Ugrabljeno najlepše mesto na svetu

Večni šerif Zoran Janković ima brez dvoma več sreče kot pameti, Ljubljančani pa smo očitno postali nepotrebna populacija brez pameti in brez sreče. Zgodovina Jankovićevega kariernega vzpona od trgovca s prehranskimi izdelki pa do župana je prepletena z udari političnih nasprotnikov, ki pa so mu s svojimi potezami zgolj koristili pri napredovanju in utrjevanju položaja. Več se zvrsti preiskav zaradi utemeljenih sumov v koruptivno delovanje in celo v seksualno trgovanje, bolj udobno Janković še naprej trguje s slovensko prestolnico brez resne konkurence ali grožnje pred izgubo vzvodov moči. Če ne drugega, ga reši pred sodnim procesom sumljivo priročna napaka tožilstva. Nedotakljiv! Ker pridobivanje mandatov ni omejeno, lahko pričakujemo dosmrtno šerifovanje aktualnega kralja ljubljanskega fevda.

Propadla je le Jankovićeva pot v parlament, a v tem primeru je lastne interese rokovnjaško potacal predvsem sam, kot da se mu niti ni ljubilo pretirano naprezat. Logično. Komu neki bi se na njegovem mestu ljubilo, saj je mnogo bolj učinkovito upravljat z ljubljanskim fevdom, medtem ko na neformalni ravni njegova roka sega tudi globoko v strankarsko politiko. Zdaj ljubljanskega šerifa povsem nepresenetljivo, javno in brez sramu podpira vladna stranka Gibanje Svoboda. Tako zelo ji večni župan dominira, da je morala Marta Kos prekinit svečan nagovor stranki po volitvah, ko se je Gospod naslikal pod odrom in si poželel malček rokovanja in objemanja. Naj se vidi, kdo je Gospodar tudi na državni ravni, nikakor ne le na lokalni!

Zoran Janković ima pred tokratnimi volitvami spet več sreče kot pameti. Totalno utrujeni od serijskih volitev in referendumov ne zmoremo posebnega interesa v županske volitve. Utrujeni smo od volitev. Briga nas, kdo bo zasedel katero mestno palačo. Mediji so demoralizirano klimo spretno zlorabili in povsem opustili kakršno koli resno angažiranje z obveščanjem in predstavljanjem kandidatov v predvolilni kampanji. Kot da sploh ne obstaja. Ljubljani in drugim večjim mestom v Sloveniji ni posvečena nikakršna posebna pozornost, kar se izvaja v imenu hinavske smernice enakovredne neobravnave vseh občin. Župana prestolnice praktično ne vidimo in ne slišimo. Pozabit moramo, da obstaja, kajti le tako bo lažje ponovno izvoljen, morda celo brez drugega kroga. Še pred nekaj dnevi nisem imela pojma, kdo poleg Jankovića in dveh konkurentov sploh kandidra na listi za župana ali županjo Ljubljane. Priguglala sem se do strani Državne volilne komisije, da bi izvedela, kaj se sploh dogaja vsaj na ravni kandidatov. Šele tako sem se lahko soočila z vso razpoložljivo srhljivostjo predvidljive nekonkurenčnosti. Zdi se, da obstaja le ena resna protikandidatka, ki je dejansko javnosti znana in je v preteklosti pridobila dokaj relevantne politične vzvode moči. Za to je poskrbela le stranka Levica s kandidaturo Nataše Sukič, medtem ko se za ostale kandidate zdi, da kandidirajo le za okras, brez resnih šans in motivov.

Zaobljube protikandidatov Jankoviću so sila enostavne. Tako prekleto očitno je, za kaj Jankoviću dol visi in s čim se sploh ne ukvarja, čeprav gre za vitalne interese prebivalcev. Stanovanjska politika, ki onemogoča življenje v mestu, prometna politika, ki drastično znižuje kakovost bivanja, množični turizem, ki prav tako onemogoča kakovostno bivanje domačinov in prišlekov, nezavidljiva dostopnost vrtcev in kolaps zdravstvene oskrbe … Ljubljančani pri zdravi pameti bi morali podpret tistega kandidata, ki se zavezuje, da bo deloval na vseh zanemarjenih področjih, ki so v interesu kakovosti bivanja državljanov in ne interesov podivjanih turbokapitalistov, ki ugrabljajo institucije, podjetja, mesta in države za svoje podmizne dobičkonosne posle. S ponovno izvolitvijo Zorana Jankovića na čelo prestolnice bo neoliberalni krog na parlamentarni, predsedniški in lokalni ravni sklenjen. Samo v enem letu vrstečih se volitev.

