej podobni nacionalistični neoliberalni proameriški politiki so Ukrajino popeljali v aktualno vojno stanje. Ravno politiki tovrstne ideološke smernice so uveljavljali neupoštevanje sporazuma v Minsku in militantno nastrojenost, kar je počasi in zanesljivo vodilo do današnjega vojnega masakra, ki je bil sicer napovedan že leta 2019.
Olena Kondratiuk je začela resno politično kariero kot konservativna nacionalistična liberalka, ki je slavila ukrajinsko “očetnjavo” v blokovskem zavezništvu z oligarhinjo Julijo Timošenko. Timošenko je bila že pred politično kariero kazensko preganjana zaradi utemeljenih sumov nezakonitega pridobivanja premoženja. Avra dokazane ali nedokazane korupcije med vladnimi politiki je sicer v Ukrajini nekaj povsem običajnega, kar velja tudi za Volodimirja Zelenskega, ki se je s svojimi slamnatimi podjetji znašel v Pandorinih dokumentih. Z izrazito nacionalistično, rusofobno in prozahodno politiko Viktorja Juščenka, ki je z ustoličenjem Stepana Bandere kot narodnega heroja med drugim tudi spet odprl Pandorino skrinjico nacizma v državi, je Olena Kondratiuk le ena izmed podobnih kijevskih politikov. Da je Janez Janša ganjen in zlahka v zelo toplih odnosih z vladnimi politiki v Ukrajini, ki so tipični predstavniki Janši sorodne ideologije na višjo potenco, je povsem logično in konsistentno. Da enaka politična zavezništva s politiki, ki v Ukrajini predstavljajo kvečjemu janšizem na steroidih, vodijo domnevno levičarski politiki, je milo rečeno tragikomično, saj bi v dobrobit ukrajinskih državljanov morali aktualni vladi kvečjemu nasprotovat. Ampak kaj pa naj, saj naši domnevno antijanšistični politiki ne vedo niti tega, ali bi podpirali v imenu miru pošiljanje orožja in vojake ali ne bi. Pomeni več orožja več vojne ali manj? Bi za fliko zemlje žrtvovali ljudi ali ne bi? Bi ali ne bi? Biti ali ne biti? Kdo bi vedel! Tanja Fajon že ne, saj se preočitno trudi le sledit navodilom EU, kjer je za svojo pridnost prejemala zavidljivo plačo. Takšnih kariernih izhodišč se ne spusti iz rok kar tako, mar ne. Še posebej če nisi dovolj suveren in prekaljen pogajalski kaliber, kot na primer Viktor Orban brez dvoma je in ravna državi v dobrobit in tako je ravnal tudi v Sloveniji, ko je za malo investicije v Janševe medije veliko več izposloval v Sloveniji, potem pa Janši pomahal v slovo in mu obrnil hrbet. Izgubili smo banko, česar Orban na Madžarskem ni dovolil, skoraj so nam že ušli hoteli in obstaja bojazen, da se bo del Prekmurcev kmalu želel odcepit, ker jim politika strica Orbana nudi več pozornosti in finančne pomoči od arogantne Slovenije. Saj nima smisla, da bi se posebej žrli, če na razprodaji Slovenije sodelujejo tudi madžarski kupci. Konec koncev so nam naši psevdolevi in desni politiki poceni odprodali že marsikaj. Tudi Adrio Airways nekim falotom s slamnatimi podjetji. Kdo bo prevzel odgovornost?! Aja. Seveda. Nihče.
