Po naplavini do skrajnosti medijsko in politikantsko zmanipuliranih volitev smo slovenski državljani zbombardirani še s trojnim referendumom. Premnogokrat in za marsikaj bi bil razpis referenduma nujno potreben, da nam ena ali druga vlada ne bi preveč uničila države in povzročila še več škode državljanom, kot je zavoljo kroničnega poneumljanja in korupcije nujno. A se referendum ne zgodi in karavana pluje dalje. Slavni referendum o vodi je bil veleslavna izjema smiselnosti, ki pa se tudi nikoli ne bi smela sploh zgodit, če bi živeli v resni pravni in socialni državi s funkcionalnimi zakoni in organi nadzora (inšpekcijami) v zaščito državnemu (naravnemu) bogastvu. V kakšnem primeru torej fašemo referendum? Skoraj praviloma takrat, ko državljane določena politika s svojimi priskledniki nagravžno zlorabi za obračunavanje med lobiji in drugimi tolpami na trgu ali na političnem parketu, ki vodi do državnih in zasebnih (subvencioniranih) korit. Večinoma državljani na referendumu nimajo pojma, za kaj v resnici gre in o čem pravzaprav poteka glasovanje. Zamolčane so ključne informacije, propaganda šiba na polno. Rezultat referenduma je navkljub nujnosti spoštovanja domnevne odločitve državljanov lahko upoštevan ali pa tudi ne (rezultat referenduma o odprtih ali zaprtih trgovinah ob nedeljah nekoč preprosto ni bil upoštevan zaradi višjih interesov). Državljani se premnogokrat zlahka z najboljšimi nameni odločijo povsem narobe in se z dobrimi nameni pobruhajo v lastno skledo. Referendumsko vprašanje je večinoma formulirano na takšen način, da dobra odločitev v praksi ne obstaja. Običajno je uporabljena “tehnika” posploševanja, v kateri so zapostavljene in ugrabljene najpomembnejše podrobnosti ter kontradiktorne aktivnosti zvedene na poenotenje v istem žaklju nezdružljive obravnave.
Lahko ste na primer proti zasnovanju ministrstva, ki pod isto streho posluje z energetiko in hkrati opravlja dejavnost varovanja okolja in upravljanja s podnebnimi spremembami. Po drugi strani pa zelo podpirate investicijo v dodatne usposobljene kadre in nastanek ministrstva, ki bi se prioritetno in pospešeno ukvarjal s povsem zanemarjenimi področji, ki načenjajo osnovno kakovost eksistence državljanov, kot je na primer stanovanjska problematika in dolgotrajna oskrba. Boste Za ali proti celotnemu konceptu Zakona o vladi?! Vso srečo pri odločanju želim.
Lahko podpirate nujnost ureditve zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi razširil pravice državljanov do storitev, ki omogočajo dostojno in dostojanstveno življenje v fazi onemoglosti in visoki starosti, tudi in predvsem tistim državljanom, ki si ne morejo dostojne oskrbe privoščit na surovem trgu. Podpirate tudi temu primerno kadrovsko in finančno okrepitev na državni ravni. Prejšnja Vlada RS je ustvarila na hitro spackan zakon, ki prinaša mnogo dobrega in vsebuje tudi zavezo o izpolnjeni praksi v enem letu. Preočitno je šlo za projekt, ki je služil predvolilni kampanji, potem se bomo pa že kako izmotavali iz zagate, če bomo zmagali na volitvah. Če bo zmagala nasprotna opcija, pa vso srečo … hihihihi … S tega vidika se zdi odločitev enostavna. Podprimo aktualno vlado, da bo lahko obstoječi okvir zakona ustrezno nadgradila in zastavljene cilje v dobro državljanov tudi sistemsko izpeljala, kar ne bo možno v tako kratkem času enega pičlega leta, kot se zdi obetaven pred volitvami. Ampak! Na drugi strani nimamo nikakršnega resnega osnutka ali vsaj resnih zavez, kako in kdaj bo nova vlada izpeljala zakonsko podlago za izvajanje referendumsko izpostavljene dobrobiti državljanov. Kaj pa če bo miniranje obstoječega zakona povzročilo, da bo v prihodnosti reševanje situacije pod budnim nadzorom ministra za zdravje, ki najbolj glasno zganja paniko o neusresničljivosti zakonskih zavez in ki resno koketira z zasebnim zdravstvom, na koncu slabše od obstoječe zakonske podlage? S čim pravzaprav primerjamo obstoječi predvolilni zakon? Z ničimer! Vso srečo pri glasovanju želim!
