Na dan praznovanja boja za enakopravnost žensk se je pojavilo na družbenih omrežjih veliko objav, ki vsebujejo izraz zgroženosti nad predsednico države Natašo Pirc Musar in predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, pa tudi nad posameznimi poslankami in ministricami, ki so jasno in glasno izrazile, da niso feministke, svoje stališče pa kvečjemu opremile s popolnimi idiotizmi, ki pričajo, da omenjene ženske nimajo pojma, kaj feminizem sploh pomeni.
Ob izvajanju tovrstnih zgroženih pamfletov pa seveda ni nobenega poudarka o ključnem razlogu, da moramo prenašat tako mizerno stanje. Ključen razlog, da ravno ženske na položajih moči tako pogosto molčijo o odnosu do feminizma ali pa celo skrajno neumno, neotesano in primitivno zavračajo dostojen poklon feministkam, ki so tudi njim izborile pravico, da zdaj enako moškim kolegom regljajo, klečeplazijo, se udinjajo in marljivo ustvarjajo škodo na položajih moči, je predvsem v tem, da se do položajev ali določenih koristi na prvo žogo sploh ne bi prebile, če se ne bi udinjale frustriranim šovinistom na višjih položajih moči ali v lastni zakonski postelji. Njihovo nespoštljivo klobasanje neumnosti do feministk, ki jih presegajo v suverenosti, razgledanosti in ozaveščenosti, je pravzaprav pogoj za dostop do navidezno uspešne kariere ali pa “miru” pod domačo streho. Dobro vedo, kakšne neumnosti morajo regljat in kako bedasto in ponižno se morajo obnašat in ravnat, da ne bodo končale kot “persona non grata” v vseh sferah družbe. V odnosu do feminizma počnejo točno to, kar menijo, da želijo najbolj patriarhalizirani moški na položajih moči, ki izrabljajo značajske hibe, neumnost in frustracije žensk in moških za bolj učinkovito vodenje in upravljanje s kadrovskim kapitalom. Zato karierno “uspešna” ženska kvečjemu kraka v imenu feminizma o rdečih čeveljcih, druga o rdečem laku za nohte, tretja pleteniči o zavzemanju za enakopravnost obeh spolov in podobne sramote človeškega rodu.
Spolne kvote same po sebi še ne zagotavljajo, da bi na razne položaje nakadrovali ženske, ki bi bile v povprečju manj škodljive in udinjajoče od moških kolegov. Enakopravnost spolov na trgu dela lahko posledično pravzaprav zagotavlja le to, da vsaj približno enak odstotek žensk bolj enakopravno sodeluje v abotni negativni selekciji in teptanju moških in ženskih sposobnih, razgledanih, ozaveščenih in suverenih konkurentov na trgu dela. Spolne kvote na določenih primernih področjih pomagajo, da ženske niso navkljub enakim ali boljšim formalnim referencam od moških kandidatov diskriminirane le na podlagi spola. Kvote nikakor ne pomenijo, da naj bi ženske kot manj izobražen ali usposobljen kader zaradi privilegijev na podlagi spola zasedale določene položaje. Razočaranje nad negativno selekcijo pri kadrovanju žensk je zgolj enako razočaranju nad negativno selekcijo tudi v moških vrstah, le da smo se na to skozi celotno zgodovino že bistveno bolj privadili in se obnašamo, kot da ne gre za enako pereč problem, kar spet pomeni diskriminatoren odnos do žensk. Ženski idiotizmi in škodljivo delovanje vzbujajo bistveno več pozornosti od moških, čeprav je problem le v tem, da preko kadrovanja žensk na položaje moči samo po sebi ne profitiramo bolj kakovostne in družbi koristne kadrovske politike. Zaenkrat uživamo le malo bolj spolno uravnoteženo negatovno selekcijo pri kadrovanju.
