Finska predsednica vlade Sanna Marin je bila na žurki. Kdo bi si mislil! Novička, o kateri sredi razgretih geopolitičnih razmer “razpravlja” ves Zahodni svet! Zakaj? Komu ali čemu na ljubo?
V javnem prostoru se periodično pojavljajo rumeno naglašene novičke iz sfere politike, ki učinkujejo kot populistični eksperimenti za preverjanje povprečne inteligence, mentalitete in razpoloženja povprečja javnosti. Za vprašanje, na kakšnem nivoju si s pomočjo asistence medijev strelja v glavo demokratična tiranija večine, torej glas povprečja, je najbolj enostavno poiskat odgovor s pomočjo na videz marginalnih žgečkljivih zgodbic. Obskurni tabloidni škandali imajo vedarle pomembno funkcijo. Služijo utrjevanju simpatij ali antipatij do visokih političnih funkcionarjev in posledično tudi jasnemu političnemu opredeljevanju javnosti na podlagi domnevno preprostih in zabavnih prigod, o kakršnih širša javnost meni, da ve vse in še bolje vse dovolj dobro razume. Rezultat tabloidne propagande je še mnogo bolj učinkovit tudi zato, ker se mizeren in že itak povsem diskreditiran preostanek resnih političnih analitikov rad distancira od pojavov z neresnim in domnevno nepomembnim predznakom. Bedarije resnih ljudi ne zanimajo, a kaj ko ravno bedarije in razvedrilni program s podtaknjenimi sporočili pomembno naslavljajo najširšo populacijo javnosti in krojijo splošno mentaliteto. Problem je v tem, da politikov ne zanima manjši delež razgledane in premišljene javnosti, ampak predvsem odzivnost širokega povprečja, ki predvideva tudi najmočnejši vpliv na rezultate volitev in rezultate serije političnih kampanj znotraj kompleksnih političnih odločitev, ki jih široko povprečje v podrobnostih dojema še mnogo bolj površinsko od neke zgolj na videz preproste tabloidne zgodbice.
V primeru rumenega “škandala” finske predsednice vlade se je javnost večinoma spet predvidljivo razdelila na levičarje in desničarje, pri čemer se psevdolevičarji čutijo dolžni predstavljat kot sproščeni ljudje, ki imajo radi liberalne, sproščene in zabavne politike, podpirajo mlajšo generacijo in feminizem, zato bučno podpirajo žurerko Sanno Marin, kritike njenega obnašanja in čvekanja pa po defoltu blatijo in okličejo za zategnjene, fašistoidne in šovinistične konservativce. Na tej točki se izplen povprečnega mentalnega nivoja bolj ali manj konča. Podobna praksa deluje na splošno na enak način tudi pri resnih političnih izzivih, a z bistveno večjo kritično maso razdrobljenih in neenostavno opredeljivih mnenj. Gre za politično nezaželeno kritično maso, ki jo je treba z vsemi vzvodi omejevat, k čemur pripomorejo raznorazne razvedrilne agende, ki bolj močno vplivajo na čustva in na identifikacijo s politiki na ravni običajnih smrtnikov. Posledično se poglablja radikalno pristranska naklonjenost do nekoga ali nečesa. Ključno vprašanje je, koliko se zdi splošni javnosti pri presojanju o posameznih pojavih vredno ignorirat pomembne podrobnosti za ceno površinskega izraza (politične) pripadnosti?
