Po letošnji proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku sem takoj pričela s pisanjem brezplačnega prispevka, ki ga ravnokar berete. Vsebina je dostopna najširši javnosti, neodvisno od vašega gmotnega položaja, kot bi morala bit človeštvu dostopna vsa ustvarjalna in intelektualna hrana, hkrati pa bi morala brižna družba skrbet za preživetje mentalnih in intelektualnih garačev. Najprej bi morala družba seveda intelektualne garače sploh prepoznavat in do njih vzpostavit ustrezno spoštovanje namesto negovanja vsesplošno uporabne in vodljive mentalne lenobe ter posledičnega malikovanja politikantskega oportunizma v imenu intelektualizma. Umetnost in vse intelektualne dejavnosti so po naravi stvari v svoji vrednosti neodvisne, sicer ne služijo svojemu smislu. Optimalno podporno ogrodje družbe je za razcvet ustvarjalnosti, intelektualnih dejavnosti in bistvene substance učlovečevanja (humanizma) lahko le social(istič)no. Nikoli kapitalistično in zavoljo egalitarne težnje nikoli komunistično. Za maksimalno učinkovitost koristi družbi morajo avtorji raziskovanja in premišljanja stvarnosti (vse do metafizičnih razsežnosti) na eni strani uživat zadostno mero osvobojenosti od okov državnega sistema, da bi uvid sploh lahko prodorno segal onkraj sistemskega kalupa, na drugi strani pa morajo bit avtorji ustrezno eksistenčno podprti, da bi onkraj sistemskih okov preživeli navkljub drugačnemu načinu življenja od zapovedane norme. Med rezultati umetnosti ali intelektualnim delom kot načinom življenja in zgolj hobijem je diametralno nasprotna razlika.
Ne morem verjet, da se zgodi celo prizor, v katerem v osrednji informativni oddaji Odmevi na nacionalni televiziji Prešernov nagrajenec mladim umetnikom žuga, naj gredo v službo in ne pričakujejo od države ničesar. Gospod je namreč upokojen in je bil celotno kariero v službi! Ampak pozor! Bil je profesor likovne umetnosti in kasneje celo predstojnik likovnega oddelka na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. To pomeni, da je užival izjemen privilegij, saj je opravljal plačano delo, ki je bilo neposredno povezano z vzdušjem njegovega lastnega likovnega ustvarjanja. Redkim umetnikom se ponudi takšna priložnost. Prostora je le za peščico. Brez zvez in poznanstev običajno s takšnimi idejami ni nič. Gospod ni opravljal službe, ki bi ga popolnoma oddaljevala od njegovega osebnega potenciala in ga temu primerno izčrpavala, ampak točno to očitno profesor privošči mladim umetnikom, ki jih je poučeval. Ne vem, zakaj jih je sploh izobraževal. Da bodo opravljali delo računovodje, gradbenega mojstra, vodovodarja ali morda dobičkonosno prodajali delnice ali nepremičnine, slikali bodo pa le za hobi ob nedeljah? Absurd! Po eni strani morda razumem gospoda. Morda se mu zdi zamalo, da je moral sam sploh opravljat dodatno delo za dostojno pokojnino, ker raje ne bi. Ker bi se tudi on raje posvečal le lastnemu ustvarjanju. Morda je jezen in bi vse, ki si drznejo pomislit, da bi se izmuznili državni torturi brez spoštovanja do ustvarjalcev, najraje poslal v taborišče. Vse skupaj je ena velika hinavščina in beda!!!
Namesto da bi torej tudi jaz čas in energijo zapravljala za kaj bolj “koristnega”, sem začela pisat prispevek. Bolj koristno bi bilo baje posvečanje vprašanju, kako naj postanem uspešna podjetnica. Kako naj namesto potrate časa za branje, učenje, zbiranje informacij, premišljanje ustreznih kontekstov, snovanja spoznanj in ustreznega ubesedovanja še enega teksta, ki se štejejo skozi leta v stotinah, na trgu monetiziram svoje državi bojda povsem nepotrebno delovanje. Lahko začnem pa tudi prodajat skodelice. To bi bilo res neverjetno koristno in plačila vredno, še posebej izpod prstov popolne nenadarjene amaterke za oblikovanje skodelic. Kdo ne bi pogrešal še ene skodelice na policah trgovin. A treba je nekaj počet in prodajat, magari nesmiselnega ali celo škodljivega. Služba je pač služba in delo je pač delo. Morda bi lahko začela trgovat z … Trgovat pač. Kdo bi si lahko zamislil kaj bolj človeštvu razvojno koristnega od jebenega trgovanja, tudi in predvsem trgovanja s telesi in dušami. Če so intelektualni kriteriji in osnovno etično vodilo pri razumevanju, kaj pomeni družbeno relevantno in koristno delo – tudi in predvsem intelektualno ali ustvarjalno delo – v neskladju z institucionalizirano politično funkcijo in posledično z večino medijske propagande, pomeni, da se je treba sprijaznit s položajem sistemske izključenosti. Med funkcijo države in koristmi družbe se sredi neoliberalne diktature širi vedno večji prepad. Nič novega. V boju za preživetje bi morala torej bistveno bolj kot o fenomenologiji družbe in posameznika razmišljat, kako bom postala prilagojena uspešna podjetnica na lažno prostem trgu. Kajti vsi bomo kmalu morali postat podjetniki! Vprašanje je le, komu se prodajamo in za koliko. Kaj, zakaj in komu ali čemu na ljubo, ni prioritetno vprašanje. Lahko pa ostanemo zvesti smislu prosto po Jezusu Kristusu, katerega poanto Cerkev še nikoli v zgodovini ni razumela in sploh želela razumet, zato gre instituciji z vidika kapitala dobro.
