Državljani se vrtinčimo v kaosu. Iz dneva v dan kapljajo v eter novi politični škandali, intrige in posamezne nebulotične izjave. Družbena omrežja prekipevajo od prezaposlenosti s pričkanjem. Dogajanju ni mogoče poglobljeno sledit, kaj šele da bi bilo možno na ravni javnega diskurza učinkovito razvozljat klobčiče jasnih definicij problemov za ustrezno osredotočenje na konstruktivne rešitve. Zato se vedno znova zadovoljimo z večno nezadovoljenim čakanjem na pojasnila. Čakamo tudi na pojasnila o zadevah, pri katerih pojasnila sploh niso relevantna, saj bi morala namesto pojasnil, kakršna večinoma mejijo na smešne izgovore petletnih otrok, ki se igrajo starše, ustrezno delovat zakonodaja in njeno dosledno izvajanje. Ampak državljani v mafijski državi moramo stavkat celo z zahtevo za upoštevanje pravice do zdravstvene oskrbe in osebnega zdravnika iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Na koncu cirkusovanja zlahka ugotovimo, da vedno znova nastopamo predvsem v interpretacijskih amaterskih različicah tragikomične Beckettove klasike Čakajoč Godota. Čakamo na pojasnila!
Za mnogo pojasnil, ki bi jih morali dočakat in se jim v predvidenih posledicah tudi množično upret, večina državljanov niti ne ve, da bi jih morali zahtevat in zakaj. Vzdušje, ob kakršnem človeka, ki želi ohranit razsodnost, prime, da bi odšel spat za dolgo, izklopil vse izjemne tehnološke komunikacijske dosežke pri roki in močno zaklenil vrata za seboj pred vdorom vetra norišnice od zunaj. In točno to dejstvo pri kreiranju splošnega vzdušja je tudi namen politik s precej razvidnimi interesi za ohranjanje sistemske status quo pozicije in posledičnimi zagatami pri obvladovanju nepreglednih množic jeznih, utrujenih in razočaranih državljanov na divjem Zahodu.
Propadla pravljica o tranzicijskih junakih
Slovenija je že zdavnaj prišla do točke zaključnega tranzicijskega izplena, po katerem se osamosvojena in povsem izropana država sooči z zanjo novim kapitalističnim redom, za kakršnega nikoli nismo prejeli ustreznih pojasnil, da bi se mu lahko ustrezno informirani ob pravem času uprli. Tranzicija je trajala mnogo dlje od nekoč napovedanih sedmih let, a koga bi to brigalo, če pa večina državljanov sploh ni imela pojma, kaj tranzicija sploh pomeni in kakšnemu ropu države smo podvrženi v zameno za domnevno osnovno varnost pod okriljem EU in Nata. Tudi nekoč spoštovana in cenjena podoba domnevno preudarnega, racionalnega in resnega predsednika (vlade) Janeza Drnovška dobiva danes precej drugačen, bistveno manj zgolj pravljičen imidž sposobnega politika, ki se je v zimi svojega življenja, ko je zaradi bolezni že zrl smrtnemu epilogu v obraz, prelevil v nekakšno verzijo moralističnega in duhovno nezadržanega “new age” guruja. Danes bi tiste prizore zlahka dojemali tudi z vidika kesanja. In izjavo, da se bodo politikanti pri koritu pobili med seboj, ko njega več ne bo, odpira nova konkretna vprašanja, zakaj neki se niso pobili za narodov kapital že prej, ampak so si pod budnim in prav nič spečim očesom političnega poglavarja relativno zadovoljno kapital in nadzor nad bogastvom države razdeljevali na tiho, brez bučnega klanja lobijev in naraščajočih klientelistični partij namesto ene razvejane partije v Jugoslaviji. Klanje se začne, ko se s prizorišča umaknejo k večnemu počitku figure, ki so v zaodrju skrbele za mediacijo pri porazdeljevanju pogače. Za državljane je rezultat enako katastrofalen. Razlika je le v tem, da ob izbruhu klanja kdaj pa kdaj kakšen falot, ki je izgubil vojno proti drugim pohlepnim lobijem, zgolj zaradi izdajalcev v svojih tolpaških vrstah celo roma na sodišče. Ti redki posamezniki se počutijo kot grešni kozli. Godi se jim huda krivica. Medtem ko drugi v miru naprej ropajo malho z raznimi gradbinskimi ali nepremičninskimi posli, s preprodajo s farmacevtsko opremo ipd., so oni postali stigmatizirani kot kriminalci. Tako deluje psihologija pogledov na krivico in pravico, kjer veleopevana pravna država ne deluje niti zadovoljivo in kjer niso razčiščeni osnovni pojmi, v kakšni državi sploh želimo živet. Je mafijska država sprejemljiv model za večino državljanov?
