Obravnavana resničnostna zgodba, povezana z druščino žurerjev iz Fotopuba, vsebuje toliko pomembnih poglavij in elementov znotraj širšega konteksta za družbo, da bi za dovolj kompleksno pojasnjevanje vsega, kar bi želela izpostavit in kar je po mojem mnenju zelo pomembno, zadoščala kvečjemu knjiga. Pravzaprav bi bila v nekaterih elementih dinamike v odnosu med spoloma celo bolj primerna literarna zvrst. Glede na to, kako nizek, nizkoten, (tudi z dobrimi nameni) zlagan in neprebavljivo površen nivo se preko medijev predvidljivo vrtinči okrog afere iz Fotopuba, pa tudi obravnave seksualnega nasilja in odnosov med spoloma nasploh, bi že z vidika odziva na odzive morali kot družba najprej razčistit z osnovnimi pojmi, kaj se sploh dogaja, kar pa mnogim ni niti najmanj v interesu in mediji dobesedno blokirajo konstruktivne, poglobljene in zanimive razprave. Večinoma ponujajo kvečjemu pogovore z osebami, ki v eter nasujejo par zlizanih floskul iz skript za popolne telebane, ob kakršnih se zgolj neznosno dolgočasimo. Z moje strani vam je na voljo prispevek oziroma esej, ki ga lahko bralci z uničeno koncentracijo ali nerazvito bralno kondicijo v potnih sragah berete ves teden po posameznih poglavjih. Ja, takle ‘mamo dandanes.
Ne morem in nočem tudi kar pomest v klet osebnih skrivnosti vtisa ob smrti Romana Uranjeka, ker se je med drugim slučajno zgodilo celo to, da sva bila ravno tisto noč – predvidoma dobro uro, preden je storil samomor – v komunikaciji. Kasneje je izrazil tudi željo, da bi govorila po telefonu, a se je zgodilo nekaj povsem drugega. Situacija, zaradi katere sem se več dni počutila milo rečeno razburjena. On se je počutil pa očitno tako, da je raje zapustil oder Zemlja. To ni bila več predstava pod režijskim nadzorom, v kateri bi želel nastopat. Odločnosti stradal ni. Predstava se je po pričakovanjih preko medijev razrasla v tragikomičen cirkus za ubožne na duhu.
Zelo smo zaskrbljeni in želimo vse seksiste, nadlegovalce in seksualne izrojence strpat v zapor
Policija, predsednica Inštituta 8. marec, nekateri politiki in osumljenec za številna posilstva Dušan Smodej so s pomočjo medijev javno pozvali žrtve domnevnih posilstev, naj prijavijo kaznivo dejanje organom pregona. Ste opazili bizarno kontradiktornost v stavku? Upam, da ste. Smodej je tudi pojasnil, da je postal žrtev finančnega izsiljevanja določene ženske, ki je zakuhala kampanjski halo na Instagramu. Baje je podal tudi prijavo na policijo. Medijem je napovedal tožbe zaradi blatenje dobrega imena.
Logično, da se vsak pameten osumljenec posilstva z veseljem pridruži pozivom domnevnih podpornikov žrtev k prijavi kaznivega dejanja. Zaradi pomanjkanja stvarnih dokazov pri posilstvih s potečenim rokom in vseh vrst spolnega nadlegovanja brez prisotnosti prič (pa tudi priče niso samo po sebi umevno na sodišču obravnavane kot verodostojne) pomeni ravno sodni proces zadnjo in najboljšo možnost, da bo opran krivde in morda lahko postal pravno formalno celo žrtev obrekovanja. Z vidika zlorabljenih oseb zlahka izpadejo trditve prenekaterih, da bo le prijava policiji ustavila storilca in poskrbela za nekakšno pravično sodbo in sankcijo, ker sicer se ne bo zgodilo storilcem nič, kot odmev norčevanja iz njihove pameti. Kajti ravno anonimizirani sodni procesi žal prevečkrat poskrbijo, da se storilcem zgodi en velik sankcijski nič in se lahko mirne duše polni maščevalnosti vrnejo na svoje delovno mesto, v svoje domače okolje, nadaljujejo z bleščečo kariero, medtem ko mora žrtev večinoma zapustit delovno mesto in se morda osramočena celo odselit, da bi se izognila pritiskom ignorance in nelagodja okolice ali celo mobingu in bullyngu na delovnem mestu s strani pravne krivde opranega nasilneža.
Žal imajo žrtve seksualnega nasilja precej več zagotovljenega uspeha z javno izpostavitvijo storilca, zaradi česar je sploh nastalo gibanje Metoo. Aktivnost ima močnejši efekt predvsem v primeru javno bolj prepoznavnih oseb, zaradi česar je množica prizadetih v spontano rahlo deprivilegiranem položaju. Ti podvigi, ki jih mnogi zagovorniki brezmejne zaščite zasebnosti in omejevanja svobode govora imenujejo za nezaslišano srednjeveško prakso javnega linča, prinesejo oškodovanim zadoščenje s pomočjo miniranja neupravičenega ugleda, večinoma povzročijo uničenje kariere in lahko celo smrtno kazen, v kolikor se obtoženec raje od soočenja s posledicami svojega ravnanja odloči za samomor. Žrtvam kakršne koli vrste nasilja je v interesu in v zadoščenje, da so osebe s pokvarjeno platjo značaja javno razkrinkane. To velja še posebej za persone, ki naj bi sicer uživale neupravičen ugled. Ob takšni nesorazmernosti pri doseganju želenih rezultatov med formalno in neformalno prakso ne moremo po nobeni logiki pričakovat nelogične vere v moč in realno funkcionalnost pravne države, ampak bi bilo treba resno premislit delovanje družbe na vseh pomembnih ravneh znotraj konteksta, kajti niso niti vse hude travme v odnosih med spoloma sploh definirane za kaznivo dejanje in nikoli ne bodo, razen če postanemo trda diktatura! Da nekaj ni kaznivo, pa nikakor ne pomeni, da ni enakovredno ali celo bolj travmatično ali škodljivo. Občutek državljanov in državljank, da se ne morejo pritožit, posvetovat ali poiskat uteho na nobeni sončni upravi, če trpijo in so hudo oškodovani zaradi izvajanja določene oblike nasilja ali namerne ignorance, ker pač manipulativno delovanje ni kaznivo, pomeni nezainteresiranost za pomoč državljanom v boju proti vzvodom moči. Ideja, da vse, kar ni kaznivo, dobro rešuje anonimiziran obisk psihoterapevta, je žaljiva in diskreditacijska, ker celotno breme nasilja prelaga na žrtve, češ da je oseba zgolj preobčutljiva ali duševno nestabilna, medtem ko duševna nestabilnost in osebnostne motnje nasilnih bojda niso problem, dokler ne prestopijo meje dokazljivo kaznivega polja! Takšna logika je sicer pravilo igre neoliberalne utopije.
Na zakonodajno disfunkcionalnost je opomnil tudi zadnji primer poskusa umora dvajsetletnice v mariborskem parku, ki je do zalezovalcev abnormalno prijazna. O tem nam je pred leti izpovedal vse, kar je treba, Mario Galunič z večjim dostopom do medijev, kako mu je zalezovalka uničila več let duševnega miru in nobena prijava policiji ni nič pomagala, kajti zalezovalka ga še ni konkretno fizično napadla. Ukrepanja ni bilo. Nobena nevladna organizacija ni doživela živčnega zloma od zgroženosti. Žrtev zalezovanja mora torej čakat, da jo zalezovalec napade, kar je seveda pogostejša praksa pri moških. Zdaj lahko mlada Mariborčanka, ki se v bolnici bori za življenje, upa na ukrepanje policije, prej ni zaznala smisla v tem, saj bi nasilnega zalezovalca lahko le še dodatno razkurila, če bi blaznež prejel norčav pildek s prepovedjo približevanja pred oči. Ker v Sloveniji nimamo nobene feministične organizacije, v vseh desetletjih dopuščamo, da po naši zakonodaji nasilnim partnerjem potiskajo le pildke za prepoved približevanja v roke, brez kakršnega koli nadzora gibanja. Mnogo femicidov se zgodi ravno po tem absurdnem in posmehljivem ukrepu, ki ga ravno najbolj nevarni agresivneži najbolj z veseljem prekršijo. Kazni za posilstva in druge vrste nasilja so sramotno nizke v primerjavi z raznimi primeri kurjih tatov. O bizarnostih zakonodajnih ukrepov, ki se pretvarjajo, da jih skrbi naslije v družini ipd., sem pisala in lajala v luno tudi ob zadnjih lažnih reformah vlade v letu 2016 v prispevku S pamfleti proti nasilju v družini. Populistični pamfleti so še vedno edino orodje politike in s politiko zlizanega aktivizma na področju obravnave nasilja, zato smo nazadnje z glasnimi trobentami in bobnanjem sprejeli le en zakon v imenu pravnega boja proti seksualnemu nasilju Ja pomeni Ja, ki je slab, izrazito populističen in na pomembnih ravneh celo disfunkcionalen, o čemer več kasneje.
Za pritožnice z Instagrama v aferi Fotopub je vseeno pomembno, da v čim večjem številu prijavijo policiji (domnevna) posilstva predvsem zato, da bodo anonimne obtožbe o posilstvih pridobile na teži kredibilnosti. Prijava je s tega vidika pomembna neodvisno od instrumentaliziranega rezultata procesa organov pregona! Pričakovala bi tudi jasen poziv organov pregona vsem tistim posameznikom, ki bi morda vedeli za konkretno posilstvo in identiteto žrtve, da dejanje prijavijo policiji, čeprav žrtev sama ne zbere moči za potezo. Policija bi morala z ustrezno podkovano stroko na področju klinične psihologije žrtve tudi sama motivirat k prijavi. Primerna oseba za pogovor naj bo ženskega spola. Ja, tako pač je v praksi. Zlorabljene ženske večinoma zelo nerade klepetajo o posilstvu z moškimi, pa naj bodo še takšni profesionalci. Zlorabljeni moški večinoma obratno. Obstajajo simbolni pomeni in učinki iz podzavesti, ki presegajo prazne flance o profesionalnosti, ki ne pozna spola. Žal vem, da pri nas vsaj do nedavnega tudi tega detajla še nismo usvojili.
Reduciranje travmatičnih dram v intimnih odnosih, ki povzročajo hude duševne rane in zamere, zgolj na raven kaznivosti, je popolno zavajanje in maskiranje globoke problematike, ki ne bo izpuhtela, ker se ne ukvarjamo radi z njo. Psihično nasilje premnogokrat rezultira v hujših travmatičnih posledicah od določenega fizično nasilnega dejanja, ki je vedno opremljeno tudi z elementi psihičnega nasilja, pa vendar psihičnega nasilja celo številne žrtve ne prepoznavajo, dokler ni že zelo pozno, kaj šele da bi razpravljali o možni kaznivosti. Niti ne sme in ne more bit vse kaznivo, kar lahko povzroča globoke travme. Zelo pomembno je tudi neformalno razumevanje dinamike (patriarhaliziranih) odnosov, izobraževanje, družbena klima in druge vrste pomoči prizadetim. Zapadanje žrtev v razne patriarhalizirane mite in fantazme, ki zaradi popolnega neznanja v družbi povzročajo, da osebe na poti v zagotovljeno travmo večkrat izrazijo Ja, a si pod privolitvijo predstavljajo nekaj povsem drugega od tistega, kar v realnosti fašejo, povzroča velik kaos pri razumevanju osebne odgovornosti. Zato tudi zakon Ja pomeni Ja v pomembnih elementih vsebuje kopico negativnih stranskih učinkov.
Nikoli me ni nihče seksualno zlorabil, ker sem vedno rekla Ja
Že od začetka pamfletarske promocije zakona Ja pomeni Ja v Sloveniji so bili na voljo rezultati sprejetega zakona po nekaj letih v nekaterih drugih državah. Vedelo se je, da zgolj zaradi enormnega javnega moralističnega hajpa po uveljavitvi zakona naraste število prijav spolnega nasilja, relevantni delež razrešenih sodb v prid žrtvam pa ne narašča. Nekateri pravniki so pojasnjevali, da je zgolj to, da nekateri robotizirani sodniki in nesposobni sodni izvedenci presojajo na škodo žrtev, ki pri konkretnem posilstvu otrpnejo in ne zmorejo glasno izrazit zavrnitve, možno pravno omejit z dodatno korekcijo zakona brez posebnega cirkusa okrog splošnega zakona Ja pomeni Ja, ki pri drugih vrstah spolnega nadlegovanja brez dokazov o spolni penetraciji ali kakršnih koli poškodbah sploh nima funkcije. Če pomislimo, da le najbolj neumni predatorji niso pripravljeni pred organi pregona in sodstvom tudi lagat, da so po svoji potrebi slišali Ja, razumemo, da skuša zakon zaščitit predvsem položaje razsodno pretirano nesposobnih sodnikov in sodnih izvedencev, ki naj bi vendarle služili temu, da zmorejo pravično presojat tudi in predvsem v okviru zakonske ohlapnosti, ki je ohlapna ravno zaradi raznolikosti primerov v pomembnih podrobnostih znotraj konteksta.
