Zakaj sem prisiljena v bojkot predsedniških volitev

Nataša Pirc Musar me je med zadnjim predvolilnim soočenjem v pogovorni oddaji Tarča na javni nacionalni televiziji ponovno opozorila, da naj bi volivci v nedeljo risali krogce pred imenom enega ali drugega vsiljenega predsedniškega kandidata predvsem na podlagi podpore vrednotam. Pa res! Zamislimo se nad lastnimi vrednotami!

Dejstvo je, da predsedniška funkcija močno temelji na formalnem vtisu moralne avtoritete, kar pa nikakor ne pomeni, da je položaj predsednika pretežno disfunkcionalen in služi zgolj za okras državi, če odštejemo nekaj konkretnih pristojnosti, kot je npr. vpliv na imenovanje ustavnih sodnikov ali predsednika operativno nefunkcionalne Komisije za preprečevanje korupcije. Na površen vtis predvsem protokolarna funkcija v primerjavi s položajem predsednika vlade se zdi manj pomembna zgolj navidezno, a vendarle ravno predsednik države predstavlja predvsem v tujini obraz države! Osebni profil, drža, ideologija, izbor potovanj in srečanj, izbor vsebinskih prioritet, stališča in besede so ravno tisto, kar predstavlja mentaliteto družbe in pomembno tlakuje naravo politike. Koliko in kako predsednik izkoristi svoj položaj, je izjemnega pomena.

Zapuščina predsednika Boruta Pahorja

Vsako predsednikovo delovanje in nedelovanje pomeni delovanje. Molk je enako zgovoren kot izgovorjena beseda, kar velja tako za domači parket kot še bolj za širši mednarodni prostor. Morda se Slovencem zaradi načrtnega medijskega amaterizma, ki se odraža tudi v drastični ignoranci do slovenske politike v mednarodni sferi, ki znotraj okov Evropske unije skoraj v popolnosti vpliva tudi na notranjo politiko, zdi, da Borut Pahor praktično nikjer ni bil dejaven razen na Instagramu. Pa vendar si je nazadnje zelo prizadeval in dejavno uveljavil nezanemarljivo možnost vpliva na sprejem Bosne in Hercegovine za kandidatko za članstvo v EU. Uspel je izkoristek možnosti vpliva z javnimi in zakulisnimi diplomatskimi pritiski, pod katerimi je EU morala izkazat vsaj teoretično pripravljenost, ker je povsem mimo vrste in brez kakršnih koli legitimnih kriterijev podelila enak status Ukrajini zavoljo izbruha vojne (nikoli prej pa zgolj zaradi vojne Bosni in Hercegovini). Tudi če se premnogi Slovenci pomena zunanje politike ne zavedajo, za kar tudi pridno skrbijo mediji, ravno mednarodna politika vpliva bistveno bolj na našo prihodnost od notranjih drugorazrednih zdrah, s kakršnimi pokorni mediji redno polnijo prenatrpan medijski prostor in utrujene glave državljanov. O delovanju naših evropskih poslancev nismo obveščani skoraj nič.

Poslavljamo se od predsednika Boruta Pahorja, ki ga je v grobem zaznamovala predvsem ideja o spravi med levim in desnim polom v Sloveniji ter ideja o pristopu nevtralne drže v odnosu do serijskih konfliktov med dvema ognjema. Mnogi državljani, ki se samoidentificirajo za levonazorske, gojijo mnenje, da smo desetletje trpeli pod predsednikom države, ki ni počel praktično nič. Predvsem je molčal, ko bi moral spregovorit, in v praksi temu primerno tudi dosegel en velik nič. Kar pa brez dvoma ne drži! Vendarle je dosegel veliko. Njegova neopredeljena, verbalno nedoločna in v konfliktnih situacijah molčeča drža je iz leta v leto bolj pomembno pripomogla, da sta se politična operativna objestnost in sovražna retorika v ravsu med desnim in levim polom rapidno poglabljala vse do totalnega kaosa! Na površje je priplaval še tisti drek iz najgloblje zakopane greznice, za katerega se sploh zavedali nismo, da obstaja. In tako sprti, kot smo sprti in podrhaljeni v javnem diskurzu po desetletju sistematične predsedniške distancirane drže, nismo bili še nikoli v zgodovini samostojne Slovenije. Dosežek vendarle ni zanemarljiv. Zdaj smo tik pred popolnim fašizmom nad svobodo govora, kakršnega si ni drznil obetat niti najbolj radikalen del partijcev v Jugoslaviji. Predsednik vlade in kandidatka za bodočo predsednico Nataša Pirc Musar sta si drznila izrazit idejo, da bosta gonila vojno proti sovražnemu govoru. Robert Golob bi ustanavljal neko skupino v okviru vlade, ki bi preganjala domnevni sovražni govor. Nataša Pirc Musar bi se tudi najraje borila proti domnevnemu sovražnemu govoru na mestu predsednice, a še ni pojasnila, kako bi to izjemno poslanstvo izvajala. Pojasnila je le, da reševanje težave po pravni poti ni dovolj, ker je po njenem mnenju potrebna preventiva. In ona, ki zagotovo ve, kaj naj bi predstavljalo sovražni govor in kaj ne, je poosebljenje preventive, aktualna vlada pa kurative. Ubogi narod! Obema se po potrebi fučka za pravno državo in pomen svobode govora, kar je logično, saj poglobljen nadzor nad svobodo govora prinaša čisto preveč prednosti pri vzpostavljanju bolj ali manj prikrite diktature.