Kakšna je pravzaprav zadnja odmevna populistična zgodba, v kateri nastopa skrajno populistična predsednica finske vlade Sanna Marin? Najprej moram bralce malo zamorit z uvodom, ki sega še v predvolilno kampanjo finske premierke. Predvolilna kampanja Sanne Marin je bila odlična in piarovsko brez dvoma levičarsko zgledna. Odprla je celo vprašanja pravic delavcev in sistemskega odnosa do dela na prelomen način, na kakršnega si ni drznil rožljat še noben predvolilni tekmec na Zahodu. Napovedala je zavzemanje za drastično skrajšan delovni čas, sistemsko prerazporeditev dela med zaposlene in brezposelne. V javnost je plasirala predrugačen pogled na pojem dela z vidika vrednote družbe, ki se odmika od razumevanja pojma dela le skozi vidik zasužnjene nujnosti in je ob predvidenem tehnološkem razmahu in robotizaciji družbe še toliko bolj na mestu. Predstavila je izrazito socialno napredno politiko in posebej poudarjala pomen obstoja prostega časa za osebni razvoj posameznika in družbe. Nobenega razloga ni bilo, da ne bi navdušeno ploskala predvolilnim zavezam in obetom finske političarke, ki se je predstavila kot figura socialno in kulturno ozaveščene prihodnosti družbe. Ona stavi na kakovost življenja, realno enakopravnost in enake izhodiščne možnosti. Kako ničvredna in zgolj sama sebi v namen je lahko politična propaganda v predvolilne namene, že vemo. Vemo, da politične kampanje strank in posameznih kandidatov ne predvidevajo nikakršnega prevzemanja odgovornosti, kaj šele posledičnih sankcij za popoln nateg. Edina sankcija za laži in prevare, ki naj bi obstajala, je predvideno sklepanje, da bo volilno povprečje kaznovalo prevarante in podtaknjence s slabim rezultatom na naslednjih volitvah. Ali bo volilno telo kaznovalo stremuške in skorumpirane politične karieriste ali ne bo, pa žal ni toliko odvisno od neposredne presoje o delovanju posameznih strank in politikov, ampak od številnih drugih okoliščin. Kakšna je konkurenca na naslednjih volitvah in predvsem učinkovitost spolitizirane medijske kampanje sta dva najpomembnejša faktorja, ki odločata o relevantnosti vpliva na odločilno javno mnenje v danem trenutku, pri čemer javnost nima na voljo nikakršnih operativnih možnosti za soodločanje pri pomembnih političnih vprašanjih ali celo pri odpoklicu političnih funkcionarjev tokom mandata. Lahko odstopijo s položaja na podlagi lastne moralne presoje, kar v resnici pomeni večinoma presojo o lastnih interesih, ali pa ne odstopijo. V Sloveniji še vedno nimamo niti možnosti preferenčnega glasu, tako da nam politični lobiji podtikajo tudi poslance povsem po svoji volji. Državljani smo vedno znova ujetniki določene politike vsaj za štiri leta, kar je zelo dolga doba, v kateri se lahko zgodi marsikaj. Tudi povsem konkretna vojna.
Sanna Marin ni do zdaj niti začela uveljavljat katere koli predvolilne zaveze ali ideje, ki so z vidika sistemskih reform izstopale in jo ločile od povprečnih levih, sredinskih ali desnih kandidatov v EU. Covid era je hvaležno odplaknila vse druge pomembne politične aktivnosti na breg kopičenja nevarnih odpadkov. Ocena covid režima je bila za Finsko pozitivna, ker so Finci do zdaj preživeli z relativno nizko stopnjo umrlih in težje obolelih. Sanna Marin igra relevantno vlogo na mednarodnem parketu ob eskalaciji vojne v Ukrajini oziroma proksi vojne med ZDA z zahodnimi hlapčevskimi zaveznicami in Rusijo, vojne med globalisti in nacionalisti, vojne med neoliberalci in tradicionalnimi kapitalisti. Socialisti so povsem nesposobni in posledično uničeni, agendo njihovih ključnih socialnih prizadevanj pa so mnogo bolj učinkovito prevzeli in začeli bučno naslavljat nacionalisti. Sanna Marin je s svojo stranko le še ena izmed mnogih psevdosredinskih neoliberalnih formacij v parlamentu in v vladi.