Lahko si želite manifestacijo pravice državljanov do neodvisne, kakovosti in objektivni distanci zavezane javne nacionalne RTV! Želite podpret svojo pravico do objektivnega in kompleksnega poročanja ter do obravnave pomembnih političnih in družbenih pojavov, ki vplivajo na tok vaše bodočnosti. Pravico imate zahtevat neodvisen, profesionalen, raznolik in kakovosten medij, ki ga konec koncev vi tudi pomembno financirate! V kolikor sami niste kapitalski in politični lopovski dobičkar ali popolno ideološko opranoglavo orodje v rokah upravljavcev z vašo usodo, prav gotovo nimate interesa v politično uravnoteženo predvajanje laži, zavajanj in skomercializiranega poneumljanja. Uravnoteženost levih in desnih oportunističnih kretenizmov ne koristi nikomur. Tokrat je aktualna vlada brez ustrezne javne razprave na hitro spackala zakon o RTV. Tokrat ne z motivom predvolilnega podkupovanja državljanov, ampak z motivom zaščite politično kontaminiranih kadrov predvsem na TV Slovenija, ki jim grozi, da bodo za nedoločen čas pod vodstvom nasprotnega političnega tabora ob službo. Mudi se, kajti ugrabljen nacionalni javni medij predstavlja pomembno trobilo politike. Politični hujskači, ki vas nagovarjajo, da glasujete Proti, vam polagajo na srce, da ustvarjajo uravnotežen program in kadrovsko shemo. Psevdolevičarski kader in interesi so se v drastičnem monopolu uveljavljali do zdaj, od zdaj naprej bi do večjega izraza prišli tudi politikantski interesi desnice. Desni hujskači vam ne obljubljajo kakovostnega in neodvisnosti zavezanega profesionalnega medija. Ne! Oni v profesionalnost, kredibilnost in kakovost sploh ne verjamejo, kar jim omogoča, da k vsemu omenjemu sploh ne stremijo. Trdijo, da je takšna pač realnost in le pametni se z realnostjo tudi soočijo. In ravno oni so tisti, ki takšno realnost ustvarjajo in vas nagovarjajo, da nanjo tudi pristanete. Zato ni noben problem, če v nadzornem programskem svetu čepijo neki politiki, ki jim vi sicer ne bi predali v odločanje niti izbire kotička za driskanje svojega hišnega ljubljenčka. Ne! Prepričevani ste, da se morate v imenu pameti sprijaznit s takšno bodočnostjo. Z uravnoteženim posredovanjem laži, zavajanj in poneumljanja. Tako prekleto pametni morate postat, da boste spoštovali le to, da vam nekdo, ki se poserje na predpražnik pred vašimi vhodnimi vrati, pozvoni, prizna, da se je usral in vas nato še prijazno prosi, če mu poklonite straniščni papir, da si v miru obriše rit. Tako pametni in razsodni morate postat in vaša bodočnost ter bodočnost vaših zdresiranih potomcev bo fenomenalna! Ni problem, če vas okradejo in nategnejo neki navadni diletantski pohlepni faloti s svojimi uslužnimi kadri, problem je bojda le še v tem, ali svoj primitivizem, objestnost, neumnost, nesposobnost in pokvarjenost javno priznajo in nemoteno izvajajo svinjarije z vašim odobravanjem! Velja za psevdolevi in desni tabor!