Ob že omenjenem izjemnem dosežku bomo predsednika RS v odhajanju pomnili tudi po podobi. Ne bomo si zapomnili njegovih politično modrih besed, stališč in pobud, pač pa si bodo sledilci instagramovanja zapomnili številne fotosešn poze in simpatične vrtičkarske pripombe. Zapomnili si bomo tudi nesimpatične puhlice tipa “To mi deli, miška”, pa vendarle tudi najslavnejša moralistično nesimpatična pripomba v resnici odmeva kot poniglava simpatična krilatica porednega mačkona. V srcih preprostega ljudstva, ki kaj več od bolščanja v slikce ne mučijo radi svojih sivih celic, je tovrsten afengunc le prijetno razvedrilo sredi politične moreče puščave na eni strani in naporne vojne fronte na drugi strani, česar se mediji dobro zavedajo. Rumenilo in popreproščanje politične in družbene vsebine na navijaško drhaljenje Za ali Proti nečemu ali nekomu je obrodilo izjemne rezultate še posebej med covid ero ter z nadaljevanjem poglobitve poneumljanja in demoraliziranja ljudstva po izbruhu proksi vojne med ZDA, EU psevdoelito in Rusijo v Ukrajini. Sredi kaosa nizkotne verbalne driske, dan za dnem, se v zakulisju oblikuje še kako relevantna politika za našo prihodnost, v skladu s kakršno smo med drugim dokončno izgubili še tako zgolj za silo sprejemljivo in zgolj približno volilno izbiro.

Zloraba volilne moralne dolžnosti za uveljavljanje in utrjevanje vedno večjega zla na čelu države

Volilna pravica je postala dokončno zgolj brezsramen posmeh v suženjstvo zakletim. Volitve vodijo in usmerjajo le še lobiji, vključno s propagandno mašinerijo medijev in oglaševalskimi kampanjami v imenu javnomnenjskih anket. Državljani postajajo dodobra zdresirani v ideji, da je treba volit le domnevno manjše zlo. V tej zlagani paradi glasovanja proti dežurni pošasti v državi, ki predstavlja večje zlo od domnevno manjšega zla, je že popolnoma izumrla levica z vsem naborom socialnih vrednot, od delavskih pravic, preko krepitve srednjega razreda pa do razvoja enakovrednih možnosti. Z veliko pene so nam oprali možgane s krilatico, da so volitve izjemnega pomena za našo bodočnost, ker bojda dejansko odločamo o toku lastne usode mi. Če bi takšne težnje dejansko držale, bi očitno že zdavnaj izgubili volilno pravico. Ker polnoletni državljani volilno pravico zaenkrat še imamo, nam globalistična diktatura žuga z raznimi političnimi aktivisti ob boku, ki furajo kampanje pod naslovom “Gremo volit!”, da le volilne pravice ne bi izkoriščali po lastni vesti, kar brez dvoma lahko pomeni tudi to, da ne izkoristimo volilne pravice oziroma da bojkotiramo volitve. Tudi če bi uvedli obvezno volilno udeležbo v imenu državljanske dolžnosti, bi lahko oddali prazno glasovnico in na takšen način izrazili voljo po lastni vesti. Organiziran bojkot volitev je treba seveda na vso silo preprečevat in ignorirat njegov obstoj, kolikor se sploh izraža v težnji. Sistem pozna le neveljavno glasovnico, da le ne bi vedeli, za kolikšen odstotek ljudstva so vsiljeni kandidati povsem nesprejemljivi. Ah, kaj bi s tovrstnimi podrobnostmi, ko pa celo na parlamentarnih volitvah nimamo pravice do preferenčnega glasu pri voljenju poslancev. Ne privoščijo nam niti minimalnega praga volivne udeležbe za priznanje veljavnosti volitev. In nikakršnega orodja za odpoklic političnih funkcionarjev nimamo, ko nas nategnejo in ugrabijo za štiri ali pet let.

