Po družbenih omrežjih so se vneli burni prepiri nasprotnih si mnenj zaradi medijskega obvestila, da na eni od srednjih šol učitelj ni dovolil učenki nošenja hidžaba v razredu. Svojo zahtevo je na žalost po poročanju medijev slabo utemeljil. Razlog naj bi tičal v neskladju z bontonom. Po drugi strani pa neprepričljiva utemeljitev učitelja ni nenavadna, saj gre za tematiko, ki v tej državi nikoli ni bila ustrezno skomunicirana, zato tudi ni prišlo do ustrezno skomunicirane odločitve, katerim vrednotam kot družba ali narod prioritetno sledimo, zakaj in na kakšen način za njimi stojimo. Odkar smo postali zgolj kolonija in sužnji splošnih “direktiv” EU, vlada znotraj družbe temu primerna zmeda, negotovost in izgubljanje občutka za lastno identiteto in suverenost. Občutki so povsem upravičeni.
Liberalci v politiki s svojimi nevladnimi podaljški ob tem primeru le suhoparno drajsajo zlizano pravno floskulo o ustavni prepovedi diskriminacije posameznika na podlagi vere in o enakopravni pravici posameznika do izražanja katere koli vere. Vendar naj bi bila Slovenija sekularizirana država in s tega vidika laična. To pomeni, da je kakršna koli verska indoktrinacija v državnih institucijah in še posebej v šolah nedopustna. No, vsaj naj bi bila. Opuščanje ideje o sekularizirani družbi je iz leta v leto bolj opazno na vseh ravneh družbe. Država še vedno financira verske institucije in opušča laično stališče tudi v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, predvsem preko odvoda zasebnih institucij, s čimer Slovenija v svoji bližnji zgodovini ni imela veliko izkušenj in je zato lahka in zelo ranljiva tarča za interese bolje seznanjenih z mejami verjetnosti takšnih ali drugačnih odločitev na državni ravni. Ko je Slovenija pisala ustavo in zakone za na novo ustanovljeno samostojno državo in plonkala marsikateri zakon predvsem od Nemčije, se ni ravno dobro zavedala razlik v pogojih in možnih specifičnih vidikih kulture lastne družbe. Posledice enakih ukrepov se lahko precej razlikujejo med državami. Družba z močno identiteto, ponotranjenimi vrednotami in jasnimi cilji je najbolj odporna proti kaosu, zmedi in nepredvidenimi rezultati lastnih nepremišljenih političnih smernic. S tem ima Slovenija pregovorne težave. Z identiteto namreč. Zato smo po eni strani lahka tarča potujčevanja in vsiljevanja tujih sistemskih idej močnejšega gospodarja, po drugi strani pa smo ravno zaradi tega nadpovprečno paranoičen narod. Prepir in posledično razkrojevanje skupnih temeljev naroda je zagotovljen. Lahka tarča za interese močnejših, nasilnejših ali bolj suverenih.
Ko govorimo o dijakinji, ki kot nepolnoletna oseba nosi hijab v šoli, domnevno brižni podeljevalci pravnih floskul trdijo, da se zavzemajo proti diskriminaciji dijakinje in za njeno svobodo izražanja. Vsak vsaj z eno vitalno delujočo sivo celico zlahka prepozna hinavščino. Ne gre namreč za odločitev dijakinje, ampak za versko indoktrinacijo s strani staršev. Ščitimo torej pravico staršev do vsiljevanja prepričanj ali religije otroku. Na institucionalni ravni, znotraj vzgojno-izobraževalne institucije, starše dojemamo kot lastnike otroka. Psevdolevičarji, ki v tem ne zaznavajo problema v državi, ki naj bi bila laična in naj bi zastopala ločenost države od Cerkve, večinoma zelo dobro zaznavajo in celo izražajo ta problem, ko se odpre vprašanje krstitve otroka! Večina bo zagovarjala idejo, da so osebno proti obrednemu vsiljevanju verske pripadnosti otroku. Človek bi se moral o pripadnosti religiji odločat sam, ko je polnoleten, bodo govorili. S tem da krst sam po sebi, kot na primer verouk, ne nosi nobene vsebine za otroka in lahko iz Cerkve kasneje tudi izstopi. Ti isti politikanti, amatersko ali profesionalno, bodo promocijo verskih simbolov v šolah zagovarjali v primeru manjšinske religije, še posebej muslimanske. To bodo počeli v imenu zaščite manjšin. In povsem po potrebi pozabili na stališče družbe pri zavzemanju za enakopravne pravice žensk.
V imenu zaščite manjšin je pri nas stranka Levica podprla celo pravico do nošenja burk, kar je škandal brez primerjave. Zakaj? Ker so lažno predstavljali zakon kot zavzemanje proti prepovedi nošenja burk! Nobena prepoved pa sploh ni bila potrebna, kajti živimo v državi, v kateri je iz naslova varnosti prepovedano zakrivanje obraza, razen za pusta, z izjemo pri vožnji avtomobila. Šlo je torej za dogodek, ko je formalno levičarska stranka proti vrednoti človekove pravice, ki naj bi bila že ponotranjena, a očitno ni, s posebnim zakonom podprla najbolj ortodoksno šovinistično vejo določene religije, ki najbolj grobo krši osnovne pravice žensk po načelih družbe, v kakršni naj bi živela. Medtem so se že takrat v muslimanskem svetu odvijali močni feministični boji za enakopravnost žensk. V Iranu je odvetnica, ki je zastopala ženske, ki jim je grozila huda sankcija, tudi dolgotrajno zaporna, zaradi upiranja nošenju pokrival, pristala v zaporu z uverturo v bičanju. Takrat nikomur ni bilo mar za tovrstne dogodke in odmeve. Politikantom je mar šele takrat, ko se začnejo Američani vtikat v državo za svoje pohlepne interese in zlorabljajo boj za enakopravnost, financirajo in hujskajo posamezne skupine k množičnim uporom, ko njim to pač godi za rušenje vlad po ranljivih državah. Kot nazadnje v Iranu. Brižni psevdolevičarji bodo kar naenkrat podpirali ganljiv boj feministk proti nošenju pokrival v muslimanski državi. V lastni državi, v kateri bi morala bit stališča na področju človekovih pravic jasna in bi država morala nudit oporo in zatočišče predvsem tistim priseljencem, ki želijo živet v demokraciji, v kakršno so se priselili ali v njej iščejo celo zatočišče, pa podprejo največje nasprotnike enakopravnosti, tako zelo radikalne, da jih tudi v islamu ne zagovarjajo in niti ne najdejo opravičila za šovinistično radikalnost v sveti knjigi! Govorimo o nošenju burk.