Zakon Ja pomeni Ja nosi predvsem močno propagandno vrednost, za kakršno ni nič nenavadnega, da jo je poleg Inštituta 8. marec, ki je pograbil priložnost za samopromocijo ob hrupnem primeru Mie Skrbinac proti profesorju na AGRFT, saj se je prej za zakon vsem fučkalo in je v fazi predloga dve leti plesnel v predalu, podprla tudi konservativna stranka NSi. Promocija zakona je namreč povzročila ogromno zmede v preizpraševanju, kaj je pri flirtanju in pobudah za seksualni odnos sploh dovoljeno in kaj je po novem kriminalizirano. Agenda zakona popolnoma briše obstoj neverbalne komunikacije, ker smo bojda vsi idioti brez neverbalnega zaznavanja želja in namer drugih. Dopustno je, da ne premoremo niti atoma empatije. Torej moramo kar naprej lajnat Ja, Ja, Ja … Zakaj? Ker je ženska tako maksimalno onesposobljeno in zasužnjeno bitje, da sploh ne pozna duševnega stanja, ki pomeni Ne, še manj ga je sposobna izrazit. Ne otrpne le ob hudem fizičnem napadu, ampak je otrpla, nema in okamenela non stop ob srečanju z moškim obličjem, česar smo se naposlušali tudi ob aferi Fotopub. Zakon je bil na polno propagiran brez ene resne razprave v javnosti in s popolno ignoranco do tistih, ki so izpostavljali določene dvome in hibe zakona, kar je postala itak navada na vseh področjih. Na eno izmed vprašanj na Facebooku, kdo je bil že kdaj v življenju žrtev seksualnega nadlegovanja, sem osebno odgovorila: “Nikoli, ker sem vedno rekla Ja.” Ljudje so ironijo črnega vica na srečo večinoma dojeli. Ogromno dejanj, ki jih žrtve doživljajo kot posilstvo, se zgodi tudi med seksualnim aktom, na katerega je oseba na začetku pristala in Ja ima zdaj poseben pomen za hipotetične posiljevalce. Izrečeno je bilo. Pa menda res ne pričakujete, da bomo med seksom kar naprej lajnali Ja, Ja, Ja ….Slej ko prej je treba v življenju izrazit tudi svoj Ne! Teorija, da zavrnitev ni več pomemben faktor, ker jo je nadomestila na državni ravni zapovedana privolitev, je absurdna in zaradi absurdnosti ne rešuje pomembno disfunkcinalnega ali namerno napadalnega dialoga med kandidati za erotični odnos. Prepričevanje žensk, da bodo v življenju lahko dobro prišle skozi, ne da bi se ob vsem napredku žensk na področju izobraženosti in eksistenčne samostojnosti naučile postavit zase in izrazit zavrnitev, ker država varuje njihovo pravico, da ostanejo pred moško avtoriteto povsem paralizirane, je navadno zavajanje in posmehovanje zdravi pameti. Tudi zelo škodljiv patriarhalen nauk mladim dekletom. Ženske, ki se bojijo moških in hkrati računajo, da jih bodo njihovi izbranci varovali pred svetom v skladu s patriarhalno idejo in pred vsakim moškim trepetajo in mu predvsem želijo ugajat, pa če gre za psevdoavtoriteto na visokem položaju, šefa, moža, brata, očeta ali pa sošolca v srednji šoli, bodo vedno ovira na poti kakršnega koli uresničevanja feminističnih prizadevanj. Upam, da vsaj ne obstaja več ženska na svetu, ki verjame, da jih moški varujejo vsaj v vojni. Ne, moški, ki jih država podpira v imenu herojstva, odidejo na fronto v boj z drugimi moškimi za “višje” cilje, ženske, ki brez puške in z metlo v roki ostanejo doma (z otroki), pa so prepuščene same sebi in na voljo za posiljevanje ali uboj.
Že na podlagi anonimnih pričevanj mladih žensk, ki so se izpovedale na Instagramu v primeru Fotopuba, je razvidno, da so prenekatere v marsikaj privolile, kar pa ne pomeni, da so v sebi privolile v vse, kar se je dogajalo. In kaj zdaj? Najbolj nedvoumna so pričevanja o uporabi GHB droge, čemur naj bi sledilo posilstvo. Prenekatera dekleta so vedela, da na dotičnih žurih kroži GHB. In ravno pri sadomazohističnih odnosih se pogosto uporablja tudi droga iz naslova realizacije določenih fantazem o popolni nemoči podrejenega in nadvladi nadrejenega v igri vlog, katarze in boja z bolečino. Ali je droga podtaknjena ali sprejeta s privoljenjem, je pomemben faktor. Ali je obstajalo zavedanje o seksualnih igrah ali ne, je enako pomemben faktor. Pojem zlorabe moči zlorabljevalca, zaradi česar prestrašena žrtev privoli v kar koli gospodarju pade na pamet, ni samoumevno področje, ki bi ga bilo možno zreducirat na en aktivističen pamflet, ampak zahteva presojo po posameznih primerih. Potrebujemo torej razgledane in dovolj inteligentne ljudi, ki znajo in zmorejo ustrezno presojat bolj zapletene kontekste od reduciranja življenja na črno beli svet, kajti pristajanje na radikalne in skrajno posplošene teze vedno vodi v novo obliko fašizma! Tudi dobri nameni so na veke vekov v posmeh človeku, ki se mu ne ljubi ukvarjat s pomembnimi podrobnostmi.
Zakon Ja pomeni Ja je v javnosti zasedel funkcijo razglaševanja strahu pred kakršnimi koli potezami, ki spadajo v sfero neverbalne komunikacije. Nekoč smo gledali erotični triler Body Heat, v katerem tli goreča strast med Williamom Hurtom in Kathleen Turner v glavnih vlogah. Protagonist stoji pred steklenimi vrati hiše, sredi katere stoji razkurjena protagonistka. S pogledom na več metrov skozi steklo si povesta vse. Strasten ljubimec zagrabi stol, razbije steklo vrat in omamljen od testosterona naskoči svoj “plen”, ki težko diha od pohote. Erotična fantazija, ki je burila duhove in želje tudi številnih mladih ljudi, ki so erotično domišljijo šele razvijali. No, zdaj je intepretacija takšnega prizora iz osemdesetih le ena. Vlomilec je napadel žrtev in jo posilil. Če ga žrtev ne bo prijavila policiji in bo molčala, bo zločin ostal prezrt. Če bo žrtev posiljevalskega vlomilca prijavila, bo brez dvoma žrtev, ker ni tulila Ja, Ja, Ja! Če se gredo ljudje kakršne koli seksualne igrice, naj se prej o vseh namerah pogovorijo in izrazijo privoljenje. Verbalni dogovor pa dandanes skoraj na nobenem področju itak ne zadostuje, ker postajajo ljudje znotraj neoliberalnega komolčarskega sistema patološki goljufi, ignoranti in izkoriščevalci, totalno brez ponosa, sramu in dostojanstva, zato je najbolje tudi pred vsakim seksualnim stikom podpisat pogodbo in jo overovit pri notarju. Zloraba preži na vsakem koraku, pričakovanje empatije je izumrlo. V izogib neljubim rezultatom erotičnih stikov, raznih manipulacij in nategov se je najbolje pred vsakim erotičnim stikom tudi poročit. Na tej točki vzgojno-izobraževalnega diskurza poka šampanjce in nazdravlja zakonu Ja pomeni Ja stranka, kakršna je na primer NSi, ki je zakon edina izmed strank bučno podprla. Čeprav se seveda ogromno posilstev zgodi ravno v zakonskem stanu. Tudi tiste vrste posilstev, pri katerih žrtev, ki jo od odpora pred seksom s partnerjem kar naprej boli glava, posili samo sebe in privoli v odnos na željo gospodarja. To je tematika, o kateri večina ne razpravlja rada in baje ni treba, ker je ni mogoče kriminalizirat.
Prostitucija je nekaj najbolj razumljivega na svetu, zakaj bi bilo v sferi kulture kaj drugače
Bi pa kriminalizirali izkoriščanje občutkov popolne nemoči in servilnosti žensk na kariernem terenu, da bi navadna prostitucija na področju dela pridobila na legitimnosti in normaliziranju. Ženske, ki se šopirimo z neko nepotrebno suverenostjo, se ne prostituiramo in smo zato kaznovane tudi na terenu dela z ignoranco, zavračanjem sodelovanja in izključevanjem iz projektov, do česar ima vsak delodajalec še posebej na področjih pogodbenega dela popolno sveto pravico odločanja brez nadzora glede kriterijev, smo totalne budale. Pri tem nikakor ne mislim zgolj na seksualno prostitucijo, ampak tudi na prostitucijo udinjanja, sodelovanja in molka pri raznih svinjarijah, o katerih ljudje pojamrajo le anonimno in v gostilni med prijatelji, v praksi pa nikoli ne izrazijo podpore kolegom, ki dvignejo glas in se uprejo škodljivim praksam! Utihnejo, sklonijo glave in otrpnejo, povsem nemočni se ne nameravajo odpovedat drobtinam ali priboljškom in raje spremljajo propad “herojskih” dejanj, da bi pri sebi potrdili izgovor, kako se ne splača kakor koli ukrepat. To počnejo servilni moški in ženske, da ne bo pomote. In nikakor tega ne počnejo povsem načrtno le eksistencialno zelo deprivilegirani posamezniki! Moja skromna opažanja skozi vrsto let, slučajno predvsem na področju kulture, so ravno obratna. Velikokrat veliko tvegajo in ohranjajo krepost eksistencialno najbolj nezaščiteni, medtem ko razne hčere in sinovi z dobrim zaledjem komolčajo, molčijo, hinavijo in se prostituirajo na polno za uresničevanje svojih neupravičenih kariernih ambicij! Ravno ti tudi po potrebi najbolj glasno cvilijo, ko se jim kaj zalomi.
Ženske, ki se konstantno udinjajo in/ali prostituirajo, da polnijo svoj CV z referencami, in ki sodelujejo pri miniranju kakovostne konkurence, tudi najbolj glasno praviloma tulijo, kakšne žrtve sovražnosti in metanja polen pod noge s strani ženskih kolegic so! Odzivajo se seveda na kritike feministk in vseh oškodovank v proslulem sistemu neformalnih in formalnih kvot seveda. Kvote na določenih področjih so zelo pomembne v boju proti načrtni diskriminaciji kadrovanja žensk navkljub enakim ali boljšim referencam od moških prijateljčkov. Vendar pa po logiki stvari zlahka opažamo, da patriarhalizem še vedno poriva na položaje najslabše, najbolj skorumpirane in najbolj servilne mijavkajoče možne ženske, ki ne predstavljajo napredka pri popolno enakem kadrovanju skorumpiranih, servilnih in neupravičeno nadutih moških. Črto med realnimi žrtvami sistema in navadnimi bleferji je nujno potegnit in opozarjat nanjo tudi retorično!
Moški prihajajo običajno do profita in položajev v gostilni ob popivanju s kameradi. Morajo bit družabni in pripadat določeni klienteli. Ženske večinoma niso vabljene na neformalna druženja fantkov, zato težje goljufajo s pomočjo krigla pira. So pa vabljene na žure, da bi fante zabavale s svojimi seksi aduti. Za ženske je zato prostitucija bolj aktualna nadomestna možnost za trgovanje z uslugami. Tudi za osebe, ki niti pomotoma niso zgolj globoko ranjeni, neopolnomočeni, duševno disturbirani, revni in obnemogli ubožčki, ki jih ji treba zaščitit pred zdrsom v banalnost zla prosto po Hannah Arendt. Ne, to so povsem navadni enako skorumpirani in sprostituirani ljudje našega časa kot njihovi gospodarji, mnogi tudi nepotistično in klientelistično privilegirani, ki se večinoma cufajo za drobtine ali večjo pogačo s pomočjo udinjanja in prostituiranja še toliko bolj, ker se zavedajo, da za želene karierne ambicije ne premorejo realnih kompetenc, sposobnosti ali talenta. Kar največ šteje, je prilagajanje, prostituiranje in lobiranje za lastno rit. Ali ločimo med realno onesposobljenimi žrtvami in bleferji? Kakšna so pričakovanja? Ne smemo preizpraševat meje z izgovorom o negativnem vplivu na resnične žrtve? Komu bo sveto preprosta posplošena agenda bolj koristila? Resničnim žrtvam ali manipulatorjem?