Lačni, brez dostojnega bivališča in prezgodaj preveč bolehni so končali svoje življenje številni prodorni in družbeni zavesti najbolj koristni umetniki in intelektualci v svetovni in domači zgodovini. Nekateri so prejeli kakšno nagrado in javne ovacije določenega družbenega sloja s svojimi ideološkimi in koristoljubnimi interesi, drugi so prejeli nič! Niti polente. Ja! Uporabila sem besedo “koristni”, ker je popolnoma pravilna beseda. Ker koristno prav gotovo ni le tisto, kar nastaja kot uporabna snov, ne da bi bilo pomembno, kako in zakaj uporabno snov uporabljamo. Vrednost nosi le vsebina s svojim namenom, smotrom in smislom. Vse omenjeno napoveduje tudi rezultat v bodočnosti. Namen in način definirata realno korist, sicer se vse pridelano spremeni v prah ali pekel. Nikoli ni pomembno le, kaj počnemo, ampak predvsem kako in zakaj. Zakaj bi se kdor koli torej na tem svetu, ki ga pesti dilema, ali bo posvetil svoje življenje smislu ali večinoma tudi z zlom in praznino prepojenim bojem za čim daljše udobnejše preživetje sredi diktature kapitala, počutil posebej izoliran ali celo osamljen na svoji poti. To je ta pot, pač edina, ki obstaja! Umrli bomo slej ko prej vsi, a nikakor ne vsi z enakim dušnim kapitalom. Materija je energija, vse je energija, smrt je energija, naša misel je energija. Vse človeške igre, ki se odvijajo na tem planetu, so igre preizpraševanja in manifestacije morale. In nič ni bolj absurdnega od aktivnega sodelovanja v tuzemski igri ob hkratnem solzavem priklanjanju domnevnim dosežkom, kakor jih potrjuje in usmerja človeška še kako vidna zla runa. Stvarni dosežki obstajajo v svoji iskrenosti in pomenu za soljudi ali pa ne obstajajo v iskrenem in poštenem pomenu, neodvisno od potrditev s strani človeškega bolj ali manj sprevrženega delovanja v bitki za čim bolj udobno preživetje ali celo proslavitev, z neverjetno naivno brezbrižnostjo do smrti, kaj šele do usod soljudi na planetu. Zato me vedno znova spravi v zadrego, če poslušam nagrajenca, ki pokorno in okovano drdra zlizano floskulo, kako mu nagrada pomeni ogromno, ker naj bi predstavljala potrditev minulega dela, potrditev, da je človek stopal po pravi ali celo smiselni poti. Ma ne me jebat! Mar nagrade podeljuje Bog? Ne bi rekla. Bi bilo lepo, če bi obstajal in bistveno bolj posredoval, a nič ne kaže, da bi bilo temu tako. Mar bi hvaležni človek, ki mu šele institucionalna nagrada predstavlja lastno potrditev, sicer dvomil v smisel svojega delovanja? Bi sicer dvomil vase? Mar pojma nima, kaj počne in zakaj? Potem pa nič! Brezveze! Vzpostavljanje kultov so religiozne zadeve in prehitro skrenejo s poti, da bi imele najmanjšo možnost, da bi dejansko odražale svetost! Kar je sveto, je sveto, kar sveto ni, pa nikoli sveto ne bo, pa če si človek izmisli na tisoče oltarjev, obredij, si podeli tisoče nagrad in ploska, dokler se mu roke ne posušijo. V trenutku, ko se zaženejo igre napuha in izigravanje božanstev, so kulti zgolj in izključno satanove igre in pika! Navidezni paradoks je vendar preočiten, da bi ga še lahko dojemali za paradoks. Ironija pa niti komična ni več.
Vsako leto ena in ista proslava o božji roki, ki posvečuje posvečene
Zakaj torej pišem, kar pišem, čeprav naj bi pisala o nečem, kar se neposredno tiče aktualne proslave ob kulturnem dnevu, ki ga nerada imenujem Prešernov dan, saj se mi neznosno upirajo kulti, ki služijo predvsem temu, da se zabrisuje pomen neprimerljivega med različnimi vrhunskimi ustvarjalci. Vse se popreprosti in prekrije z eno in edino namišljeno svetinjo. Mentalna lenoba, zožitev pozornosti na eno točko, v katero zre nepregledna hipnotizirana množica. Ne, to niso igre svetega, prej zloraba posvečenih pojmov za igre zla.
Kmalu po proslavi in vseh pregovornih politikantskih burkah, ki vsake tekmovalne gladiatorske igre spremljajo zdolgočasenemu človeštvu v draž, sem že pol ure pisala prispevek z argumenti o tem in onem v zvezi s proslavo, nagrajenci, nastopom Svetlane Makarovič in tako dalje, dokler me ni skoraj pobralo za tipkovnico. Kot bi srkala strup. Enako kot vsako leto! Prispevek bi bil v poanti lahko vsako leto enak, le imena protagonistov zgodbic in naracija se lahko rahlo razlikuje. Ob pisanju sem postala tako abnormalno utrujena, da mi je skoraj brada treščila ob tipkovnico. Ugotovila sem, da sem popolnoma demotivirana. Da mi dol visi! Jebe se mi! Neznosno se dolgočasim. Čim sem se premaknila stran od računalnika, sem se počutila precej bolje. Ob vsakem moraliziranju, ki sem ga želela izpostavit, sem se počutila, kot da rapidno zbolevam. Vse kosti so me bolele in megla v glavi je postajala vedno bolj gosta. Obupala sem. Nehala sem pisat. In dan za dnem se je v medijih ali na družbenih omrežjih pojavila nova kritika, nova opazka, nova sarkastična pripomba nekega politika ali prostovoljnega politikanta. Vedno bolj se je javnost razvnemala, vedno manj volje sem imela, da se pridružim spektaklu ničevosti. Nekaj je bilo narobe. Kaj? Običajno je razlog vedno isti. Želja po iskrenosti in hkratno zavedanje, da iskrenost o tematiki, ki sem se je lotila, ne bo zaželena niti pri tistih protagonostih, ki bi jim sicer rada namenila naklonjeno besedo. Nad vsem bdi strupen oblak občutka zavezništva ali odtujenosti. Nobene volje od nikoder do vsebine. Komu pišem?! Kdo hoče slišat tisto, kar bi rada napisala? Zakaj se mi zdi to vprašanje kar naenkrat pomembno, čeprav se mi sicer fučka, kdo kaj hoče slišat ali česa noče slišat. Vedno je treba vendar izrazit predvsem tisto, česar skoraj nihče noče slišat, pa bi morali slišat, sicer je bistveno bolj konstruktivno ribanje suhih žemljic. Tisto, kar me je z uspavalnim magnetizmom vleklo k tlom, je bilo v bistvu popolno razočaranje nad ljudmi, ki delujejo v sferi, ki naj bi obetala iskro upanja za človeštvo! Da jim je mar za vsebino in resnico! Ljudje, ki naj bi stopali po ustvarjalni, raziskovalni, avtentični poti in vzpostavljali veleslavno ogledalo družbi. Jebi ga! Moje mnenje je, da so vsi po spisku spet predvidljivo kolosalno padli na izpitu in da se to dejstvo ponavlja in je postalo splošna norma obnašanja. Grozljivo razočaranje, v kolikor je emocija razočaranja nad človeškimi hibami sploh še možna! Pretvarjanja in infantilnega hujskaštva v imenu zveličavnih moralnih ciljev ni konca in kraja. Na koncu se vsi lažni moralisti po spisku zgolj še molče in pokorno priklanjajo in točijo solze ganjenosti ob aplavzih, čestitkah, plaketah in pozdravčkih, ki naj bi potrjevali njihovo pomembnost. Kdo pa še verjame v ta cirkusarjenja? Niti eden se ne zahvali predvsem za finančno podporo, do katere se je brez udinjanja praktično nemogoče dokopat. Nihče ne izrazi solidarnosti z vsemi, ki pač zaradi premalo zaveznikov v določeni komisiji ali potrditve s strani politike v imenu države blagorja finančne podpore niso deležni. Nihče se ne pokloni niti že pokopanim izstradanim kolegom v zgodovini in vsem, ki bodo to še postali. Vsi se obnašajo, kot da jim je nagrado poklonil Bog, v katerega kar naenkrat z veseljem verjamejo, tudi če do tega trenutka nikoli verjeli niso. Kako bizarna je situacija, se je na zadnji proslavi še posebej očitno pokazalo.