Vendar obstaja pomembna razlika! Psevdolevi politikantski tabor vas dejansko prepričuje, da ste pred okupacijo RTV Slovenija s strani desnih hlapčevskih rokovnjačev, spremljali neodvisen in kakovosten medij! Da je do Janševega poseganja v RTV dejansko obstajalo profesionalno novinarstvo in kakovostne vsebine na visokem nivoju ter novinarji, ki niso le pridno kimali gospodarjem in po potrebi lagali, zavajali in izvajali cenzuro! Da do Janševe okupacije nacionalnega javnega medija ni obstajalo izrinjanje nadarjenih, ustvarjalnih in sposobnih kadrov ter kakovostnih vsebin, da bi hlapčevski prijatelji lahko službovali in se igrali ustvarjanje programa! Njihova agenda dejansko temelji na prepričevanju, da se z odločitvijo Za na referendumu odločate za neodvisen in kakovosten medij! S takšno agendo pritrjujejo desnemu taboru, da gre za tolpo brez trohice samokritike, ki so skozi leta prevladujočega udobja na RTV Slovenija razvili blodnjavo prepričanje, da je njihovo uničevanje neodvisnega in kakovostnega novinarstva samoumevno in sprejemljivo. Temelj narodne zavesti in mentalitete. Da je razgledanost in razsodnost državljanov v povprečju že dovolj zdesetkana, da posamezna tolpa kruhoborcev, ki se v imenu uporništva in moraliziranja s pamfleti bori, da bi obdržali službo in plačo, lahko uspešno prodaja takšne navijaške predreferendumske neumnosti. Žal se sploh ne motijo preveč.
Stanje je tako zelo bedno, da celo aktivističnemu podaljšku interesov aktualne vladne politike, ki si je nadel naziv Inštitut 8. marec, ni čisto nič nerodno, ko agitirajo Za podporo zakonu s posebnim propagiranjem oddaje Zvezdana! Češ, poglejte, kaj boste izgubili! Zelo verjetno, da je mlajša generacija s promocijo trivializacije TV Slovenija, ki se je zgodila že zdavnaj pod t. i. levimi politikanti, tudi povsem resno in iskreno zelo zadovoljna. Da resno pogrešajo oddajo Zvezdana na nacionalni televiziji in nimajo niti pojma, da gre za oddajo, ki jo je Zvezdana Mlakar nekoč v enakem razčustvovano in izumetničenem slogu na izredno škodljivem nivoju prodajala na TV Paprika. TV Paprika je bila nekoč mala do skrajnosti trivialna komercialna televizija, kjer si lahko spremljal skoraj vse, kar si je najbolj banalnega lahko človek izmislil. V poznih nočnih urah so se po istem kavču, na katerem so kramljali gosti na mentalno zaskrbljujoče ubožnem nivoju, raztegovale tudi neke uboge prostitutke in uprizarjale nekakšen “pip šov” na daljavo. Takrat tudi za Zvezdanino oddajo ni bilo nobenega dvoma, kakšno splošno javno mnenje o njej mora obveljat, če smo kot narod še kolikor toliko pri zdravi pameti. Jasno je bilo, čemu služi. In da tovrstni produkti sploh niso hec, saj gre za javno paberkovanje o vseh problemih tega sveta, ki se še kako zelo osebno tičejo mnogih državljanov, ki poskušajo nekako osmislit in uredit svoje življenje na čim bolj pameten in produktiven način. Oddaja Zvezdaninega tipa brez kakršne koli resne podlage v znanju in občutku za presojo poskrbi za mnogo zbanaliziranih emocij, ob tem pa za preobilje škodljivih, nespametnih in kontraproduktivnih sporočil ali celo nasvetov. Ko so psevdolevi politikanti začeli predvsem TV Slovenija drastično uničevat s komercializacijo v abotnih razsežnostih, je postal z banalijami onesnažen najprej celoten Jutranji program, postopoma pa se je trivializacija pomikala tudi v vroče termine predvajanja. Ampak če nekdanja zakonca Ana Tavčar (Pirkovič) in