Iz dneva v dan ste prepričevani, da morate volit domnevno manjše zlo, kajti le na takšen način bo lahko veliko zlo izvoljeno in volilni rezultat, za katerega bomo poskrbeli državljani, bo še kako služil za poudarjanje legitimnosti izvoljenega predsednika države. Ravno zato ste iz dneva v dan prepričevani, da tudi odsotnost vašega glasu po zdravi matematični kmečki logiki pomeni glas za dežurno pošast v državi. Te zdrave kmečke logike ne privoščim nobenemu kmetu na svetu. Medtem ko nam kapitalistične strukture, ki so zlizane z najbolj finančno in lobistično podprto strankarsko politiko, sistematično poneumljajo državljane, podtikajo kandidate z udarno in obilno financirano propagando ter diktirajo volilno “strategijo”, ki deluje kot samomor državljanov, naj bi bili za porazne volilne rezultate bojda krivi državljani, ki se ne udeležujejo volitev. To pa še ni vse! Po zmagi volilnega kandidata, ob kakršnem se vam bruha in občutite upravičeno globoko slabo vest, ker ste volili proti lastni vesti, stališčem in vrednotam, v kolikor jih še sploh premorete, bo volilni rezultat redno uporabljan za poudarjanje in utrjevanje upravičenosti vztrajanja izvoljenega kandidata na položaju, pa če nam bo še tako grenil življenje! Še posebej v globokih kriznih situacijah obupa, ko državljani tiho sanjajo o možnosti atentata ali o čem podobno radikalnem, ste lahko prepričani, da vam bo izvoljena nomenklatura s pomočjo servilnih medijcev mahala pod nosom z volilnim rezultatom, še posebej če bo zadovoljivo visok. Na primer: Nataša Pirc Musar je zmagala s prepričljivim odstotkom, na primer 56%. Da ste se pustili nategnit pralcem možganov, ki vam žugajo, da morate volit za manjše zlo (da bi bilo veliko zlo lahko izvoljeno), bo vedno na koncu Vaš problem!!! Vedno boste opozorjeni, da baje živite v demokraciji in da ste demokratično pač izvolili, kar ste izvolili. Vi ste krivi! Da domnevni aktivisti v naši državi, ki naj bi predstavljali civilno družbo, kolesarijo ali vreščijo pred parlamentom le proti dežurni pošasti janšizmu, sicer pa so “začuda” brez kakršne koli politične ideje, ki ni v skladu s strategijo in mejo neoliberalne diktature z navidezno demokracijo v gobcu z gnilim zadahom, je samo naš problem!!! Demokracija pač. Volja ljudstva. V nekaterih državah mora mafijska elita državljane dobro nategnit, da jim podtaknejo kandidata. V Sloveniji ni potrebe po posebnem nategu. Samo lajno poslušamo, da moramo volit manjše zlo in že spet izvolimo kakršno koli zlo se nam že ponuja. Gremo volit! Naj bo volilna udeležba visoka in zmaga zla prepričljiva, da boste ob pravem času opozorjeni, kaj ste si storili.

Naj ponazorim na aktualnem primeru svetovnih razsežnosti. Ko je izbruhnila vojna v Ukrajini, ste neštetokrat slišali, da je bil predsednik Volodimir Zelenski izvoljen z večino, kakršne v Ukrajini niso pomnili. Ukrajina je bila namreč ideološko zelo razdeljena in poleg dejstva, da so državo ugrabile nacionalistične oligarhične strukture, se je ob vsakih predsedniških in parlamentarnih volitvah zelo poznala že razlika v volilnih preferencah med vzhodom in zahodom. Po vladanju Petra Porošenka s poglobitvijo izrazito antisocialne in nacionalistične politike so bili Ukrajinci dokončno obupani nad kakršnim koli upanjem o možnosti realne volilne izbire, ki bi Ukrajini doprinesla mir in razvijala blagostanje. Zato se je na politični sceni pojavil slamnati kandidat. Politični ništrc s strankarsko agendo in imenom “Sluga narodu!” (nastopal je v komični seriji z enakim naslovom). Njegova sveža stranka je kmalu po njegovi izvolitvi zmagala tudi na predčasnih parlamentarnih volitvah. Popoln prevzem prostora. Končno naj bi prišel na sceno nekdo, ki je sicer popoln analfabet v vseh ozirih, zgolj tretjerazreden komik, vendar naj vsaj ne bi bil politično umazan. Eden izmed sonarodnjakov pač. Sluga narodu. Izvoljen je bil s strani vzhodnih in zahodnih volivcev z visoko volilno zmago preko 70% v drugem krogu, ker je obljubljal spravo med vzhodom in zahodom, končanje vojne v Donbasu in oster boj proti korupciji, ki je Ukrajini vladala v vseh porah družbe. Kot Žid, ki je odraščal na ruskogovorečem teritoriju, naj ne bi gojil rusofobije. Ker pa danes ekonomska logika nadvladuje vse in ne pozna nikakršnih vrednot, kaj šele ganljivih tradicionalnih krilatic o pripadnosti lastnemu izvoru, je bil Zelenski seveda le nekdo, ki je tik pred volitvami poskril zajeten kapital sumljivega izvora v davčne oaze, njegovo kampanjo pa je dirigiral in financiral oligarh Igor Kolomojskij, ki je med drugim pomembno financiral tudi neonacistične bataljone v vojni v Donbasu. Slamnati mož Zelenski je kmalu po volitvah pokazal pravi obraz, kar ni pomenilo le nadaljevanja stare politike ukrajinskega nacionalističnega režima, ki je zlizan z interesi ZDA ob asistenci Nata in EU ugrabiteljev evropskih državljanov, ampak je politiko ukrajinskega režima, ki je ugrabil ukrajinske državljane, popeljal do vrhunca eskalacije vojne. Že leta 2019 je predstavnik ožjega kroga Zelenskega napovedal vojno, kar naj bi bil nujen davek za vstop v Nato. Treba je porazit Rusijo na ukrajinskem ozemlju, da bi postali tudi uradni člani EU in predvsem Nata. Da bi se posli z energenti, rudninami in poljščinami razvijali v Ukrajini še naprej. Da bi peščica ob državnem koritu bogatela in ropala državo in državljane s pomočjo investitorjev še naprej! Zelenski je v Davosu javno Ukrajince celo ponujal kot poceni delovno silo. Program za prenovo Ukrajine po vojni je pošasten koncept popolne neoliberalizacije z ukinitvami najbolj osnovnih pravic delavcev in javnega dobrega na plečih zasužnjenega in izropanega naroda.

