Pod večji del odprtega pisma Spomenke Hribar Vladi RS bi se z veseljem podpisala tudi sama, a žal ne gre in ne gre. Brez oportunizma očitno ne gre! Ravno zato pa tudi izhodiščni pozitivni motiv ni prepričljiv, ker na oportunistični način ne more postat izvedljiv.
Logično, da bi morala EU nujno podpret politiko pogajanja s Kremljem ter prenehat s taktiko legaliziranega ekonomskega terorizma in podpihovanja militantne apokalipse v Ukrajini. Sanjsko bi bilo, če bi postala Slovenija pod aktualno vlado pobudnica edine možne konstruktivne politike z namenom preprečitve eskalacije vojne v razsežnostih, ki bodo hudo prizadele tudi evropske državljane. Le v najboljšem primeru bomo potolčeni “zgolj” ekonomsko, bolj verjetno pa bo eskalirala vojna svetovnih razsežnosti. Ker Slovenija zgolj pokorno hlapčuje ekonomskemu in varnostnemu izsiljevanju prodanih elit EU, bo po logiki stvari poziv Spomenke Hribar in 40 podpisnikov na državni ravni itak ignoriran, kot so bile vse podobne pobude ignorirane že do zdaj.
Robert Golob je biznismen, ki zagotovo sanja predvsem o že načrtovanem megalomanskem poslu s sončnimi paneli, pri čemer ga gotovo ne bo pomembno podpirala Rusija. V sili razmer propadlih sanj pa naš predsednik vlade razmišlja kvečjemu o najbolj varnem in udobnem udobnem zaklonišču. Kapitalistične psihopatske psevdoelite bodo v primeru eskalacije vojne v Evropi hrustale kruhke s kaviarjem v svojih bunkerjih, da bi le preživeli magari jedrski napad. Mi, vi, dragi bralci, boste najebali in se boste lahko tolažili s tem, da ste morda v imenu podpore Ukrajini celo goreče navijali za stanje, v kakršnem boste pristali, ker ste bili kot vedno v zgodovini zgolj zavedeni, pač slabo informirani. Pač, pač pač … Ali pa se boste celo doživljali kot zelo moralne osebe, ki bijejo sveto vojno za domnevno ideološko pravičnost in globok sočut do žrtev vojnega nasilja, česar sicer ob premnogih žrtvah vojnega nasilja po svetu do zdaj niste premogli, ker vas mediji niso spodbujali k tako globokemu čustvovanju, da bi bili pripravljeni za vojne žrtve tvegat tudi lasten propad. Mah, kaj propad! Ne bi se odpovedali niti mobitelu v žepu. Tudi če živite v zmoti pri presoji o stvarnem političnem dogajanju, nič hudega. Nič niste krivi, ste pač žrtve medijske propagandne vojne in ne veste, česar ne smete vedet, in se ne zavedate, česar se ne smete zavedat. Ničesar niste nikoli krivi. Vedno znova nedolžni.
Tudi ko prejmete informacije pod nos, ki niso v skladu z vašimi globokimi emocijami, ki ste jih že razbobnali po družbenih omrežjih, pridno kričite, da nič ne slišite in nič ne vidite. V skladu z Zahodno propagando pridno kričite, da vas ogroža cenzurirana ruska propaganda. Pridni državljani ste. Vedno razumete, kje je vaše mesto in kaj se od vas pričakuje. Nihče ni nikoli od vas pričakoval, da v resnici razumete banalnost zla. No, in zato se ne bi podpisala pod poziv Spomenke Hribar. Pismo izraža na koncu neokusno diplomatsko predvidevanje, da je bojda vseeno v danih razmerah priporočljivo natrosit v pozivu nekaj zavajanj in psevdomoralističnih puhlic, da ne bi kdo pomislil, da avtorji podpirajo strašnega agresorja, grozljivi imperialistični ruski fašizem, blablabla …
Vendar pa osebno menim, da ravno neinformiranost in vztrajanje pri propagandni podpori geopolitični nepravičnosti vodita v isti pekel, ki mu poziv Spomenke Hribar bojda nasprotuje. Rusija se je na aktualno vojno zgolj z orožarskega vidika pripravljala vsaj dve leti intenzivno, z ekonomskega vidika (obramba pred predvidenim ekonomskim terorizmom, ki ga imenujemo ekonomske sankcije) pa so priprave potekale približno sedem let, kot ugotavljajo nekateri vsaj za silo prisebni politični analitiki. Ne gre le za vojno z ukrajinskim režimom v spregi z ZDA in Natom, ampak pravzaprav za vojno, ki tudi drastično posega v geopolitična razmerja v prihodnosti. In to je brez dvoma vojna na vse ali nič.