Levica ne ve, kaj dela desnica. Desnica ne ve, kaj dela levica
Medtem ko je vihrala medijska burka zaradi poziva Svetlane Makarovič upravnemu odboru Prešernovega sklada, da ji nagrado, ki jo je pred več kot dvajsetimi leti zavrnila, vrnejo, so se nagrajenci nagrad Prešernovega sklada in Prešernove nagrade za življenjsko delo globoko priklanjali in hvaležno nemo prejemali nagrade s strani tega istega upravnega odbora in komisij, ki jih je priznana umetnica označila za isti podaljšek politične srenje, ki je nekoč podelila nagrado njej in hkrati Marku Rupniku. Logično, da ji podaljšek iste politične struje zdaj nagrade ne želi vrnit. Z veseljem se izgovarjajo, da pač ni napisan zakon, ki bi jim ukazoval, da kaj podobnega storijo. Aktualni nagrajenci so ploskali aktivističnemu nastopu Svetlane Makarovič po proslavi brez kakršnega koli dvoma v kredibilnost lastne prejete nagrade. Ne samo to! Tudi Svetlana Makarovič, ki ne verjame v kredibilnost aktualnih odločevalcev za podeljevanje nagrad, kot ni verjela v kredibilnost odločevalcev leta 2000, je z izjemnim spoštovanjem do aktualnih nagrajencev izrazila vsem po spisku čestitke in zelo kulturno in kultivirano poskrbela, da s svojim uporom ni razsula pozornosti na vzvišeno vzdušje same proslave in dobrega počutja nagrajencev! Od kod to shizofreno obnašanje? Kaj bi radi povedali? V kaj kdo verjame in v kaj ne verjame? Čemu verjame in se klanja in čemu ne? Odločite se že vendar, ali bi radi zgolj v miru in povsem tiho, nasmehljano in hvaležno uživali v soju žarometov in blaginje ali bi radi odigrali vlogo tistih, ki vidijo, slišijo in jim je mar!!! Z eno roko bi se pretepali, z drugo pa hvaležno nastavljali dlan. Komično.
Naj pojasnim zadevo spotike še bolj konkretno s konkretnimi primeri, zakaj mi je iz leta v leto bolj nerodno spremljat katere koli nagrajence, ki svoj privilegij izvajajo zgolj s priklanjanjem in s hvaležnostjo na obrazu brez kakršne koli pripombe ali opozorila na manifestacijo zle rune napuha in sebičnosti, kot da globoko verjamejo, da jih je na posvečenem odru krstil sam zveličavni pravični Bog in ovenčal za zaslužne svetnike! Vedno znova čakam, kdaj in kako bo kdo izrazil svoje nelagodje, kot ga izraža nad nepravičnostjo in skorumpiranostjo družbe v gostilni med prijatelji, ko je trda predla, ali tudi po medijih konec koncev, ko soj žarometov ne potrjuje v prioriteti osebnega narcističnega momenta, zadetka na kolesu sistemsko vodene sreče, v imenu države ali kapitalistične klientele, ki sponzorira izbrane gojence. To nelagodje občutim ob spremljanju domačih ali tujih nagrad, na primer Nobelovih nagrad ali oskarjev ali drugih najbolj razvpitih priznanj, ki prejemnikom delijo denar in reference za pridobivanje še več referenc in udobnejših možnosti za ustvarjanje ali miren počitek v pokoju. Za to namreč na koncu verige mencanja, prepiranja in hahljanja gre.
Sporočilna vrednost zavrnjenih in sprejetih nagrad
Jean-Paul Sartre je zavrnil Nobelovo nagrado za književnost, kar ni enostavno, saj finančni del nagrade nezanemarljivo pripomore posamezniku, da bi lažje nadaljeval svoj boj, smisel, poanto ali pa nič od naštetega. Navaden blef in praskanje po jajcih z dragimi prijatelji in zavezniki. Sartre si je lahko privoščil potezo, ne da bi vzbujal tudi škodoželjne dvome s strani javnosti, v kolikor bi nagrado sprejel in le kaj pametnega in resničnega ob tem izpovedal. Kasneje je ob pregovornem razočaranju nad ljudmi finančni izpad tudi obžaloval, kar so povsem logični simptomi tuzemskega bivanja. Med odločanjem, ali bi v imenu svetega najraje vse ljudi pobili ali do konca verjeli v žarek upanja za človeštvo, obstaja najtanjša možna meja. Skoraj povsem prosojna. Sartre je nagrado zavrnil na povsem drugačen način od Svetlane Makarovič. Zavrnil jo je zaradi nejevere v institucijo! Zaradi bojazni, da ko enkrat oseba sprejme potrditev v imenu institucije, ki jo vzpostavlja določena politika, postane avtomatsko del sistema in se ne more več niti pretvarjat, da je del cone svobode in celo korektorja oziroma kritike teh istih institucij, ki tvorijo določen vrednotni sistem in določeno ideologijo. Da je institucionalizirano priznanje pravzaprav žaljivka ali pa akt utišanja neprilagojenca. Da nagrada v bistvu predstavlja podkupnino. Če se Sartre do takrat ni obremenjeval z vprašanjem lastne prilagodljivosti sistemu, pa se je ob podeljeni Nobelove nagradi za književnost vprašal, ali bo v bodoče, v kolikor podkupnino v obliki nagrade prejme, še lahko predstavljal neodvisnega ustvarjalca in misleca. Kaj se bo dogajalo Za zaprtimi vrati? Ali mu bo že podzavest diktirala določeno stopnjo hvaležnosti za sprejem v krog sile moči, nadzora in usmerjanja toka zavesti! In še huje! Ali bo razvrednoteno tudi vse, kar je premišljal in živel do tistega trenutka, ko je padlo povabilo v krog samooklicane elite.