Niti psihologom se ne zdi več vredno ukvarjat z opolnomočenjem žensk in kogar koli na svetu
Afera “Fotopub” je tipičen primer, pri katerem se je pojavila tudi precejšnja mera zadrege zaradi zelo verjetnega pristajanja zelo mladih žensk na marsikaj, kar pa ni rezultiralo v pričakovani “odškodnini”. Trpinčene uplenjene ženske, ki ne napredujejo v karieri, ne postanejo del pomembne (umetniške) scene oziroma sekte ali pa vsaj eksistenčno preskrbljene in navidez spoštovane partnerice domnevno statusno “pomembnega” moškega prosto po patriarhalizirani zlagani fantazmi. Kakor koli obračajo svoje izkušnje, se počutijo globoko ponižane in zlorabljene, nato pa zavržene kot organski odpadek. Na avdiciji za potrpežljivost in prilagodljivost nikoli ne zmagajo vsi. Nikomur na nobeni sceni ni bilo mar za njihove muke, pa če so bile resnično prevarane in zlorabljene, ali pa so se prostovoljno zlorabile same. Se zelo opravičujem za politično nekorektno razodetje, o kakršnem moramo spregovorit ali pa nobena dobrohotna prizadevanja ne bodo imela domnevno želenega učinka. Baje je logično, da je prostitucija toliko bolj razširjena, če se pa mlade umetnice in umetniki (pa tudi starejši) komaj prebijajo skozi prekarni pekel. In v tem duhu psihosocialne diagnostike nastajajo tudi brižni prispevki.
Na spletnem portalu Disenz je psihologinja Eva Matjaž pod naslovom 1 kg opolnomočenja, prosim predstavila svoje mnenje, da so seksualne zlorabe najtesneje povezane z negotovo ekonomsko situacijo žensk v kulturi, pa tudi z diskriminacijo ženskih ustvarjalk, kar zaznavamo na vsakem koraku, tudi in vsako leto ob podeljevanju raznih nagrad. Vse, kar je zapisala avtorica teksta, je že znano in večkrat izpovedano in seveda drži. Finančno siromašenje prostora umetnosti in odsotnost ustrezno organizirane podpore sta na katastrofalnem nivoju. Kolikor denarja je na mizi, ga razgrabijo lobiji, ostali pa se stepejo za drobtine. Eva Matjaž izpostavi ekonomski faktor za ključno podlago opolnomočenja žensk in radikalno pokritizira opletanje s tovrstnim izrazom, kot bi kupovali solato na tržnici, saj je opolnomočenje žensk nekaj tako zahtevnega in praktično nedosegljivega, da dajmo ženskam raje več denarja, pa bo mir. Zanimivo je, da se tudi psihologi v dandanšnji neoliberalni greznici raje ukvarjajo z ekonomijo kot s psihologijo. Vsi, ki so dobro vpeti v današnji sistem, se danes raje ukvarjajo z ekonomijo kot s tistim, s čimer naj bi se ukvarjali. Tudi v umetnosti na veliko žalost vedno več umetnikov preočitno veliko bolj aktivno razmišlja o prometu in propagandi svojega produkta kot o umetnosti in smislu. V Sloveniji obstajajo tudi številni umetniški projekti, ki so sami sebi v namen in obstajajo predvsem zato, da si lahko kakšno kosilo privošči naplavina predvsem mlajših oseb, ki bi rade delale v kulturi. Radi bi pač! Kul se sliši. Potem se skregajo in scufajo za pičo in globoko ranjeni odidejo domov snovat nov neperspektiven projekt za kandidiranje na razpisih.
“Kdo še nima poln kufer teh brezveznih projektov!” mi je pojamral obubožan znanec iz kulture. Mogoče tisti, ki v kulturi brkljajo samo zato, da ne pristanejo na perverznem Zavodu za zaposlovanje, kjer se intenzivno izvaja prisilno delo in jim dol visi za talente in sposobnosti posameznika, ne nudijo nikakršnih subvencij za samozaposlitev glede na vsebinske predloge, ampak zgolj sadistično in zlorabljevalsko usmerjajo ljudi podjetnikom v šape za nizko plačano zasužnjeno delovno silo. Finančno deprivilegirane ljudi, ki skušajo uresničit svoje potenciale in hitro naredijo kakšen prekršek pri zahtevah za obstanek v evidenci, izkjučujejo iz evidenc za vsako figo in na tak način delajo predvsem na tem, da prikazujejo nizko stopnjo brezposelnosti. V tem postopku, ki ga Ministrstvo za delo in socialne zadeve tudi pod lažnimi levimi vladami ne problematizira, ne nastrada le sirijska preseljenka, kot smo bili pred kratkim obveščeni, ki se je sicer naučila slovenščino bolje od prenekaterega Slovenca, a je padla na prezahtevnem izpitu za svoje zaposlitvene možnosti, ki je pogoj za vpis v razvid iskalcev zaposlitve, ampak so v sramu tiho številni Slovenci, tudi in predvsem mlajši, ki so žrtve te državne institucije izvajanja prisilnega dela in prikazovanja zavajajočih statistik glede na realno suženjsko dinamiko na trgu dela.
V sferi kulture je že v časih, ko sem sama štela še za mlad kader, zaradi nepotizma in politikantskega klientelizma totalno razpadel kakršen koli kriterij pri kadrovanju, rapidno pa propadajo in se komercializirajo tudi kriteriji pri vrednotenju umetnosti. Že pred desetletjem in več mi je pri pisanju za filmsko revijo na primer gospodoval urednik v državni instituciji, ki ni v življenju napisal nobenega teksta, pomočnik urednika pa je bil njegov prijatelj pač. Službo je dobil, ker je bil sin enega izmed politikov. Nič drugega. Številne položaje v kulturi zasedajo razni šlosarji, amaterske kuharice in nerealizirani “wannabe” umetniki, ki so preko politike zasedli stolčke in se ukvarjajo z nečim, za kar nimajo niti najmanjšega občutka. Skozi leta so si s pomočjo politikantstva napolnili CV z izjemnimi referencami. Za zjokat! V prostor kulture se je že takrat nasralo polno sinov, hčera in prijateljev, ki so dobili nekakšno delo samo zato, da ne bi pristali na Zavodu za zaposlovanje, v kulturni sferi pa lahko vsak amater dobi delo, ker bojda v kulturi vsak lahko nekaj počne dovolj dobro, da ga le imamo radi na osebnem ali politično trgovalskem nivoju.
Kriteriji na podlagi kakovosti ustvarjanja niso prioriteta, črna lista izbrisanih je vedno daljša
Ne čudi me, da je bil Dušan Smodej urednik portala Kulturnik.si, čeprav ni nikoli nič napisal in čeprav obstaja na podlagi nekaterih njegovih tipkarskih izdelkov utemeljen sum, da je itak polpismen. In nič me ne čudi, da Beletrina na vprašanje, zakaj je postal urednik, ne poda javnosti odgovora. Niso dolžni odgovarjat nikomur na tem svetu. Vsi so avtonomni pač. Smodeja so odpustili, da ne bi imeli težav z zunanjim ugledom. Kaj bi še radi?! Nihče ni dolžan nikomur odgovorit na vprašanje, ali je bil Dušan Smodej nadarjen na področju vizualne umetnosti in kot vodja številnih projektov v okviru vodenja Fotopuba. Ni pomembno. Zdaj je zaradi obtožb o posilstvu dobesedno izbrisan. Kaj pa njegova umetnost? Ni nič vredna? Je bil na sceni financiran in podpiran le zato, ker je prirejal ful kul fukiš žurke? Vprašat ni greh ali pač? Roman Uranjek je bil Smodejev mentor in je z njim sodeloval. Se je zmotil v presoji o perspektivnosti? Tudi ustvarjanje in kuratorstvo Romana Uranjeka v Fotopubu je izbrisano iz vznesenih nekrologov dragih kolegov. Brez omembe! Brani se le čast delovanja NSK kolektiva in preteklega opusa Uranjeka, za kar so se pač v preteklosti že vsi posvečeni jasno izrazili v zelo naklonjenem in finančno podprtem odnosu. Če bi bil Uranjek na začetku svoje kariere … bi bil verjetno tudi on izbrisan, talent in sposobnost gor al’ dol.
Takšna brezbrižnost in kaos delujeta non stop. Vsa tista dekleta in fantje, ki so obiskovali žure v Fotopubu, so se gotovo zelo dobro zavedali, da kakovost njihovega dela ni pomembna prioriteta. Da lahko potegnejo kratko, tudi če so najbolj nadarjeni ali profesionalni na svetu, in obratno. Če se tega niso zavedali do takrat, so pa spoznali, kaj se od njih pričakuje in kakšne so prioritete ravno na žurih. Kdo in zakaj naj bi torej moral prejet več finančne podpore in bolj urejena pogodbena razmerja, da se ne bi prostituiral v kulturi? Na kateri sončni upravi lahko oseba dokazuje vrednost svoje nadarjenosti, sposobnosti in/ali kompetenc v boju proti nepotizmu, klientelizmu, korupciji in prostituciji? Pa menda ne bi metali več denarja v naročje bleferjem za višje dohodke pri prostituiranju?
V klasični ulični in bordelski seksualni prostituciji namreč zelo velja teza, da boj proti revščini bistveno minira obstoj prostitucije, ki po defoltu ni prostovoljna. Visoka prostitucija pa sploh ni v dometu državne regulacije ali nadzora, ker ne potrebuje države. Prostituiranje na kariernem področju je pa nekaj precej drugega. V tem primeru se ljudje udinjajo in prostituirajo tudi za višje dohodke in višje položaje!!! Nič manj prostitucije ni v Hollywoodu ob raznih weinsteinih kot pri cufanju za drobiž in male vlogice v filmih B kategorije. Danes je prepad med pristankom na Zavodu za zaposlovanje ali zasedanjem delovnega mesta z višjim dohodkom povsem zožan, zato se prostituirajo prenekateri tudi za višji položaj in plačo, ker na drugi strani grozi le dno. Če je mladina v Fotopubu na vse kriplje želela delovat na področju kulture ali kot umetniški ustvarjalci, so se pehali predvsem za možnost kariere in nekaj najbolj groznega na svetu je, da kriteriji njihove realne sposobnosti niso prioriteta, ampak mnogi nadarjeni celo povsem izvisijo, ker niso pridni, zaželeno družabni in prilagodljivi!!! Ali bi to situacijo morali financirat bolje??? Ne bi rekla. Za negativno selekcijo v razcvetu ne potrebujemo več denarja! Potrebujemo pa več denarja za realno nadarjene in sposobne pokončne ljudi, ki pod mečem negativne selekcije in komercializacije v umetnosti stradajo in niso nagrajevani po zaslužnosti! Prijatelj kdaj pa kdaj napiše dobro kritiko o izdelku svojega prijatelja v časopis. In nikomur ni nič nerodno. Javna razprava o umetnosti in družbeni brižnosti je povsem utihnila, kar pa ni po volji le politiki in medijem, ampak na žalost tudi mnogim, ki delujejo v kulturi, kajti le molk in marginalizacija kulture omogočata popolno izumrtje razprave o kriterijih!
Ali bo problem vsaj omilila ustanovitev sindikata prekarcev? Ne, ne bo, če bodo sindikat upravljale osebe, ki jim zelo prav pride situacija, kakršna je zdaj! V tem primeru bo stanje pokvarjeno, klientelistično in škodljivo za razvoj umetnosti in mentaliteto družbe še bolj. Na kateri sončni upravi lahko mladi in starejši ustvarjalci raznih produktov v umetnosti ali medijih uveljavljamo pravico do objektivnega in neskorumpiranega vrednotenja ter posledičnega subvencioniranja v podporo delu? Kako lahko uveljavimo pravico do javne razprave, ki ni skrbno nadzorovana ter namenoma blesava, manipulativna in lažniva? Za kulturo v najširšem pomenu besede gre!
Kaj naj storimo s figurami moči in uspeha, ki ga serjejo in se nam po človeški plati zaserjejo
Vprašanje, kako naj bi se ravnalo s posamezniki na pomembnih položajih, če so obtoženi izrazito nemoralnega ali celo kaznivega dejanja, kot je posilstvo, mobing ali korupcija, ostaja enako namenoma odprto in neodgovorjeno, prepuščeno sivi coni obmetavanja z mnenji na družbenih omrežjih. Spotikanje se začne predvsem ob tezi, da nekdo svoje delo ali poslanstvo opravlja zelo dobro in naj bi predstavljal nepogrešljiv kader, a kaj, ko je baraba, prasec, lopov, spolni iztirjenec ipd. To pa je vprašanje za milijon dolarjev, mar ne, če živimo v moralno razsuti družbi?!
Baraba, prasec, lopov ali spolni iztirjenec ne more v realnosti predstavljat nepogrešljivega kadra ali celo nezamenljive persone na položajih s posebnim poslanstvom. Mandatne politične funkcije, županske funkcije, položaji v vzgojno-izobraževalnih ustanovah in prenekatera direktorska mesta predstavljajo položaje, pri katerih sta osebni ugled in zgled pred državljani izrednega pomena. Ne predstavljajo nujno na vseh položajih enake vrline enako prioriteto. Pri vzpostavljanju prioritet je priporočljiva vsaj zadostna raba možganov. To so funkcije, ki niso le operativne, ampak tudi častne! Tovrstne funkcije bi morale bit v mentalno in civilizacijsko razvitih družbah pomembno podrejene tudi etičnemu kodeksu s predvidenimi sankcijami v okviru delovnopravne zakonodaje. Se še spomnite besedne zveze etični kodeks, ki je v Sloveniji običajno zgolj tipkarija, mrtva črka na papirju, ki je nihče ni dolžan upoštevat? Je zgolj navodilo popolnim idiotom in ignorantom, kako naj bi se obnašali.