Ostali smo skoraj brez dostopnih javnih stanovanj in brez dostopnega javnega zdravstva, javno šolstvo se seseda samo vase, sprivatizirani do grla, vse do najosnovnejših dobrin posameznika. Osnovno preživetje postaja zelo drago in pravica do življenja, kaj šele do uresničevanja osebnih potencialov, postaja vedno bolj le pravica premožnih in klientelistično omreženih, ki pa v psihopatski gonji za dobičke itak sploh ne premorejo posebnih potencialov za ustvarjanje česar koli smiselnega. Zdaj je tudi vsakemu otroku, ki še niti pismen ni postal, jasno, kam pes taco moli. Ampak! Smo kot družba absorbirali razsvetljenje vsaj zdaj, ko je že prepozno za mehke poti popravkov s težnjo po socialni državi?! Si sploh želimo socialno državo in vemo, kaj to pomeni v sistemskih mejah verjetnosti, če ostaja na drugi strani globaliziran neoliberalni model nedotakljiv? Je možno le z drobnimi socialno čutečimi korekturami plenilske religije, s kakršnimi v Sloveniji asistira neoliberalni koaliciji stranka Levica, uveljavit politiko demokratičnega socializma kot nekakšno funkcionalno subkulturo pod budnim očesom krovnega neoliberalnega režima? Malo morgen. Soroševa ideološka pravljica prepriča le še tepce, mnogo več tepcev pa podkupi.
Simbolni pogrebni akt v imenu najvišjih vrednot države
Kaj se zgodi slovenskim državljanom ob demonstracijah zaradi protizakonitega in protiustavnega prikrajševanja pravice državljanov do funkcionalne zdravstvene oskrbe pred zdravstvenimi domovi? Slučajno in zelo zgovorno umre ena izmed ključnih političnih figur, ki so v nikoli dokončni tranziciji plenjenja bogato prispevale k visokemu korupcijskemu ropu javnega zdravstva. Umrl je Janez Zemljarič. Kako se odzove Vlada RS v imenu državljanov?! Gospoda pokopljejo z najvišjimi simbolnimi vojaškimi častmi! Prosimo za pojasnila? Kdo, zakaj in v čigavem imenu določa, komu in zakaj se država v našem imenu simbolno pokloni z najvišjim formaliziranim spoštovanjem? Kdo prevzema odgovornost za tovrstna sporočila in vrednote v imenu državljanov in na kakšni podlagi? Ah, vem. Preveč težav imamo in dnevnih tekočih konfliktnih novičk, da bi se posebej ustavili ob tako benignem vprašanju. Koga brigajo scenariji za častne pogrebe in razne nagrade v imenu posebnih poklonov za življenjske dosežke. Kdo pa še verjame v te kronično ideološko onesnažene ceremonije. Komaj smo prežvečili primer Rupnik, že nas provocirajo z Zemljaričem … Ni konca in kraja obmetavanju z moralno nesnago, z leve in desne, od zgoraj in od spodaj. Ampak! Ravno na mentalitetni osnovi vse umre ali raste.