Popolnoma jasno je, da so bili vsi izraženi pomisleki, povsem logični prebliski, ki se bolj ali manj odražajo ob vsakem podeljevanju selektivnih finančnih podpor in nagrad v javnosti. Vedno se odvijajo pričkanja o kredibilnosti, neodvisnosti in intelektualni zmožnosti podeljevalcev privilegijev na institucionalni ravni. Vedno. Nemalokrat pa izbruhnejo povsem pričakovani škandali in povsem očitni in konkretni znaki odvratne politične ali klientelistične korupcije elit pri koritu. Tega dejstva preprosto ne moremo prezret. Pa kdo, zaboga, še spremlja podelitev oskarjev brez zavedanja, da spremlja zgolj cirkusantsko parado hollywoodskega hegemona s svojimi lobističnimi boji kapitalsko močnih produkcijskih hiš?! Komu na tem svetu, zaboga, še ni jasno, da figura, kakršna je tudi Harvey Weinstein, ki je redno produciral prejemnike oskarjev, ni v epilogu svojega biznisa padla oblatena zgolj zaradi seksualnega nadlegovanja žensk v lovu na kariero, ampak da je šlo le za eno figuro na politično omreženem trgu, ki je v skladu z runo zla trgovala z vsemi možnimi uslugami, ki prinašajo podjetju uspeh. Razni weinsteini včasih na trgu izgubljajo moč proti drugim lobijem, postanejo ranljivi in doživijo maščevanje za vse privilegije s strani drugih privilegijev željnih tolp. To je vse! Utemeljeni sumi ogabne korupcije pri lobiranju za oskarje so se razkrivali že zdavnaj, ko večina še ni imela pojma, kdo neki naj bi bil nek Weinstein, ker so v skladu s propagando le ploskali spoliranim in nesramno preplačanim zvezdnikom na rdeči preprogi. Tisti, ki filmski produkciji sledimo, smo pa vedeli, kako Amerika povsem ignorira celo lastne bisere tiste filmske produkcije, ki dejansko nastaja v imenu umetnosti in ne le zgolj dobičkonosne industrije, ki vedno funkcionira tudi politično in nagrajuje sporočilno sprejemljive filme za prašenje slabe vesti ali spodbujanje določene propagande. Letos je samooklicana akademija celo brez sramu kar javno problematizirala in napovedala morebitno izključitev nominacije za najboljšo glavno žensko vlogo Andree Riseborough v filmu To Leslie. Zakaj? Ker film ni del monopolne visokoproračunske produkcije s svojimi promocijsko protežiranimi vzvodi! Ustvarjalci filma so si zato pomagali pri promociji s konservativnimi pristopi, da bi sploh kdo izvedel za njihov obstoj. Pošiljali so sporočila in klicali po telefonu razne igralce in režiserje, da bi si film sploh ogledali in širili glas o izjemni glavni vlogi. Ker je vnaprej določeno, kdo si promocijo in lobiranje lahko privošči in kdo ne, je samooklicana elita ustvarjalce filma praktično označila za kriminalno organizacijo, ker tiho ne čaka v kotu na svojo predisponirano usodo. In da ne bo pomote!!! Sploh še ne govorimo o kakšni posebej neodvisni produkciji s povsem nerazvpito in medijem neznano glavno igralko. Fascinantno je, da si vsa ta falanga sploh še upa predvajat prireditev in se bebavo nastavljat na rdeči preprogi kot najbolj realno cenene prostitutke in prostituti, ne da bi se bali, da jih bo množica začela obmetavat z vrečkami dreka, namesto da bo bedasto vreščala, mahala in celo prosijačila za avtograme.