Verjetno ste že pozabili na opozarjanje predsednika Pahorja pred leti, da se bo v prihodnosti oblikovala Evropska unija dveh hitrosti. Diktatura neoliberalizma, ki vlada predvsem preko ekonomskega terorizma ter poglablja prepad med bogatimi in revnimi brez izbire na trgu dela in v političnem soodločanju, deluje tako na razslojevanju znotraj držav kot na ravni podrejanja celotnih ranljivejših držav. Države slabi tudi in predvsem s pomočjo podtaknjenih oblastnikov. Primerno vodljivih in pohlepnih. Vstopamo v čase, ko držav ne vodijo predsedniki vlade ali predsedniki države, ki bi visok politični položaj naskakovali kot posledico preteklih zaslug na političnem parketu in funkcijo doživljali globoko obeležujoče na osebni ravni. Konec je z očeti ali materami naroda, česar smo se nekoč veselili v imenu odpora do avtokratske drže oblastnikov. Si pa predvsem v postsocialističnih družbah nismo drznili niti pomislit, da nam bodo politične funkcije okupirali neki totalni mentalni brezvezniki, ki se jim bo fučkalo za državo in narod, bodo pa predstavljali vodljivo marioneto v rokah kapitalskih gospodarjev iz zakulisja, pri čemer se bodo sami za visoke politične funkcije komolčali izključno iz osebnih poslovnih, kruhoborskih in kariernih razlogov. Kot zaupanja vredni plačanci pač. Nismo si predstavljali, da bomo namesto očeta naroda s partijo ob boku fasali diktaturo navadne legalizirane mafije. Nismo vedeli, da je pred našimi nosovi potekal skozi devetdeseta leta in globoko v 21. stoletje privatizacijski rop države in državljanov, ob kakršnem bi morali ne le kolesarit par tednov, ampak kričat na ulicah dan za dnem magari do onemoglosti, dokler ne bi pospravili najprej vseh tranzicijskih lopovov tja, kjer jim je mesto. Za rešetkami! Potem bi lahko začeli premišljat o socialni, kulturno opolnomočeni, čim bolj samooskrbno samozadostni in razvojno osmišljeni državi enakopravnih možnosti. Lahko bi začeli sanjat o tisti veleopevani pravni državi, ki kot besedna zveza ni le v posmeh zasužnjenim in v bodočnosti povsem robotiziranim državljanom pod popolno ekonomsko strahovlado globalistične neoliberalne diktature.

Hvala za potrepežljivost tistim bralcem, ki se vam je zdelo vredno potrpet z branjem do točke, ko se lahko vrnem k aktualnim predsedniškim volitvam in domnevnemu odločanju o vrednotah dveh kandidatov v drugem krogu. Nataša Pirc Musar namreč trdi, da goji in celo pooseblja nekakšne vrednote. O sebi trdi, da je dostojna figura moralne avtoritete, kakršno naj bi poosebljala predsednica države!

Nataša Pirc Musar, neoliberalno poosebljenje vrednot, dobrodelnosti, pravne države in boja za človekove pravice

Nataša Pirc Musar je v spregi z možem precej tipična tranzicijska profiterka, tako finančno kot karierno. Njeno mentaliteto, ki jo promovira kot sklop nekakšnih vrednot, dovolj dobro pojasni njen lasten izpričan odnos do Darka Horvata, ki je preko legaliziranega ropa državljanov z odkupovanjem podcenjenih certifikatov mastno obogatel in zapustil Slovenijo. Zaparkiral se je v Veliko Britanijo, kar ni zgolj naključje. Razmahnila se je sprevrženost tranzicijskega mafijaštva, ki je po kampanjsko sproženem razpadu Jugoslavije, Sovjetske zveze in padcu berlinskega zidu, izropal postsocialistične države s procesom privatizacije, kar je pomenilo, da so razni faloti pri koritu na podlagi informacij, poklonjenega državnega premoženja in drugih uslug, ki niso bile dostopne večini deprivilegiranih državljanov, obogateli in pridobili monopol nad upravljanjem države. Podredili so si seveda tudi politiko, sodstvo, nadzor nad mediji (najprej STA) in davkoplačevalski trezor. Kritično maso državljanov so podkupili z Jazbinškovim zakonom in prenekatere z roparsko denacionalizacijo. Tako se poceni kupi molk in nezainteresiranost za politiko v prihodnosti pri sicer nevarni masi ljudi. Nekaj malega daruješ kritični masi populacije, ker veš, da jim boš v prihodnosti premnogo več vzel. In se hihitaš budalam. Hihitanje je namenjeno pohlepnosti, ki tli v še tako skritem kotičku vsakega človeka.