Prejeli smo močno sporočilo, ki zajema ključen problem, zaradi katerega ne moremo pričakovat delovanja v praksi, kakršnega si dokaj poenoteno državljani želimo. Nekaj prijateljev in kolegov iz časov v prejšnji državi je zahtevalo za svojega dragega kolega pogreb s posebnimi častmi. Nakladali so o dosežkih gospoda pri izgradnji cest, kulturne ustanove in UKC. Gospod ima v svojem življenjepisu nanizanih toliko naglavnih funkcij, da človek pade v smeh, ko prebira izjemno aktivnost “Supermana”. Nič nelogičnega. Kdor je užival politično protekcijo, je za razliko od deprivilegirane konkurence pridobil dostop do obilja možnosti za osebno izkazovanje. Potem si je naduvan z občutkom izjemnih zaslug in zavidljivim omrežjem prisklednikov prisvojil eno ali več državnih institucij kot pomemben nedotakljiv stric iz ozadja, po svoji volji “posloval” z državnimi sredstvi, jih preobražal v zasebne dobičke in izčrpaval državna podjetja do kosti. Takšni figuri smo v Sloveniji poklonili pogreb s posebnimi državniškimi častmi. Eno je podeljevanje priznanj za razne posamezne dosežke, ki jih je Janez Zemljarič navkljub delovanju v okviru Udbe poln, nekaj povsem drugega pa je simbolno vrednotenje življenjskega prispevka v dobrobit vsem državljanom, ki je neodtujljivo vezan tudi na visoko moralno integriteto personificiranega pojma vrednot. Primerljivo simptomatsko je, da je država v zadnjih letih izvedla pogreb z vojaškimi častmi le še v primeru dveh igralcev, Jerneja Šugmana in Radka Poliča. Gre za povsem varno politično odločitev, saj igralec v nobenem smislu ne predstavlja avtorja kakršnih koli družbeno aktivnih ustvarjalnih ali izvedbenih dosežkov na državni ravni. Razen če bi igralec ob svoji poklicni poti izvajal temu primerne družbeno brižne aktivnosti, česar pa nista počela niti Šugman niti Polič. Še dobro, kajti v obratnem primeru jima država ne bi namenila posebnega poklona, ampak bi verjetno že zdavnaj izgubila celo zaposlitev v nacionalnem gledališču. V omenjenih primerih je bilo možno računat na relativno poenoteno strinjanje ljudstva na podlagi simpatičnosti figur, saj premnogi državljani niso nobenega izmed njiju videli niti stat na odrskih deskah. In niti ni pomembno, saj se simbolni akt častnega pogreba v imenu zaslug na državni ravni ne izvaja zgolj za odlično opravljanje svojega poklica. Lahko bi rekli, da Slovenija pogrebe z vojaškimi častmi namenja figuram, ki so odlično uprizarjale svoje dodeljene vloge na tak ali drugačen način, v dobrem ali zlu. Enako kot za poklicne igralce velja tudi za razne zemljariče v resničnostnem političnem šovu.
Zgodba o izjemno uspešnem podjetniku državnega podjetja
Hkrati s predstavami na političnem odru spremljamo v živo tudi norčevanje iz občinstva v zaodrju. Kaj nam pa morete?! Hahaha! Zakaj na primer od aktualnega predsednika vlade Roberta Goloba ne pričakujem revolucionarne podpore spremembi osnovne mentalitete in odpora zoper visko korupcijo in lobije v Sloveniji, ki so si nekoč celo sami pisali zakone s sivimi conami na ministrstvih in kasneje kot vrhunski menedžerji uprizarjali predstavo uspešnih in dobičkonosnih karieristov? Težko bi kaj pričakovala, če je pa ravno Robert Golob tudi eden izmed njih.
Robert Golob je bil večni direktor državnega energetskega podjetja Gen-i, ki se zelo dobro zaveda pomembnosti sprege gospodarstva s politiko. Robert Golob je že v Drnovškovi vladi opravljal funkcijo državnega sekretarja za energetiko in sodeloval pri ključnem oblikovanju zakonov za področje energetike. Lahko bi rekli, da si je sam napisal zakonodajno podlago za kasnejše delovanje na mestu direktorja energetskega podjetja. V prihodnosti navideznega mešanja političnih kart je postal podpredsednik stranke Pozitivna Slovenija pod taktirko Zorana Jankovića. Ko je stranka Pozitivna Slovenija propadla, se je pridružil preživelemu polu Pozitivne Slovenije, torej stranki Alenke Bratušek in postal njen podpredsednik. Zelo pomemben podatek Golobove široke pripravljenosti na podjetno sodelovanje pod taktirko politike sega v leto 2002, ko je sredi aktivne dobe tranzicijskega plenjenja države ustanovil lastno podjetje Strela-G, za katerega pa se zdi, da ga je ustanovil le zato, da bi ga čim prej prodal. Kdo si v deželi zgolj navidezne enakopravnosti lahko privošči takšen kratkoročni podjetniški plan brez previsokega vnaprejšnjega tveganja propada, če ni vnaprej dogovorjen za ustrezne koristne poteze s politično vplivnimi protagonisti drame? Nihče! Že konec istega leta, po le nekaj mescih obstoja podjetja, je podjetje Strela-G odkupil veleslavni Istrabenz pod vodstvom Igorja Bavčarja. Golobovo podjetje je dokapitaliziral in preimenoval v družbo Istrabenz Energetski sistemi, ki jo je seveda vodil Robert Golob. Istrabenz in Gorenje sta se kasneje združila in ustanovila Istrabenz-Gorenje (IGES), ki je trgovalo z elektriko, oktobra 2006, ko je bila na oblasti vlada Janeza Janše, pa je državna Gen Energija odkupila polovico IGES. Podpisali so novo družbeno pogodbo in podjetje preimenovali v Gen-I. Od tu naprej se začne redno pripovedovana zgodba o izjemno sposobnem direktorju energetskega podjetja, ki državljane prijazno oskrbuje s cenovno ugodnejšo elektriko in plinom od konkurence.