Elita, ki podeljuje Nobelovo nagrado za književnost, se je leta 2018 dokončno pogreznila v škandal, ker so ga srali že preveč preočitno ter totalno zadeti od moči ob nepravem trenutku nepazljivo stopili na rep napačni mački. Naslednje leto se zato uradno ni podeljevala nagrada za književnost, da bi se moralno razsut odbor ponovno sestavil. Dolgoletna elita na vrhu piramide je odstopila s položaja. Potrebovali so več časa, da bi javnost dovolj pozabila na svinjarijo iz zakulisja in ponovno vzdihovala nad vzvišenim kultom podeljenih nagrad ali se pričkala o upravičenosti prejemnikov, kot da bi sicer obstajala kakšna zadostna pravičnost podeljevalcev. Povod je bil spet škandal, ki je eskaliral zaradi obtožb o seksualnem nadlgovanju, a se je, kot vedno, razkrilo, da so poleg zlorabe moči na psihološki ravni tudi kradli in poneverjali dobičke. Sam pisatelj in profesor književnosti brez osnovnega moralnega kompasa postane politični protežiranec in pridobi politično moč odločevalca o proslavitvi določenih umetnikov ali ignoranci do drugih. Razgreta je bila burka, ko so Bobu Dylanu podelili nagrado za poezijo z neutemljenim argumentom, da je poezijo z uglasbitvijo in sodelovanjem v rokenrol gibanju približal širšemu občinstvu, saj naj bi se nagrada podeljevala za kakovost poezije in ne za promocijo le te. A še bolj histerična je izpadla podelitev nagrade Petru Handkeju in Olgi Tokarczuk. Prepir zaradi politične aktivnosti Petra Handkeja, ki je dejansko rezultirala tudi v nekaj njegovih knjižnih politično precej naivnih delih, se je razvnel v javnosti na polno, in ne na ravno prodoren in inteligenten način. Ko začnejo nekateri umetniki razpravljat o politiki, nas lahko prevečkrat resno boli glava, kajti politična nepismenost mnogih umetnikov je prevečkrat premosorazmerna z neznosno napihnjenim egom vsevednosti brez realne vednosti. V tem primeru so politikantsko in ideološko pristranski odločevalci izvedli povsem enako zaroto, kot so jo leta 2000 politikanti pri podelitvi Prešernovih nagrad Svetlani Makarovič in patru Marku Rupniku. Prodani politikanti so pri svojih manipulacijah približno toliko izvirni, prepričljivi in neumni, kot so pri presojah o umetnosti in intelektualnih stvaritvah nasploh. Prodane duše postanejo zaostale v razvoju. Vsi prozorni, pritlehni in intelektualno obubožani, a s polno pridobljenih referenc v ringu Iger lakote. Tako Olgi Tokarczuk kot Svetlani Makarovič so prozorni manipulanti podelili nagrado samo zato, da bi utišali predvidene nasprotnike tistemu drugemu ključnemu nagrajencu. V pričakovanju, da bodo zadovoljni in tiho, ker so tudi oni nekaj dobili. Tako Olga Tokarczuk kot Svetlana Makarovič v Sloveniji veljata za ljubljenki levičarskih moralistov, Rupnik ljubljenec nasprotnega političnega brega, Handke pa politično sporna figura, ki je še vedno ljubljenec fosilov umorjene in prodane rokenrol ere, v kateri so na žalost takratni slavni podporniki trenda proglasili za omembe vredne premišljevalce družbene in politične stvarnosti tudi prenekatere umetnike, ki o tem področju niso imeli pojma o pojmu, a so vseeno radi zlorabljali soj luči za izražanje svojega mnenja. Sicer so briljantno in ganljivo predstavljali predvsem svoj Jaz, sebe in svoje osebne emocije. Handke je bil tipičen primer tega vala z odličnimi romani o percepciji svojega Jaza in osebne ganljive zgodovine. Bil je pa tudi avtor kar nekaj romanov, s katerimi je totalno pogrnil, ko je skušal modrovat o socialni psihologiji in celo politiki izven svojega osebnega narcističnega območja. Rupnik je rahlo drugačen primer. Primer, ki je na las podoben primeru Weinsteina, le da se je korupcija in kovanje kariere odvijala za zidovi RKC, ki je kulturno še bolj vplivna institucija od Hollywooda.
Olga Tokarczuk, ki je brez dvoma zelo izvirna moralistična pisateljica, je ob sonagrajencu Petru Handkeju pokorno obmolknila in podala najbolj butasto izjavo na svetu. Čestitala je Petru Handkeju in posebej izrazila veselje, ker oba nagrajenca izvirata iz Evrope. In potem tišina. Zakaj neki bi bilo posebej razveseljivo, da sta oba nagrajenca predstavnika Evrope, glede na to, da vrabci žvrgolijo o privilegiranosti podeljevanja Nobelovih nagrad na splošno točno določenemu miljeju na zemljevidu – pač belim zahodnjakom – zelo verjetno ne ve niti Olga Tokarczuk. Ko smo pijani od veselja, ker smo prejeli aplavz v soju žarometov in milijon na tekoči račun, nas vsa kritika in moraliziranje zapustita in čvekamo le še najbolj nesmiselne in povsem neiskrene prilagodljive idiotizme.
Svetlana Makarovič ni zavrnila nagrade z enakim razlogom kot Sartre in ni se zapletala v prehude kretenizme ob sprejemu nagrade kot Olga Tokarczuk. Makarovič je jasno povedala, zakaj nagrade ne sprejema. In to ni bila zavrnitev institucionaliziranosti ali pregovorne skorumpiranosti podeljevanja najvišjih priznanj za umetniške dosežke, ampak je ob zavedanju, zakaj so podelili nagrado ob Rupniku tudi njej, izrazila le mnenje, da je nagrada Rupniku spolitizirana, nezaslužena in skorumpirana, podeljena mimo volje komisij. Da bi ostala zvesta sebi, saj je predstavljala eno najostrejših kritičark RKC v državi, nagrade preprosto ni mogla sprejet, čeprav si jo je očitno želela. Zato še danes rada verjame, da levičarski podeljevalci privilegijev niso tako skorumpirani kot desničarski, čeprav je celo pavijanu lahko že jasno, da so. Oziroma da nobena levica sploh nikjer ne obstaja. V vseh triindvajsetih letih od takratne podelitve nagrad se nihče od podeljevalcev nagrad ni ukvarjal s statutom, ki določa pravila igre. Nihče ni problematiziral domnevne korupcije. Nihče ni razpravljal in sprejel ukrepov, kako naj upravni odbor ravna, v kolikor se celo dokaže koruptivno izbiranje nagrajencev. Kot da ta možnost ne obstaja. Nihče se ni ukvarjal z vprašanjem, po kakšnih kriterijih se lahko nagrada nekomu odvzame, v kolikor se prejemnik nagrade nekje v prihodnosti izkaže elitam pri koritu, ki režejo pogačo, za nezaslužnega prejemnika privilegijev. Da se nihče s temi vprašanji ni ukvarjal, je povsem logično, kajti odprtje te Pandorine skrinjice zlahka zruši osnovni smisel zveličavnosti nagrad. Vsi bi morali priznat, da so si zelo prizadevali, da bi verjeli v Boga na Zemlji, a pač ne gre. Ne le to! Odločevalci pri koritu večinoma sploh ne predstavljajo najbolj častnih oseb z visoko sposobnostjo presoje, inteligence in moralne integritete. Niti po človeški plati ne presegajo osnovnih kriterijev za božje igre, kaj šele, da bi bili bogovi. Podrobnejše brskanje po vprašanju, kaj sploh pomeni korupcija, zlahka dregne v prenekatere člane komisije, ki preprosto navijaško mečejo predloge na mizo, ki so politično ali zgolj prijateljsko motivirani. Kdo bi si želel dregnit v to osje gnezdo celo na Slovenskem, kjer so si skoraj vsi v sorodu, vsi temu primerno drug drugemu nekritični zavezniki ali pa smrtni sovražniki, in kjer se v zakulisju odvija mesarski boj lobijev neprestano. Ne samo to! Morda nekateri ne veste, ampak v raznih komisijah v Sloveniji večinoma čepijo posamezniki, za katere so organizatorji podeljevanja sredstev za bodoče delo ali nagrad, neskončno veseli, da je sploh kdo sprejel funkcijo člana komisije. Ogromno ljudi iz foha namreč to brezmejno čast odklanja ravno zato, da se ne bi komu preveč zamerili. Ne splača se. Ali da ne bi bila njihova presoja kolektivno povožena, pri čemer bi bili tudi oni podpisani kot soodločevalci. Zato prevečkrat to brezmejno odgovorno čast prevzamejo najbolj neodgovorni, premladi ali celo karierno frustrirani posamezniki, ki jim funkcija odločevalcev ne le napihuje praznega ega, ampak tudi ponuja priložnost, da uveljavljajo svoje intelektualne nesposobnosti za presojo in razne klientelistične interese, ki pri osebah brez realne integritete predstavlja bistven cilj. Žal! Ampak tako pač je! Ne od včeraj.