Finska je z napovedano včlanitvijo v NATO po hitrem postopku postala pomembna provokatorka na mednarodnem prizorišču. Z dodatnimi političnimi aktivnostmi, ki hujskajo k popolni diskriminaciji ruskih državljanov po svetu, radikalnemu ekonomskemu teorizmu in k dodatnemu oboroževanju Ukrajine, Sanna Marin zgolj pridno sledi politiki ZDA in EU zavezniških mafijskih elit, ki pač razpihujejo vojno ob ideji, da je treba in možno premagat rusko vojsko ter ekonomsko uničit Rusijo. Finska predsednica vlade kot visoka politična predstavnica ekonomsko in vojaško bogate države, ki je hkrati sosednja država Rusije s konfliktno zgodovino, tudi vojno med nacizmom in sovjetskim komunizmom, naravnost blesti z Zahodno propagando in predvidljivimi potezami globalistov, pri čemer ravno Finska sploh ni bila realna tarča ruskih napadov, kot je na primer možno predvidevat še za Moldavijo v kontekstu ruske strategije znotraj geopolitičnega ekonomskega in kulturnega boja. To je pa tudi vse, pri čemer Sanna Marin predvidljivo pridno blesti in piflarsko floskulari. Mimo hlapčevanja je le populistična žurerka v slogu Borisa Johnsona, kar se povsem pokriva z njeno politično benignostjo, odstotnostjo vsebine in preočitno funkcijo marionete predvidljive neoliberalne “sredinske” politike najmočnejših lobijev na Zahodnem parketu. Razdeljenost mnenja ljudstev po Zahodnih državah o škodljivih ali pametnih ukrepih za prihodnost se vedno bolj poglablja, v ZDA pa divja prava politična vojna, kot da bi bili le nekaj dni pred volitvami, na katerih bi se pomerila Joe Biden in Donald Trump. Aktualni predsedniki vlad skoraj čez noč padajo oziroma bežijo s funkcij. Adijo, Boris Johnson! Svojo ključno (brexit) nalogo in okrepitev vezi z ZDA in Avstralijo si že zdavnaj opravil in ni si treba mazat rok z gnilo prihodnostjo. Enako preudarno se umika ekonomski guru Mario Draghi.
Sanna Marin se mora očitno do nadaljnjega obdržat na položaju, zato v zadnjih mesecih redno obiskuje rock koncerte, pozira v seksi opravah in pozah za tabloidne fotosešne ter svojo ciljno volilno občinstvo redno obmetava z rumenimi bedarijami. Volodimir Zelenski in Sanna Marin sta politika mlajše generacije, politika prihodnosti, ob kakršnih postane Vogue dokončno najpomembnejša svetovna revija, resničnostni šovi in fotosešni pa najpomembnejše politično orodje. Sanna Marin je baje mlada, zato ima moralno pravico do žura, tulijo poneumljeni levičarji. Čeprav šteje že 36 let. Ampak pomembno je, da izgleda mlajša in da se predvsem tudi obnaša kot najbolj osladna trapasta najstnica. Mladost je postala pomembna ideologija, ki nikakor ne promovira le dobičkonosne plastične kirurugije in številnih pomlajevalnih kozmetičnih storitev. Še bolj pomembno od videza je tudi sovpadajoča promocija praznine in neumnosti. Toleranca do popolne nerazgledanosti, arogance do pomena vsebine in klinično neupravičene zaostalosti v razvoju. Kajti le notranja praznina, brodolom pameti, odsotnost karakterja in manko osebnosti sploh omogočajo konstantno nezadovoljstvo s seboj in nenasitne potrošniške apetite. Najbolj enostavno se je ukvarjat le z videzom, z zunanjostjo. Osredotočenost na zunanjost, ki je edina oprijemljiva ročka za odrasle osebe brez vsebine, pomeni tudi osredotočenost na materialnost. Luksuzna zabava v luksuzni hiši z luksuzno pijačo in drogo. Kaj neki naj si pa odrasel človek brez domišljije in zaostal v razvoju privošči v užitek, če ne le predmete, ki veljajo za luksuz, pri čemer postane tudi sam le predmet, le telo, ki ga skuša oblikovat po volji trenda všečnosti. Kaj neki naj prazen človek ob hiperproduktivnosti brez smisla sploh počne za občutek ugodja ali celo osebne izpolnjenosti? Med praznimi ljudmi brez domišljije, radovednosti in vsebine so tudi žuri totalno dolgočasni in prazni. V takšnem svetu postane tudi žur gola potrata časa in denarja, zato služi predvsem fotografiranju za bahaške objave na Instagramu. Težko je nabavit dovolj močno drogo, da ne bi umrli od utrujenosti in dolgočasja. Po čem naj otopel človek na koncu popolnoma enoličnega in zgolj materialističnega življenja sploh hrepeni? Večno mlad, zmeden, neumen in prazen. Kaj nam politika takšne prihodnosti prinaša?