Vendar podjetje v nadaljevanju predvidljivo in v slogu regularne slovenske prakse ni poslovalo brez sumljivih mahinacij. Državno podjetje Gen-i se je delno privatiziralo, kar so prenekateri ekonomski in pravni analitiki ocenjevali za zelo sumljivo potezo, ki ne ustreza zakonodajnim možnostim. Na vprašanje, ali je bila poteza izpeljana legalno ali ne, pa državljani nikoli nismo prejeli pojasnila. Še zdaj čakamo. Je nelegalno delovalo podjetje ali tiči problem v zakonodajni sivini, ki bi jo bilo nujno odpravit. Nihče se ne ukvarja z zakonodajno sivino. Kdo neki bi se? Predsednik vlade Robert Golob? V kolikor je delna privatizacija državnega podjetja pravno sumljiva, ni pojasnila in radovednosti novinarjev, zakaj ni primer pod pravno lupo že zdavnaj ustrezno sprocesiran. Baje ravno zdaj potekajo preiskave organov pregona, o čemer Robert Golob, kot je podal izjavo za javnost, kakopak nič ne ve, bo pa sodeloval, kolikor bo treba, saj je vendar pošten človek. Predsednik vlade spoštuje zakone, verjetno še posebej tiste zakone, ki jih je nekoč sam napisal. Zgodba se še ne konča. V deželi Butalcev je bilo treba državljanom po odmevni aferi, v kateri je predsednik vlade zminiral notranjo ministrico Tatjano Bobnar, ki jo je precej bolj skrbela strokovna in profesionalna plat svoje funkcije na ministrstvu od Golobovih tendenc na samem vrhu politike, posebej razlagat, zakaj je tako pomembno, da sfera organov pregona deluje neodvisno in pravno dosledno, saj so lahko tudi politiki in ves arzenal njihovih prijateljev, sorodnikov ali nekdanjih poslovnih kolegov vpleteni v kriminalistične preiskave. Kdo bi si mislil, mar ne?! Pojasnila smo dočakali, a so ostala brez epiloga. Zdaj čakamo, koga bo predsednik vlade nastavil na položaj ministra za notranje zadeve in konec politične afere. Še vedno pa so se državljani Slovenije kar zadovoljili z dejstvom, da si predsednik vlade po svoji volji ureja zasebno varovanje, kajti državljani v zadostni meri politično niso pismeni, pa zato itak ne razumejo, zakaj bi bila takšna praksa sporna z vidika delovanja obveščevalnih služb, dostopa do državnih občutljivih informacij na strani nekih osebkov, ki so celo presedeli velik kos svojih poslovnih dejavnosti na sodišču, in z vidika odsotnosti odgovornosti varnostnih služb na državni ravni. Za Butalce so dovolj otročja pojasnjevanja o skrbi za otroke dobrih očetov in mater, če jih nek paparaco skupaj s politikom fotografira na javni površini. Pojasnilo z ganljivim prizvokom o skrbi za otroke je dovolj za popolne budale v vseh možnih primerih. Ali gre za državno varnost ali pa za luksuzno fjakanje s Falconom gor in dol na razna zabavna družabna srečanja po Evropi. Otroci so naše največje bogastvo, še posebej če služijo kot učinkovit izgovor za razne možne bedarije in svinjarije formalno odraslih sebičnih otrok. Hvala lepa za takšna pojasnila.