Finska in Švedska pahnjeni v plenilski objem NATO pakta
Levica po logiki stvari ne podpira širjenja Nata, torej tudi vstopa Finske in Švedske v Nato ne zagovarja, a nič hudega, saj je znotraj koalicije v manjšini. Kaj neki podpira in zakaj stranka Gibanje Svoboda, nimamo pojma, za SD pa nam je že od nekdaj jasno, da predstavljajo enako globalizirano neoliberalno politiko kot stranka SDS. Tanja Fajon zato enako kot Janez Janša izraža tudi močno podporo vstopu Finske in Švedske v NATO. Nasedanje na še eno od provokacij v nizu s strani izsiljevalske Amerike, ki za krepitev in širitev Nata potrebuje švedsko in finsko vojsko bistveno bolj kot potrebujeta Švedska in Finska domnevno obrambo pred Rusijo. Poleg Krima in Donbasa je za Rusijo dejansko možna tarča tudi Transnistrija v Moldaviji, ki že od devetdesetih let živi odcepljeno življenje z lastnim parlamentom in rubljem kot valuto. Na področju Transnistrije pa kot manjšina sobivajo Ukrajinci in Rusi. V primeru eskalacije III. svetovne vojne bi postala zgodba bolj nepredvidljiva.
Močne evropske države, močna Amerika in postsocialistične luzerke po II. svetovni vojni
Švedsko in Finsko pri uklanjanju ameriškim težnjam po vstopu v Nato sicer močno blokira Turčija. Kje je tu Slovenija kot postsocialistična država, ki se zgodovinsko šlepa le na hlapčevanje velikemu in močnemu gospodarju? Zdaj hlapčuje pač predvsem Nemčiji, ki je postala najbolj brutalna ekonomska okupatorka v Evropi. Kako je to mogoče, ko pa naj bi Nemčija izgubila v II. svetovni vojni, naši partizani zmagali, Sovjetska zveza pa naj bi predstavljala ključen element pri porazu nacističnih teženj? Kako je mogoče, da ekonomsko cveti tudi nekoč z nacizmom paktirajoča Finska, ki je bila po vojni dolgo časa povsem na tleh in je prebijala statistične rekorde predvsem po alkoholizmu in samomorih, a si je v nekaj letih čudežno opomogla in postala prava ekonomsko in kulturno cvetoča dežela? Bojda zato, ker so postali na nični podlagi tako ustvarjalni in pridni. Tudi skandinavske dežele, še posebej Švedska, ki ima poleg plenilske zgodovine vikingov tudi močno nacistično preteklost nad seboj. Greznico je intenzivno raziskoval raziskovalni novinar Stieg Larsson, ki ga večina izmed vas pozna po popularnih literarni trilogiji Millennium in filmskih adaptacijah. Verjetno se manj oboževalcev njegovih hitov zaveda, da se je Larsson odločil za pisanje romanov šele iz obupa, ker njegovo kultno novinarsko raziskovalno delovanje ni obrodilo dovolj sadov. S trilerjem je želel širši javnosti približat resnost neizkoreninjenega prikritega obstoja premožnih in politično vplivnih nacističnih veljakov z močnim vplivom na ključne ekonomske in politične tokove, ki presegajo zgolj obstoj raznih uličarskih neonacističnih skupin, vedno pripravljenih na vojno.
Moram priznat, da je Amerika preko zavezništva z Izraelom na ukrajinskem odru briljantno uprizorila združitev neonacizma in židovskih lobijev (najbolj angažiran predstavnik in financer ukrajinskih bataljonov ukrajinski oligarh Igor Kolomojskij, tesno botrsko povezan s kariero Zelenskega). Amerika pregovorno hrani radikalce po državah, po katerih steguje lovke, in tudi neonacistov se ne brani, židovski lobiji pa so v Ameriki kot nacionalni spomenik. Volodimir Zelenski je dahnil v enem izmed intervjujev, da si predstavlja Ukrajino po vojni na podoben način kot velik Izrael. Komentatorji na družbenih omrežjih so postali silno zmedeni. Kako Izrael, so se čudili. Mar ni položaj Ukrajine primerljiv s položajem Palestincev, Rusijo pa bi lahko v odnosu do Ukrajine primerjali z Izraelom? Se je Zelenski malo zmedel? Oh, ne, ne, Zelenski se ni prav nič zmedel, le povprečna javnost je v skladu z globalno pralnico možganov po logiki stvari zelo zmedena in je pozabila celo na poanto osmih let vojne v Donbasu, kjer so ukrajinski bataljoni s pomočjo ameriške dobrote bombardirali in napadali rusko manjšino, prepovedovali rabo ruskega jezika, ukinjali pokojnine ruski manjšini itd. Pardon! Nihče ni nič pozabil. Težko je pozabit nekaj, o čemer nimaš pojma o pojmu. Slava Ameriki!