V tem trenutku, kot lahko zasledite tudi na facebooku, se nedvomno družbeno kritično prodoren pionir horor žanra na Slovenskem Tomaž Gorkič cufa za finančna sredstva, da bi film, ki bi v bodočnosti lahko posegal ponovno po nagradah, sploh lahko nastal. Zavrnjen predlog za projekt ne more nikogar začudit, če med le tremi odločevalci v komisiji sedi celo kritik ali kritičarka, ki določenemu avtorju evidentno ni naklonjen. Ker v Sloveniji zaupanje v profesionalni nivo kritikov z razlogom pada, saj postajajo kritiki vedno bolj le predstavniki mlajše generacije, ki so pripravljeni natipkat kar koli jim pade na pamet skoraj zastonj, je konflikt interesov s posedanjem po raznih komisijah toliko hujši. In zaupanja preprosto ni! V komisijah čepijo tudi razni kolegi, ki tekmujejo za pogačo s kolegi, ki kandidirajo za sredstva ali se pulijo za nagrado. Tako to pač ne gre!
Filmska produkcija potrebuje sredstva za ustvarjanje že z obrtnega vidika. Roman, poezijo ali sliko je možno ustvarit tudi brez posebne finančne podpore, vendar pa države, ki podpirajo ustvarjanje presežnih del, nudijo finančno podporo tudi obetavnim ustvarjalcem za čas ustvarjanja. Med tovrstne države ne spada Slovenija. Ne govorim o politikantskih subvencijah, pri katerih se uveljavlja točkovanje na podlagi minulega dela in odmevnosti, pri čemer si marsikdo reference za odmevnost po medijih preprosto nabira s prijatelji med kritiki in novinarji, ampak govorim o objektivnosti zavezani presoji na podlagi predložene vsebine za konkretno stvaritev in prepoznavanja avtorjevega dometa in pismenosti. Tako, kot naj bi to delovalo v primeru filmske produkcije z delno državno podporo, a pač ne funkcionira, če je sredstev premalo, zaupanje v delovanje komisij in Ministrstva za kulturo pa na nuli!
Jan Cvitkovič je prepričan, da mu pri dodelitvi sredstev za nov film meče polena pod noge točno določen kolega znotraj ceha, medtem ko Ministrstvo za kulturo ne odgovarja v roku na argumentirano pritožbo na domnevno nepravilno točkovanje. Realnost je precej hujša od konstantnega metanja polen pod noge, pregovorne ignorance in zapiranja v ozke kroge huntarjev, saj tudi formalen odgovor v ustreznem zakonsko določenem roku s strani državne institucije zagotovo ne bo ponujal utehe. Odgovori institucij so običajno po potrebi abotno formalistično jebivtrski in brezsramni, saj ni Boga, ki bi politične žonglerje našeškal po riti in brcnil čez prag, ko se zgolj igrajo lastno kariero, ker se pač lahko. Primera, ki sem ju navedla, nista žal nič izjemnega. Tovrstne rabote so na Slovenskem stalnica, zato se premnogo umetnikov med seboj dobesedno sovraži, namesto da bi solidarno nastopali v pričakovanjih do države za skupne interese. Ja, kapitalizem s ščepcem klientelističnega psevdosocializma ni sistem, ki hrani umetnost in intelektualne dosežke v ključnem smislu.
Prekleti zanemarjenci in ogvantani hujskači
Ko se nekdanji minister za kulturo oglasi in nahruli politične oponente na odru po koncu proslave z nekimi zanemarjenimi osebami, pri čemer bo prebrana pesem Zla runa iz Sage o Hallgerd Svetlane Makarovič kmalu utonila v pozabo, nam je lahko povsem jasno, kako globoka in odvratna mentalna in intelektualna zanemarjenost vlada naši družbi. Tako zaskrbljujoča zanemarjenost, da ji nikakršen polikan gvant ne pomaga k manj odvratnemu vtisu. Kaj neki bi Vasko Simoniti v želji, da bi bil žaljiv in osoren, zabrusil Van Goghu, Rimbaudu, Cankarju in številnim umetnikom in intelektualcem, ki so se po svetu opotekali morda zanemarjeni v gvant, morda nažgani in depresivni, ne pa ravno zanemarjeni v duha, kot so popolnoma duhovno, intelektualno in duševno zanemarjeni in razcapani številni politiki in nosilci kapitala. Tudi ko človek preklinja in se trudi nekoga zmerljivo oklofutat, ima zmerljivka vsebinski naboj in priča predvsem o tistem, ki jo izjavlja. Nič ni nenavadnega in presenetljivega, da je Simoniti osoren, da strupeno duhoviči in da je puščice v tem primeru usmeril proti političnim nasprotnikom. Problem je, da si je izbral milo rečeno neumno in povsem neprimerno zmerljivko z vidika odnosa do poante umetnosti in umetnikov. Da je skušal z izborom retoričnega udarca ugajat predvsem tisti populaciji v državi, ki je intelektualno in mentalno povsem podhranjena, zanemarjena in razpadajoča, umetnost jo pa briga zgolj toliko, da lahko kvanta kretenizme na njen račun.