Igor Pirkovič prodajata na nacionalki banalije, so levi opranoglavci zgroženi in posmehljivi, Zvezdana Mlakar je pa okej in parček Ksenija Horvat in Janez Lombergar sta zelo kul, ker sta pač naša. V času popolnega monopola psevdolevih vlad, pri čemer je imela stranka SD precejšnji primat na RTV Slovenija, smo državljani v vročih večernih terminih dobivali vedno bolj infantilne komercialne projekte, v petek zvečer pa obilje frajtonarskih poskočnic. Razvedrilne oddaje, ki bi na privlačen in dinamičen način predstavljale pisan nabor slovenske glasbe in ustvarjalcev drugih zvrsti v umetnosti in popkulturi, ni na sporedu! Kulturni program so psevdolevi obvladovalci RTV Slovenija pustili plesnet in ga pomaknili v nočne ure, ko vsi spijo. Kulturni program je na sporedu le zato, da se naredi kljukica programske zaveze in da ga gledalci zlahka preskočijo, saj večina itak že spi, ko so skrajno mrtve oddaje na sporedu. Nastala ni niti ena sodobna in komunikativna oddaja o umetnosti, umetnikih in popkulturi! Kulturni program ostaja zaprašen in dolgočasen, da služi uspavanki ponočnjakom. Kdaj pa kdaj se zgodi zelo zanimiv pogovor v oddaji Profil izključno zaradi zanimivega in nadpovprečno komunikativnega gosta, a kdo bi posebej spremljal ponoči, kdaj se bo takšna izjema znotraj nelagodnega pravila zgodila.
Rapidno so se ukinjale pogovorne oddaje, celo visoko gledan Nočni klub. Poskusite primerjat pogovorno omizje o vojni v Ukrajini, ki se je odvijalo v knjižnici v Novem mestu, s pogovorno oddajo Ksenije Horvat, ko je o enaki tematiki gostila Andreja Benedejčiča, ki je kmalu zatem predvidljivo postal državni sekretar za nacionalno in mednarodno varnost v kabinetu predsednika vlade Roberta Goloba. Kasneje je na isto tematiko gostila še Gregorja Golobiča, ki je na nacionalki konstantno predstavljan kot nekdanji politik in nihče ne ve, kaj sploh počne, kar bi bilo lahko povezano tudi z njegovimi retoričnimi interesi v javnosti. Primerjajte izbor gostov in informativno kompleksnost. Menim, da boste zlahka dojeli, kaj dobite s strani nacionalke pod levimi uslužbenci, in kaj s strani realno neodvisnih intelektualcev, tudi če niste uspeli razbrat, koliko laži in zavajanj vam je Ksenija Horvat prodala na primer v intervjuju s predsednikom društva TransAkcija, Julianom Linnom Koletnikom, ker sploh ne veste, kaj se dogaja v imenu transideologije in zakaj. Ker vam o tem ne poročajo.
Podoben proces se odvija v Odmevih in drugih informativnih oddajah in se nikakor ni začel, odkar je nastopil Janšev prevzem RTV. Saj ravno zato pa med drugim večina izmed vas ni vedela ali še vedno nič ne ve o osemletni vojni v Donbasu in o političnem dogajanju v povezavi z Ukrajino pred izbruhom aktualne vojne. Zavajanje in informativni rop se izvajata predvsem z zamolčanimi informacijami in zavajajočimi interpretacijami, kar je povsem enako učinkovito kot konkretne laži, ki jih je bolj enostavno možno spravit na sodišče. V vsem času, ko so na RTV imeli primat psevdolevi politiki, sta za paradna konja veljali le stari večni oddaji Odmevi in Studio city, brez sodobne konkurence. Pri čemer se je treba zavedat, da sta obe oddaji promovirali koncept kratkih, površinskih in nepoglobljenih prispevkov ter pogovorov. Nekakšen televizijski tviter, ki naj bi pomenil le uvod v nadaljnje podrobnejše obravnave posameznih tematik. Vendar je bila podrobnejša obravnava česar koli s časom povsem ukinjena.