Glavna napaka po II. svetovni vojni je bila v tem, da je Amerika pomagala le zahodnoevropskim državam, ne pa tudi vzhodnoevropskim in SZ. Tako bi lahko bila danes EU z Rusi glavna. Pa kaj, ko si Rusi lastili in si še lastijo vzhodnoevropske države. Z vsiljevanje ruščine in cirilice ter vojaško podreditvijo so sami uničilri oziroma onemogočili prijateljstvo s slovanskimi brati, ki pač niso otroci, da bi jih starejši in močnejši brat ustrahoval in odločal namesto njih.
Barbarossa 2022
Pogoj za vstop Slovenije v EU je bil tudi dokaz spoštovanja ustnega dogovora kot visoke evropske vrednote. Zunanji minister Thaler je obljubil italijanski ministrici Agnellijevi zaprtje Duty free trgovin mnogo pred vstopom v EU. Obljubo smo spoštovali, ker je to bila evropske vrednota.
Ko je Putin opozoril na obljubo, da se NATO ne bo širil na vzhod so dejali, da so sicer res obljubili, a ničesar pisno podpisali. Mednarodni sporazum Minsk 1-2 med Rusijo in Ukrajino sta sopodpisali tudi Nemčija in Francija in je zagotavljal ruskemu prebivalstvu v Ukrajini osnovne manjšinske pravice v skladu z evropskimi vrednotami. Zelenski je januarja 2022 izjavil, da tega mednarodnega sporazuma ne bo spoštoval, torej, da evropskih vrednot ne bo spoštoval. In kaj bi morali Francija in Nemčija takoj izjaviti: »Ukrajina, ki ne spoštuje mednarodnih dogovorov katerih garant je EU, ne more postati članica EU in še manj članica NATA«.
Če bi Macron in Scholz tako ravnala bi vojne v Ukrajini ne bilo, a sta se na smrt ustrašila velikega Vodje, ki je načrtoval vojno v Ukrajini. Macron in Sholz sta poteptala vrednote EU in svetu sporočila, da male nacije morajo spoštovati dane obljube, pisne dogovore in mednarodne sporazume, velikim to ni potrebno. Potrdila sta rimski pregovor: »Kar je dovoljeno bogu Jupitru (ZDA), ni dovoljeno govedu (Rusija in ostali)«.
Putin se je dobro zavedal, da NATO pripravlja v Ukrajini že od leta 2014 ponovitev Nevihte, ki je Hrvaško etnično očistila pol milijona Srbov. Tako naj bi ukrajinski skrajni nacionalisti s sodelovanjem Natove satelitske in kibernetske premoči etično očistili Ukrajino in izgnali pet milijonov Rusov. Osvobodili bi tudi Krim kot del Ukrajine in Rusija bi vstopila v vojno kot agresorka in sledile bi mednarodne sankcije. Putin jih je prehitel in podal ugovor na gornji rimski citat »Quod licet Jovi, non licet bovi«. Zakaj bi Putin spoštoval mednarodne pogodbe, če jih ZDA in EU ne.
In kaj bi se zgodilo, če Putin, ne bi izvršil napada na Ukrajino zaradi varnostne grožnje NATA, saj podobno počno ZDA vsakodnevno?