Svetlana Makarovič je upravičeno zahtevala izročitev Prešernove nagrade, kajti ministrica za kulturo Asta Vrečko je v imenu krovne državne institucije javno izrazila zahtevo Marku Rupniku, da nagrado vrne! Potrdila je navedbe Svetlane Makarovič, da je bila nagrada podeljena na nelegitimen način in da podelitev ni ustrezala niti najbolj osnovnim kriterijem podeljevanja najvišjih priznanj za umetniške dosežke na državni ravni. Ko institucija potrdi razlog, zaradi katerega je določen prejemnik nagrade nagrado zavrnil, je povsem logično, da institucija nagrado vrne osebi, ki je nekoč nagrado iz takrat nepriznanih razlogov s strani institucije zavrnila. Vendar pa gre v takšni burki le za logiko politične in klientelistične igre, ki je implementirana v zakonodajna pravila ali pa raje ne, da žonglerji z usodami drugih žonglirajo čim bolj svobodno, v sivih conah interesov, pristranskosti in neprofesionalnosti. Zagotovo ne drži ideja Svetlane Makarovič, da problem pristranskosti podeljevanja nagrad bivakira le na strani določene politične opcije. Na primer na strani upravnega odbora Prešernovega sklada. Pri čemer tudi Svetlana Makarovič polno priznava upravičenost do nagrade vsem prejemnikom, če so ji le všeč, čeprav so prejeli nagrado s strani iste politične elite, kot ji sama nasprotuje in ji odvzema legitimnost za pravično presojo. Zagotovo ne drži, da so le neki Hojsovi policaji iz Roga pregnali mlade umetnike, ki jih psevdoelita dojema le kot zanemarjene uličarje. Tako je namreč Makarovič izrazila mnenje na dan podelitve Prešernovih nagrad na nacionalni radijski postaji. In še dodala, da je pravni vidik ne zanima, ampak jo gane le pendrek nad mladim telesom. Zelo manipulativno! Kajti pravno ozadje, ki je omogočilo Zoranu Jankoviću, da je brez posebnih problemov zmagal v sporu z Rogovci, je najpomembnejše, policaji pa so le izvajalci takšnih ali drugačnih deložacij, ki nikoli po defoltu niso in ne morejo bit miroljubne, saj sicer ne bi prišlo do deložacije. Ali so imeli Rogovci v strahu, da sicer nujna ureditev Roga s smetiščem v paketu ne bo prinesla “zanemarjenim” in ignoriranim umetnikom novega in boljšega prostora za ustvarjanje, prav? Seveda so imeli prav. Samo poglejmo, kaj je MOL ustvaril iz Cukrarne, kjer so nekoč bivali naši dragoceni zanemarjeni umetniki. Cukrarna je postala prazna psevdoelitna stavba, kamor pridejo na razna srečanja mnogo raje politikanti kot pa umetniki ali umetniške duše. In ne, zagotovo ne drži, da so kodrčki predsednika vlade tako simpatični, da so posebne omembe vredni, ko razpravljamo o politiki. In da nobena vlada ne more povzročit toliko škode kot Janševa vlada, zaradi česar naj bi bilo z vsako oblastjo in vsakim oblastnikom vse v redu, ker ne bo večje škode. Seveda bo nastala velika škoda, če bo zevala tolikšna apatičnost pri zaznavanju in kritiki aktualne globalistične politike zaradi prepričanja, da je bistvo le v upiranju demonizirani dežurni politični pošasti v lastni kolonizirani državi, kar je milo rečeno naivno in nevarno! In ne, ni res, da smo lahko veseli, ko na odru kot rešitelj slovenskega naroda v imenu kulture stoji aktivistični populist Jaša Jenull, ki je kolesarske proteste in vsak nadaljnji upor, ki ni zgolj abotna antijanša agenda, uničil od znotraj. Uničil s svojo nevednostjo, politično nepismenostjo in nenadjebljivim narcizmom, pri čemer njegova sposobnost žaljivosti in vulgarne agresije proti vsemu, kar presega plitkost in politično razprodanost njegovega uma presega vulgarnost Vaska Simonitija. Kajti če je Vasko Simoniti v vlogi aktivnega ali spečega politika načrtno nesramen in žleht, a prekleto dobro ve, kaj počne in kaj se dogaja, je pa “aktivist” Jaša Jenull iz miljeja umetnosti izgubljen v puščavi in zelo dvomim, da v resnici ve, zakaj laja in katero roko grize, ko grize, in ga odvratno arogantno tudi ne briga! Ne briga ga, ker ni pomembno za njegove cilje. Ker je preočitno pomembno le to, da ve kateri riti se udinja in prilizuje ter trosi floskule. Naj opomnim! Ni tak problem, da določen aktivist, ki premore veliko zaželene volje do praktičnega izvajanja maršev, nima pojma o politiki ali zgodovini ali o čemer koli, kar se tiče tudi vsebinskega področja aktivizma. Niso vsi za vse in nihče na svetu ne ve vsega! Hud problem pa nastopi, ko egotripaška oseba v pojavnosti velikega vodje ne premore niti najmanjšega spoštovanja do vednosti, ki ga presega in do dialoga. Ne premore niti najmanjšega interesa v prisluh, kaj šele v učenje. Ne, izvaja zgolj hujskaško hunto na eni in edini sila preprosti krilatici naših proti vašim. Dialog s takšno osebo je lahko izključno neznosno neumen in vulgaren. Ko torej Jaša Jenull, katerega primerni sogovorniki so zgolj brezvsebinski hujskači nasprotnega političnega tabora, stoji na odru kulturnega hrama po proslavi ob dnevu kulture in kot telesni stražar pesnice Svetlane Makarovič povsem od blizu posluša pesem Zla runa, ki je v praksi očitno absolutno ne razume, občutim nelagodje.
V tovrstni komediji zmešnjav postane zato precej nesmiselno polemizirat o čemer koli, še najmanj o podeljevanju katerih koli nagrad kot o nekakšnem ohranjanju kulta ustvarjalnega in intelektualnega potenciala družbe. Tolstoj, Kafka, Proust, Orwell in še mnogi niso prejeli Nobelove nagrade za književnost. Mnogi izjemni umetniki in intelektualci so ostali tudi načrtno ignorirani in prezrti in bodo tudi v bodoče. Oh, oh, oh … Kako neki je bil lahko povsem spregledan roman Stoner tako lucidnega pisatelja Johna Edwarda Williamsa? Oh, oh, oh, očitno ni bil v trendu, na liniji, in niti slučajno edini. Če bi bil Slovenec, ga odkrili ne bi nikoli. S slikami Van Gogha, ki nikoli za časa svojega življenja ni bil priznan v brilijantnosti ali kakor koli poplačan, danes trgujejo in se bogatijo premnogi premožni mentalni in intelektualni zanemarjenci. Ali koga med umetniki moti, da je preprodaja umetnin, ki jim kapitalistična falanga načrtno navija cene, ena izmed najbolj uporabnih sredstev za pranje denarja? In nič več kot to. O čem pravzaprav govorimo, ko modrujemo o vrednosti tega in onega?