Nikakor ne smemo pozabit, da župan najlepšega in najbolj onesnaženega mesta na svetu že kuje nov biznis, ki vnaprej spominja na poslovanje v slogu Teš 6! Ljubljani namerava naprtit še sežigalnico odpadkov, proti opozorilom zdravstvene stroke in z obiljem zavajanja o sila moderni napravi, ki naj bi zrak v kotlini čudežno celo očistila, pa še ogrevali se bomo bojda lahko z lastnimi smetmi, ki jih ne nameravamo prenehat proizvajat v nepotrebnem preobilju nepotrebne embalaže. Namesto da bi župan, ki gradi le luksuzna stanovanja za razprodajo Ljubljane (tujim) bogatašem, Ljubljančanom propagiral Dunaj kot primer dobre prakse v ključnih elementih pri neprofitni stanovanjski politiki, z vseh koncev poslušamo raje zavajanja o Dunaju kot dobri praksi ravnanja z odpadki s pomočjo moderne sežigalnice. Zamolčan je pomemben podatek, da Dunaj ni kotlina, kot je Ljubljana, in da nimamo niti nobenih zagotovil o identični kakovosti delovanja sežigalnice. V kotlino pa takšna sežigalnica po defoltu ne spada! Kako zelo se županu fučka za onesnaženost zraka, mizerne peš cone in hrup, pa itak dokazuje s prometno politiko privabljanja avtomobilov v mesto, gradnjo dobičkonosnih garaž in izsekavanjem dreves, namesto da bi mala prestolnica uživala v udobnem in dostopnem javnem prevozu dan in noč. Ne morem verjet, da smo se nekoč znebili tramvaja. Butalci!

V zadnjih letih se je že okrepila misel, da Janković po vseh aferah iz mafijsko zvenečega kotička za naslednji mandat vendarle ne bo kandidiral, saj je že dovolj izposloval in se precej utrudil. Dlje časa, ko ga ni bilo na spregled, so krožile celo govorice, da je resno zbolel. Nenavadno se je zdelo, da se med izbruhom covida in vzpostavitvijo covid režima nič ne oglaša, razen občasno s pozivi k cepljenju, medtem ko sredi centra najlepšega mesta na svetu divja prava mala vojna med protestniki in Janševo vlado. Ko se je cirkus umiril, je župan spet zdrav in aktiven nadaljeval z aktivnostmi, ki in kakor ga najbolj brigajo. Čemu bi se ukvarjal z neprijetnimi in zahtevnimi izzivi v interesu prebivalcev Ljubljane nasploh, če pa ni treba. Zakaj bi se ubadal z vprašanji stanovanjske krize v prestolnici, z neobstoječim funkcionalnim javnim prevozom, zeleno politiko, kulturno družabnim utripom, nedostopnostjo do splošnih zdravnikov in z drugimi nadležnimi socialnimi izzivi, če pač ni treba! Zakaj bi, če je pa z Ljubljano tako enostavno le trgovat! Zakaj bi, če je Ljubljano možno vodit le z gradbinskimi posli, ki v Sloveniji uživajo visoko stopnjo možne korupcije. Zakaj bi, če se je pa Ljubljančanov tako enostavno možno kar znebit, da se dobesedno izselijo, in ustvarit nepremičninsko tržnico za bogataše? Zakaj bi, če pa Ljubljano lahko ponujaš le kot sprehajališče in napajališče za turiste? Zakaj bi poskrbel za funkcionalen javni potniški promet, če pa lahko gradiš le garaže in parkirišča ter debilnim Ljubljančanom mastno kasiraš parkirnine?