Predpostavimo, da bi Putin preprosto pokleknil in pustil, da mu izženejo iz Ukrajine 5 milijonov Rusov in osvobodijo Krim. Kaj bi dobil v zameno, če bi preživel tak poraz? Nadaljevalo bi se širjenje NATA z državnimi udari kot v primeru Ukrajine tudi v Belorusiji, Kazahstanu in ostalih bivših sovjetskih republikah. In na koncu bi se veliki Vodja lotil »demokratizacije« še Ruske federacije, da bi se polastil ruskih bogastev. Vsak veliki narod, ki ga zahodnjaki ponižujejo in izkoriščajo si prej ali slej izbere močno osebnost, ki se upre kolonialistom. Ruski narod je leta 2000 izbral umirjenega in razumnega Putina, a so zahodnjaki nadaljevali s poniževanjem njega osebno in Rusije. Če bo tokrat Putin zatajil, bo Rusiji zagotovo zavladal nov Jekleni mož.
Trump je želel omejiti Kitajsko v sodelovanju z Rusijo, za EU in NATO mu ni bilo mar. Ameriški demokrati pa menijo, da se Kitajska krepi tudi z uspešnim sodelovanjem EU in Rusije. Rusija zagotavlja Kitajski in Evropi poceni energente, Evropa pa je velik kupec kitajskega blaga, vse to pa ogroža primat ZDA. Torej je potrebno čim prej obubožati Rusijo in Evropo ter tako močno upočasniti razvoj Kitajske.
Ubogi ukrajinski narod je nova žrtev zahodne orožarske in finančne oligarhije. Na nevarnost, da bo ameriško ljudstvo postalo suženj lastnih orožarsko finančnih mogočnikov je resno opozoril že D. Eisenhower v svojem poslovilnem govoru ob predaji dolžnosti J. Kennedyju januarja 1961. Prav neverjetno je, kako so danes vsi veliki umi človeštva obmolknili v strahu pred velikim Vodjem, ki se je odločil za Barbarosso 2022. Žal se iz zgodovine nismo ničesar naučili in tokrat nam zares grozi konec človeštva.
Mag. Boris Nemec
Odgovor iz ZDA:
“Ta avtorica je pravzaprav radikalna proruska “novinarka” (če ji lahko tako rečete), ki ima očitno zvit pogled na stvari. Če bi temu rekli vojna proxy, je popolnoma napačno. Rusija ga je začela in je napadalec. Zastopniška vojna bi vključevala dva borca, kot so Srbi in Hrvati, ki sta jih ZDA in Rusija uporabljali za napredovanje svojih strateških interesov
Poleg tega, da je očitno neizobražena, svoje zvestobe Rusiji ne skriva dobro.”
Enoumje 2022
Nekoč si v tej deželi, nekateri pravijo v času enoumja, lahko kaj modrega povedal, če si se najprej legitimiral s pozdravom »Živel Tito, živel Stalin«, kasneje pa z »Živel Tito, živela partija«.