Podjetje Gen-i je zaposlenim na vrhu piramide in predvsem direktorju Robertu Golobu izplačevalo visoke plače in še posebej huronsko visoke letne dohodke v imenu uspešnosti na trgu. Izplačila si je Robert Golob obračunaval mimo Lahovnikovega zakona, ki ga ni sam napisal in ki naj bi veljal za vsa državna podjetja in naj bi omejeval višino direktorskih plač. Manever izplačevanja visokih zaslužkov je verjetno povezan z delno privatizacijo podjetja. Legalno, nelegalno, kaznivo, nekaznivo…? Kdo bi vedel. Čakamo na pojasnila kot zadnje budale na vasi. Svojo kadrovsko politiko je Robert Golob predstavil širni Sloveniji, ko je bil sredi vojne politikantskih lobijev za dostop do državnega korita v energetiki odstavljen z direktorskega mesta. Spremljali smo znano bedno basen, ki jo je Janez Janša zakuhal že v primeru odstavitve Zorana Jankovića s položaja v Mercatorju. Odstavljeni večni direktor iz nabora tranzicijsko nastavljenih dečkov se zavihti na visok politični položaj. Zoran Janković se je kot trgovec s solato moral zadovoljit z mestom župana, še bolj besen in užaljen Robert Golob je seveda naskočil položaj predsednika vlade. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali je Golob s pomočjo medijske propagandne mašinerije zasedel položaj predsednika vlade, ker si je položaja dejansko želel v skladu z narcizmom in maščevalno potezo Janševim nesposobnim tolpam v brk, ali je položaj predsednika vlade v resnici moral sprejet, čeprav bi res raje malo počival doma in sadil zelenjavo, kot je ganljivo izjavil na tiskovni predstavi po odstavitvi z menedžerskega prestola na Gen-i. Mu le tako visok politični položaj omogoča optimalno možen nadzor nad potekom preiskovalnih procesov na NPU, pa tudi poslov s sončnimi paneli, ki jih je zastavil že na položaju enega izmed najbolj uspešnih menedžerjev v državi.
Golob je nedvoumno izražal besno mnenje, da se mu godi huda krivica. Zgodila se mu je politično motivirana čistka, kar brez dvoma drži. Enako kot drži tudi to, da je bil sam po politični poti nakadrovan in da je sam politično kadroval, pri čemer nam je brez zadrege predstavil celo najožjega svetovalca v podjetju Gen-i, enega in edinega Antona Krkoviča. Debelo smo zijali, kakšno zvezo neki ima nekdanji prvi mož brigade MORiS in ključni protagonist orožarskih afer Depala vas in Patria z izjemnimi poslovnimi sposobnostmi na področju energetike. Čakali smo na pojasnila in fasali le norčave izgovore za otroke o zelo delovnem možaku, ki ni želel počivat v penziji, Golob pa zelo spoštuje ljudi, ki radi delajo.
Počiščeni podjetnik Golob je na mestu predsednika vlade hitro začel s čiščenjem in počistil s terena svojeglavo ministrico za notranje zadeve Tatjano Bobnar, ki je zagovarjala strokovno delovanje v skladu z vrednotami demokracije in pravne države. Predsednik vlade je tulil, da minister ni strokovna funkcija, ampak je predvsem politična funkcija. No, zdaj veste, v čem je razlika med strokovno in politično funkcijo in zakaj na čelu ministrstev pač niso zaželene osebe z visoko strokovno in posledično tudi ustrezno moralno integriteto. Politične strukture v spregi z apetiti velecenjenega gospodarstva na neoliberalni mafijski način prav gotovo ne potrebujejo realne stroke z visoko integriteto na položajih moči, ampak le razprodane duše, pri čemer je vseeno, ali formalno zadoščajo kriterijem stroke ali pa ne. Kdor ne čisti pred svojim pragom, bo v kapitalističnem svetu umazanih pojmov uspeha počiščen in ostal čist na svetli in razsvetljeni margini umazane družbe.
Izjemen projekt “socializacije” javnega zdravstva
Podobno, kot se je Tatjana Bobnar zavedala, da daljnoročno politična funkcija ne predstavlja stabilnih kariernih temeljev, zaradi česar ni pozabila na varovanje svojega imidža med kolegi v policijskih vrstah, pa enako tudi aktualni minister Danijel Bešič Loredan brez dvoma ne pozablja, da se bo moral po politični funkciji, ki se vsak dan lahko konča klavrno, vrnit med svoje kolege, med zdravnike z jasnimi interesi, ki so za razliko od policije bistveno bolj zlizani s kravjimi kupčijami v sferi zasebnega zdravstva!