Uvedli so infotainment koncept s paradno licenčno oddajo Piramida, ki jo je vodila na videz huda bejba brez kakršne koli resne podlage v znanju in sposobnosti za sprejemljiv nivo informativnega programa. Erika Žnidaršič. Šlo je za prelom, po katerem so postale razprave o političnih in družbenih vprašanjih navadna kopija Jerry Springer šova. Ko se je infotainment model dodobra utrdil in naj ljudje sploh ne bi več dobro zaznavali razlike med podrhaljenim poflom ter resno in zanimivo pogovorno oddajo o resnih tematikah, je bila Erika Žnidaršič nagrajena. Postala je voditeljica oddaje Tarča, ki naj bi bila resna informativna pogovorna oddaja, čeprav jo Erika Žnidaršič že ves čas vodi na popolnoma enakem nivoju, kot je vodila podrhaljen piramidni šov. Ta nivo brez pomembnih vprašanj, podvprašanj in sposobnosti vodenja polemike ste lahko spremljali tudi zadnji četrtek, kjer naj bi predstavljali državljanom vsebino referendumskega vprašanja o Zakonu o vladi. Točno ta oddaja je pokazalo realno sliko, zakaj smo državljani fasali referendum.
Aktualni referendumski trojček je najbolj banalen primer odvratne zlorabe državljanov za medsebojno obračunavanje dveh političnih tolp na političnem parketu. Nekaj milijonov davkoplačevalskega denarja bo izpuhtelo v zrak za prazen drek, zaradi referendumov, ki ne bodo državljanom prinesli tistega, kar navijači ene in druge tolpe obljubljajo. Evidentna je tudi demonstracija dejstva, da zgolj formalna sprememba predstavnikov v programskem nadzornem svetu RTV Slovenija prav gotovo ne bo povzročila višje kakovosti in neodvisnosti javnega nacionalnega medija. Zakaj se odvija boj? Preprosto zato, ker se je desnica, kadar je bila na oblasti, osredotočala predvsem na metanje lovk v gospodarstvu. Želeli so preko direktorskih položajev in svojih članov v nadzornih svetih okupirat čim večji del državnih institucij in podjetij, da bi lažje parirali t. i. levim okupatorjem teritorija, ki omogoča upravljanje z državo izven parlamenta. Imeli so preveč dela, da bi se posebej ukvarjali še z ustanavljanjem in promocijo svojih nevladnih organizacij in dovolj učinkovito lobirali v domnevno civilnih državnih formacijah. Zato imajo na voljo le visoko samomotiviranega Aleša Primca s svojim skrajno konservativnim krožkom. Na tej točki ima psevdoleva politična opcija bistveno prednost in le zaradi tega je desnica besna, saj se zavedajo, kaj to pomeni. Seveda je bila tudi psevdoleva neoliberalna politična opcija povsem zadovoljna z Grimsovim zakonom o medijih do zdaj. Dovolj, da kakšne resne agende za spremembo zakona niso nikoli zagnali, le nekaj provizoričnih poskusov (na primer pod ministrovanjem Majde Širca), kot da ne bi imeli nobene moči v primerjavi z opcijo Janše, kar je po logiki stvari povsem neresnično in nerealno. Zdaj pa je aktualna vlada rokohitrsko spackala zakon o medijih, ki bi zgolj nagnal Janšev kader v čim večji meri z RTV Slovenija. To je vse. Glasujemo le proti kadrom Janeza Janše. Da glasujemo za neodvisen in kakovosten javni nacionalni medij, kot razglašajo propagandisti, ki vas nagovarjajo k obkrožitvi Za, pa je smrdljiva laž!