Namesto resnih političnih potez v odnosu do dela in prostega časa predsednica finske vlade propagira preživljenja svojega domnevnega prostega časa. Sanna Marin trdi, da ima tudi ona pravico do prostega časa in popolne zasebnosti (ki jo lahko po izbiri propagira po vseh medijih) in da je njena funkcija predsednice vlade le služba! Takšna propaganda povsem sovpada z uničevalno neoliberalno politiko, ki ne priznava vidikov posebnega poslanstva določenih funkcij in poklicev. Najbolj pomembno je, da ne razumemo več obstoja nikakršnih kriterijev novinarskega poslanstva in da novinarje dojemamo le kot podaljšek političnega piarovanja. Zgolj uslužbenci političnih in kapitalskih interesov. Režimski pisuni brez lastnih stališč, znanja, inteligence in vrednot. Naslednjo stopnjo degradacije pojma poslanstva lahko spremljamo tudi v zadnjem resničnostnem šovu Sanne Marin. Politična funkcija namreč ni poklic niti toliko, kolikor je na primer novinarstvo vpeto tudi v običajno shemo pravic iz naslova honorarno ali redno zaposlenih uslužbencev v javnem ali zasebnem sektorju. Funkcija predsednika ali predsednice vlade je funkcija, ki je vezana na omejen mandat in izrazito predstavlja poslanstvo. Predsednik vlade ali predsednik nima prostega časa, ampak je v svoji funkciji 24 ur na dan, vse dni v letu, do zaključka mandata. Vse, kar počne in kakor počne, je del prezentacije poslanstva. Pravica do zasebnosti je drastično omejena v primerjavi s pravicami državljanov, ki niso politični funkcionarji. Zato je še dodatna obrobna prigoda Sanne Merin, da se ni odzivala na telefonske klice, ker je službeni telefon pustila doma, saj zaposleni delavni ljudje menda lahko kdaj pozabijo na službeni telefon, milo rečeno defektna. Od kdaj neki ima predsednik vlade službeni telefon, ki ga v prostem času pač lahko ignorira v domnevnem boju za pravico do prostega časa in zasebnosti? Predsednik vlade naj poskrbi za reforme sistema, ki bodo ljudem ob svojem delu omogočale dostojno življenje in preživljanje prostega časa, predsednik vlade pa absolutnega prostega časa nima in ga tudi ne sme imet! Kakšne kozle strelja finska predsednica vlade celo v obdobju, ko smo sredi ekonomskega kraha, na robu 3. svetovne vojne in raznoraznih vremensko pogojenih katastrof. Predsednik vlade formalno sicer uživa celo poletni dopust, ampak je vseeno za izredne primere dolžan bit dosegljiv in funkcionalen tudi v času dopusta. Lahko da dopusta niti ne more izkoristit. Tega se zelo dobro zavedamo ravno zdaj v Sloveniji, kjer so si določeni ministri prejšnje vlade v skladu z zakoni, ki ne veljajo za njih enako kot za regularne javne uslužbence, izplačali brezsramno visoka nadomestila za tlako neizkoriščenega dopusta.
Sanna Marin se obnaša kot razposajena avšasta najstnica, ki uporniško minira ključne zaveze k odgovornosti na najvišjem državnem položaju! Še huje. Obnaša se in čveka tako, kot da se svojih dolžnosti itak sploh ne zaveda. Ona hodi le v službo in tam izvaja in čveka, kar je pač treba za visoko plačo. Trdi, da v prostem času, ko je popivala in plesala na zasebni zabavi, ni imela na urniku nobenega sestanka ali seje. Jah, potem je pa vse v redu, ampak kdo bi takšno avšasto čvekalo resno dojemal na kakršnem koli resnem sestanku. Ko pomislim na prizor, v katerem na primer politik Putinovega kova sestankuje s takšno vrsto ostarele najstnice, me popade le mračnjaški smeh. Prava feministična sramota. Da se z izrazito negativno selekcijo pri kadrovanju žensk na pomembne položaje v družbi najbolj učinkovito minira in sramoti feministične težnje, smo sicer že vajeni.