Etika pomeni, da družba razume, da nesprejemljiva niso le kazniva dejanja, ki predstavljajo skrajno mejo uravnavanja varnih odnosov v družbi, ampak so nesprejemljive tudi svinjarije, ki drastično posegajo v naravo in kakovost opravljanja določenega častnega in odgovornega poslanstva!!! Če je nekdo, celo na javni državni ali mestni funkciji, v družbi prepoznan kot simbolna figura prasca, skorumpiranca, lopova ali seksualnega trgovca, pomeni, da je popolnoma nesposoben za vzdrževanje ustrezne etične podobe ugleda, torej ne izpolnjuje določenih pomembnih kriterijev za opravljanje častne funkcije. Vse omenjene značajske krivine pa zelo konkretno vplivajo na kakovost opravljanja dela. S pomočjo visoke korupcije, nasilja in trgovanja z uslugami, tudi seksualnimi, se marsikdo lahko izkazuje za zelo učinkovitega in produktivnega. To je jasno vsaki mafiji, mar ne? O čem pravzaprav govorimo s flancarjenjem o produktivnosti? Položaj zaseda mafijec namesto nekoga drugega, ki bi bil realno sposoben po vseh prioritetnih kriterijih. Velja tudi za mnoga direktorska mesta. Nekaj najbolj kretenskega in hinavskega, kar lahko slišimo v izgovor in obrambo nesposobnim funkcionarjem, predvsem politikom in županom, je, da ni nič narobe, če počnejo, kar jim pade na pamet, ker volivci odločajo, kdo jim je všeč in kdo ne. Ne bi na tem mestu podaljševala prispevka s ponovnimi pojasnili, kako lobiji in mediji varajo in vodijo volivce. Dovolj ogabno je že sklicevanje države na neumnost državljanov, pri čemer se državni funkcionarji vnaprej odpovedujejo kakršni koli odgovornosti do blagorja državljanov!!! V tem primeru razpustimo parlament in bomo državljani s pomočjo referendumov sami vodili državo preko neposredne demokracije!
V kakšno prihodnost brede družba, ki ji postanejo tovrstni etični kriteriji deveta briga? Brede v prihodnost, ki se že odvija. To je družba, ki pristaja na mafijsko državo, ki jo okupirajo privilegirani povprečneži in pridobijo pomembne vzvode moči, da prikazujejo upravičenost neupravičenega zasedanja pomembnih položajev v družbi kot nenadomestljivo dragocenost. Takšna država ustvarja teren izrazito negativne selekcije in pristaja ne le na razpad pravne države, ampak tudi na mentalni razpad relevantnih kriterijev, vrednot in norm v celotni družbi po hierarhični lestvici navzdol. Takšna družba se ne ukvarja s pomembnim problemom vzpostavljanja okolja, v katerem bodo dobrodošli in cenjeni realno kakovostni kadri in socialna država, ampak diskreditira vse, kar spominja na sposobnost, inteligenco, kreposten značaj in kakršne koli vrline, ki vzbujajo slabo vest ali majanje stolčka povprečnežem, skorumpirancem in bleferjem, ki komolčajo za drobiž ali pa za visoke dobičke.
Umetniki si lahko privoščijo več
Področje umetnosti je posebno področje s posebnim poslanstvom, kar dandanes tudi skoraj nikogar ne briga več. Umetnost je sfera, s pomočjo katere naj bi se družba izobraževala in plemenitila duha na bistveno bolj svoboden in političnih spon odrešen način. Predstavlja tudi korekcijo sistema in pobude raznim strokam, ki zapadajo v servilno služabništvo etablirani politiki. Govorim o nečem, kar je tudi že v fazi izumrtja! V umetnosti naj bi bilo zaželeno predstavljanje različnih svetov in obstoječega v vseh svetlih in mračnih plateh življenja. Zato tudi od umetnikov ne moremo in ne smemo avtomatsko pričakovat, da so brezmadežna ali zgolj okravatana zloščena bitja brez kakršnih koli odklonskih osebnostnih potez, ker nas zanima tudi izraz čudakov, posebnežev, introvertirancev, spolnih iztirjencev, kriminalcev … Da bi le bili res nadarjeni umetniki. Bohnedaj, da pristanemo na konservativno tezo, da morajo umetniki predstavljat vrhunec kulturne norme določene družbe! V tem primeru je konec umetnosti, saj ta postane le trobilo politike. Trčimo ob enolično, predvidljivo in normativno usklajeno umetnost, ki omejuje, namesto da bi širila spoznavno in doživljajsko polje posameznika. Za razumevanje spoznavnega in duhovnega polja pa so izredno pomembni različni zelo kakovostni interpreti posameznih stvaritev in opusov ter zelo razgledani in objektivni distanci zavezani kritiki, kar so danes izumirajoča poslanstva. Katastrofa! V imenu kritike le še občasno prijatelji po časopisih pišejo drug drugemu hvalospeve in kdaj pa kdaj določeno stvaritev nekdo brez kakovostne argumentacije raztrga magari zaradi ideoloških antipatij ali antipatije na osebnem nivoju. Recenzij sicer skoraj ni, pa tudi ob obstoječih se je že zdavnaj izkazalo, da bi prenekateri avtorji potrebovali resno kritiko kritike. Predstavitve raznih ustvarjalni del packajo mladi bralno polpismeni piarovci za žepnino. Kakšna škoda se s takšno prakso povzroča družbi, ne briga niti kulturnikov dovolj zavzeto!
Ja, umetniki so v marsičem deprivilegirani in imajo psihično in eksistenčno lahko naporno življenje, uživat bi pa morali ekskluzivno pravico do ustvarjanja in nepolitikantskega vrednotenja njihove umetnosti, tudi če sami kot avtorji niso najbolj zgledni primerek duhovnika ali nune. Največja traparija, ki se lahko dogaja v javnem prostoru, je ravno v zavzetem prikrivanju biografskih “nečednosti” pri umetnikih v imenu zaščite umetnosti. Nepotrebno, podcenjevalno, nezrelo in predvsem kontraproduktivno.
Seveda tudi za umetnike, kot za vse ostale državljane, velja enako, da za prepoznan zločin pač romajo v zapor. In tudi za njih veljajo norme, v kolikor sploh še obstajajo. In tudi njim lahko prijatelji in kolegi bedasto in škodljivo obnašanje povsem tolerirajo ali pa ne. Tudi njih lahko žene in ljubice brezpogojno trpeče podpirajo in pokorno prenašajo vse njihove neumnosti in težkokategorne svinjarije ali pa ne! Ne bi pa smeli enako kot kateri koli drugi funkcionarji v imenu sankcij izgubit službe ali položaja, ker ustvarjanje ni služba ali položaj, enaka vsaki drugi službi ali položaju, ampak je poslanstvo s posebnim pomenom za državo in družbo. Je poslanstvo s specifičnimi potrebami za opravljanje težkega dela, pri čemer prevladuje s strani države huda ignoranca in povzročanje neenakopravnosti (perspektivnih) umetnikov in intelektualcev v izhodiščnih možnostih razvoja in kasnejšega delovanja.
Goran Vojnović je na portalu Airbeletrina postregel s prispevkom Nesprejemanje nesprejemljivega in dobili smo mešano solato s slivami, čevapčiči in sladkorjem. Marjanu Batagelju in nam nesrečnim bralcem je predstavil izjemno tezo, da naj umetnikom uredimo redno izplačevanje honorarjev in urejenih pogodbenih razmer, pa v zameno nekateri ne bodo več alkoholiki ali celo seksualni manijaki. Prebil je orbito vesoljne burke. Bolje bi bilo, da bi napisal pripevek o košarki, torej o tistem, kar ga resnično zanima na tem svetu.
Si predstavljate urednika Henryja Millerja, ki reče: “Hej, Henry, izdali bomo tvojo obsceno zbirko zgodb Črna pomlad, za katero boš celo prejel pogodbo in izplačilo. Ampak v zameno pričakujemo, da boš nehal s popivanjem in razvratom in zaživel običajno življenje birokrata.”
No, saj v ZDA mu res dolga leta niso hoteli objavit omenjene knjige, ampak le do začetka šestdestih let prejšnjega stoletja.
Očetje ga na polno biksajo z mladino, matere pa ščitijo ostarele najstnike pred brutalnimi posledicami njihove “nagajive razposajenosti”
Dekleta, ki so obiskovala zabave v Fotopubu so gotovo pričakovala, da jih bodo vsaj starejši simbolni očetje in matere okrog njih ščitili pred predatorji, bleferji in zločinci. Namesto tega opažajo, da se vsi okrog njih priskutno smehljajo, molčijo, si lezejo v danko in se prostituirajo na tak ali drugačen način, da bi ostali del “scene”. Nihče od “prijateljev” z nobeno pripombo ne primaže klofute kretenu, ki se poniževalno do žensk serijsko kurba in vsi vemo, da na tak način ženske načrtno ponižuje, da bi se sam počutil več vrednega, kot se v resnici počuti. Mlade ženske so idealen plen za izvajanje serijskih seksualnih umorov in vzgojnih ponižanj, kar nekateri imenujejo, da je oseba zgolj ženskar ali celo frajer, ki se mu bojda ženske mečejo v naročje. Vse te uplenjene ženske s strani otopelega osemenjevalca brez kakršnega koli erotičnega kriterija ostanejo same v tišini z gnusom nad prevarantom, ki je naredil vse, da bi jih usvojil in prepričal v svojo naklonjenost, potem jih je pa nalašč razvrednotil, ponižal in prizadel, ker je sam pač globoko prizadet in frustriran. Gorje tisti, ki se vanjo celo zaljubi. Kazen skoraj klerikalnih razsežnosti ogroženosti bo huda. Naj imajo vsaj naivni in skorumpirani o njem boljše mnenje, kot ga je kdajkoli lahko imel sam o sebi. Zakaj bi se sekirali.
Tudi patološko čaščen France Prešeren se je poročil s takšno žensko in imel z njo kopico otrok, s kakršno je zmogel vzpostavit gnil odnos. Z žensko, za katero je presodil, da je kratke pameti, dovolj pridna in zvesta. Občasno je celo pojamral prijateljem, ker Ančka skuha dobro župco, a ga pred kolegi sramoti z neumnim čvekanjem. Ubogi revež. France je zaljubljen v aristokratsko nedosegljivo Julijo. Materializacija fantazme, če se izrazim s poudarkom Uranjeka na razstavi Avtopornografija, bi brez dvoma rezultirala v katastrofi. Naš France, ki je sredi trga javno bral manifest proti enakopravnosti žensk, bi Julijo skoraj gotovo želel spremenit v Ano. V tisto, kar čuti, da zmore. Lahko bi jo nažgan v navalu frustracije tudi pretepel ali ubil, ko se je ne bi počutil vreden. Za vse “julije” tega sveta, občudovane in ljubljene fantazme, je edina možnost uresničitve ljubezenske zgodbe, da ostanejo v poeziji, v sferi hrepenenja in nedosegljivega ideala. To je njena zmaga, kajti materializacija fantazme pomeni brez dvoma tak ali drugačen horor v možganih patriarhalno poškodovanega moškega. Seveda obstaja bistvena razlika v razumevanju, kako beremo sonete, posvečene simbolu ljubezni in hrepenenja po ženski, če razumemo bolje, kaj sploh beremo, ker smo seznanjeni z določenimi biografskimi podrobnostmi. Kdaj so pomembne, kdaj pa ne. In se lahko sprašujemo, ali v obrtno perfekcionistični dovršenosti vendarle ne zaznavamo hladnosti, bistveno večje hladnosti kot pri obrtno manj izpiljeni čustveno nabiti poeziji Srečka Kosovela. Marsikaj se lahko sprašujemo in razmišljamo.
Ponotranjena patriarhalna frustracija, za kakršno je trpel tudi najbolj in skoraj edinstveno opevan pesnik v Sloveniji (čeprav ni edini vrhunski pesnik v zgodovini Slovenije), je še danes najbolj pogosta frustracija moških in ostaja povsem zakrinkana in opremljena z raznimi lažnivimi patriarhalnimi floskulami, ki podajajo (mladim) ženskam povsem napačna sporočila. Moško psihično in fizično nasilje se še vedno interpretira na način, ki pospravi žensko psihološko v izrazito podrejen in poniževalen predal. Govorimo o predatorjih, plenilcih in osebah z veliko močjo v rokah, ki to Moč izrabljajo, da mešajo trapaste glave naivne divjačine. Fantom v glavi odzvanjajo sami simboli moči: predator, plenilec, položaj moči … Kar predvsem najbolj zakompleksanim zveni zelo kul! Nihče ne govori o njihovi zakompleksanosti, popolni nemoči in strahu pred ženskami, o izigravanju neobčutljivega jebivetra, da bi prikrili nemoč, o narcistični osebnostni motnji, ki je lastna približno 75% obolele moške populacije. Na drugi strani povsem v skladu s patriarhalizirano socializacijsko dresuro 75% obolelih žensk za mejno osebnostno motnjo skoraj povsem oponaša lastnosti ranjene duše, zdesetkane samopodobe s čustvenim izsiljevanjem, manipulacijami in izrabo vloge kronične žrtve.