Zelo dobro se spomnim patologije pranja možganov državljanom s puhlicami o nujnosti obstoja bogatašev. Kako le bogati posamezniki povzročajo, da so tudi ostali državljani vedno manj revni. Kapljice njihovega presežnega premoženja v prenapolnjenem loncu padajo na oskubljene glave revnih. Da moramo spremenit mentaliteto in ponotranjit globoko spoštovanje do bogatašev, ker so tako prekleto pametni, pridni, delavni in sposobni, da so postali bogataši. Njihova sposobnost presega vse časovne okvire 24 urnega dneva in možganske človeške kapacitete. Celo klonirajo se lahko na več mestih hkrati, zato lahko opravljajo številne funkcije. Ni čudno, da je vsak milijon dosledno prislužen. Jebeš intelektualce, znanstvenike ali ustvarjalce česar koli. Vse se kupi. Častit moramo bogate trgovce, špekulante in prekupčevalce. To so pravi sposobneži in veleumi. Čarodeji. Jebeš delavce! Delavci bi morali bit baje veseli in polni navdušenja nad bogatimi podjetniki, ker ustvarjajo delovna mesta. Ustvarjajo delovna mesta!!! Ustvarjalni za znoret. Delavci bi morali bit veseli, ker lahko delajo, da posamezni čarodeji bogatijo na njihov račun. Zaposleni si ne zaslužijo smiselnega dela in dostojnega plačila za delo. Ne, naj se veselijo, da lahko garajo za bogatenje peščice na njihovih plečih. Tu se konča levičarstvo. Na tej točki se amerikanizirani neoliberalci odločijo, da bodo uničili levico in se nasrali na obeh polih političnega spektra. Desni pol bo zagovarjal tradicionalne družinske vrednote, levi pol neoliberalcev bo pa mahal z lgbt zastavicami. Blesav cirkus za sistematično poneumljane državljane, ki bodo počasi in zagotovo drseli v enakopravno družbo, o kakršni niso nikoli sanjali. Beli, črni, kreature raznih spolov, seksualnih preferenc in kultur bodo enakopravno revni in zasužnjeni.

Že v prvem desetletju novega tisočletja so v Sloveniji kapitalski plenilci močno delovali v smeri preganjanja sramu nad lastno nemoralno podobo. In Nataša Pirc Musar je bila zgolj tipičen primerek ustoličevanja neoliberalne mentalitete, zato je ni bilo sram leta 2007 za oddajo Tednik glasno in pogumno izjavit, da je Darko Horvat finančni genij in da se bo tudi v Sloveniji treba navadit, da obstajajo bogati ljudje, saj morajo obstajat in prav je tako! Prav je tako! Pravično je! Toliko o vrednotah Nataše Pirc Musar. Zakaj je ta stavek pomemben?! Ker nikakor ne odraža celotnega aspekta vrednot kandidatke za bodočo predsednico. V aktualni predvolilni kampanji Nataša Pirc Musar goni drugače zvenečo ploščo. Ker je že petnajst let kasneje precej jasna razlika med finančnim genijem, ki iz minimalne plače ali neobstoječe plače ustvarja lastno preživetje ali celo smiselno življenje, ter med navadnim zlobiranim, neustvarjalnim, praznim in pohlepnim lopovom, zdaj Musar zatrjuje, da se ona ne strinja s takšnim delovanjem, kot ga je izvajal Darko Horvat, in da je bojda zato kmalu po enem letu zapustila delo finančnemu geniju v korist. Zanimivo, mar ne? Leta 2007 še ni tako mislila in ni trdila, da je bojda prenehala sodelovat s Horvatom, celo iz moralnih razlogov. Predvsem je preočitno sanjala, da bi sama postala nadpovprečno bogata in sistemsko “uspešna” s pomočjo finančnih genijev. Gospa se resno zaveda pogojev za uspeh v sistemu, ki ga kot neoliberalka podpira in hrani. Eden izmed pomembnih pogojev je, da oseba čveka, kar je pač treba čvekat za uveljavljanje lastnih pohlepnih interesov. Sprenevedanje, laganje, verbalna manipulacija … Vse pride prav, kar pride prav. Tudi in predvsem lapanje o vrednotah, ki naj bi jih gojila in varovala, še posebej če v resnici nikakršne vrednote ne obstajajo. Človek naredi, kar pač mora, da se prebije do cilja. Etika in morala sta zgolj v breme, ovira na poti kariernega uspeha in bogastva.