V Sloveniji igra trenutno vlogo najbolj izpostavljene populistke brez resne politične vsebine, a s polno vsebinsko povsem zgrešenih rumenih predstav za javnost, Urška Kaločar Zupančič. S popolno omlednostjo in servilnostjo brez lastne vsebine ji odlično asistira Tanja Fajon na položaju ministrice za zunanje zadeve. Polom. Da ne bo nepotrebnih nesporazumov. Škodljivih in disfunkcionalnih politično uporabnih politikov ni v moških vrstah nič manj, le da se v primeru žensk ravno zaradi feminističnih teženj bistveno bolj naglašuje popolno razočaranje zaradi abotne negativne selekcije povsod! Ko v politiki fašemo s strani ženske predstavnice celo severinasto kampanjo “rdeči štikli”, ki naj bi predstavljala boj proti seksizmu, čeprav se zaradi popolnega nepoznavanja feministične zgodovine in patriarhalnih simbolov sramotno izkaže, da ženske, ki zganjajo razne najbolj politično in medijsko podprte aktivizme, nimajo pojma o pojmu o feminizmu in patriarhalizmu, se lahko počutimo resno osramočeni v jedro političnih in eksplicitno feminističnih prizadevanj. Nič nenavadnega, da se celo povratek prepovedi abortusa na Zahodu izvaja zelo učinkovito in brez omembe vrednega feminističnega upora. Aktivistične pripravljenosti na delovanje za obrobne aktivnosti po navodilu politike in predvsem v prid lastni karieri in slavi je veliko, kakršne koli volje do znanja in pameti, kar je podlaga za vsako omembe vredno aktivnost z velikim zamahom, pa bore malo. Premladi po srcu in v glavo. Z narcističnimi piruetami na rdeči preprogi in rdečimi previsokimi štikli se prav gotovo ne pride daleč v boju proti seksizmu, se pride pa mnogo dlje v patriarhalnem posmehu in krepitvi šovinizma. Zelo aktivni in ambiciozni okravatani bebci se posmehujejo aktivnim in ambicioznim avšam v besnem boju za pravice, ki jih sploh ne razumejo in si v svojem sveto preprostem svetu tudi domišljajo, da jih same itak ne potrebujejo. Ponoči prilagodljive uspešne avše in prilagodljivi bebci ležejo skupaj v posteljo. Jebeš abortus. A ni konec koncev tudi to le nekaj na trgu, kar se pač kupi, kjer storitev prodajajo.
Populistična propagandna pravljica Sanne Marin, ki je dosegla svetovni format medijske pozornosti, pri čemer mediji z abotnimi naslovi preusmerjajo pozornost stran od relevantnih podrobnosti šova, je javnost razdelila zgolj v mnenju, ali podpirajo, da se tudi politiki kdaj pa kdaj pozabavajo in izrazijo, da so družabna in človeško sproščena bitja, ali podpirajo zategnjene, konservativne moraliste brez stika z življenjskimi radostmi slehernika. Samooklicani levičarji po družbenih omrežjih še posebej poudarjajo mladostnost predsednice vlade, kar je naravnost abotno, ker sploh ni več mlada, predvsem pa ne vidim razloga, zakaj se oseba ne bi na živo in mrtvo zabavala, tudi če je stara sedemdeset let ali več. Problem propagandnega resničnostnega šova je povsem drugje. V javnost se ni spustilo kratkega filmčka s Sanno Marin v glavni vlogi, kjer se zgolj zabava s prijatelji. Šlo je za zvezdniški resničnostni šov v hollywoodski maniri zabavanja s finskimi estradniki in predsednico vlade kot delom slavne in premožnejše estrade, ki žurira in se narcisoidno bebavo razkazuje. Posnetek, na katerem se predsednica vlade razteguje in pozira pred kamero v slogu prve starlete na vasi, je posnel udeleženec zasebne zabave in gradivo razposlal medijem v uporabo. Pomembno vprašanje je, ali je ta “prijatelj” z zabave res kolega Sanne Marin, ki je v dogovoru z njo posnel in poslal promocijsko gradivo medijem, ali je šlo za nekoga, ki se je na zabavo prismukal s slabimi nameni po naročilu opozicije. Na posnetku se v ozadju sliši izjava, ob kakršni obstaja utemeljen sum, da so na zabavi snifali tudi kokain. Relevanten je odziv predsednice vlade in ne trapasto testiranje na droge z