Salman Rushdie je ob strogih varnostnih ukrepih več kot tri desetletja večinoma v ZDA preživel brez napovedanega napada zaradi izrečene fatve. Smrtna grožnja zaradi razžalitve verskih čustev je ironično sprožila bistveno večjo popularnost romana Satanski stihi, kot bi bil zelo verjetno brez spremljajočega škandala roman deležen pozornosti tudi s strani širše bralno impotentne javnosti.
Pa ravno zdaj še napad na slavnega in renomiranega pisatelja, ki velja tudi za resnega intelektualca, predvsem zagovornika in utemeljevalca visokega pomena svobode govora za napredno civilizirano družbo! Kaj še sledi, se sprašujejo prenekateri?! Rushdie je bil napaden v New Yorku med vnaprej napovedanim pogovorom o Združenih državah, ki naj bi predstavljale varno, demokratično in prijazno pribežališče pisateljem, drugim umetnikom in intelektualcem, ki bežijo pred cenzuro in nasiljem v matični državi. Hmmm … Na zadnjem literarnem srečanju je Rushdie očitno nastopil z močnim občutkom varnosti, saj kakršnega koli osebnega varovanja ali varovanja prostora ni bilo na vidiku, kar je v aktualnem geopolitično milo rečeno razgretem obdobju skrajno nenavadno, razen z vidika podcenjevanja resnosti situacije in vpletenosti ZDA v resnost situacije.
Salman Rushdie se je v zadnjem času ponovno zelo izpostavil z iniciativo k peticiji pisateljev in pesnikov širom po svetu pod okriljem PEN-a proti invaziji Rusije nad Ukrajino. Prosti spis, ki sem ga prebrala, je bil na veliko žalost formuliran absurdno naivno in nevredno kakršnega koli resnega intelektualca z vsaj zadostnim razumevanjem zgodovine in političnih razmer. S samo zgroženostjo nad vojno invazijo seveda ni nič narobe, je pa praktično narobe skoraj vse s popreproščeno uličarsko diagnozo v peticiji o podpori popolni suverenosti in neodvisnosti Ukrajine pri odločanju o svoji prihodnosti, pri čemer naj bi bila Ukrajina ogrožena le s strani političnih potez in interesov Rusije, sicer pa povsem neodvisna in suverena. Pač zlizana Zahodna propaganda v zameno za grozo pred rusko propagando.
Rushdie je odličen pisatelj in selektivno tudi relevanten premišljevalec politike in družbe. Selektivno? Ja, mestoma selektivno. Pozdravljam kritično misel nad vdorom neoliberalizma v Indijo, a hkrati zaznavam slabotnejšo kritiko neoliberalizma v zibelki izvora. Navdušena sem nad kritiko politike Margaret Thatcher, a kaj ko bi bil njen vpliv na svet in posledično tudi na socialni zlom lastne države bistveno manj učinkovit brez sorodne politike Ronalda Reagana. In tako dalje. Z vidika selektivne kritike Rushdie zgolj ni nič posebnega. Redki enakovredno boleče zagrizejo tudi v tisto roko, ki jih hrani, kljub spoznanju, da ista roka marsikoga drugega tepe.
Z vidika oblikovalca javnega mnenja je Salman Rushdie neoporečno pomemben predvsem zaradi opozarjanja na pomen ohranjanja in varovanja svobode govora. Govorimo torej o tistem ključnem pojmu sanj o demokraciji in enakopravnosti, ki se ravno zdaj ponovno drastično razsuva v prah s pomočjo desne in samooklicane leve politike. Tokrat se razvija poseben udar nad svobodo govora preko t. i. “cancel culture”, medtem ko je hinavski proces razvijanja diktature nad javno besedo preko navideznega boja proti sovražnemu govoru že stara pokvarjena prozorna finta. Najprej ljudi redno bombardirajmo s sovražnimi in primitivnimi izbruhi, potem pa počakajmo, da bodo (predvsem naivni, potuhnjeni in razprodani levičarji) kar sami zahtevali okrepitev z zakonom zapovedanih restrikcij nad javno besedo. V naslednji fazi se lahko začne izvajat okrepljen linč nad vsemi oznanjevalci pameti ali resnice, pa tudi nad tistimi budalami, ki so v imenu morale namesto s pametno besedo in zavračanjem poveličevanja pomena vsakega idiotizma na družbenih omrežjih raje mentalno lenobno pozivali k radikalnejšemu formalnemu omejevanju svobode govora. Kaj hitro se znajdemo v prostoru in času, kjer cenzura govora deluje bistveno bolj učinkovito kot v prenekateri avtokraciji, kjer je izvajana bistveno bolj transparentno in očitno, pri čemer ostajajo opazni tudi cezurirani heroji prostora in časa. V lažni demokraciji cenzura uradno ne obstaja več. V imenu svobode so namreč vsa pokupljena in politično okupirana uredništva medijev svobodna pri odločanju, kaj bodo objavljala in česa ne. Zatiranje nezaželene misli in informacij se dogaja preko tihega odstranjevanja nezaželenih avtorjev in prispevkov. Nezaželenih glasnikov javne besede ne trpamo več v zapor, saj sta zagotovoljena streha nad glavo in prehrana v sodobni neoliberalni norišnici odvečni strošek države. Ljudi in celotne države se uničuje z ekonomskimi ukrepi, ignoranco in sankcijami. Ekonomija postane najbolj uporabno orodje in orožje za vse. Kdor si vseeno izbori slišno besedo, ki politično ni zaželena, postane žrtev raznih hinavskih pripadnikov agresivnih in politično podprtih skupin, ki zgolj tulijo, da so pač užaljeni. Pravica do neumnosti in neartikuliranosti se je razširila v višave hkrati s pravico do užaljenosti. Osebna užaljenost (argument ni potreben) postaja tako podprta pravica, da že dominira tudi nad resnico, stvarnostjo in dokazi, kar sicer predstavlja temelj funkcionalne pravne države. Kritika nekdanje pogoste zlorabe užaljenosti zaradi globokih verskih čustev postaja povsem neumestna, saj so hinavski mehanizem usvojili tudi številni ateistični ideološki blazneži s svojimi sebičnimi interesi.
V takšnem prostoru in času se je Salman Rushdie glede na zgodovino svojega posebej varovanega gibanja počutil brez dvoma preveč varnega sredi New Yorka in naposled doživel davno napovedan besni napad, ki je trajal kar dvajset sekund, preden so učinkovito posredovali posamezniki iz občinstva. Rushdie je na srečo preživel, a resno poškodovan. Dogodek, ki simbolno zelo verjetno povsem sovpada z bližajočo se usodo Zahoda.