V Sloveniji smo obdarjeni s šopkom seksualnih škandalov s smrtnim izidom. Afera Baričevič, Tič, ravnatelj vzgojno-izobraževalne institucije in zdaj Fotopub. Kaj je vsem škandalom skupnega? Odrasli ljudje se znajdejo v konfliktni razvratni sutuaciji z mladino in v primeru Baričevič celo s hišnimi ljubljenčki! Odrasli ljudje se obnašajo, kot da so na enakem nivoju z mladino in živalmi. Da lahko z njimi seksajo, žurajo, se drogirajo, tekmujejo ali zganjajo enake poniglavščine, kot sicer odrasli prepovedujejo mladim v imenu vzgoje in “primerne” socializacije. Odrasli moški, ki nočejo odrast in bi bili lahko žrtvam očetje (lastnika živali niti nima smisla omenjat), se obnašajo in dojemajo sebe kot šestnajsletnika s kopico razvojnih pubertetniških problemov. In ne le to? Ti kosmati in ostareli najstniki celo pričakujejo, da bodo njihove poniglavščine in seksualne zlorabe pred razkritjem in odgovornostjo zaščitili mladi, njihovi simbolni potomci. Ker če ne bodo mladi molčali in ščitili njihove infantilne bedarije, bodo lahko celo linčani kot krivci za njihov samomor. V dveh omenjenih primerih je prišlo do samomora starejše osebe, v dveh pa do umora s strani mlajše osebe in psov. V primeru Fotopub naj bi po logiki stvari celo Dušan Smodej pričakoval od Romana Uranjeka, da ga izvleče iz godlje. Mediji so poročali, da je Romana izsiljeval. Jah, no, zelo verjetno, mar ne. Predvsem je zagotovo pričakoval! Uranjek je bil vendarle simbolni drugi fotr, mentor Smodeju, figura starejše osebe z močjo. Izpovedi na Instagramu o domnevni korupciji Smodejevega biološkega očeta, ki je bil tudi direktor novomeške bolnišnice, pa sploh niso odzvenele kot problem ali celo stvar kakšne policijske preiskave. Uh, mar nimamo že dovolj težav na grbi.
V primeru samomora ravnatelja vzgojno-izobraževalne institucije je nekdanja informacijska pooblaščenka, ki danes kandidira za predsednico države, Nataša Pirc Musar, zagnala pravi halo nad zgodnjimi najstniki, ki so fliknili posnetke seksa ravnatelja v svoji pisarni v medije. Naša družbena mama je vreščala, da bo najstnike kazensko preganjala kot odgovorne za samomor ravnatelja, simbolnega fotra šole. Odgovornost ravnatelja za svoje obnašanje je izpadlo po samomoru postranskega pomena. In pravzaprav že prej. Mladi niso prejeli le ustreznega poduka, kako bi morali bolje ravnat. Ne! Javno so bili obtoženi umora! Ker odrasli pač niso nujno odrasli in skrbno varujejo lastno zasebnost, kjer ga brez pripravljenosti na odgovornost za svoj značaj in ravnanja serjejo kot najbolj delinkventni srednješolci. In oseba, kakršna je Nataša Pirc Musar – tranzicijska profiterka, ki napada tudi sindikate in je prepričana, da branjenje premožnih elitistov pomeni nujno naravo njenega odvetniškega poklica, brez moralnega socialnega kompasa na številnih kucljih, nič, česar bi se lahko veselili – je po logiki stvari prvakinja javnomnenjskih anket za predsednico Slovenije. Podpirali naj bi jo levičarji, da burka ne bi bila še premalo bedasta. Bravo, Slovenija! Krasen zgled mladini si!
Na veke vekov nemočne pridne punce z nizko samopodobo in močni zlobni fantje z obiljem kompleksov
Javna in medijsko edina podprta retorika v imenu boja za pravice žensk in v zaščito molčečim žrtvam posilstva na polno povzema model sprijaznjenja s povsem nemočno žensko, od katere ne smemo pričakovat nič. Povsem legitimno je, da še vedno tudi v 21. stoletju ženska otrpne že ob pozdravu moškega za dober dan ali pa počne vse, kar ji je naročeno in se na delovnem mestu po potrebi tudi prostituira. Tega se nauči najbolje že v rosni mladosti. V šolah se pedagoški kader še vedno prereka, ali učitelji menijo, da seksi oblečene punce izzivajo fante, ki so bojda upravičeno tako živalski, da ne premorejo nikakršnega nadzora nad divjanjem hormonov. Ali kaj neki se sploh dogaja? Spremljam poročanja o sodobni obsedenosti mladih deklet in tudi vedno več fantov s fanatičnim in lobotomičnim ukvarjanjem z domnevno lepim videzom. Visijo na Instagramu cele dneve in snemajo selfije, kot da so mentalno prizadeti. Poslušam o porastu dobičkonosne plastične kirurgije na obrazih in telesih mladih deklet, ki postajajo plastične lutke in enake druga drugi, brez karakterja, osebnosti, avtentičnosti in pameti. A mediji povabijo h komentiranju pojava osebo, ki postreže s trapasto flanco, da je treba mladim povedat, da so najbolj lepi takšni, kakršni so po naravi! U, ja, takšnim pridigam brez vsebine so mladi od nekdaj radi prisluhnili. To mi delaj!
Agenda povsem sovpada s šovinističnim modelom percepcije. Za ostalo poskrbijo mediji, ki blokirajo kakršno koli razpravo, ki bi presegala zgolj površne in skrajno nezanimive klepete s strani raznih populistov in vodij aktivističnih organizacij, ki sploh ne premorejo nujno poznavanja področja in nasploh nimajo nič posebej intrigantnega ali izpovedno zanimivega za povedat razen naučenih floskul iz skript za samopomoč. Ker je vse zbanalizirano, se javni diskurz kar naprej opira na pojem kaznivega dejanja, kot da je sicer vse v redu v družbi. Če bomo preprečevali diskurz o psihičnem nasilju in vzrokih zanj znotraj zgodovinske dinamike prikrivane vojne med spoloma, lahko vsak dan stojimo na ulici v imenu boja proti nasilju s transparenti, a začuda bo stanje v praksi ponovno vedno slabše, saj večina ne razume ničesar, niti se v šoli niso naučili nič omembe vrednega.
Preberite si raje na primer roman avtorice Karine Tuil z naslovom Človeške stvari, v katerem so skozi zgodbo obtoženega mladeniča za posilstvo in interpretacijo dogajanja žrtve opisane nujne osnove problematične psihodinamike. Roman je zelo berljivo in komercialno zastavljen, zato z branjem ne bi smeli imet težav še tako bralno impotentni. Pri branju romana bi priporočala posebno pozornost na moment, v katerem zelo zakompleksan mladenič po seksualni epizodi brutalno užali in poniža protagonistko z izjavo, da jo je pofukal le zato, ker druščina (zakompleksanih in repenčavih) fantov na žuru kljuka trofeje. Ženska ob razvrednotenju in podcenjevanju seksualnega odnosa občuti enake simptome, kot da je bila posiljena, saj ne bi nikoli pristala na seks, če bi predvidevala ponižanje. Fantje so po drugi strani zgodovinsko patriarhalno hujskani, da svoje zadrege prikrivajo z vulgarno in grobo repenčavostjo, kot da so prvi rutinirani fukači na vasi, imuni na kakršne koli erotične emocije. Ustvarjanje konflikta med ženskim in moškim spolom na najbolj intimnem in občutljivem področju je ključen del patriarhalne vzgoje spolov.
Pred časom sem spremljala krajši dokumentarec o razvpitem primeru v Avstraliji, v katerem je devetnajstletnica tožila za spolni napad fanta, sina popularne diskoteke, ki je bil sprva pred poroto obsojen posilstva, po pritožbi pa so primer presojali le sodnik in sodni izvedenci. Bil je oproščen vseh obtožb. Sledila je tudi odškodnina, saj je zaradi prve sodbe preživel že enajst mesecev v zaporu. Zakaj je bil obtoženi pred poroto obsojen? Šlo je za medijsko odmeven primer, v katerem je medijem predvsem žrtev izpovedovala svojo res tragično zgodbo in vse grozljive občutke. Bila je še devica, kar je pomembno razburkalo emocije sočutja. Na odločitev porote je preočitno vplival medijski efekt. Podobno se je dogajalo ob razvpitem primeru Johnny Depp/Amber Heard, v katerem je Depp za enaka dejanja v Veliki Britaniji, kjer je presojal sodnik, potegnil kratko, v ZDA, kjer so z namenom udara proti gibanju Metoo ustvarili iz sojenja resničnostni cirkus za javnost pred poroto, pa je na sodišču zmagal, čeprav je bilo jasno, da sta oba protagonista zgodbe globoko ranjena, duševno razmajana in neuspešno zdravljena, po potrebi nasilna, lažniva in manipulativna. Sodni proces je postal oder, v katerem se je izkazal boljši igralec, nerazsodno in nerazgledano občinstvo pa je s porotniškim aplavzom določilo patriarhalizirano sodbo. Kar si lahko privošči Johnny, si Amber ne sme. Johnny je lahko nasilen kreten, Amber pa ne, saj je vendar ženska! Stroka na področju klinične psihologije je igrala zgolj vlogo kupljene navijaške pričevalke za eno ali drugo stran v sodnem postopku. Sramotno! Grozljivo.
Sodba v primeru mladega dekleta proti fantu, ki ga je spoznala v diskoteki in šla z njim v temačno ulico, kjer sta seksala, se je po pritožbi obsojenega razvila fantu v prid preprosto zato, ker je dekle pristalo na vse, kar je predlagal. Slekla je hlače, z rokami se je oprla na zid in seks je bil končan v nekaj minutah. Fantu je povedala, da je še devica, kar je vzel na znanje in zato uprizoril analno akcijo, ob čemer je po besedah žrtve deklica grozljivo trpela. Vendar ni rekla Ne, niti ni nakazala odpora. Je pa rekla Ja in fizično izražala privoljenje na več načinov. Kako neki si je sploh dekle predstavljalo, da bi lahko sodišče razsodilo njej v prid, kar se je pred poroto tudi zgodilo?
Bolj ali manj je teorija tožbe temeljila na ideji, da nobena devica ne bi šla v neko temačno ulico seksat s popolnim neznancem iz diskoteke in celo pristala na analni seks. Svoje medijsko pričevanje je žrtev avtoposilstva opremila tudi z izpovedjo, kako romantično in ljubezni polno si je predstavljala svoj prvi seks, ko naj bi se zgodil. Le kamnu se dekle ne bi globoko smililo. Vendar pa nikakor ni res, da vse device sanjajo o ljubezenski romanci in najlepšem seksu v svojem življenju. To preprosto ni argument, ki pije vodo. Prenekatere device si želijo bremena razdevičenja le čim prej znebit in se ga znebijo z neznancem, s katerim ne želijo nobenega posebnega razmerja, ampak si prizadevajo na tisto muko, ki je običajno obema v zadrego in sramoto, čim prej pozabit. Številne punce se zavedajo, da je prvi seks bolj podoben klavnici kot pa nečemu blazno romantičnemu in navdihujočemu. In seveda mnoga dekleta pred prvim seksom s penetracijo počnejo že marsikaj in se počasi uvajajo. Ja, mnoga res prej seksajo oralno in analno, ker naj to ne bi bil pravi seks po njihovem deviškem mnenju. Vse sorte se dogaja, policija in sodišče pa prav nič ne pomagata pri travmah, ki sodijo na področje psihologije in konfliktne dinamike v odnosih, ki so tudi plod hudega medsebojnega nerazumevanja, pomanjkanja empatije ali načrtne diskreditacije zavoljo frustracij v psihi soigralcev sredi shakespearjanske drame.