Veliko škodo aktualni situaciji povzročajo tudi razne samooklicane feministke v vrstah formalnih izobraženk ali celo predstavnic univerzitetne sfere, ker so pojem feminizma razširjale kar na vse ženske, ki se deklarirajo kot feministke. Prosto po principu, več nas je, bolj se imamo fajn in bolj smo močne. V navadnih bleferkah in potuhnjenkah na javni sceni niso prepoznavale pasti. Tudi v slovenskem primeru Urške Klakočar Zupančič so dolgo časa zaradi politične pristranskosti celo zagovarjale in branile razne nebulotične cirkusantske predstave, ki jih je predsednica državnega zbora zganjala v javnosti. Od anekdote z rdečimi salonarji pa do narcističnega poplesovanja na rdeči preprogi ob državni proslavi. Ona je naša! Če bi razumeli poanto feminizma, bi seveda takoj prepoznali populistične nebuloze in kritično nastopili proti, ker bi se zavedali, kam vodijo. Da vodijo v vedno hujše in vedno bolj samozavestno miniranje poante feminizma. Vse te spolitizirane “intelektualke” zdaj molčijo in se ne opravičijo tudi za lastne politično motivirane priliznjene pristranske akte tolerance do kretenizmov, dokler se ne razbohotijo do meje, ko ni več mogoče zanikat realno nizkega nivoja “naših punc” na raznih položajih moči.
Konsistentnost pač šteje! Zaradi nebulozovanja, neznanja in hinavščine v sferah psevdofeministk in psevdofeminističnih organizacij, se zdaj dogaja, da se tudi realno razgledane feministke sramujejo predstavit kot feministke, da ne bi bile popredalčkane v koš z raznimi družbi škodljivimi idiotizmi, ki se izvajajo v imenu feminizma. Vsakič, ko nanese, da izrazim svojo feministično opredelitev, se čutim dolžna ob tem še odrecitrat vsaj delno pojasnilo, kaj neki naj bi to pomenilo, da se oddaljim od raznih “aktivistk”, zvezdnic, “intelektualk” in političark, ki v imenu feminizma minirajo osnovno dostojanstvo žensk, sodelujejo pri raznih političnih svinjarijah in uničujejo smisel feminizma od znotraj.
Tipičen primer nove fronte teptanja pravic in dostojanstva žensk, ki se odpira pod državah na Zahodu, je pojav transideologije. Teren, na katerem so si prenekatere samooklicane feministke in feministične organizacije že povsem polomile zobe, predvsem zaradi pregovorno ustrežljivega delovanja za druge aktivistične skupine, ki znajo spretno izrabit in zlorabit feministične strukture za agresivno in skrajno brezobzirno uveljavljanje svojih političnih in dobičkonosnih interesov, pri čemer z neznosno lahkoto uveljavljajo kršenje pravic drugih. Prave feministke, ki pravočasno razumejo, kaj se dogaja, so v takšnih primerih političnih udarov diskreditirane in ovirane tudi s trani razprodanih psevdofeminističnih organizacij in psevdofeminističnih kolegic na področju kovanja blesteče kariere.
Dan boja za enakopravnost žensk praznujemo zato, da se poklonimo in zahvalimo vsem pogumnim feministkam v zgodovini, ki so ženskam (pa tudi drugim deprivilegiranim skupinam) že izborile pravice in svoboščine, ki nekoč povsem neutemeljeno, neupravičeno in brez kršenja pravic drugih za ceno pridobljenih pravic prvih niso bile priznane. Na ta praznični dan se poklonimo tudi vsem aktualnim pravim feministkam, ki razumejo zgodovino in poanto feminizma, razumejo, kakšne napake in zablode so se v zgodovini že dogajale znotraj feminizma in temu primerno nadaljujejo z zavzemanjem za enakopravnost in obvarovanje že pridobljenih pravic tudi v sodobnem času! Žal nobene že pridobljene pravice v imenu enakopravnosti niso izborjene na veke vekov, brez možnosti ponovne odtujitve in novih oblik podrejanja, ogrožanja ali zatiranja.