V današnjem evropskem enoumju pa nam je dovoljeno povedati kaj dobrega v korist miru v Ukrajini, če se najprej legitimiramo z izjavo kot na primer:
«Ni dvoma, da je ruski predsednik Vladimir Putin zagrešil neizbrisljiv vojni zločin z ukazom o napadu na sosednjo, neodvisno in suvereno državo Ukrajino, ki Rusije ni ogrožala. Neposredna posledica te odločitve so tisoči mrtvih vojakov in civilistov, skoraj 8 milijonov razseljenih, od teh 5 milijonov beguncev v državah članicah EU, in nepojmljivo materialno uničenje države, ki je bila že prej obubožana. V tem pozivu ne razpravljamo o okoliščinah, ki so privedle do te drame, ……… »
Vsak mirovni razsodnik, ki si iskreno želi razsoditi pravično kot je le mogoče, bo najprej razčistil vse okoliščine, ki so pripeljale do krvavega obračuna. Nadvse pomembna okoliščina je, če je bil napad izvršen v samoobrambi ali ne. ZDA so večkrat napadle druge suverene države brez odobritve Varnostnega sveta OZN z izgovorom, da je šlo za samoobrambo, za ohranjanja lastne varnosti, včasih zgolj strateških in gospodarskih interesov. Je Rusiji dovoljeno to kar je dovoljeno ZDA? Stari Rimljani so dejali, da govedu ni dovoljeno to, kar je dovoljeno Jupitru ( Quad licet Jovi, non licet bovi). Rusija bi kot govedo, po dojemanju Zahoda, morala dovoliti ponovitev operacije Nevihta, ki je z osvobajanjem Hrvatske izgnala pol milijona Srbov in požgala njihove domove. Putin se je zavedal, da Nevihta 2 pomeni za Rusijo 5 milijonov beguncev iz Donbasa in z osvobajanjem Krima tudi neizbežno vojno z Ukrajino in celotnim Zahodom. In sedaj so Zahodnjaki besni, ker jih je Putin prehitel v načrtovanih zločinskih operacijah. Brezglavo uvajajo sankcije celo nad kulturo in šport. Tajne službe ustvarjajo spiske tistih, ki dvomijo v nedolžnost Zahoda.
Dokler ne bo zahodna javnost večinsko spoznala, da so, za tragedijo Ukrajine, Rusije in Evrope, v resnici glavni krivci strategi NATA, strategi demokratske stranke v ZDA in popolnoma nesposobna EU, ni pogojev za iskanje miru. Kdo bo še kdaj verjel garancijam Francije in Nemčije, ki sta bili garant za izpolnitev sporazuma Minsk1 in Minsk2 ? Scholz in Macron sta si dovolila, da ju je Zelenski pred celim svetom odpravil kot šolarčka z izjavo januarja 2022, da mu še na misel ne pride izpolnitev sporazumov med Ukrajino in Rusijo katerih garant sta Francija in Nemčija. Če bi ti dve državi zares sledili evropskim vrednotam bi mu takoj dejali: »Kdor ne spoštuje mednarodnih sporazumov, katerih garant sta Francija in Nemčije ne bo nikoli v EU in niti v NATO. In vojne ne bi bilo.
Kdor si resnično želi čim prej mir v Ukrajini, mora najprej, tako kot vsak moder mirovni razsodnik, ugotoviti okoliščine, ki so pripeljali do vojne in krivdo vseh v vojni udeleženih držav. Nekatere vzhodnoevropske članice so vstopile v EU in Nato z odkritimi ambicijami revanšističnega obračuna z Rusijo. Pripisovanje krivde izključno eni strani ohranja vojno do zadnje kaplje krvi. In nekaterim to celo ustreza.
Za dosego novega mirovnega ravnovesja v Evropi ne smemo prezreti niti tega, da so imele vse dosedanje vojne v Evropi po drugi svetovni vojni močno podporo v religijah.
mag. Boris Nemec
Simona, rabiš donacije?
Nekoč Primorska, Slovenija, danes Donbas
Ameriški demokrati so po razpadu SZ načrtovali kolonizacijo bivših republik SZ. S Putinom leta 2000, ki je zahteval enakopravnost in sodelovanje z Evropo in ZDA, se je načrt mirne kolonizacije Rusije sfižil. Začel se je proces konfrontacije, ki se je dokončno razgalil leta 2014 v Ukrajini. Spopad je bil neizbežen. Zakaj je Evropa od leta 2014 gledala stran ob genocidu ukrajinskih oblastnikov nad ruskim prebivalstvom v Donbasu? Zakaj se je Evropa januarja 2022 v Kijevu odločila za vojni projekt? Zunanji minister EU, Španec J. Borrell, je primerjal upornike v Donbasu s tistimi v Kataloniji, ki tudi zahtevajo neodvisnost. To je tudi eden od vzrokov evropske neomajne podpore ohranitvi celovitosti Ukrajine. EU se je odločila napraviti konec nastajanju novih držav. Razpad Jugoslavije je bil preveč. Kapitalizmu je ovira vsaka fragmentacija trgov.