Maja Megla je oklevetala Romana Uranjeka in razbobnala skrbno varovan zaklad intimnosti v razmerju
Osebno podpiram pravico do svobode izraza in me ne ganejo otročja cviljenja raznih narcistično bolnih kvazifrajerjev, ki se s svojimi zlorabljevalskimi potezami in vulgarnimi grobostmi zelo radi hvalisajo v krogu svojih enako frustriranih kolegov in znancev. Zelo radi širijo glas o svojih osvajalskih podvigih nabritega kurca, ki zvenijo kot blodnje serijskega morilca. A pozor! V trenutku, ko spregovorijo kritiki ali žrtve njihovega drhaljenja in razbobnajo svoj pogled na plenilski značaj, domnevno privlačnost in obnašanje, začnejo zverinski preganjalci ženske divjadi solzavo tulit o izjemnem pomenu zasebnega in na vse grlo označujejo razgaljevalce mračne plati njihovega frajerstva za plitke obrekovalce, bedaste branjevke, iskalce pozornosti. Mnogi za talce držijo neke pomilovane žene in otroke, ki bodo trpeli, če bodo spoznali moža in očeta. Fuj! Bedastim kontradiktornostim za tepce ni konca in žalostno je, da tovrstne neumnosti narcističnih bleferjev še kako uspevajo tudi v sferi kulture in se svaljkajo prosto po reku “gliha vkup štriha”. Od frajerjev pač pričakujem, da na tak ali drugačen način frajersko stojijo za svojim mentalnim nivojem in so sposobni vsakomur, še posebej svojim ljubicam, pogledat v oči. Naj se izpovedo, opravičijo, zafilozofirajo ali sprijaznjeni s svojo bedo vztrajajo pri svoji primitivni robavsariji, potuhnjenci in skrivači po kotih pa so zgolj infantilni slabiči. Pika! Če sem kaj opazila tudi med kulturniki in raznimi umetniki, pri čemer sem osebno med njimi dobesedno odraščala, je pa to, da se med seboj družijo in ustvarjajo lobije osebe s podobnimi značajskimi lastnostmi in žal ne predvsem osebe s podobnimi ustvarjalnimi ambicijami. Zato moralno podpiram tudi potezo Maje Megla, da je spregovorila o nečem, za kar mnogi na kulturni sceni menijo, da bi moralo ostat v sferi zasebnosti, še posebej ob dejstvu, da je oseba, ki jo izpoved Maje Megla obravnava, storila samomor, kar pa seveda ni krivda Maje, Simone ali Jožefine.
Zakaj pa ni prej javno spregovorila? Komu neki? In o čem? Da je Roman perverzen. In??? Saj ni vedela, da naj bi Roman posiljeval. Tega še danes v resnici ne vemo dokazljivo. Le precej upravičeno sklepamo. Vsaj to, da je zelo zlorabljal premoč nad ranljivimi ženskami. V primeru, da bi Maja marsikaj vedela, bi zlahka doživela le hrupni molk in obrekovanje po kotih, še posebej če je oseba zvezdnik. Prejela bi nekaj pisemc ganljive podpore, ampak le v zasebni virtualni nabiralnik. O tem vam piše oseba, ki o tem ve dovolj tudi iz prakse. Kolegi se potuhnejo ob javnem obrekovanju kolegov. To se v umetniški sferi, enako kot drugod, na polno dogaja kar naprej le potiho v gostilnah. Širše javnosti tudi ne brigajo peripetije ljudi, ki jih ne poznajo, razen če izbruhne zelo začinjen škandal ali horor. Tudi širša javnost ne mara negativnih novičk o slavnih brezveznikih, ki so njim na primer všeč ali se jim zdijo celo seksi. Radi berejo rumene revije, kjer pišejo o prepoznavnih osebah samo kul bedarije. Kaj bi torej radi v resnici?! Maja je spregovorila takrat, ko so se izkazale ustrezne okoliščine, da bi bila njena izpoved lahko vsaj pri delu javnosti pozitivno sprejeta in da bi celo komu koristila. V tem primeru anonimnim pričevalkam na Instagramu. Vedno je tako. Vsi bi radi, da ženske posamično spregovorijo o nezaželenostih takrat, ko jih itak nihče noče poslušat in kašljajo v meglo. Morda pa vendarle ženske niso tako zelo naivno butaste, če nočejo bit, glede na porazen nivo splošne mentalitete.
Ampak! Izpoved Maje Megla vsebuje zoprn zaplet, ki ne bi smel ostat spregledan in samo po sebi umevno kar sprejet. Odnos Maje z Romanom Uranjekom v osemdesetih letih sam po sebi ni problematičen. Roman je po mesecu dni zveze izrazil sadomazohistične apetite, Maja jih je zavrnila, kar je pomenilo konec zveze. Roman očitno Maje ni posilil. Sadomazohistični seksualni vzgibi oziroma BDSM prakse same po sebi niso zločin, ampak dejansko stvar seksualnega življenja posameznika. Človek je lahko perverzen, če s tem nikogar ne zlorablja.
V pričevanju Maje Megla je šlo predvsem za dejanje potrditve, da je Roman že od nekdaj težil k praksam, kakršne opisujejo anonimne pritožnice z Instagrama. Da ne gre za popolno nakladanje. Tu se postavlja vprašanje, ali je obtoženi zlodel dejansko težil k sadomazohističnim seksualnim odnosom, ali pa ga to v resnici sploh ni zanimalo, ker ga je zanimalo bolj izvajanje situacije, v kateri se ženska sama prisiljuje v nekaj, kar sovraži. Torej izvajanje oblike nasilja preko projekcije. Morda ravno prezir do ženske servilnosti. Morda je bil Roman človek, ki je hrepenel po tem, da ga ženska ustavi, sicer pa je užival v kaznovanju osebe brez močnega osebnega jaza in stališča. Morda. To možnost omenjam zato, ker je pogost pojav, ki ga ženske ne prepoznavajo rade. In ker je bil element tovrstne težnje do določene mere zaznaven tudi v njegovem delu na razstavi Avtopornografija. Naj iskreno povem, da osebno nisem s strani Romana Uranjeka nikoli doživela ničesar neprijetnega ali nezaželenega. Ravno obratno. Obilje naklonjenosti v vseh ozirih, naplavino komplimentov, spoštljivosti in druge možne razpoložljive hrane za bildanje ega. Je izkazoval erotične apetite, pobude in flirtal? Ja, tudi, non stop po malem. Takšen je očitno bil. Dvomim, da se je s katero koli žensko pogovarjal več od minutke, če ni imel tudi seksualnih apetitov ali se ni zdelo nujno iz poslovnih in klientelističnih razlogov. Njegov seksualni izbor očitno ni bil posebej erotično ekskluziven in na ravni selektivnih osebnih kriterijev, ampak se je zaganjal v skoraj vse, kar leze in gre in kar ne obeta nevarnosti, da bi imel zaradi gnjavaž težave v javnosti. Roman ni bil popoln idiot, da se ne bi zavedal in znal presodit, kje lahko praska na takšen ali drugačen način, o čemer je spregovorila tudi Maja Megla. Nisem se pa z Romanom družila dovolj, predvsem med množico drugih ljudi, da bi opazila kakršno koli napadanje drugih žensk. Ne, ne bi zgolj tiho opazovala in se smehljala. Ne bi pa tudi zgolj zaradi drobnega primitivnega obnašanja, ki bi se dobro končalo, klicala policije. Naj povem, da osebno tudi še nedavno nisem prijavila policiji in tudi ne nameravam, ko se je rahlo okajen znanec zvrnil name in težil na polno, kot da je zamrznil v času in nima pojma o dandanašnji Ja pomeni Ja enajsti božji zapovedi. Odrinila sem ga in čao. Rekla sem Ne. In potem sva skupaj popivala dalje.
Posilstvo se lahko zgodi vsaki ženski, pa vendar popolno zanemarjanje dejstva, da moramo tudi ženske gradit krepostno osebnost namesto mentalno ležernega patriarhalnega prepričanja, da nas bodo moški popolnoma onemogle, naivne in podredljive varovali pred njihovim izkoriščanjem in pred našimi lastnimi zablodami, ne vodi nikamor! Ne gre za nikakršno prelaganje krivde na žrtev, ampak za nujnost delovanja z več plati hkrati. Mlada dekleta in fantje imajo sicer visoko pravico do naivnosti in zablod in s tem pravico do posebne zaščite, mladi ljudje pa so mladi bistveno dlje od polnoletnosti. Vsaj do petindvajsetega leta. Pomembno je, da se deluje na obeh bregovih spola. Propagande, ki zgolj normalizira žensko popolno nesuverenost in naivnost, ne morem podpirat, ker je šovinistična in neznosno žaljiva, hkrati pa povsem ignorira obstoj žensk, ki se preizprašujejo, mučijo z veleslavnim opolnomočenjem, prenašajo kaznovanje za neubogljivost na vseh področjih, se ne prostituirajo, za kar so spet kaznovane lahko celo z brezposelnostjo, in se borijo na terenu za lastno suverenost in spoštovanje. Niso vse ženske popolnoma neizobražene, psihično razsute in hkrati eksistenčno na dnu. Ne prostituirajo se vse ženske in ne udinjajo se vsi moški, ker so tako realno nemočni. Odrasle ženske in moški vendarle moramo tudi razumet, da predstavljamo figuro zgleda potomcem in celotni generaciji mlajših! Matere so zgled hčeram, očetje sinovom. Očetje predstavljajo figuro vzpostavljanja odnosa z moškimi hčeram, matere predstavljajo figuro odnosa do žensk sinovom. In to velja tudi na generacijskem nivoju, ne le na ožje družinskem. Sprejet je treba odgovornost tudi za to, da mlajših fantov in deklet preprosto ne izobražujemo dobro. Da sterilni vzgojni pamfleti, floskule in fraze niso dovolj, ker še nikoli v zgodovini dovolj niso bili. Pravzaprav so popolnoma odveč in mladim v nadlogo. Piflarije brez razumevanja vsebin in pogovorov imajo vrh glave dovolj že v šoli.
Visoka erotična pričakovanja, nizki in boleči padci v gnojnico
Izpoved ene od pritožnic, ki sta svoje pričanje predali policiji in ju je objavila Maja Megla, je grozljiva. Grozljiva je predvsem zaradi izpovedanih občutkov trpljenja in ponižanja, kar je doživljala ženska očitno brez kakršnih koli sadomazohističnih vzgibov. Plazila se je po stanovanju na povodcu, pila šampanjec iz pasje posodice, sadist je hodil in scal po njej. In ona ni rekla Ne. Ni se uprla. Ni odšla. To bi morali le razumet, sprejet kot neizogibno dejstvo in se bojda nič spraševat, ker je bil umetnik podoba moči in slave, ob podobi moči in slave je pa normalno, da vsi okamenimo in se tiho podredimo gospodarju, še posebej ženske. Hmm … Preprosto ne moremo mimo dejstva, da so vse opisane “grozote” precej običajne prakse v sadomazohističnih odnosih. Nič posebej grozljivega in neobičajnega za sadomazo fene. Soft porn. Groteskno pa postane v trenutku, ko je oseba v takšna dejanja prisiljena. V tem primeru se zgodba sprevrže v Pasolinijev Salo ali 120 dni Sodome. Roman je verjetno vedel, da počne nekaj, kar oseba trpeče prenaša, a ga to ni motilo. To je zagotovo njegov greh, značajska odvratnost. Zloraba ranljivosti druge osebe. Izklop ali odsotnost empatije. Dejanja sama po sebi pa niso kaznivo dejanje posilstva le zato, ker so obscena. Kriminalizacija sadomazohističnih odnosov bi pomenila resen poseg v svobodo posameznika in padec v preteklost klerikalne kriminalizacije izbranih spolnih praks, tudi gejevske prakse.
Prisotne so še zgodbe oseb, ki jih je Roman brez njihovega privoljenja zgrabil ali objel in so se ga napadene pač otresle. No, to je pa tisti teren odnosa do spolnega nasilja, ki ga je tudi zakon Ja pomeni Ja pomembno kriminaliziral. Če moški z namenom poniževanja izvaja otipavanje ali grabljenje, je bila možnost prijave itak prisotna že prej. Namen šteje, tudi na policiji in na sodišču! Problem avtomatske kriminalizacije takšnega obnašanja je preprosto v tem, da vzbuja strah pred potezo tudi tistim, predvsem mlajšim še nerodnim fantom, ki dotika ne bi izvedli z namenom poniževanja, ampak v prepričanju, da oseba potezo pričakuje. Zdaj bi morali za vsako figo spraševat, ali bi ali ne bi, in kričat Ja, Ja, Ja … Priznam, da se mi mladina, ki ni doživela pomena neverbalne erotične komunikacije, prav smili. Erotični dialog se reducira na nivo povprečnega poslovnega sestanka, seksualnost pa na raven paberkovanja o ginekološkem pregledu. Težko bi takšno vzdušje ocenila za izjemen napredek v enakopravnosti spolov in aplavza vreden feministični dosežek, še posebej ob dejstvu, da suhoparni pravni ukrep preočitno nikakor ne rešuje nobenih problemov, izbruhi nasilja in travme žrtev pa se ponovno kvečjemu krepijo.
Moških, tudi med umetniki, ki so prepričani, da je serijsko kurbanje z zbiranjem trofej še vedno pomemben statusni faktor in ne zgolj donjuanovski bulšit z obiljem gnojnice v zakulisju zavesti in podzavesti, je še vedno veliko. Toleranca kolegov in udinjajočih se hihitavih žensk, s čimer bi rade sporočale, da dosegajo raven odprtosti (seksualnega) duha ravno zato, ker jih v resnici bremeni polno ključavnic, za katere ne vedo, ali so okej zaklenjene ali bi bilo bolje, da jih odklenejo, je zelo visoka. Polno globokih zadreg, ki se manifestirajo kot smehljanje, trosenje bebavih floskul o odprtosti, svobodi in erotični razigranosti, ki je v praksi ni na vidiku, razen kot avtoposilstvo v imenu ugajanja gospodarju.