Nataša Pirc Musar je odvetnica. Uspešna odvetnica, kar v neoliberalnem sistemu pomeni, da lahko obilno kasira za svoje storitve. Trdi, da verjame v pravno državo. Mentaliteta in posledični odnos do poklicnega poslanstva spet sledi logiki surovega finančnega profita. Gospa Pirc Musar razsaja s prepričanjem, da je pokvarjenost žal del njenega poklica. Ni kriva. Ni odgovorna za svoja dejanja. Le svoj poklic opravlja. Spet pademo v brezno banalnosti zla po Hannah Arendt. Gospa išče dlačice v jajcih, s katerimi napada deprivilegirane skupine in posameznike, žrtve globaliziranega mafijskega sistema. Za visoko plačilo premožnih in dobro omreženih plenilcev pošilja pravne grožnje sindikalistom, ki se borijo za pravice zasužnjenih delavcev. Pošilja grožnje žvižgačem, ki se borijo proti korupciji, na primer dr. Eriku Breclju. Ona, kot zatrjuje, nikogar ne napada in nikomur ne grozi, ona le izobražuje izkoriščane osebe in borce za pravico, kadar širijo domnevne neresnice ali površne izjave o njihovih rabljih po medijih. Ne smemo pozabit, da gre na drugi strani za osebe, ki si ne morejo privoščit zasebnih pravnih svetovalcev za ustrezno formulacijo vsake kurčeve izjave ali poteze. Govorimo o osebah, ki si ne morejo privoščit storitev raznih precenjenih odvetnikov na trgu, ki so na trgu zato, da ščitijo privilegirane premožneže, ki si pravno državo lahko privoščijo uporabljat in po potrebi tudi zlorabljat. Predstavljajte si, da bi odvetniki na trgu iz moralnih razlogov zavračali preplačane usluge skorumpiranim, izkoriščevalskim in pokvarjenim falotom. Vsak ima pravico do pravne obrambe, mar ne? To je bistvo pravne države. Seveda ima vsak pravico do obrambe, zato pa država vsakomur zagotavlja odvetnika, v kolikor si ga sam ne more privoščit ali ga pač ne dobi. Vsi ti premožni pokvarjenci bi pač dobili tistega odvetnika, ki resnično je po službeni dolžnosti dolžan nudit pravno pomoč, kakršno pač nudi. To je tista državna pravna pomoč, na katero morajo v sili pristajat revni državljani. Dobiš, kar pač dobiš. Tu ni debat o dobrem odvetniku, ki te bo izvlekel iz vsakega sranja, če le obstaja možnost. Dobiš, kar pač dobiš. Ne veliko. Toliko o enakopravnosti in pravni državi v sistemu, kjer se pravica do obrambe in tožbe kupuje! Pravičnost stane! Ko uspešen odvetnik na trgu, ki si je pridobil status kakovostnega odvetnika, zmaga v procesu, pri katerem ves svet utemeljeno sumi, da jo je zločinec dobro odnesel, odvetnik na trgu spet tuli, da ni nič kriv. Kriv je slab tožilec. Državni “uradnik”. Moralno se odvetniku bojda ni treba počutit slabo, ker zgolj odlično opravlja svoj poklic. To je laž! Nihče ne opravlja zgolj poklica in vsak je odgovoren za vse, kar počne, tudi če živi v zločinskem sistemu, ki določenih zločinov ne obsoja, ampak celo podpira in spodbuja. Legalnost določenega delovanja še ne pomeni moralne sprejemljivosti. Nikoli ni in nikoli ne bo pomenilo. Tudi odvetniki kot vsi drugi ljudje se tega globoko v sebi zavedajo. Tudi če so psihopati. Če so psihopati, jim je malo mar za moralo, a se je zavedajo, ko namenoma izvajajo zločin. Zato nisem bila niti najmanj presenečena, ko sem slučajno prisostvovala kesanju odvetnika zaradi sprejemanja primerov pokvarjenih klientov z debelo denarnico in strahu pred moralno sodbo metafizičnih razsežnosti, ko je bil na smrt bolan. Nekako se ni uspel potolažit z idejo, da je zgolj opravljal svoj poklic. Hjaaaaa …

Nataša Pirc Musar trdi, da verjame v pravno državo. Kaj neki naj bi to pomenilo? Zakonodaja je spremenljiva. Izpopolnjujemo jo, dopolnjujemo in spreminjamo po predloženih postopkih. Tudi ustavo! Pravnik, ki ga dejansko brigajo človekove pravice in vrednote, lahko s pozivi in pobudami pomembno prispeva k spremembam zakonodaje, ki bi delovale v smer pravičnejše, bolj socialne, kultivirane in enakopravne družbe. Pogost izgovor, kako so za zakonodajne spremembe odgovorni le poslanci, je debilen. Poslanci so izvajalci procesa, kar pa ne pomeni, da so edini pobudniki v državi. Nataša Pirc Musar predvidljivo na žalost ni prejela v predvolilni kampanji vprašanja s strani novinarjev, ali bi se kot pravnica v funkciji predsednice države v mednarodnem prostoru zavzemala za prepoved davčnih oaz! Kajti Natašo Pirc Musar, polno vrednot in blejanja o človekovih pravicah, zaenkrat očitno briga predvsem to, ali njej in njenemu možu kdo upa dokazat ali lahko dokaže nelegalno poslovanje ob vseh poslovnih slalomih preko davčnih oaz in davčnih optimizacij. No, mene na primer bistveno manj briga, ali bo kdo zakoncema Musar stopil na rep. Meni osebno Nataša Pirc Musar kar sama pove več kot dovolj o tistem, kar me briga.