Poglejmo s ptičje perpsektive na ključne figure, ki rešujejo naš do zadnje faze mafijskega ropa sprivatiziran zdravstveni sistem. Janez Zemljarič je za svoje izjemne uspehe v zdravstvu, s katerimi je mnogim, ki danes uspešno poslujejo in rovarijo po politiki v našem imenu, olajšal eksistenco, častno pokopan! Slovensko zdravstvo rešuje dr. Robert Golob, ki bije svoje lobistične bitke v tesnem političnem prijateljstvu z Zoranom Jankovićem, ki je pomembno odgovoren tako za propadanje javnega zdravstva in odvratne privatizacijske špekulantske apetite, kot na drugi strani za enako situacijo na področju stanovanjske politike v Ljubljani. Zoranu Jankoviću se lahko zahvali za vso podporo direktorica Zdravstvenega doma Ljubljana Antonija Poplas Susič, ki je v skladu s privatizacijsko prakso nujnega dostopa do roparskega izčrpavanja državnih resursov (finančnih, političnih, kadrovskih in teritorialnih) tudi direktorica zasebnega podjetja oziroma Zdravstvenega zavoda Multimedicus. Zoran Janković brez sramu poziva, naj pustijo direktorico pri miru. Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se prepira z direktorico, ki ji je očitano predvsem kadrovsko pustošenje po javnem zdravstvu in sprega z zasebnim sektorjem nasploh. Bojda se prepira tudi s Fidesom, ki kritično situacijo na položaju moči zlorablja za finančno izsiljevanje s strani najbolje plačanih zdravnikov z rednimi prilivi tudi v zasebnem zdravstvu. Eden izmed zdravnikov, ki deluje kot dvoživka in izvaja kirurške storitve v javnem in v zasebnem zdravstvu, pa je tudi kar minister za zdravje sam. Služi tudi v zasebni ordinaciji v lasti torakalnega kirurga dr. Marka Bitenca. Še eno veleslavno ime v zdravstvu z največjimi možnimi dobički v zasebni praksi, ki je tudi v času covid režima mastno služil s prodajo testerjev in ob tem mimo očitno konfliktnega interesa opravljal tudi funkcijo svetovalca v vladni skupini pod ministrico Bojano Beović. Tudi dr. Marko Bitenc je močan podpornik javnega zdravstva. V prispevkih desno orientiranih medijev se je nekoč predstavljal za 100 odstotnega podpornika javnega zdravstva. Zaradi ljubezni do javnega zdravstva je namreč že v prvi Janševi vladi opravljal funkciojo svetovalca tedanjemu ministru za zdravje Andreju Bručanu. Silna podpora javnemu zdravstvu je Marku Bitencu zelo koristila. V zasebnem sektorju je obogatel v takšnih razsežnostih, da postaja zdaj tudi uspešen nepremičninar in gradi v Ljubljani blok z luksuznimi stanovanji in hotelsko postrežbo stanovalcev, kakršne v Sloveniji še ne poznamo. Absolutna podpora javnemu zdravstvu je lahko res osupljivo profitabilna, le na ustrezen način jo je treba izvajat. Tako preprosto je to. In pomembnosti načinov izražanja naklonjenosti javnemu sektorju se enako koristno zaveda tudi Robert Golob.
Ne sprašujte se, kaj lahko vi storite za državo, vprašajte se, kaj lahko država stori za vas! To je brez dvoma vodilo, ki mu mora sledit vsak karierno uspešen podjetnik v državnem ali zasebnem podjetju, še posebej v izropani postsocialistični Sloveniji.
Kakšni so prvi rezultati vladnih ukrepov na področju hude krize v javnem zdravstvu? Vzpostavili so poseben prostor zdravstvenih storitev, ki bo pokrival manko osnovnega zdravstvenega varstva državljanov, ki so protipravno in protiustavno ostali celo brez splošnega osebnega zdravnika! Ostajamo brez pojasnil in še bolj brez ukrepanja organov pregona. Danijel Bešič Loredan se z zavarovalnicami, ki gradijo zasebne klinike z naropanim kapitalom iz malhe dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ne prepira prav posebej. Ne le to! Ob javnem zgražanju nad rezultatom zakulisnega delovanja in gradnji zasebne klinike s pomočjo investicij zavarovalnic se je minister odzval z izjavo, da država ne more posegat v zasebno sfero, ki naj bi bila bojda neodvisna sfera, podvržena pravilom igre prostega trga. Debelo zijamo z odprtimi usti in čakamo na dodatna pojasnila. “So what?!” bi morda izustil ravnokar bivši predsednik države Borut Pahor, ki je veliko molčal. Molči pa tudi aktualna predsednica Nataša Pirc Musar, še en pojem kariernega in dobičkarskega uspeha velikega tranzicijskega ropa, ki zdaj krasi vrh naše države!