Predreferendumsko soočenje v zadnji oddaji Tarča na nacionalni javni televiziji, ki je tudi predmet enega izmed nekoristnih referendumov, je bila kristalno jasna prezentacija, zakaj so se referendumi zgodili. Zaradi navadnega primitivizma in objestnosti nekih kreatur, ki se v državi na minimalno sprejemljivem mentalnem in intelektualnem nivoju nikoli ne bi smeli prikomolčat do visokih političnih položajev niti do kakršne koli neformalne psevdoaktivistične povezanosti z odločanjem o usodi države. In oddajo je vodila voditeljica, ki je morda predstavljala nekoč ideal za kakšno televizijo nižjega komercialnega ranga, kot je bila na primer propadla TV Paprika. Gledalci in gledalke, ki so si oddajo ogledali z namenom, da bi jim bilo bolje pojasnjeno, zakaj naj se odločijo Za ali Proti nečemu, so doživeli zabavo v rangu križanca dveh resničnostnih šovov – Kmetija in Sanjska ženska. In to je sodobna politična realnost.
Vlogo sanjske ženske med totalno provincialno podrhaljenimi dedci je z največjo lahkoto prevzela Urška Klakočar Zupančič in dokazala, da ji noben vojščak iz Janševe “varde” ni kos v primitivizmu. Še najmanj tisti, ki kot najbolj nekultiviran falot v postrojbi najbolj sramoti univerzitetno srenjo z vreščanjem, kdo neki je predsednik stranke Levica. Kajti on, Oooon, veliki Oooon je univerzitetni profesor, doktor, kdo ste pa vi, ništrci v studiu! Problem je seveda v tem, da vsak realen intelektualec, realno vreden celo doktorata, svoj intelektualni nivo brez najmanjših frustracij in kompleksov preprosto izkazuje in dokazuje z vsebino. V kolikor dokazuje in izkazuje ravno obratno, je pač eden izmed mnogih, ki uživajo nezaslužene titule in položaje. Nikakršnega spoštovanja ni treba izsiljevat realnemu intelektualcu, ker ga je preprosto deležen na podlagi vsebine, deležen je spoštovanja s strani tistih, za katere je točno jasno, da so zmožni presojat o stvarni zaslužnosti spoštovanja. Ostali, ki presoje niso zmožni, niso pomembni, tudi če genija pribijejo na križ. Njihov problem. Zato je toliko ljudi globoko frustriranih, tudi če jih obkladajo s komplimenti številni ljudje. Vsak se točno zaveda, čigav kompliment je verodostojen in čigav pač ni! Pridobljene titule, položaji, nagrade ali komplimenti brez realne zaslužnosti nič ne pomagajo proti razraščanju duševne plesni frustracij, kompleksov in slabe vesti. Nič ne pomaga zoper togoto, agresijo in razraščajočo žlehtnobo. Nobeno izsiljeno spoštovanje ni vredno nič! Ni osebe na svetu, ki bi se potolažila z izsiljenim spoštovanjem. Človeka zadovolji in izpolni le pristno in zaslužno (samo)spoštovanje. Pika! Izbruh pohabljenega ega, ki ga je uprizoril Boštjan M. Turk v studiu, je prizor, ki pravzaprav pojasnjuje bistvo vsega, kar je narobe v povprečni disfunkcionalni družbi. Urška Klakočar Zupančič s svojim kroničnim populizmom in razčustvovanimi izbruhi prezentira enak problem. Kronično brez trohice dostojanstva, brez prašnega delca vsebine in s preobiljem razčustvovanega pozerstva, populizma in drhaljenja je uprizorila dušo dvojčico protagonistu Boštjanu M. Turku, ki je postal zmagovalec v resničnostnem šovu Sanjska ženska na Kmetiji. Na koncu oddaje sem pričakovala poročni epilog, performans tipične slovenske zakonske idile s solzami vznesene histerične sreče, kriki besa, ponarejenimi širokimi nasmeški, uvelim cvetjem in s sekiro sredi zastrupljene poročne torte! Namesto poročne manifestacije infantilne objestnosti smo dobili paket oglasov (kaj ali koga neki financirajo ti oglasi?), kar je enako simptomatsko. Od državljanov se pričakuje, da bodo na družbenih omrežjih močno navijali in hvalili najbolj podrhaljenega predstavnika svoje ideološke blaznosti. In točno to se dogaja. Naš divjak je fajn, njihov divjak je kreten sovražnega tabora. Na tak način si kronično poneumljani državljani redno pljuvajo v lastno juho.
