Desni radikalci se vzpenjajo s socialistično agendo, socialisti pa jočejo na lastnem pogrebu

Popolnoma logično, da Janez Janša podpira stranko Bratje Italije Giorgie Meloni in še bolj njeno zmago na volitvah. Saj vendar delijo povsem enake ključne politične smernice in zaveze. Nekaterih mediji ne omenjajo prav radi. Na primer izrazito podporo in zavezništvo z ukrajinsko vlado, ki spada v enak ideološki bazen!

Tudi Ursula von der Leyen po logiki stvari ni zaskrbljena, zato je na opombe, češ da naj bi zmaga fašistične stranke na volitvah predstavljala oviro v EU, odgovorila: “Bomo videli.”

Tisti, ki poznamo politiko Meloni z njenimi brati ob boku dovolj, zlahka dobro vemo, da “Bomo videli” pomeni v prevodu “Super” ali vsaj “Nič hudega”.

Meloni, ki ji karizme, retorične sposobnosti in energije ne moremo odrekat, je volivce nagovarjala skoraj brezhibno odlično! Prenekateri govori so bili takšni, da bi jih brez informiranosti, kdo ta oseba je in kaj predstavlja, zlahka označili za vrhunsko agendo socialistične stranke. Posebej se je osredotočila na boj proti neoliberalni globalizaciji, siromašenju in zasužnjevanju narodov, brisanju kulture narodov, miniranju delavskih pravic in eksistenicalnega položaja ter odvratnemu transideološkemu in transhumanističnemu brisanju posameznikove identitete – kulturne, spolne in seksualne. Pri tem je bila Meloni celo tako dosledna, da je jasno izrazila razumevanje, da gre tudi za ogaben napad na pravice žensk in popihala na feministične emocije.

A socialisti so po Evropi dobesedno izumrli, ker niso zmogli parirat enaki agendi desnih radikalcev, predvsem zaradi nebulotične in totalno prazne politike na področju migrantov. Nacionalistične stranke zato vstajajo in se krepijo, kar je šele začetek. Celotno sodobno zgodovino so levičarji idiotsko podpirali izkoriščanje poceni tuje delovne sile, ki je hkrati nižala standard tudi domačim delavcem. Svinjarijo so interpretirali kot ganljivo dobrodošlico priseljencem. V resni krizi, ko se začne bitka za drobtine, takim bleferjem seveda zmanjka štrene in nihče jih več ne šlivi pet posto. Njihovi volivci ostanejo doma in raje žvižgajo v strop. V aktualni begunski krizi, ki se bo zelo verjetno spet pomembno okrepila, so psevdolevičarji kričali le floskulo: “Dol z žico!” Resnih argumentov in predlogov kot alternativa desnici, kako se spopast s problematiko, medtem ko v državi domačini komaj shajajo skozi mesec in se bije celo bitka za streho nad glavo, pa od njih ni bilo. S pamfleti o brezvezni žici so zakrivali popolno praznino in hinavščino. V Sloveniji celo tako burkaško črno, da se je nekaj beguncev na predelu Kolpe brez žice v bližini celo utopilo. Jebi ga! Dol z žico pač.

Ob takšnih brezveznikih se populaciji skrajna desnica ne zdi več tako slaba ideja, še posebej ob dejstvu, da sredinska levica ni nič drugačna neoliberalna razprodana mafijska tvorba kot neoliberalna desnica.