Splošni zdravniki, ki so do zdaj ubožno plačani, izmučeni in povsem izgoreli zahtevali pravice do dostojnega preživetja in humanih delovnih pogojev, pri čemer so mnogi izmed njih zapuščali svoja delovna mesta in odhajali “neznano” kam, so zdaj kar naenkrat tako čili, vitalni in sposobni za dodatno delo, da so brez pripomb visoko motivirani za opravljanje nadur! Z veseljem sprejmejo ponudbo Vlade RS za opravljanje popoldanskih nadur v vrednosti kar 80€ neto na uro!!! Res bajno, mar ne?! Pa naj še kdo reče, da ne živimo v sistemu, v katerem denar ni le sveta vladar, ampak tudi vladar psihofizičnega zdravja. Če bi vsem bolnim, ki danes zaman čakajo v nepregledni čakalni vrsti za zdravljenje, ker si zdravstvenih storitev ne morejo privoščit v zasebnih ordinacijah, plačali nekaj ur življenja na dan s spodobno urno postavko za življenje, bi morda vsi čudežno odzraveli.
Rešujemo obstoj neoliberalnega režima v imenu uvajanja socialno čutečih popravkov
O čem priča prvi ukrep v boju proti kolapsu zdravstvenega sistema? Predvsem o tem, da aktualna vlada “rešuje” javno zdravstvo na način, da bi ostal privatni sektor nedotaknjen, polno delujoč in rastoč na enak način kot do zdaj. Danijel Bešič Loredan je svojo mentaliteto že pojasnil. Ob širjenju zasebnih klinik celo s pomočjo ropa zdravstvenih prispevkov državljanov je izjavil, da javno zdravstvo okrepimo tako, da krepimo pač javno zdravstvo, ki bo na tak način bojda odporno na konkurenčne izzive, ki jih vzpostavljajo zasebniki. Sliši se logično in celo pametno, če ne bi državljani čakali na pojasnila, kdaj bodo izvajalci visoke korupcije za rešetkami in zakaj so nedotakljivi? In če se ne bi nekateri državljani zavedali, da preplačevanje zaposlenih pomeni brez dvoma kolaps javnega sektorja v ne tako zelo oddaljeni prihodnosti. Ideja o tem, da bi plače v javnem sektorju morale predvsem za posvečeno izbrane skupine postat skoraj enake plačam v zasebnem sektorju z vedno več možnostmi za abnormalno izkoriščanje potrošnikov in podplačane delovne sile, na plečih katerih se izplačuje mastne dohodke posvečeni “stroki”, trgovcem in raznim menedžerjem, je brez dvoma brez resne korekcije delovanja navidezno prostega trga načrtna pot v uničenje javnega sektorja. Na pojasnila o konkretnem planu zdravstvene reforme, ki brez reforme ekonomskega sistema ne bo hkrati tudi zadostna socialna reforma, še čakamo!
Vlada je s potezo podkupovanja splošnih zdravnikov odprla še eno Pandorino skrinjico v kleti neoliberalne monstruozne ideologije. Gre za popoln umor preizpraševanja funkcije, koristnosti in smisla dela ter za sistematično zasužnjevanje v suženjstvo zakletih. Potrošniška logika, ki tudi s človeškim kapitalom razpolaga kot z blagom, ne vidi problema v tem, da ustvarja družbo, v kateri ljudje povsem poneumljeni in razčlovečeni zgolj za zaslužek garajo za presežen profit kapitalistov od jutra do noči. Želja je, da predstavljajo čim manjši strošek. Ko neoliberalec moralizira, slišimo le krakanje, da je z delom od jutra do noči za kapitaliste ali za državo, ki jo financiramo mi, z njo pa v resnici upravljajo kapitalisti, vse v redu in čisto nič narobe. Da je le delovna sila dovolj dobro plačana, kar koli že naj bi dobro plačilo pomenilo v deželi, v kateri premnoga najbolj koristna in razvoju pameti nujna dela sploh plačana niso več in sploh niso tretirana kot delo. Za kapitalista je vendarle sprejemljivejša odločitev boljše plačilo za čim manj zaposlenih, ki jih poleg prekarcev izcuza do kosti, kot pa zaposlovanje več kadra s spodobno plačo v bistveno bolj humanih delovnih razmerah.