Predsednica državnega zbora ni znala odgovorit niti na zelo preprosto vprašanje, kako utemeljuje združitev energetske politike (lobijev) z varovanjem okolja in obvladovanjem podnebnih sprememb. Zato je kričala, zmerjala in rjovela, kot je njen izpraševalec kasneje v maniri nespoštovanega diktatorja kričal, zmerjal in rjovel, Kdo si ti” Kdo si ti! A veš, kdo sem jaz?! Oh, ja, vemo, vemo, kdo ste vi! Narcizem je tako prozoren. Vedno vemo, kdo je kdo. Vsi isti. Točno tisto vemo, kar narcistično histerično vreščalo noče, da bi vedeli! V odvratno primitivni predstavi infantilnih in mentalno obubožanih nastopačev, kar je edini razlog za obstoj aktualnih referendumov, je reševal proslulo čast predstavnikov vlade predvsem Luka Mesec, ki je skušal dostojno in samoobvladano pojasnit tudi tisto, s čimer v vladi evidentno niso še razčistili. Dominika Švarc Pipan je za razliko od umirjenega Luke Mesca streljala s puščicami proti vardi na drugi strani studia in nikomur ni ostala dolžna strupenih besed, a je za razliko od Urške Klakočar Zupančič tudi z zadostno mero ponosa dokazovala, da zmore razpravljat na vsebinskem nivoju. Ja, bistvena razlika, zaradi katere Dominika Švarc Pipan ni postala le klovnesa patetičnih ženinov v resničnostnem šovu “Sanjska ženska na Kmetiji“, ki je tudi vsakemu pomisleku na feminizem v sramoten posmeh.
Šli bomo na referendum, čeprav se v vladi sploh še niso odločili, ali Ministrstvo za solidarnost bo vzpostavljeno ali ne. Strinjajo se tudi, da so pomisleki okoljevarstvenikov o konfliktu interesov v primeru Ministrstva za okolje, podnebja in energijo povsem na mestu in da resnega protiargumenta nimajo na dlani. Ampak! Slišali smo tudi, zakaj so člani koalicije sploh pomislili na sprejemljivost združljivosti energetike z varovanjem okolja v očeh javnosti. To nam je pojasnila predvsem Dominika Švarc Pipan ob asistenci Luke Mesca, Urška Klakočar Zupančič pa je s hvalospevom gospodarju Robertu Golobu, ki naj bi bil menedžer, da mu ni para, zgolj utrdila blaznost zaupanja, zaradi kakršne v zgledni diktaturi ene in edine persone nikomur od podrejenih navideznih “sodelavcev” sploh ni treba mislit in zato ne potrebujejo lastne glave. Toliko o janšizmu. Ni čudno, da predsednica državnega zbora najraje afne gunca, uprizarja neizvirne škandale in trosi populistične fraze, saj očitno ni mnenja, da je na položaju zato, da bi kaj mislila. Nekoč je že odgovorila na novinarsko vprašanje, da predsednik vlade najbolje ve, kako se bodo odločili. Zakaj bi bilo zdaj ali kadar koli drugače. Predsednik vlade je nekdanji biznismen na področju energetike, veliki posel s sončnimi paneli je napovedoval, ko je bil še dobro osedlan na čelu državnega podjetja Gen-i, ki se je delno po nenavadnih ovinkih privatiziralo. Za predstavnike vlade, ki se preočitno dobro zavedajo, kdo je gospodar, je predsednik vlade čisto poosebljenje slovenskega okolja in podnebja. Gospodarju, ki je čisto utelešenje