Razumem, kako stresno je za mlada dekleta, ki v sferi kulture in med umetniki pričakujejo višjo raven duševne intrigantnosti, a naletijo na prevaro. Sprva deluje, da so na pravi poti, potem pa spoznajo obnašanje in čvekanje običajnega uličarskega fukfehtarja z vsemi neumnostmi, primitivizmi in klerofašizmi v paketu, da bi se le počutile kot zadnje kurbe na vasi. Kako travmatično šele izpade, če se mlado dekle podstopi odkrivanja mračnih in deviantnih tolmunov erotiziranja, kamor naj bi jih popeljali prekaljeni raziskovalci vesolja človeške duše. Na primer umetnik. Na primer replika markiza de Sada. Obžarjene od vznemirljivega pričakovanja se spustijo po hribu navzdol, a zdrsnejo le v mračno in mrzlo klet s polno gnojnice in resno bolnih podgan. In potem se dekleta in fantje ozrejo naokrog in tulijo, kaj se dogaja? Zakaj se vsi smehljajo in klepetajo, kot da se dogaja nekaj sprejemljivega. Vsi vedo bojda vse, pa se obnašajo, kot da se jih zadeva ne tiče. No, ne vedo čisto vsi vsega, se pa večina vedno obnaša, kot da se jih ne tiče, kar se jih osebno ne tiče. In ne le to! Prenekateri se smehljajo privoščljivo. Dobrodošli, dragi mladi fantje in dekleta, v svet zlaganega življenja odraslih.
Žal, povsem predvidljivo, se izpoved Maje Megla ni razvila v kakršen koli omembe vreden javni diskurz, ki so ga že zdavnaj okupirali politikanti, pamfletarji, puhličarji in prodajalci zlizanih floskul. Kulturniki molčijo, intelektualci niso pomembni. Danes v medijih imenujejo za intelektualce politične plačance, ki nekajkrat na leto mukoma spackajo za časopis srednješolski propagandni prosti spis, sicer pa na tviterju pogosto smetijo virtualni prostor s populističnimi idiotizmi.
Slovenija nima feministične organizacije, ima pa Inštitut 8. marec Slovenijo
Že povod za ustanovitev Inštituta 8. marec ni bil v feminističnem prizadevanju, ampak v podporo družinskemu zakoniku, predvsem zavzemanju za pravice homoseksualcev do poroke in posvojitev otrok. Ne, pravice istospolnih niso feministična prioritetna tematika, čeprav so tudi lezbijke ženske, ker so ženske povsod. Feministke lahko podpirajo boje proti raznim antisocialnim -izmom, a ne kot dejavno prioriteto namesto feminističnih prioritet. LGBTQ aktivizem je v določenem obdobju povsem vpregel feministične skupine in posameznice, da se angažirajo in upehajo za njihove interese, ni pa nikogaršnji problem na tem svetu, če domnevne “feministke” v stereotipni patriarhalizirani maniri tako rade skrbijo za blagor drugih, da pozabijo nase. To je zgodovinska rak rana naivnosti feminizma, delno pa tudi razprodanosti lažnih feministk. Upam, da vsi vemo, kako pomemben boj so izborile feministke na področju pravic delavcev v zgodovini, a glej ga zlomka, še danes ženske jamramo zaradi neenakopravnih možnosti pri zaposlovanju, diskriminaciji žensk pri zaposlitvah na bolje plačanih delovnih mestih, zasedanju položajev moči in – velika sramota – celo pri neenakovrednih plačah za enako opravljanje dela. Politika z velikim veseljem zlorablja razne popularne humane pojme in agende zgolj za okras, medtem ko se v ozadju izvajajo popolnoma drugi interesi v imenu dobrega.
Inštitut 8. marec sporoča, da so članice feministke zato, ker so pač ženske, pa tudi nekaj fantov je med njimi, ki naj bi bili feministi … ne vem, zakaj in na kakšni podlagi. Ker podpirajo ženske ali feministke? Ker razumejo boj proti patriarhalizmu, ki bremeni tudi njih? Kdo bi vedel. Zelo dvomim v interes po dobrem razumevanju česar koli, ker ni nikjer izražen. Ženske se lahko počutijo feministke že zato, ker bi želele pravico do splava ali ker bi rade zasedale položaje moči. Dokler ostajajo občutki in izrekanja podpore določenim stremljenjem na ravni osebnega izraza, je vse okej. V okviru organizacije pač ne! Da ne bi koga postalo preveč strah, da obstaja feministična organizacija v Sloveniji, Inštitut 8. marec počne točno to, kar je feminizem blokiralo celo zgodovino, da vedno znova celo izgubljamo pravice, ki smo jih nekoč že imele. Deluje v okviru politike in opravlja razno razne naloge na terenu ob promociji, ki s feminizmom nimajo neposredne zveze, a zelo ugajajo širši javnosti, ki nikoli ni politično zadostno izobražena. Seveda pa ne gre le za sterilne zakonodajne pravice, ampak tudi za dobro razumevanje patariarhalnih vzorcev, ki krojijo usodo moških in žensk ter dinamiko odnosov na polju javnega in zasebnega. Tega razumevanja in znanja Inštitut 8. marec nima, se z njim ne ukvarja in jih ne briga, zaradi česar lahko nastaja določena škoda.
Inštitut obstaja predvsem na podlagi objavljanja anonimnih zgodb o posilstvih. Zbiranje zgodb naj bi pomenilo raziskovanje, kajti inštituti so namenjeni znanstvenemu raziskovanju. In kaj je rezultat raziskovanja Inštituta 8. marec? Prešteto število prejetih izpovedi. 500! Kaj je še večji problem od golega preštevanja pisem, med katerimi so nekatera takšna, kot bi jih napisal Roman Vodeb s pijanimi kolegi, da bi spodbujal šovinistične težnje in norčevanje o trapastih babah? Maja Megla je objavljeno pričevanje ene izmed prijaviteljic seksualnega nasilja policiji opremila s posebnim komentarjem o psihološkem stanju tovrstnih žensk in dinamiki v odnosu podobe moči in podrejenosti. Inštitutu 8. marec se ustrezni komentarji v poduk ne zdijo potrebni in verjetno jih niti ne bi upali podajat. Deležni smo torej le anonimne bralne naslade nad hipotetičnim trpljenjem drugih. Ja, anonimne objave na Instagramu v aferi Fotopub so bile takšne, kot bi padle iz nabiralnika Inštituta 8. marec. Manjkala so pomembna pojasnila, zgodbe pa so vzbujale burne čustvene odzive.
Inštitut 8. marec izvaja razna praktična dela, kot je objavljanje propagande in terensko delo zbiranja podpisov za to in ono glede na politični interes in podporo. Ne bom ugibala o navodilih. Lotijo se projektov, ki obetajo visoko stopnjo možnosti, da mu bo sledil uspeh in s tem dobra samopromocija. Priključijo se akcijam, s katerimi so bili že zelo dejavni drugi, a niso imeli popolnoma odprtih vrat v medije, kot jih ima Nika Kovač. Odprta vrata v medije so ključen faktor za uspeh dejavnosti. Za zakon Ja pomeni Ja, ki se prej ni dve leti premaknil nikamor, so začeli delovat, ko je izbruhnilo pričevanje Mie Skrbinac o spolnem nasilju in propaganda zakona tudi iz drugih držav v okviru Metoo. Možnost, da bo projekt uspešen, je bila visoka. Populizem je kralj uspeha. Zakon o vodi enako. Z bojem za čisto okolje, težave v Anhovem in konkretno proti Vizjakovemu zakonu so se ukvarjale že druge aktivistične skupine. A pomoč Nike Kovač je bila dobrodošla predvsem zaradi dostopnosti do novinarjev. In Inštitut 8. marec je prevzel vse vidne zasluge za promocijo in postal najbolj slavna in oboževana nevladna organizacija. No, bolj Nika Kovač osebno, saj ostali garači ostajajo v meglici ozadja. Zdaj se začenja šola in zavzemajo se za brezplačna kosila, kar je uvajala nekoč že stranka SDS in kar bi bilo zagotovo všeč vsem v Sloveniji, ki imajo otroke. To seveda ne pomeni, da vsi ti starši že v bližnji prihodnosti ne bodo finančno hudo nastradali in zdrsnili po lestvici stopnje revščine navzdol. Ampak vlada bo lahko rekla, da so do večera otroci nahranjeni. Kul forica.
Medtem ko imamo totalno sramotno zakonodajo na področju varovanja žensk (pa tudi otrok in moških) pred nasiljem nasploh in eksplicitno v družini, medtem ko obstaja ogromno konfliktne retorike in nerazumevanja dinamike v odnosih med moškimi in ženskami, medtem ko ogromno žensk potrebuje pomoč in pogovor, tudi če se jim ni dogajalo kaznivo dejanje, medtem ko so centri za socialno delo v razsulu, medtem ko se večajo nasilna dejanja nad ženskami in pravi škandali, se Inštitut 8. marec ukvarja s kosilci, Nika Kovač opravlja nasmehljane fotosešne s predsednico državnega zbora, se zabava na blejskem forumu med petičneži, pohajkuje po Ameriki in Beogradu in ne le to!
Inštitut 8. marec se ne odzove kritično na podporo kandidaturi Zorana Jankovića za župana s strani predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, ki se je predstavljala kot zagovornica pravic žensk. Zakaj neki? Ker rada nosi visoke rdeče štikle in se vrti na rdeči preprogi? To niti smešno ni. V praksi pa takole: Svojo podporo Jankoviću utemeljuje z zaupanjem gospodarju, predsedniku vlade, ki je pač tako odločil. Logično. Namesto kritike vlade in predsednice državnega zbora zaradi podpore županu, ki je bil obtožen seksualnega izsiljevanja oziroma trgovanja, a je sodni proces padel zaradi izključitve dokaznega gradiva kot posledice procesne napake, se Nika Kovač na polno vključuje v stranko Gibanje Svoboda ter gromko hvali predsednico državnega zbora in predsednika vlade. In ostaja brez kritike, ki je v visokem in ključnem interesu feminističnih, pa tudi v interesu socialno čutečih prizadevanj. Tako ne gre!!! Aktivistična skupina, ki ni kritik delovanja politike, ampak njen podaljšek, ni aktivistična skupina. Ne, kritika janšizma za prihodnost ne bo dovolj in ne more bit eno in edino poslanstvo psevdolevičarjev. In konstantno otročje jokanje in jamranje zaradi blatnih prispevkov na Nova24TV postaja že milo rečeno prozoren samopromocijski manever. Veliko levičarjev gradi svoj ponos in pomembnost tudi na tem, da so oblateni s strani SDS. To naj bi pomenilo, da so dostojni predstavniki svoje ideološke sekte.
Inštitut 8. marec se je zlizal s politiko, deluje za politiko in kuje karierno bodočnost v neoliberalni politiki. Razumem Niko Kovač, da ji imponira in godi za prihodnost njene kariere udeležba na blejskem forumu in ploskanje zločinskemu politiku Tonyju Blairu ali Ursuli von der Leyen. Ne vem, koliko Nika Kovač pozna politiko, ampak mislim, da se ji to sploh ne zdi pomembno za njene cilje. Razumem, da se ji zdi dobra ideja udeleževanje krožkov pod nadzorom Obamove fundacije, kjer ZDA kljuka in preverja aktivistične skupine iz drugorazrednih koloniziranih dežel, in ji dol visi za dojemanje, kdo sploh je Barack Obama in kaj predstavlja politika, ki ji pripada. Slo po uspešni karieri znotraj sistema je eno, realni aktivizem v imenu socialne bodočnosti pa nekaj drugega, intelektualizem, ki je nujna podlaga za vsak resen aktivizem, je nekaj tretjega, blodnje o feminizmu pa nekaj četrtega.
Vse omenjeno ne bi bilo nič posebej hudega. Naj pač ena izmed nevladnih vladnih organizacij počne, kar hoče, dokler lahko obstanejo. Briga me! Vendar pa je izredno moteče, da zlorabljajo feministični naziv, ker je pač postal v določenem obdobju feminizem popularen. Naj se imenujejo Inštitut Svoboda, blejski forum, Obama ali kariera Nike Kovač. Vseeno mi je. Ni mi pa vseeno in nikomur na svetu ne bi smelo bit vseeno, da v medijski sferi predstavljajo ključnega sogovornika o problematiki, ki se tiče feminizma, pa konec koncev tudi socialne države. Nesprejemljivo!!! Uredništva RTV forsirajo Niko Kovač za relevantno sogovornico o problemih pravic žensk in o drugih socialnih tematikah, kot da bi šlo za resno poznavalko področja, s čimer pa se nikoli ni izkazala! Neokusnost, ki povzroča, da o problematiki žensk in patriarhalizmu ne pridejo do besede tisti, ki se dejansko s tem področjem ukvarjajo in ga po določeni ali širši plati res poznajo. Na tak način se dobesedno minira funkcionalno osveščanje družbe. V prispevkih in studiih poslušamo ene in iste naučene floskule iz skript. Ne le s strani Nike Kovač. Kakovosten izbor sogovornikov ali pričevalcev šepa na splošno. Vendar je Nika Kovač obraz vsake pasje procesije in retorike. Eno je terenski aktivizem v okviru politike, drugo pa poznavanje področja ali razumevanje kakršnih koli zanimivosti ali podrobnosti za boljšo prihodnost. Nike Kovač to, zaradi česar je prva medijska trobenta, sploh ne zanima, kaj šele da bi lahko posredovala kakršno koli relevantno vsebino!