Saj bi zapisala, da župan vendarle potrebuje Ljubljančane vsaj na novih volitvah, da se izrazijo v vsej razpoložljivi neumnosti in ga nagradijo z izvolitvijo za lepe pločnike v centru mesta, a po vseh izkušnjah z volilno izbiro in rezultati, nisem več prepričana, da kdor koli med izbranci v tej državi potrebuje voljo državljanov za kakršne koli volitve. Tudi če sklepamo, da so pločniki v primeru ljubljanskega župana pač vse, kar najbolj poneumljen in dolgočasen prebivalec mesta vidi pred lastnim nosom. Pločnik, do katerega se pripelje s kanto na štirih kolesih in jamra zaradi iskanja parkirnega prostora, ki mu ga mesto mastno zaračuna. In potem se meščan odpelje domov kuhat, kajti nekoč smo se Ljubljančani lahko še prehranjevali v restavracijah in redno kavičarili s prijatelji in sodelavci, zdaj je takšen način življenja večini predrag, pa tudi vzdušje je tako brezvezno, da se Ljubljančani počutimo kot turisti v lastnem mestu. Še dobro, da lahko visimo na internetu in gledamo televizijo. Nič posebnega ne živi povprečen meščan in si niti ne zna več predstavljat, kako bi lahko živel nekakšen prosti čas, ki ne obstaja več. “Kuča, poso, kuča, poso!” Pred nosom le pločnik z lepimi kvadrati in okraski, za kar je poskrbel zelo sposoben župan. Ljubljančani se itak selijo na periferijo, ker postaja življenje v prestolnici predrago, hrupno, onesnaženo, milo rečeno neprijetno in prav nič navdihujoče. Ampak pločnik je pa le pločnik. V Ljubljano se je smiselno pripeljat v kanti na štirih kolesih, da se družinica pozabava s šopingom sredi sterilnega trgovinskega centra. Nekateri dinozavri se kdaj pa kdaj pripeljejo celo v gledališče. Sicer se pa nič ne dogaja in zvečer – če ni sezonske naplavine turistov na sceni – postane Ljubljana mesto duhov, kjer postopa tu in tam kakšna nažgana skupina mladih, ki popivajo po parkih, ker ni nikakršne zanimive in cenovno dostopne klubske scene. Center Ljubljane je nagneten s povprečnimi bari, kjer sredi neznosnega drena na barskih vrtovih lahko pljuckamo precenjeno pijačo ter od neznosne gneče in hrupa doživimo napad panike. Obstaja le nekaj barov z določeno identiteto in dušo, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke in niso posledica Jankovićeve politike. Tudi kavarn nimamo več. Smo pa dobili obnovljeno Cukrarno!

S potezo obnove Cukrarne se mi je Janković za silo prikupil. Končno vsebinska poteza, ki lahko pozitivno vpliva na utrip in dušo mesta. In kako predvidljiv razplet. Mentaliteta je pač mentaliteta. Z načinom rušenja Roga na eni strani in z elitističnim konceptom delovanja Cukrarne se je mitološki prostor po logiki stvari razvil v obnovljeno ruševino pozabljenih duhov. Stavba ni zaživela kot prostor druženja s posebnim poslanstvom. Prostor, ki je že preventivno odgnal vse tiste žive in mrtve duše, ki naj bi jim bil v imenu kulture in umetnosti namenjen. Bar je ostajal prazen! In kmalu nedelujoč. Odvijajo se predvsem občasna druženja, dogodki in srečanja, ki so mnogo bolj in preočitno politične narave. Cukrarna kot ogromna spolirana in sterilna stavba brez duše, kjer skušajo neki elitistični trgovci z umetninami vzpostavit dober biznis, kdaj pa kdaj pa prihrumi kakšen politični krožek in nazdravlja sam sebi, sredi prostora, kjer se zdi, da konstantno od nekod piha, tudi če nič ne piha. Brezdušje je prazno in vetrovno pač. Premnogi umetniki ter ljubitelji polne in ustvarjalne atmosfere se v Cukrarni ne počutijo niti dobrodošli niti domače. Zato ne prihajajo. Duhovi vseh tistih umetnikov, ki so med drugim nekoč v Cukrarni premraženi in lačni pomrli, se tudi danes v obnovljeno Cukrarno niso zadovoljno naselili, kajti prostor je mrtev in v njej ni prostora niti za žive niti za mrtve ustvarjalne duše. Te se lažje identificirajo z zgodbo o izgonu iz Roga. Da ne bo pomote! Rog je bil dejansko že na robu nevarnega razpadajočega smetišča in resno je potreboval prenovo. Problem je v tem, da je že sam način pregona ljudi, ki so si zapuščeno ozemlje in razpadajoče hiše prisvojili za tisto življenje, ki v prestolnici pod golo trgovsko logiko izumira, napovedoval, kaj sledi! Da se ne bodo imeli priložnosti vrnit v izboljšane pogoje za bolj plodno ustvarjanje, druženje in delovanje, ampak da bo Rog pod znanim nadzorom postal v bodočnosti nekaj čisto drugega. Nekaj podobnega Cukrarni pač.