sonca, brez katerega tavajo ovčice v temi, pa menda ne bomo pripisovali kakšnih nečednih namenov, saj je vendar on s sončnimi paneli naše okolje in podnebje. Reševanje okolja in narave mora ustrezat ideji profitabilnega biznisa, sicer reševanje ne bo več aktualno in tudi ni več aktualno v mednarodnem prostoru. Kako neki okoljevarstveniki tega ne sprevidijo?! Dominika Švarc Pipan je izrazila razumevanje do ovčic, ki se bojijo korupcije in zla, ker so tako vajene, da biznis in politika z roko v roki le izkoriščata blagostanje in preživetje ovčic za lastno bogatenje in moč peščice pokvarjenih rokovnjačev. Ampak zdaj, o, zdaj, zdaj temu ni tako, kajti Robert Golob ni niti biznismen niti politik, on je poosebljenje gospodarja, ki nam bo pričaral blagohotno sončno prihodnost. Kako ne vidimo tega, kar se edino prikazuje Urški Klakočar Zupančič? Še Luka Mesec se počasi uči nove religije v državi in nas prepričuje, da drugače ne gre. Energetika in okolje sta soodvisno povezani področji, kjer … Jah, kjer mora imet Gospodar orodje pri roki. Kako ne razumemo? Kako ne razumemo, da je zdaj drugače? Kako ne razumemo, da je bil Janša slab diktator, ki mu vojska brezpogojno zaupa, Golob je pa dober diktator, ki mu vojska brezpogojno zaupa. Kako ne razumemo. Brrr …
Pa vendar smo morali na referendum v zaščito voda, čeprav je bilo pod ministrom Vizjakom ministrstvo za okolje in prostor samostojno in bi moralo služit zaščiti našega okolja! Lahko bi rekli, da bo tisto, kar je Vizjaka oviralo, zdaj bistveno bolj enostavno izvajat, saj bo tudi Arso bistveno bolj izpostavljena in podrejena sferi konfliktnega interesa. No, moje mnenje je, da nobena vrsta organiziranosti institucij ne ustavi namenov političnih protagonistov pri koritu. Popolnoma vseeno je, kako organizirajo področje svojega dela za svoje cilje! V kolikor so cilji državljanom škodljivi, smo državljani v vsakem primeru prepuščeni sebi in imamo na voljo le upor in lastne možgane, ki so redno podvrženi smetenju. Vsaka vlada ima po zakonu pravico, da organizira področje svojega dela tako, kot želi. Funkcije so lahko z odgovornostjo na posamezno glavo organizirane znotraj enega ministrstva na način, da zadoščajo potrebam dela, ali pa so ministrstva tudi ločena. Časi se spreminjajo in odpirajo se nove zahteve, nova področja eksistence, zato je nekaj najbolj logičnega na svetu, da se vzpostavi tudi kakšno novo smiselno zastavljeno ministrstvo. Investicije v nove kadre in ministrstva ali posamezne oddelke so pametne investicije, ki v bodočnosti lahko spodbujajo in ohranijo ogromno človeškega kapitala. Nikakor pa se ne moremo zgolj s formalnimi mehanizmi izognit realnosti. Vsebina bo pod takšnim ali drugačnim režimom in takšno ali drugačno organizacijo institucij točno takšna, kakršen bo povprečen nivo pameti, sposobnosti in interesov kadrov. Človeški faktor je edini bog ali hudič, ki odloča o rezultatu konceptov s takšnim ali drugačnim podpornim orodjem.