Posredujem in globoko priporočam prisluh pogovoru z naslovom Kathleen Stock: I won’t be silenced. Pomembna in posebne pozornosti vredna feministka Julie Bindel je že pred več kot letom dni ustvarila intervju z ugledno profesorico filozofije, feministko in borko za pravice homoseksualnih oseb Kathleen Stock, nad katero so vulgarni, agresivni in fašistoidni vojščaki transideološke sekte izvajali sistematični linč in jo prepodili z delovnega mesta profesorice filozofije in feminističnih študij na nekoč ugledni britanski univerzi. Zakaj? Ker je uspela prebit zvočni zid opozarjanja na sistematično kršenje pravic predvsem žensk in otrok zaradi povsem nerazumne in znanstveno neutemeljene teorije spolov v okviru odlično sponzorirane transideologije, preko katere politika zahteva pravico do povsem svojevoljne uradne samoidentifikacije spola! Pravica do samoidentifikacije spola rezultira v seriji kršenja pravic žensk do osnovne varnosti in drugih pravic, ki izvirajo iz stvarnega biološkega spola. Od pravic do enakovredne obravnave v športu, preko brisanja varnosti v ženskih prostorih (ženski zapori, zavetišča za ženske itd.) pa vse do izbrisa priznavanja ženskih bioloških lastnosti (menstruacija, porod, materinstvo …). Brutalno in dobičkonosno kršenje pravic otrok, ki so na horuk prepoznani kot domnevno transspolne osebe in odpeljani na kliniko za hormonske terapije in operativne posege še pred in v času pubertete, pa lahko mirno označimo za “psevsomedicinski” zločin stoletja. Kathleen Stock je trenutno ena izmed najbolj izpostavljenih in prepoznavnih javnih intelektualk v Angliji, ki ne molči zgolj zaradi strahu pred politikantsko motiviranim uničenjem kariere in družbenim izobčenjem s pomočjo mehanizmov t. i. “cancel culture”. Je oseba, ki ni v posmeh in razočaranje tistemu, čemur je zavezana vsaka oseba v imenu znanosti, stroke, razuma in posledične družbene brižnosti. Dobičkonosen udar transideologije, ki nima nobene zveze zgolj z zavzemanjem proti diskriminaciji transseksualcev, je spravil ob službe, javne funkcije in pravice predvsem v Ameriki, Veliki Britaniji in Kanadi že številne osebe. Odvija se tudi prava medijska vojna, o čemer se v Sloveniji večini bore malo sanja! Ko se večini sanjalo bo, za kaj gre, kajti reforma se aktivno uveljavlja in napoveduje tudi pri nas preko Ministrstva za solidarnost, pa bo že prepozno! Zavedanje, za kaj sploh gre in zakaj se ideološki udar tiče čisto vseh in nikakor zgolj peščice transseksualcev ali staršev domnevno transspolnih otrok, se mora razvit, še preden bi bil sprejet kakršen koli zakon na tem področju in še preden bi se moralistično javno izrazili premnogi v prepričanju, da vedo, o čem govorijo, čeprav nimajo pojma. Vsa ta masa zavedenih ljudi bo namreč kasneje v zadregi molčala in ego jim ne bo dopuščal, da priznajo zmoto.
Gre tudi za fronto, ki predstavlja ključno potrebo po močnem feminističnem angažiranju, pri čemer je ravno feminizem – ne prvič v zgodovini – še posebej zlorabljen proti interesom žensk, moški pa se problematike iz določenih razlogov premalo zavedajo. Poseben prispevek o transideologiji, ki bo kmalu potrkala tudi na vrata vaše velecenjene zasebnosti, z moje strani še sledi. Za uvod k razumevanju osnov problematike pa je ogled pogovora med dvema zadostno resnima, razgledanima, izkušenima in izobraženima feministkama Julie Bindel in Kathleen Stock nujen.
Simone Rebolj ne dojemam (več) kot trdoroke feministke. Z leti je skozi intelektualni napredek vendarle spoznala pasti tega pojava in svoja stališča omilila. A čisto se ga še vedno ni osvobodila.
Na Domovini sem našel komentar enega Rasputina s katerim se povsem strinjam.
Tu: ”
Sodobni feminizem je zlorabljen kot vse drugo za neke obskurne cilje zakulisne elite, ki manipulira z ljudmi na nacionalni in globalni zahodni ravni.
Cilj ni več enakopravnost spolov, temveč je cilj prek ideoloških norosti, kot je na primer teorija o enakosti (ne eankopravnosti!) spolov ali teorija več spolih, čim bolj onemogočiti družino kot reproduktivno celico družbe. Cilj je uničenje Evripidov in njihove civilizacije.
Feministke so zlorabljeno orodje v rokah elite, ki se ne zavedajo, da ne igrajo svoje igre, temveč igrajo po scenariju in režiji v ozadju skritih botrov tipa Soros, ki jih imajo na svojih vrvicah. Ti vodilne feministke zalagajo z denarjem in jim v zameno predpisujejo agendo.”