Meloni je za EU povsem sprejemljiva sogovornica, kajti če Meloni zagovarja nacionalistično tradicionalno kapitalistično politiko z drobnimi primesmi socialne ganljivosti do domorodnega delavskega ljudstva, pa jo le nekaj odbija mnogo bolj od ameriške hegemonije. In to je strašni komunizem. Strašna Kitajska in strašna nekdanja komunistična država Rusija. Čeprav si v boju proti globalizmu in ob podpori nacionalizmu deli s Putinom in Orbanom določena stališča, ima pri Meloni prednost izrazita sovražnost proti vsemu, kar diši po komunizmu magari iz zgodovine, predvsem zgodovine Sovjetske zveze. Izraz groze pred monopolom Rusije v Evropi je mnogo močnejši od groze pred ZDA. Ob pomisleku nad prevlado Kitajske pa se ji mrači pred očmi. In zato burno podpira neonacistični ukrajinski režim in idejo o uničenju Rusije, torej močno podpira ekonomske sankcije in oboroževanje Ukrajine. Meloni mora zato svoj boj proti neoliberalni globalizaciji malček prikrojit. Podpira Ameriko in časti Krištofa Kolumba (dobesedno), Ameriko intepretira kot zahodno državo zaveznico, ki je le enako bojda žrtev bogatunskih elit Silicijeve doline in WEF-a. V podrobnosti se raje ne spušča. Pri tem ima tudi nekaj posebnih težav z logiko zaradi močnega zavezništva s Španijo oziroma s španskimi fašističnimi radikalci. V Španiji je organizirala pred volitvami resnično ogromen shod s pozivom o tesnem zavezništvu in delovanju v smer reformacije EU, ki ne sledi ustrezno interesom zahodnih evropskih držav. Zato podpira tudi zavzemanje za pravice in vstajo latino manjšin po svetu. Ker so ZDA seveda ravno za to skupino poseben pekel na Zemlji, je Meloni uspela celo spackat poseben spin, pri kakršnem so za vse krivi dominantni Kitajci na trgu.

Meloni torej s svojo politiko ne predstavlja posebne grožnje interesom establišmenta EU v tesni podrejenosti in neuravnoteženosti monopola ZDA. Še posebej ne ob dejstvu, da je Italija zelo zapufana in v slabem ekonomskem stanju, zaradi česar EU pričakuje itak prostituiranje Italije še naprej.

Slovenija naj bi bila zelo zaskrbljena za prihodnost zamejskih Slovencev v Italiji, do katerih Meloni nikoli ni izkazovala naklonjenosti. Čemu zaskrbljenost? Slovenija je aktivna podpornica ukrajinskega nacionalističnega režima, ki je osem let klestil po ruski manjšini z vojaškimi, kulturno zatiralskimi in ekonomskimi vzvodi. S kakšno moralno pravico neki bi bili zaskrbljeni za eksistenco slovenskih manjšin, če pa očitno podpiramo mentaliteto, po kateri lahko krovna država z manjšinami počne, kar ji pač pade na pamet.

Meloni naj bi predstavljala daljnoročno grožnjo predvsem sebi in svoji stranki. Vse tisto, kar je v predvolilni kampanji najbolj poudarjala in zvenela kot resna socialistična stranka, bo težko uresničevala še posebej ob energetski in prehranski krizi na pragu in ob močnih ekonomskih rusofobnih sankcijah. Koalicija s Salvinijem in Berlusconijem, ki naj bi (predvsem Salvini) predstavljala podpornika Putinovega režima, ni za Meloni noben resen problem, ker Salvini nima relevantne moči, Berlusconi pa ni podpornik ničesar, kar mu v danem trenutku ne koristi in obratno. Poleg tega je lahko Meloni čisto zadovoljna, če ima ob boku prorusko stranko, za primer, da se vojna svetovnih geopolitičnih razsežnosti obrne v prid evroazijski ideji. Meloni bi lažje v takem primeru po potrebi obrnila ploščo, kar ne bi bilo prvič v njeni sicer dolgi in bogati politični karieri.

Ključno vprašanje, zaradi katerega je lahko Meloni nervozna, bo nezmožnost uresničevanja socialnih idej že v bližnji prihodnosti. Odleti lahko na istem ledu kot bančni guru Mario Draghi, s katerim se Meloni sicer zelo dobro razume. Jasno je, da si bo skušala pomagat s poudarjeno antimigrantsko agendo in patriotskimi parolami. Vprašanje, ali bo to dovolj.