Med Poljaki in Balti na eni in Rusi na drugi strani ni bila dosežena zgodovinska sprava, kot med Nemci in Francozi, kar je omogočilo nastanek mirne EU. Še huje, Poljaki in Balti so se priključili EU in Natu s ciljem revanšizma proti Rusom. Njihova finančna prestolnica je Bruselj, politična pa Washington.
Kraljevina SHS je z Rapalsko pogodbo leta 1920 Primorsko prepustila Italiji. Podobno je leta 1991 Rusija prepustila Krim in Donbas Ukrajini. Primorci smo se med obema vojnama tudi z orožjem upirali italijanskemu nacionalizmu – fašizmu, ki je izvajal kulturni genocid. Še hujši od fašističnega terorja nad Primorci so doživljali Rusi v Donbasu zlasti po letu 2014.
Maja 1945 je vojska Kraljevine Jugoslavije (Titova JA) okupirala tisti del Primorske, ki ga je z Rapalom prepustila Italiji in priključila Jugoslaviji. Umirajoči Donbas se je zaradi genocida ukrajinskih oblastnikov nad lastnimi ljudi ruske narodnosti odločil priključiti k materi Rusiji.
Slovenija je zaradi srbskega nacionalizma leta 1991 zapustila Jugoslavijo. Sveta dolžnost JLA je bila ohranitev celovitosti in suverenosti Jugoslavije. Nobene enostranske odcepitve, enako kot danes trdi ukrajinska vojska. Oficirji JLA so bili izobraženi in po večini zadržani do uporabe sile nad lastnimi državljani. Zahvaljujoč taki JLA Ljubljana ni bila porušena do tal in Slovenija ni bila opustošena. Donbas nima te sreče, saj ukrajinski plačanci slepo sledijo ideji ohranitve celovitosti Ukrajine – za ceno popolnega uničenja vsega. Voditelji EU podpirajo ukrajinsko vojsko v tem uničujočem početju.
Si predstavljate, da bi cela Evropa podpirala JLA, ker da je potrebno za vsako ceno ohraniti Jugoslavijo, četudi se slovenski narod izbriše z Zemlje? Tako početje EU v primeru Ukrajine zagovarjajo podpisniki Pisma vladi RS s prvopodpisanim Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki pravico do suverenosti utemeljuje s pravičnostjo. Vendar pa je suverenost države mednarodni pravni pojem, ki nima nobene zveze s pravičnostjo! Glede na pisan spisek podpisnikov sklepam, da se večina sploh ni zavedala, da s podpisom glasuje proti vrednotam pravičnosti, s katerimi smo Primorci dosegli priključitev k Jugoslaviji, in leta 1991 brez uničujoče vojne suvereno Jugoslavijo tudi zapustili.
Spomenka Hribar je danes v Sloveniji ena redkih glasnikov razuma, medtem ko večina tolče po vojaških bobnih. V Bruslju bi Slovenija morala zastopati glas razuma in pravičnosti, ne pa slepo riniti v pogubo, kamor nas vodijo sedanji politični pritlikavci v Bruslju, Berlinu, Parizu, Rimu…
Prihodnost je v Evropi narodov in ne v Evropi nacionalističnih držav. Slovenija naj v Bruslju sledi viziji pravičnosti in razuma. To je moje priporočilo Vladi RS.
mag. Boris Nemec
Šempeter pri Gorici
Objavljeno v Delu 12.8.2022 pod naslovom
»Žrtve in povzročitelji vojne v Ukrajini«
V medijih je bilo kar nekaj komentarjev znanih osebnosti, ki se spotikajo ob letošnje udeležence pri Ruski kapelici pod Vršičem in celo na slovenska podjetja, ki delujejo v Rusiji.