Kaj še ganljivo moralnega je počela v skladu z javnomnenjsko propagando vnaprejšnja zmagovalka predsedniških volitev? Kot vsi premožnejši neoliberalci, ki bi za poslovni uspeh dirkali preko trupel, tudi Nataša Pirc Musar podpira dobrodelne organizacije. Kdaj pa kdaj kaj donira, kdaj pa kdaj kakšnemu rdečemu križu kaj sumljivo zaračuna. V vsakem primeru dobrodelnike podpira dovolj, da lahko pričakuje protiusluge. Dobrodelnost premožnih karieristov je vedno v funkciji oglaševanja. Kupujejo si moralni ugled v javnosti, ki ga nimajo, zato morajo bit njihovi dobrodelni podvigi za razliko od drugih donatorjev medijsko razbobnani. In mediji pridno sodelujejo. Vaše donacije so anonimne, donacije in druge vrste podpore premožnežev služijo propagandi njihove kreirane “podobe” za javnost. Poleg kupovanja ugleda ima obvezna dobrodelnost tudi funkcijo krepitve nadzora nad financiranjem dejavnosti. Humanitarne organizacije običajno obstajajo s pomočjo neplačane delovne sile, ki jih ljubkovalno imenujemo prostovoljci, le na čelu organizacije deluje kakšna plačana ali celo polno zaposlena oseba. Prostovoljci opravljajo neplačano delo na področjih, ki so človeku najbolj potrebne in koristne. To je sistem, v katerem živimo. V “prostotržnem” sistemu, na katerem dominirajo korporacije, premožni plenilski zlobiranci in ugrabljena država, so človeku najbolj potrebna in smiselna delovanja zbrcana na rob marginalnosti in konstantno minirana z ekonomskim terorizmom. Dobrodelnost služi temu, da krpa črne luknje kapitalizma zgolj za silo, ravno toliko, da izgleda, kot da sistem ni povsem zločinski, zaradi česar bi hitreje prišlo do splošnega odpora in revolucije. Ker se diskreditirani ljudje zaradi nabijanja občutkov sramu in ponižanja ne uprejo tistim, ki bi jih moralo bit sram, pa jih zaradi legaliziranega moralnega zločinstva sram pred javnostjo ni, plenilci nadaljujejo z maškarado za idiote. Zakaj pa ne bi, če jih nihče ne ustavi? Borijo se proti drastičnemu proporcionalnemu obdavčevanju najbogatejših, zgradili so si davčne oaze in sami bi radi odločali, komu in kdaj bodo poklonili kakšen drobiž, da se tlačan napije postane vode in prenaje postanih drobtin. Dobrodelnica Nataša Pirc Musar me zato ne le ne gane s svojo človekoljubnostjo, ampak me po logiki stvari odbija. Kako srhljiva je ta tragedija podkupovanja, je očitno tudi v aktualni predvolilni kampanji. Si lahko predstavljate kaj bolj tragičnega od tega, da je Nataši Pirc Musar javno izrazila podporo Anita Ogulin? In celo Biserka Marolt Meden? Neoliberalki izražata podporo dve osebi, ki sicer trdita, da se borita za socialno državo. Tako funkcionirajo dobrodelne dejavnosti pod nadzorom neoliberalcev. Pričakujejo protiuslugo! Podporo njihovi dominanci. In dobijo, kar plačajo! Toliko o funkciji dobrodelnih organizacij in darežljivih donatorjih.

O podpori Nataši Pirc Musar stranke Pirati se raje ne bi posebej obilno izjavljala. Je pač padla še zadnja pogojno levičarska stranka na slovenski sceni. Odvratno! V zameno so dobili verbalno podporo Nataše Pirc Musar njihovemu županskemu kandidatu Jasminu Feratoviću v Ljubljani. Mojega glasu zagotovo ne bo dobil in globoko verjamem, da po tej blamaži še marsikaterega ne. Kako zlahka neoliberalci lopatajo po vsaki sapici levičarstva. Pač razprodana benigna levica na vseh frontah, zaradi česar je fašistična prihodnost zagotovljena. Ko nas ob tem mediji še vedno zabavajo z obvestili, da so danes nekdanji pobudniki kolesarskih protestov spet pred parlamentom blesavili s pamfleti proti janšizmu, ker pač nimajo nič drugega za povedat, kar bi vsebinsko spodneslo strašni janšizem, človek lahko le ugasne televizor in gre spat.

Kako je mogoče, da Milan Kučan in Danilo Türk podpirata že od začetka Natašo Pirc Musar, prepuščam domišljiji bralcev. Gre za nekdanja predsednika države, ki sta se izpostavila s posebnim javnim pismom proti sodelovanju Slovenije pri oboroževanju Ukrajine in podpihovanju proksi vojne med ZDA in Rusijo na ukrajinskem ozemlju namesto pripravljenosti na realna pogajanja z Rusijo. Nataša Pirc Musar o mednarodni politiki preočitno nima pojma o pojmu in je izven osebnih poslovnih interesov zelo verjetno tudi ne briga. Ne potrebuje nikakršnega znanja in osebnega stališča. To so si lahko privoščili čisto vsi predsedniški kandidati, ker pač nimamo resnih novinarjev na sceni, ki jim diletantstva ne bi dopustili. Musar se zaveda, da mora le kimat vsemu, kar natrosi EU establišment, pa bo prišla po njenem mnenju dobro skozi in še kaj profitirala za zasebno bodočnost. Zato je celo predvolilno kampanjo flancarila le floskule o strašni ruski agresiji in ubogih Ukrajincih, ki potrebujejo orožje, da se branijo. Do zadnje kaplje krvi. To pa še ni vse. Skozi tematiko o vojni v Ukrajini je dokončno razgalila mejo svoje domnevne vere v vrednost prava! Gospa je v soočenju na nacionalni televiziji izjavila, da je jamranje srbskega predsednika Aleksandra Vučića, češ da je Slovenija s podporo odcepitvi Kosova kršila mednarodni sporazum o nedotakljivi celovitosti ozemlja, bedarija, neosnovano besedičenje srbskega provokatorja. Pridna punca! Včasih je treba pač čvekat neumnosti in se smešit, da prišepamo do domnevne “zmage” najuspešnejših butalcev med butalci. Ko jo je novinarka Manica Ambrožič dodatno vprašala, kako neki lahko obrazloži, da je odtujitev ozemlja v tem primeru upravičena, v primeru Krima in primera Donbas pa ne, se je začelo jecljanje, da je Slovenija le ena izmed držav, ki je podprla odcepitev. Ker je Slovenija le ena izmed hlapčevskih držav globalnemu diktatorju, je po mnenju Nataše Pirc Musar vse v redu. Kar naenkrat ni treba spoštovat prava. In potem je po grlu pognala globok požirek mrzle vode. Res mora bit grozno, ko izgovarjaš takšne nedosledne nebuloze, mar ne. Kandidatka za bodočo predsednico je kasneje še podkrepila svojo zaobljubo, da bo ostala brez hrbtenice, in pojasnila, da mora Slovenija kot članica EU pač sledit zahtevam EU. Hvala lepa in nasvidenje!