Delovna sila niso več ljudje s človeškim obrazom, ampak neka siva robotizirana in totalno pobebavljena masa nevrotičnih deloholikov brez osebnega življenja ali kakršnih koli osebnih interesov izven formaliziranega dela za zaslužek. Masa ljudi, ki ne potrebuje prostega časa. Vsakomur, ki resnično kolapsira in zapusti življenje sredi nevrotičnega šljakanja, pa namenimo spoštljiv priklon, ker smo pokopali zelo produktivnega robota … pardon … človeka, ki je pač zaštekal pred upokojitvijo. Ojej, pardon! kakšna upokojitev neki? To vendar stane! Naj ljudje raje pomrejo pred upokojitvijo. Pač. Nekateri zarostajo in razpadejo kot biološki odpadek prej, drugi pa kasneje. V vsakem primeru smo mrtvi že za časa življenja, robotizirani zombiji. Ampak zakaj govorim takšne neumnosti, če pa vlada baje celo uvaja šesturni delovnik? Ja, uvaja možnost po osebni izbiri gospodarjev, v kolikor bo gospodar presodil, da je to za samo naravo dela možno, pri čemer bo izvajanje nadur še naprej vaša osebna odločitev, ki v resnici sploh ni vaša osebna odločitev, ampak v realnosti vaš nujen boj za obstanek. Razlog je potreba po več zaslužka za vedno dražje življenje ali konkretna neformalna zahteva delodajalca, ker vas bo sicer zamenjal z drugim mesenim ali jeklenim robotom.
Aktualna Vlada RS si na vse kriplje prizadeva, da bi kot zgledna in kooperativna članica globalnega neoliberalnega mrhovinarstva pod taktirko EU in Nata, nekako pred državljani predstavila model delovanja, ki naj bi bil socialno naravnan znotraj neoliberalnega sistema. Podobno se trudijo prikazat, da delujejo ustrezno in celo pošteno v odnosu do geopolitične vojne in ekonomskega udara, ki med drugim pomeni tudi hlapčevsko podporo politiki v odnosu do vojnega žarišča, ki zanekrat v Evropi gori le v Ukrajini. Ob tem, ko podpirajo razpihovanje 3. svetovne vojne, hlastajoči za zrakom enako kot predhodna vlada Janeza Janše krakajo floskule o zavzemanju za mir, enakopravnost in človekove pravice.
Na prizorišču notranje politike spremljamo bizarnega vladnega mutanta, pri katerem se povsem shizofreno križajo izrazite neoliberalne težnje s povsem nasprotnimi socialističnimi idejami stranke Levica v koaliciji. Trudijo se celo sebe prepričat, da je možno ustvarit posodobljen demokratični socializem kot nekakšno subkulturo znotraj brutalnega roparskega korporacijskega kapitalizma, ne da bi odrekli polno sodelovanje kapitalistični pošasti. Rezultata te možnosti ne boste nikoli doživeli. Do grenkega spoznanja, ko bo spet že prepozno, boste pa lahko še naprej pridno čakali na številna pojasnila o bizarni logiki, nebulotičnih izjavah, škodljivih nenapovedanih praksah in neizrečenih namerah nedotakljivih kapitalskih gospodarjev in njihovih lakajev. Na veke vekov čakamo na mentalno prištevna pojasnila.
Kot ponavadi vrhunski zapis
Da je bil Zemljarič tajkun, ki participiral iz zdravstva, je le insinuacija, ki mu jo je obesila desnica zaradi udbovske preteklosti. V resnici nimaš Simona nič oprijemljivega v rokah. Zemljaričeva vloga zadnjih 30 let je bila zelo pozitivna. Če se je gibal v zdravstvu in drugod se je zato ker je imel odlične ideje. Zemljarič je bil vrhunski slovenski gospodarstvenik.
Hala Tivoli, Cankarjev dom, Klinični center so le trije kapitalni projekti pri katerih je imel poglavitno vlogo. Podobne projekte je žal brezuspešno forsiral po osamosvojitvi. Pomladniki so ga blokirali. /več ti o Zemljariču pove Igor Lukšič/.