Kako vem da je niti ne zanima? Opazno je sicer na prvo žogo, mi je pa tudi sama povedala. Povedala mi je, da nje teoretiziranje ne zanima, ampak čisto druge zadeve. Ni povedala, katere so tiste druge zadeve, ampak ni treba, ker je razvidno. Kako neki namerava brez dobre teoretske in mišljenjske podlage izvajat ustrezne aktivnosti, ni treba spraševat, ker je tudi razvidno. Na žalost ga je Nika Kovač zelo usrala, ker mi je zabrusila še nekaj, česar si ne bi smela privoščit niti na smrt nažgana in besna name ali na kogar koli drugega.
Nika Kovač deluje zelo operativno. Z blokadami pač. Nobenega odgovora, kaj šele protiargumenta, ampak eno samo blatenje in zmerjanje v identično banalnem diskreditacijskem slogu, kakršnega levičarji na polno očitaju janšizmu. Nika prenese le aplavze. Tragikomično in otročje me je blatila osebi, ki je itak bralno pismena in spoštuje mene in moje prispevke. Od kod ji ideja, da ima takšno obnašanje lahko dober učinek zanjo, ve le ona. In zdaj je ponovila vajo zaradi mojega kritičnega odziva na enega izmed njenih nastopov. Kritični odziv se je zgodil predvsem zaradi neodzivanja Inštituta ob podpori predsednice parlamenta in Gibanja Svoboda županu Zoranu Jankoviću, kar je za feministično organizacijo neprebavljivo. Nika je spet užaljeno sproducirala komentar za v anale:
“Kateri organizaciji pa pripada Simona Rebolj? In kaj pocnejo? Z organizacijami, ki so aktivne na terenu ob vsebinah vedno najdemo skupni jezik za projekte, ki so vsebinski. Kritiziramo se, se spremo, a smo na koncu skupaj. Z amaterskimi kavc moralizatorji pa se nimamo casa ukvarjati. Tako levimi kot desnimi.”
To je nivo diskurza predsednice Inštituta 8. marec! Doživela je temu primeren odziv drugih komentatorjev. Veseli me, da se tudi ta plat medalje med vsem nasmeški, srčki in rožicami kdaj pa kdaj pokaže tudi navzven. Narcistično napihnjen poskus vzvišenosti, ki pa drastično šepa vsebinsko. Nikomur od prisotnih v klepetu, pa tudi meni ne, ni bilo jasno, zakaj neki je Nika prepričana, da bi morali vsi pripadat določeni organizaciji! Da bi morali publicisti, filozofi in vsi intelektualci namesto neodvisnega intelektualnega dela pripadat neki organizaciji, ali še bolje kar politični organizaciji, in pamfletarit. Gre za popolno narazumevanje pomena obstoja izumirajoče neodvisne besede ali delovanja.
Izrazila je tudi, da ne razume pojma “vsebinsko”! Zanjo predstavlja pojem vsebina sestavljanje propagandnih letakov s srčki, rožicami in fotografijami širokih nasmeškov non stop. Razumem. Ampak kaj neki ima to skupnega z vsebinami, ki jih raziskujem, analiziram in pišem na primer jaz in nekateri drugi? Nič. In kako takšne vsebine dojema Nika Kovač? Tako, da bi se z Romanom Vodebom očitno odlično ujela. Jaz sem amaterski kavč moralizator po njenem mnenju. Saj vsi poznate že tisto ponarodelo slovensko kmetavzlarsko krilatico vsem možganskim garačem v ksiht: “Kuga se pa valaš po kavču, delat pejt!”
Zakaj sploh izpostavljam ta pripetljaj. Ne zaradi sebe in ne iz osebnih razlogov, ker se me verbalni izbruhi primitivizma na moj račun res ne morejo dotaknit po toliko letih na razpelu javnih komentarjev. In ker me seveda ne morejo užalit žaljivke osebe, ki še v življenju ni napisala niti enega visoko pismenega relevantnega premišljenega teksta v kakršni koli obliki ali zvrsti. In ker posledično ni niti približno ustrezno podkovana oseba, ki bi jo povprašala za mnenje o mojih prispevkih. Problem je v tem, da je tako narcistično nebulozo izjavila predsednica popularnega Inštituta in oseba, ki je nekoč izjavila, da si je želela zaposlitve na Javni agenciji za knjigo. Zakaj neki bi si oseba s takšnim sovražnim odnosom do ljudi, ki bi se jim lahko le spoštljivo zahvalila za vse premišljeno in zapisano skozi leta, želela delat na JAK-u? Kako neki bi sploh pomislila, da bi bilo kaj takega mogoče, razen z vidika, da je v našem prostoru za nekatere možno vse, neodvisno od sposobnosti, ali vsaj resnične zainteresiranosti za področje dela? Kaj neki naj si mislim, da bi Nika Kovač počela na JAK-u? Skušala dobro prodajat slikanice o “feminizmu” in brošurice s kratkimi pisemci, kakršne je sproducirala sama? Bi poskušala odbruhat vse pisatelje, katerih pisanja ne bi dojemala ali bi jih sovražno doživljala za konkurenco proizvajalcem slikanic in kratkih pisemc?
Zakaj bi mlajša generacija gojila spoštovanje do česar koli, kar jih še presega na katerem koli področju že bi radi delovali? Zakaj bi se sploh česar koli učili in kar koli realno obvladali, če je pa res možno vse po povsem drugih poteh in na druge bistveno bolj enostavne in zabavne načine? Pomembno je, kaj bi rad postal, da bi pridobil naziv ali status in da bi postal vzoren del organizacije! Učenje in počasno napredovalno lezenje po hierarhični lestvici navzgor na podlagi realnih vsebinskih zaslug pa ne. Zakaj neki, če ni treba? Pomembni so status, organizacija, promocija, komolčanje in promocijski nategi naivne javnosti. Profit. O tem problemu mlajše sodobne generacije poslušam z vseh strani in tudi beremo lahko o njem vedno več. Na eni strani je mlajša generacija oropana marsičesa in upravičeno jezna na starejšo generacijo, ki jim je zapustila res milo rečeno izropane in neoliberalno perverzne eksistencialne pogoje, razen privilegiranim potomcem. Na drugi strani pa je preveč mladih že zelo zgodaj, o čemer pričajo tudi razni psihologi, razvilo hud narcizem in temu primerne vzvode odnosa do sveta in delovanja.
Skratka, Inštitutu 8. marec se zahvaljujem za vse uspešno opravljeno terensko delo, za letake in promocijo popularnih ali politično zaželenih aktivnosti. Nikoli nisem očitala, da članice niso zelo pridne, prizadevne in aktivne mlade ženske. Razumem, da si Nika Kovač v okviru skrbno vodenega projekta bodočih perspektivnih svetovnih voditeljev rada veliko obeta. Ampak nekateri vendarle vemo, kaj ta bodočnost pomeni in predstavlja in nas briga! Inštitut 8. marec brez dvoma odlično obvlada vse promocijske vzvode, kakršni dandanes obetajo priljubljenost glede na splošni nivo populacije. Seveda tega pojava populističnega diskurza in infantilizacije absolutno ne podpiram, ampak razumem, da ni nikakršnih boljših zgledov, ki bi obetali uresničitev želje po uspehu in kariernem vzponu. Zavedam se tega in mi je zelo žal.
Zelo se veselim naslednjih podvigov Inštituta 8. marec, ki jih ravnokar napoveduje tudi z virtualnim letakom, na katerem se spet smehlja Nika. Zavzemali se bodo za odpravljanje neenakosti v družbi, za upokojence in upokojenke ter za javni zdravstveni sistem. Kdo si tega ne bi želel? Ampak dobro bi se bilo zavedat še nekaj drugega, v kolikor se pod temi naslovi skrivajo akcije tipa: Borimo se za brezplačne plenice v domovih za ostarele, borimo se za znižanje položnic za elektriko za družine s petimi otroki, borimo se za brezplačno malico v vrtcu, borimo se za brezplačne bele zalivke za študente in tri brezplačne implantante za upokojence itd.
No, takšne akcije v spregi z neoliberalno EU politiko seveda ne predstavljajo nikakršnih resnih sistemskih sprememb na področju socialne enakosti v prihodnosti, ampak predvsem propagandni hajp z malenkostmi, ki služijo sedatiranju jeznega in izkoriščanega ljudstva. Že slišim pripombe, zakaj “napadam” to popularno aktivistično skupino, ki pridno opravlja le razna dela, kar je pa menda bolje kot nič. Ja, ja, ja … se strinjam. Opozarjam in pozivam k temu, da se nehajo predstavljat za nekaj, kar niso! Na več ravneh! Opozarjam tudi na to, da naj mediji nehajo obravnavat predsednico kot nekaj, kar v resnici ni! Koliko so pa njihove aktivnosti res boljše kot nič, bo pa pokazal čas. Odvisno, kakšno prihodnost si predstavljamo kot zlato prihodnost. Nika trdi, da nam zlato prihodnost tlakuje stranka Gibanje Svoboda, ki je po njenem mnenju nekaj čisto drugega kot Janševa SDS. Obstaja kakšna pomembna razlika med Soroševimi psevdolevičarskimi aktivisti in konservativnimi trdimi neoliberalci? Ne. Očitno na Slovenskem stranka Gibanje Svoboda poleg ostalih strank, ki jih je že požrla, že požira tudi kadre stranke Levica. Je to dobra novica? Malo morgen.
Zelo dobro, pronicljivo napisano …
Ni problem neoliberalizem, ki ga v Sloveniji nikoli ni bilo, enako kot nikoli ni bilo liberalizma. Če bi temu ne bilo tako, bi kot država in vse veje oblasti funkcionirale danes precej drugače. Tako pa je Skovenija, gledano kot država, ogabna in zato sem se izselili, ker je nevarno, če psihopati lahko zadeve neovirano furajo po svoje. Država namreč vpliva na obnašanje ljudi, ki posledično na te norosti mirno pristajajo.
Moj poklon Simona, tvoji intelektualni poštenosti. Navkljub svojim drugačnim, nekdanjim tozadevnim stališčem, si uspela uvideti realnost in korigirati tisto, kar ti je intelektualni premislek vendarle povedal, da ne drži.
Tolikšno distanco, tudi do sebe zmorejo le redkokateri.
Kapo dol!
Marxism is a guardian angel of kapitalism. Ko sem prvič slišal za ta nacistični slogan, sem mislil da gre za satiro. Danes menim, da so imeli prav (morda se jim je slučajno posrečil izrek?). Iz marksizma izpeljani komunizem je uspešno uničil ostalo levico, uvedel totalitarizem in sužnjelastniško družbo. Po propadu je zaradi tega ostal kapitalizem baje edina opcija, še posebaj za levičarje. Kavijar levičarje, ki so navdušeno sprejeli neoliberalizem in se usmerili na zaščito manjšin. Seveda na stalinistični način in na veselje gospodarjev. Tu nastopi sodobni zahodni feminizem, po sili razmer v spregi z lgbt ideologijo. Pa še kakšna druga skupina, itak ni važno kdo, samo da je večni konflikt med ovcami. Da z vse večjimi ekscesi ruši enotnost občestva. Neodvisni posamezniki, ki razmišljajo z svojo glavo in ki ne pripadajo nobeni ideološki skupini pač niso v interesu oblastnikov. Torej živela enakost med moškim in žensko, sedaj bosta oba delala 16 ur na dan. Sicer pa je zahodni feminizem postal še en šolski primer izroditve prvotnih idealov v totalitarno ideologijo z vsemi vsemi absurdi vred. Kot je na primer totalna ignoranca trpljenja žensk drugje po svetu. In tu je še seveda ničelna toleranca do drugače mislečih, tako da ljudje izgubljajo službe že zaradi trditve, da obstajata dva spola (samo en primer). In v skrajno materialistični družbi izguba službe ni kar tako, sploh ker zraven obvezno spada uničenje ugleda. Grozljiv je tudi človeški davek, saj tako osebo v večini zapustijo prijatelji in v nekaterih primerih celo družina. Na misel mi pride primer Cassie Jaye, menda so pa gnojnico zlili tudi na Camillio Paglia… Plus posmeh tistim, ki v odnosu med spoloma vidimo ključ do harmonije in napredka v osebnem in družbenem smislu, kjer se spoštujemo kljub razlikam in nismo samo klonirani isteži.
Zadnjič sem na radiu slišal slogan: okultizem bo nadomestil znanost, paranoja bo nadomestila zdrav razum in skupina/sekta bo nadomestila družino. Slaba perspektiva.
O transideologiji, za katero premnogi še vedno zmotno mislijo, da predstavlja zgolj zavzemanje proti diskriminaciji peščice transseksualcev, kar je daleč od resnice, bom kmalu pisala. Lažniva agenda s katastrofičnimi posledicami v praksi, kar že na polno divja v ZDA, VB in Kanadi, se že uvaža počasi in sistematsko preko medijev v Slovenijo.