Kot beden vic moram izpostavit še zmagovalnega podpornika Jankovićevi kandidaturi z najbolj neumno propagandno izjavo. Zmagovalec je brez dvoma Slavoj Žižek. Zmagovalec neformalnega natečaja “Maske padajo!” je zmagovalec predvsem zato, ker med številnimi bedastimi hvalospevnimi izjavami raznoraznih cerebralno obubožanih prisklednikov predstavlja tragedijo popolnega neoliberalnega umora intelektualne pojavnosti in funkcionalnosti. Slavoj Žižek naj bi bil filozof, pri katerem preočitno obstajajo določene prioritete pred filozofsko častjo in integriteto. Eden izmed! Pogoj, da dandanes domnevni intelektualec prebije zvočni zid javne besede, je v tem, da v resnici ni najprej intelektualec, ampak trobilo političnih in kapitalskih interesov. Kaj naj torej stori formalni intelektualec, ko mora odšihtat delo prodane trobente, pa vsaj za silo ne bi rad izpadel preočitno neumen ali pokvarjen. Odjeclja na primer nekaj tako neoprijemljivega in psevdodiplomatsko trapastega kot Slavoj Žižek s pamfletarsko podporo Zoranu Jankoviću (dostopno na Facebook strani Zorana Jankovića):

“Lahko imamo različna mnenja o posamičnih ukrepih Jankovića kot župana, toda eno zagotovo velja: odkar je Janković župan, so se stvari v Ljubljani začele odločilno premikati. Pod županovanjem Jankovića Ljubljana ni več zaspana, kot se je včasih reklo. Je mesto živahnih sprememb, in tega toka se ne bo več dalo ustaviti.”

Žižek se je preočitno trudil povedat nič na način, da nekaj pohvalnega pove. Znašel se je abotno slabo, saj se je z oportunistično izjavo popolnoma posral na osnovni smisel filozofije. Slovenskim državljanom je v skladu z neoliberalnim poneumljanjem sporočil, da vsebina premikanja ni pomembna. Pomembno je, da se premikamo, ni pa pomembno kam in zakaj se premikamo. Ne sme bit pomembno, ker se bomo od groze lahko nehali premikat, začeli malo razmišljat o premikih in končno zarjoveli. Žižek ob tem še bevskne krilatico, da je bila bojda nekoč Ljubljana zaspana. Lažniva puhlica, ki jo morda lahko prodaja nekomu, ki ni živel celo življenje in že dovolj dolgo v Ljubljani, da bi lahko primerjal med Prej in Potem. To pomeni, da meni takšne lažne krilatice prodajat ne more, kajti zelo dobro vem in občutim, da je Ljubljana ravno v zadnjem desetletju in več postajala vedno bolj zaspana! Vsebinsko je postala naravnost mrtva. Nekoč smo domorodni Ljubljančani in prišleki dejansko marsikaj živeli in doživljali v Ljubljani. Kulturna in klubska scena je bila živahna, lahko smo si jo privoščili, mladina je okupirala celotno staro Ljubljano vsak vikend. Danes Ljubljana ni živahna, ampak zgolj prepolna skrajno nervoznih in bolj ali manj obubožanih ljudi, ki se trudijo lovit patološki hiperaktivni tempo med obveznostmi in šopingom, med njimi pa tava naplavina skrajno zdolgočasenih turistov, ki pač fotografirajo objekte za objavo na Instagramu. To ni živahna Ljubljana, ampak nevrotična, odtujena, brezdušna, prehrupna in onesnažena Ljubljana.

Mentaliteta je mentaliteta, prodane duše so prodane duše in osebni interesi so osebni interesi, državljani pa očitno le uporabne ovce za volilni cirkus navidezne demokracije, nad katerim se vedno bolj zdi, da ovce nimajo nobenega realnega neposrednega vpliva.