Prebivalci več nacionalne Ukrajine so zagotovo največja žrtev vojne, ki poteka že osem let. K prekinitvi te strašne morije pa lahko prispevamo vsi mi, če le povzdignemo svoj glas za mir in obsodimo resnične sprožilce vojne. In kdo so ti?
Zahod je z izvedbo državnega udara leta 2014 vzpostavil v Ukrajini svojo marionetno oblast. EU je postala politično, gospodarsko in vojaško gospodar Ukrajine. Zato je EU v celoti odgovorna za vse kar se je v Ukrajini dogajalo. In kaj bi morala EU v Ukrajini urediti, če bi sledila evropskim vrednotam? Odgovor je preprost. Več nacionalna Ukrajina bi morala postati neuvrščena oz. nevtralna država ter federacija v kateri bi imele posamezne federalne enote pravico do odcepitve z referendumom stalnih prebivalcev posamezne federalne enote. Pokrajine Donbas, Krim…. niso last ne Kijeva ne Zelenskega ampak so last njenih prebivalcev. Evropska prihodnost je v vrednoti, da je suverenost vsake države podrejena samoodločbi narodov v posamezni državi. Le tako imamo garancijo, da bodo tudi večnacionalne države resnično demokratične do vseh narodov in manjšin, ki v njej živijo. Tako bi naknadno mednarodno legitimirali tudi že odcepljen Krim.
Žal v EU že dogo prevladujejo revanšistične sile, ki so antifašizem kot evropsko vrednoto zavrgle. V Ukrajini so podprle ultra nacionaliste, ki so potrdili odločitev za priključitev k Natu in sprožili državljansko vojno proti ruskemu prebivalstvu. Revanšistične sile EU so naredile prav vse, da bi izzvale Rusijo v vojno v Ukrajini. Seveda to ni bilo mogoče za časa predsednika Trumpa, ki je računal prav na zvezo z Rusijo v zaustavljanju razvoja Kitajske. EU pa je bila prevzela staro germansko idejo Pohoda na vzhod in kolonizacijo naravnih bogastev Rusije. Za časa Jelcina je vse dobro kazalo, a prišel je Putin, ki je zahteval že od vsega začetka enakopravno sodelovanje z EU. EU je to odločno zavrnila. EU je dosledno podpirala zmago demokratov in za predsednika J. Bidna saj si je prav od njega obetala, da bo izzval Rusijo v napad na Ukrajino. Strategi EU so si vojno z Rusijo zamislili kot ponovitev hrvaške Nevihte; torej osvobajanje Ukrajine in izgon več milijonov Rusov iz Donbasa in Krima in padec Putina. A Putin jih je presenetil in prehitel z napadom na Ukrajino. Tudi Putin je mislil, da bo to lahka in hitra zmaga in podreditev Ukrajine. EU je takoj in brezpogojno stopila na stran svoje ukrajinske kolonije in menila, da bo vojna trajala največ mesec ali dva in potem sledi propad Rusije. Menili so, da bo hitro sledil ekonomski zlom, ulični neredi, upor in Putina naj bi odstavili ulica, oligarhi, vojska. Potem so začeli Evropejce tolažiti, da je Putin resno bolan in na oblast bo prišel nekdo po volji Zahoda. Vse vojne se začnejo tako, da so njihovi avtorji prepričani v hitro zmago. In potem se izkaže, da ni tako. Sedaj nas evropski oblastniki pripravljajo na pomanjkanje in revščino kot posledico vojne, ki so jo zakuhali prav evropski voditelji. A upanje obstaja. Angleži so že dali rdeči karton Johnsonu, Italijani pa največjemu evropskemu vojnemu hujskaču Draghiju. In prav Italijani so vrhunski diplomati, ki vedo kdaj je potrebno izstopiti iz koalicije, ki izgublja in se pridružiti koaliciji, ki bo zmagala oz. bo glasovala za pomiritev z Rusijo.
Boris Nemec
Šempeter pri Gorici