Ko se je pisala slovenska ustava, naš narod še ni imel izkušnje z izražanjem verskih prepričanj na raznorazne načine. Konkretno rečeno: pravica do negovanja in izražanja lastne vere zasebno in v javnosti se ni zdela kot relevanten trk s sekularizirano državo. Logično se je zdelo, da mora šola poučevat in delovat nevtralno. Da verouk ne spada v šolo, ampak v sfero zasebnosti. Razstavljanje verskih simbolov v šolah ni dovoljeno. In to je to. Bore malokdo je pomislil, da lahko postane človek sam ogromen hodeči transparent za promocijo religije, ki daleč presega učinek matične religije naroda.
Uf! Ali obstaja matična religija države? Mar ne zagovarjamo popolno enakopravnost vseh religij? Ja, jo, v kolikor smo popolni idioti brez lastne identitete in vrednot, ki ne razumemo več pomena prioritetnega negovanja lastne kulture in s tem v paketu tudi lastne religije, ki ni muslimanska in ni budistična in ni pravoslavna. Ko se začne v družbi dogajat, da zavoljo enakopravnih možnosti določena priseljena religija pridobiva celo prednosti pri širjenju in uveljavljanju lastne religije v javnosti, pride po naravi stvari do občutkov ogroženosti. Slovenija je v teh povsem naravnih procesih konfliktnih rezultatov, ki jim državni zakoni slabo sledijo, vedno v zaostanku. V Franciji in Belgiji so z razlogom že prepovedali nošenje burk, medtem ko smo v Sloveniji spremljali burko v parlamentu, kjer so “levičarji” šele uvajali pravico do nošenja burk. Slovenci smo slabi učenci, kar je ostra kritika vzgojno-izobraževalnega sistema.
Kaj pa pokrivala? Hidžab? V Sloveniji ne moremo prepovedovat nošenja pokrivala nikomur, ker država ne prepoveduje nošenja pokrival. Lahko nosimo kape, kapice in rute. Iz praktičnih razlogov, ker nas zebe, ali iz modnih razlogov. Ne smemo pa zakrivat obraza, iz varnostnih razlogov! Pravila države muslimani v muslimanskih državah zelo dobro razumejo in jim dol visi, če jih priseljenci ali turisti nočejo razumet. Zelo hitro bodo kaznovani za izraz nespoštovanja do njihove kulture in zakonodaje. Če država, v katero se priselijo, lastne identitete, kulture in zakonodajnih pravil igre nima, bodo to labilnost naroda seveda z veseljem izkoristili. In celo po želji zagnali prave demonstracije v imenu boja za pravico do nošenja hidžaba in celo zakrivanja obraza iz verskih razlogov, ker naj bi se počutili diskriminirani. Če takšne interpretacijske politične poteze uspejo, to ni njihov problem. Niso oni krivi, če je država, v katero so se priselili sami ali njihovi predniki, povsem zmedena, labilna in brez lastnih resno ponotranjenih vrednot v imenu ločenosti države od religije, enakopravnosti, človekovih pravic, feminizma itd. Naš problem! In ni majhen in ni irelevanten.
Nošenja hidžaba, tudi v šolah, ne moremo in ne smemo prepovedovat predvsem zato, ker ne prepovedujemo nošenja pokrival. V kolikor pa šola na podlagi pravilnika o vedenju in bontonu učencev prepoveduje nošenje kap ali rut na glavi v razredu, pa absolutno ne bi smeli dopuščat nošenja hidžaba iz verskih razlogov. To bi pomenilo, da se posebej priklanjamo širjenju religiozne propagande. V tem primeru bi morali pa na novo razčistit pojme o sekularizirani državi, kar bi se moralo odražat tudi in predvsem v javnih šolah!!! Če sošolec deklice ne sme v razredu nosit kape, ni razloga, da bi deklica lahko nosila ruto. V obratnem primeru pa deklica lahko nosi ruto in razlog ni pomemben. Šol namreč ne briga, če deklice v nošenje rut prisiljujejo starši ali ožji ideološko pogojen socialni krog, ki ranljivim diskriminiranim osebam (na primer ženskam) vsiljuje grozo pred božjo jezo v primeru nepokorščine. Kajti za pravice otrok nikomur ni mar! Govorimo o pravici staršev do indoktrinacije otrok v takšna ali drugačna prepričanja, predvsem religiozna, le da to pravico staršev v odnosu do otrok, ki so po želji obravnavani kot lastnina staršev, interpretiramo na prekleto hinavski način! Vedno ista floskula: “Za otroke gre!” Pajade! Ni več smešno.