vnaprej pričakovanim negativnim rezultatom. Predsednica vlade je v funkciji najvišje predstavnice zakona države, ki med drugim prepoveduje razpečevanje in uživanje drog, še posebej trdih drog. Ona je torej prva na spisku državljanov, ki bi morala v primeru zaznave rabe trdih drog poklicat policijo. Če bi predsednica vlade rada javnosti sporočila svojo toleranco do zabavanja z drogami in ugajala določeni populaciji, naj poskusi preživet na političnem parketu ob sprožitvi procesa za legalizacijo trdih drog. Dokler je na politični funkciji le pridna izvajalka nalog s strani drugih, pa je njena ključna naloga le to, da ne miži pred protizakonitim delovanjem, celo v svoji osebni bližini. Ampak Sanna Marin je podala izjavo, da na zabavi ni opazila nikakršnega uživanja trdih drog. Ni opazila nečesa, kar smo lahko na posnetku vsi slišali. Finska predsednica vlade je po potrebi in osebni izbiri slepa in gluha, torej je po želji tudi skorumpirana ali pa v resnici operativno benigna. Ne sliši in ne vidi marsičesa niti pred lastnim nosom. Sanna Marin je s posnetkom in odzivi sporočila svojim volivcem, da naj jo imajo radi, ker je simpatična in seksi žurerka, ki nima nič proti popivanju in drogiranju. Mlada po srcu in možganih. S takšnimi sporočili stranka in predsednica vlade targetirata mlajše volilno telo ter zlorabljata njihovo predvideno naivnost in narazgledanost.
Zloraba naivne in mentalno ranljive mladine v politične namene je danes še posebej udarno politično orožje. Agenda zaupanja in dobrikanja mladim je zelo uspešna predvsem zato, ker je tudi starejša populacija vedno bolj poneumljena, bralno nepismena in banalna. Starejši niso več spoštovani ljudje, ki pomenijo mladim celo omembe vredne učitelje in mentorje, ampak je v porastu masa starejših (formalno izobraženih) idiotov, ki prosijo za pomoč pri odločanju o vsem na svetu otroke in mladino, z njimi razpravljajo na nivoju otroka in jih kujejo v zvezde, kot da morajo bit geniji tisočletja, zaskrbljeni so pa predvsem za svoj videz in za videz vsega na svetu. Krasen zgled!
Sanna Marin je predsednica vlade, zato ne more sproščeno žurirat s kilo koke na mizi, kot to lahko počnejo prenekateri drugi smrtniki, čeprav morajo očitno bistveno bolj skrivat drogo pred organi pregona v primerjavi s politiki. Sanna Marin ni običajna uslužbenka z običajnimi delavskimi pravicami v boju za prosti čas, ki sicer kot delavski boj sploh ne obstaja, zato je še toliko bolj pokvarjeno, da se s takšnimi populističnimi puhlicami predstavlja politična funkcionarka, ki si pravice do popolnega prostega časa in zasebnosti sploh ne bi smela želet, če bi imela razčiščene pojme o poslanstvu najvišje politične funkcije v državi. Kar si finska predsednica vlade očitno domišlja, da si lahko privošči, si lahko privoščim jaz, ona pač ne. Niti ni plačana za to, še manj izvoljena. Ali pač? Gospa čaka na odziv hipotetičnih volivcev, kaj si lahko privošči in česa ne! Pričakuje blagor brezmejne neumnosti, zaradi kakršne bodo lahko ona in njej podobni prevarantski kalibri uživali nezasluženo kariero tudi v prihodnosti.
Sanna Marin je svetovni javnosti sporočila, da si prihodnost politike aktualne mlajše generacije predstavlja tako, da postane politična funkcija dokončno zmarginalizirana na delo običajnega uslužbenca, ki v skladu z banalnostjo zla zgolj opravlja svoje delo po navodilu gospodarjev, sicer pa uživa v prostem času, ki ga sicer zaposleni v javnem in zasebnem sektorju sploh nimajo več. Politik prihodnosti skrbi predvsem za to, da je “mladostno” bedast, naiven, razposajen, narcističen ter”seksi” in “lep” na fotografijah. Takšno kampanjo si privošči predsednica vlade zaenkrat še bogate evropske države, ki pridno usmerja svet v novo ekonomsko in orožarsko vojno svetovnih razsežnosti. Žurka za znoret.