Nikakršno pogajanje z Vladimirjem Putinom ni možno, v kolikor pogajalci menijo, da bo moral Putin odgovarjat za vojne zločine. Če bi v pozivu jasno zapisali, da bo moral tudi ukrajinski režim, tako pod vlado Porošenka kot Zelenskega, odgovarjat za najmanj osem let izvajanja zločinov nad ruskim prebivalstvom v Donbasu in za grobo nespoštovanje sporazuma v Minsku, bi bila zgodba bliže mejam verjetnosti. Vendar se niti ne more končat le pri tem. Če bi v pozivu zapisali, da bo morala tudi Amerika odgovarjat za vojne zločine po svetu in spoštovat mednarodno pravo enako kot vse druge države, bi bili še bliže mejam verjetnosti o možnih pogajanjih. Če bi zapisali, da potrebuje svetovni geopolitični red korenito prenovo in da nobena država ne bi smela posedovat ekskluzivne pravice za izvajanje ekonomskega terorizma nad drugimi državami z vsiljevanjem ekonomskega in družbenega sistema, bi bili še bliže meji verjetnosti resnih idej o pripravljenosti na pogajanja. Če bi zapisali, da mednarodna zaveza o nedotakljivosti celovitosti ozemlja ni vredna piškavega oreha, v kolikor zaveza ne velja za vse države enakopravno, bi bili bliže realni morali in veri v pravno religijo. Zaenkrat pa tudi naša kandidatka za predsednico, ki jo podpirata dva bivša predsednika Slovenije, po logiki stvari ne zna odgovorit na vprašanje, zakaj neki naj bi bila podpora neodvisnosti Kosova sprejemljiva, podpora neodvisnosti Krima ter ljudskih republik Donetsk in Lugansk pa ne. Ne, nismo niti blizu meji verjetnosti za konstruktivno pogajanje z Rusijo. V kolikor si razni pobudniki pozivov slovenski vladi sploh ne upajo odpirat vprašanj, ki jih EU establišment v kapitalski zlizanosti z interesi ZDA noče slišat in predstavljajo tudi prepovedano vsebino medijev v okviru propagandne vojne, pa bi bilo bolje če bi o moraliziranju v zvezi s Putinovo politiko raje modro molčali.
Flancarjenje o Ukrajini kot suvereni in neodvisni državi je še posebej patetično in srhljivo, ker se sliši kot normalizirana oblika blaznosti. Ukrajina de facto ni suverena in neodvisna država niti v odnosu do lastnega ukrajinskega režima in notranjih oligarhov, ki so Ukrajino razprodali, Ukrajince pa ponujali kot ceneno delovno silo Zahodnim investitorjem že pred aktualno vojno. Posebna tragedija je s strani javno potrjenih intelektualcev poslušat puhlice o neodvisnosti in suverenosti, s čimer se tudi Slovence peha še naprej v sicer že tri desetletja trajajočo kolektivno duševno motenost s primesmi posttravmatskega sindroma. Tudi Slovenci naj bi si namreč domišljali, da smo postali ob osamosvojitvi samostojni in suvereni ter da smo celo prostovoljno in suvereno vstopili v NATO in EU. Kar je seveda debela laž! Bili smo zavajani in nategnjeni, medtem pa se je za našimi hrbti in na naših plečih odvijal ogaben privatizacijski rop države, kar ljubkovalno imenujemo “tranzicija”. Večina Slovencev je bila popolnoma oropana informiranosti in samozavedanja, danes pa poslušamo, da smo bojda Slovenci na referendumih izglasovali kapitalistično zlorabo in da zdaj pač imamo, kar smo hoteli! Smrdljiva laž in lopovščina, za kakršno bi morali zločinci v sferi politike in kapitala odgovarjat pred sodiščem. Namesto tega se še vedno svaljkajo po političnem parketu in v “uspešnih” podjetjih doma in po svetu. Slovenci v povprečju bore malo vedo, kje sploh živijo ter komu ali čemu na ljubo. Še mnogo manj pa poznajo dogajanje v Ukrajini in Rusiji od razpada Sovjetske Zveze dalje. Tudi o funkciji hegemona ZDA z ekonomsko, vojaško in kulturno okupacijo narodov po širnem svetu medijski službovalci ne izobražujejo in le selektivno “poročajo”.
Pod črto je tudi zadnji izražen dober namen po pogajanju, še preden bi nad nami frčale bombe, le še en fiasko v vrsti. Takole si podpisniki novega poziva predstavljajo izvedbo svojih dobrih in zelo zaželenih namenov:
“Dober dan, gospod Putin! Mi sicer mislimo, da svetovni red funkcionira dobro in dovolj enakopravno, vi pa ste zagrešili strašen zločin vojnega napada na suvereno in neodvisno državo, za kar vam bomo seveda sodili. Ali bi se vseeno malo pogajali, prosim?!”
Mislim, da ni čas za otročje črne vice. Hvala za razumevanje, kdor pač razume.
Lepa hvala za vaš zapis, v celoti se strinjam z vami, želim si, da bi ga čimveč ljudi prebrali.
Nel “pisun” je nekje že zapisal da je rešitev 42.
Kot vedno, izvrstna Reboljeva! Super napisano