Po letošnji podelitvi nagrad sem se v postelji spomnila na izpovedi Thomasa Bernharda v avtobiografskem delu z naslovom Moje nagrade. Nasmihala sem se sarkazmu Bernharda, ki je s pregovornim cinizmom, ki zgolj odslikava zlo runo stvarnosti, razkrinkaval vso politikantsko mentalno bedo podeljevanja nagrad. Knjižica, s kakršno se redno nagrajevan avtor skuša otrest blata vesti. Zavedanje, ki ga ne more zaklenit zgolj v zaprašeno pozabljeno klet podzavesti. Bernhard je brez samocenzure izpovedal, da se je vsake nagrade zelo razveselil predvsem zaradi denarja, ki ga je ob tem prejel, sicer je pa podeljevalce nagrad skoraj praviloma globoko preziral. Največ interesa v poštene namene je zaznal v neki obskurni podeželski organizaciji, v kateri so si res odgovorno gnali k srcu sam namen poteze podelitve priznanja, brez obstranskih tendenc. Tako to gre.
O čem pravzaprav govorimo in kaj bi radi?
O čem pravzaprav govorimo torej? Govorimo lahko le neposredno o umetnosti in intelektualnih stvaritvah in dvigujemo raven umevanja stvari in polemike. Vsaka umetniška ali intelektualna stvaritev nosi točno takšno vrednost, kot je vredna sama po sebi. Kdo opazi ali razume in kdo ne, je stvar človeške igre. Pohvala je pomembna spodbuda vsakomur. Vendar deluje kot obliž za dušo in pomembna spodbuda le tista, ki je iskrena in je izpovedana z resničnim razumevanjem vsebine. Jasno, javno in pogumno. Vsaka stvaritev je, kar je, pa če jo vsi na svetu načrtno ignorirajo, ali pa ni, ker ni, četudi jo sponzorira, nagrajuje in časti vsa razpoložljiva elita na čelu piramide zle rune. Kar stoji, stoji, kar ne stoji, pa ne stoji, z nagradami ali brez, z zažigom na grmadi ali brez! Zato od teh in onih nagrajencev vedno znova pričakujem vsaj osnovno stopnjo ozaveščenosti in intelektualne poštenosti!!! Ni problem, da nagrado posameznik sprejme. Mnogim tudi resnično lahko privoščimo plačilo za zasluge. V tem ni nobenega dvoma. Vendar nekaterim tudi ne privoščimo in menimo, da si ne zaslužijo privilegijev v primerjavi s kom drugim. In prenekateri so načrtno izločeni in ignorirani ravno zato, ker so presežni, neupogljivi in neuporabni v politikantske namene. So tudi žrtve brezmejne zavisti. Ni problem, da posameznik ne zavrne finančnih sredstev in domnevne časti, čeprav se zaveda, da ne obstaja nikakršna zagotovljena poštenost po spolu, rasi, klienteli in še najmanj vsebini. Poštenost se zgodi ali pa ne. Kje naj pa konec koncev marsikateri svobodnjak napraska finančna sredstva, če ne ravno preko loterije nagrad. Trdim pa, da je velik problem, če ob tem umetnik pozabi na vse tisto, česar se je do tistega trenutka bojda zavedal in ploskal izjemni pesmi Zla runa. Hud problem zaznavam, ko umetnik tuli, da osebnost posameznika nima nobene zveze z njegovim delom. Hvala lepa! Umetnik, čigar osebnost nima nobene zveze z njegovim delom, pač ni umetnik. Hvala za obvestilo. Namesto da poslušamo nakladanje tovrstnih neumnosti domnevno razcepljenih osebnosti, bi morda raje usmerjali razmislek v vprašanja, kako je umetnost povezana z nekogaršnjo osebnostjo, da bi bolje razumeli naravo umetniške stvaritve. Blejanje bedarij o ločenosti avtorja od njegovega dela le zato, ker prenekateri sodijo avtorjem slaboumno in ne razumejo njihovih stvaritev, je slaba popotnica za izkoristek tistega, kar nam umetnost nudi v refleksijo. In zdi se, da tudi prenekateri umetniki ne dvigujejo ravni dialoga in polemike v javnosti o čemer koli, kar je veliko razočaranje. In da so ravno tisti umetniki ali “intelektualci”, ki prispevajo kvečjemu k padanju nivoja diskurza, najbolj podprti s strani politike in medijev.
Nelagodje občutim, če so nagrajenci prepričani, da se morajo zaradi dodeljene nagrade samo smehljat, ponižno priklanjat in ostat hvaležno tiho! Bohnedaj, da bi vsaj omenili kogar koli, ki jim je na poti pomagal in celo ostal prezrt. Bohnedaj, da bi se s kakšno besedo zamerili roki, ki deli pičo in pičo vedno deli z namenom, ki nikoli ni zgolj častne, dostojne in dostojanstvene narave. Vsi tako zelo zaskrbljeni za sijaj krone na glavi kot najbolj duhovno in intelektualno zanemarjeni politiki, da se jim vsem skupaj med posedanjem v prvi vrsti dvorane celo ne zdi ustrezno priskočit na pomoč sonagrajenemu kolegu pri oteženi hoji, ko se komaj prebija po stopnicah na oder in še težje z odra. Naposled pošljejo v pomoč drobno deklico po službeni dolžnosti, da opravi pretežko fizično delo. In po dvorani se razlega snobističen smeh zadrege. Drobni pripetljaji iz koša človečnosti, ki simbolno povedo vse bistveno, kar je na veke vekov narobe s ceremoniali v imenu države, politike in kapitala, v gostilni, parlamentu ali pa v kulturnem hramu. Zla runa se vendarle niti ne zdi tako zelo nevidna.
Malo pozno….bravo ga. Simona. hvala in pozdrav Stanko