Anže Logar, ameriški republikanec in nesojeni vrvohodski naslednik Janeza Janše

O Anžetu Logarju kot kandidatu za predsednika ne bom izgubljala preveč besed. V vsakem primeru je bistveno bolj transparenten s svojim profilom, mentaliteto, dvojno igro, nameni in cilji. Niti Anže Logar niti Nataša Pirc Musar nista neodvisna kandidata. Blejanje o tem, kdo je bojda politično neodvisen in kdo ni, je blesava igrica za popolne bedake. Bolj je pomembno vprašanje, kdo je kot kandidat operiral z več finančnih sredstev za kampanjo in kdo ima katere lobije za seboj, pri čemer je stranka zgolj eden izmed možnih lobijev. Enakopravne tekme na parlamentarnih in predsedniških volitvah žal ni! Anže Logar je tudi v predvolilni predsedniški kampanji deloval pravzaprav enako kot že dolgo tudi v stranki SDS. Skušal se je distancirat od vsega popularnega sranja stranke v zelo verjetnem upanju, da bo obstal v politiki do trenutka, ko bo lahko prevzel stranko SDS in nasledil Janeza Janšo. Ker se Janez Janša gotovo ne bo umaknil s prestola že jutri in niti najmanj zlahka in ker si Janša niti ne želi nujno, da bi njegov naslednik dovolj dobro vodil stranko, da bi njegova persona s časom utonila v pozabo, si je Logar zadal precej zahteven cilj in bi vloga predsednika države še kako koristila v vmesnem času boja za preživetje na političnem parketu. Bil bi bistveno bolj na varnem. Anže Logar je dovolj brihten in pragmatičen, da se je dovolj naučil iz primera Gregor Virant. Če Virant ni preživel Janševe zamere, ni razloga, da bi preživel Logar, v kolikor bi preveč izpodrinjal Janšo s prestola znotraj stranke ali celo z ustanovitvijo nove desne stranke.

Logar je sicer tradicionalist, ki bi bil v Ameriki zelo sprejemljiv ambiciozen republikanec stare šole. Mnogo bolj kot strah pred vplivom stranke SDS na njegove predsedniške odličitve je nesprejemljiv njegov domet na mednarodnem parketu. Njegovo amerikanizirano lajanje floskul o ruskem enem in edinem agresorju in grozi pred Putinovim imperialističnim pohodom nad Evropo, če ne bomo izpraznili vsega arzenala orožja, kar ga premoremo, je popoln hlapčevski idiotizem s primesmi arhaične rusofobne patologije in psihotične groze pred komunizmom. V njegovih izvajanjih se ne zrcalita zadostno znanje in objektivna ali celo spravna distanca, ne zgodovinsko gledano ne aktualno geopolitično, ampak eno samo infantilno populistično bevskarjenje po nareku globalistov. Nesprejemljivo! Vendar pa ga takšna neslavna drža nikakor ne ločuje od Nataše Pirc Musar, ki trosi enake nevrotične puhlice.

Za vrednote gre, za vrednote gre, za vrednote gre, za vrednote gre …

Ja, za vrednote gre. Vedno in v vseh primerih. Obstaja minimalen prag sprejemljivega, ki je na aktualnih predsedniških volitvah v Sloveniji po parlamentarnih volitvah s podobno avro nelegitimnosti nepresenetljivo dokončno prebit. In še huje bo v prihodnosti. Domnevno manjše zlo boste lahko volili v nedogled. Naposled boste morda poslušali pridige, da lahko volite nekoga, ki vas bo poslal v taborišče, ali pa nekoga, ki vas bo pustil stradat na ulici pod preluknjanim šotorom. Prvi zagovarja tradicionalno družino, drugi pa podpira LGBT pravice v taborišču ali na ulici v šotoru ob delu v mračnem rovu od zore do mraka. Odločite se za manjše zlo. In vi se boste spet odločili za privid domnevno manjšega zla. Kogar je možno imet tako zelo za norca, si točno to tudi zasluži. Prvič, odkar sem deležna nenadjebljive časti vseh formalno polnoletnih državljanov, da uživamo volilno pravico, se počutim dokončno prisiljena, da te temeljne pravice v imenu demokracije z vso pravico ne izkoristim in je tudi ne bom. Ni prva velecenjena pravica v vrsti, ki je ne morem nikakor izkoristit, je pa najbolj temeljna pravica, ki mi niti teoretično ne koristi več. To ni nikakršna oprijemljiva demokracija, dragi moji bralci in bralke! Ni in pika.

Please leave this field empty

Ne zamudi novega prispevka!

Vpiši svoj e-naslov in se naroči na obvestila o objavi novega prispevka na blogu Simona Rebolj

Elektronski naslov *

Hvala za vaše naročilo!

Please leave this field empty

Ne zamudi novega prispevka!

Vpiši svoj e-naslov in se naroči na obvestila o objavi novega prispevka na blogu Simona Rebolj

Elektronski naslov *

Hvala za vaše naročilo!