V nabito polnem kanadskem parlamentu so se politiki s stoječim aplavzom poklonili nacistu iz 2. svetovne vojne. Ne morem verjet, da sem morala zapisat takšen stavek. Zgodilo se je ob obisku ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Piše se leto 2023.
Groteskna blamaža v Kanadi ni zgolj neljubi zdrs. Niti ni to zgodba o prikritih političnih častilcih nacizma, ki jim je spodrsnilo pred javnostjo in so se kot totalne budale razkrinkali. To je v bistvu zgodba o osebnostnih, intelektualnih in političnih ništrcih, nulah, o popolnih vodljivih in podkupljivih mentalnih brezveznikih na najvišjih položajih moči družbe, kar pomeni, da je prizor bistveno bolj srhljiv in nevaren.
Tovrstne najbolj zaželene mentalne in intelektualne nule v politiki so lahko namreč karkoli, kar se zdi, da se njihovi karieri ali profitu v danem trenutku in okoliščinah najbolj splača. Vsi -izmi so lahko uporabni. Lahko bodo tudi najbolj zagrizeni častilci nacizma. Če se zdi, da se splača. Nimajo česa izgubit, saj ničesar vrednega ne vsebujejo. Justin Trudeau je od nekdaj zgolj in predvsem sin lastnega očeta. Nikoli ni imel nič omembe vrednega za povedat in še manj za pokazat. Je pa vodljiv, uporaben in zelo priden. Kreature okrog njega so kvečjemu še hujši primerki mentalnega brodoloma. Ob njem seveda ni nikogar, ki bi ogrožal njegov porazen domet in nikoli si ga ne bi izbral ob boku. Njegovi gospodarji, zaradi katerih lahko zaseda položaj, da sploh vemo, kdo neki je ta brezvezen japi, se mastijo izven države. Povsem logično je, da se tako monstruozna blamaža zgodi v državi pod vlado, kjer se politične blamaže na področju sprememb zakonodaje v totalno politiko nadzora in prevlade kapitala kar vrstijo in najbolj rapidno stopnjujejo v novo obliko fašizma. Justin Trudeau je zelo vesten, priden in poslušen učenec oziroma služabnik in Kanada je zato kot laboratorij, ki nam kaže smernice želene prihodnosti. Tega mu oporekat ne moremo.
V Kanadi so torej v zadnji odmevni anekdoti absurda kot častnega gosta sprejeli ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Slava Ukrajini! Vse po učbeniku Zahodne globalistične propagande. Nič posebnega. Ker pa je Kanada posebej napredna pri uvajanju novih mentalitetnih smernic, vrednot in globalnega reda, je povsem logično, da se zelo trudijo izkazat za naprednejše na vseh področjih. Marioneto Volodimirja Zelenskega je gostila in mu ploskala pod medijskimi žarometi že vsaka Zahodna država ob zlizanih propagandnih floskulah, ob kakršnih skoraj ne obstaja več še tako naivna človeška kreatura, ki se ne bi dolgočasila in zavijala z očmi. Zato so se podstopili popestrit aboten program, pa so dodali še ustoličenje ostarelega ukrajinskega vojnega heroja! Častni gost Jaroslav Hunka je ponosno vstal, čeprav je v osemindevetdesetem letu sicer večinoma prikovan na voziček. Z dvignjeno pestjo in srce parajočim ganljivim nasmeškom na obrazu je salutiral Zelenskemu in Zelenski je s solzami v očeh ukrajinskemu heroju vrnil pozdrav z dvignjeno pestjo.
Zelenski je bil morda edini v dvorani, ki je prekleto dobro poznal ukrajinskega heroja in točno vedel, komu salutira, čeprav Hunka ni tako svetovno slaven kot največji ukrajinski heroj s spomenikom v Ukrajini Stepan Bandera. Vsi brezvezniški, nerazgledani in brezosebni pajaci v parlamentu so vstali in bučno ploskali, s širokimi ganljivimi nasmeški. Roboti, ki ploskajo, se smejijo in salutirajo na ukaz, tudi če nimajo pojma, kaj se sploh dogaja in kdo je kdo. Nepomembno za njih! Grozljivka brez primerjave.
To je bil dan, ko so se verjetno v Kremlju valjali po tleh od smeha in pokali šampanjce. Nobena ruska propaganda ne bi uspela tako zblamirat katero koli Zahodno državo in dokazat, kakšni neznosni idioti vodijo Zahodne države, kot se je tokrat pokazalo v Kanadi brez sprejemljivih izgovorov za še takšnega tepca v javnosti, ki požre vse.
Seveda se je sprožil vihar. Mnogi mediji so kar molčali. Slovenski prodani hlapčevski mediji prav tako aferi niso posvetili nobene posebne pozornosti. Klinc gleda partizane. Nekateri pa vendarle niso pristali na tolikšno transparentno pokvarjenost. Kar je preveč, je pa preveč. Vse, kar so lahko storili v obrambo popolnemu prizoru absurdnega kretenizma in hinavščine, je bilo to, da so poskrbeli, da na googlu na prvih straneh zlahka najdemo le članke o posredovanem opravičilu kanadske vlade. Da ne bi slučajno kdo pomislil, da se niso pokesali. Da se niso le zmotili. V tem primeru je bilo bolje pristat na prizor popolnih bebcev, kot pa na prizor podpornikov nacistov. Zaenkrat še. Ni še čas za takšne javne parade. Za Volodimirja Zelenskega v svoji vlogi vsekakor je skrajni čas, Zahod pa pač še ni pripravljen, predvsem zaradi ljudstva, ki še ni popolnoma pobebavljen in pritisnjen k tlom z zastraševanjem in (ekonomskim) izsiljevanjem.
A največji horor se kristalizira ravno v opravičilih. Kajti vsebina opravičil je bila naravnost abotna. Bolj neizvirna in trapasta od vsakega otroka v vrtcu, ki se skuša z belimi brki okrog ust ubranit pred obtožbami, da je vrstniku izpraznil kozarček mleka. Predsednik parlamenta, ki je solzavo z izrazom ganjene sreče na obrazu prebral pretenciozen slavospevni govor nacistu Jaroslavu Hunki s posebnim poudarkom na borcu proti Rusiji, ki je sicer v 2. svetovni vojni z gromozanskimi žrtvami pomembno pripomogla k zmagi proti nacizmu, je po pogromu prevzel vso krivdo nase. Kot najbolj nepomemben politični člen med parlamentarnimi brezvezniki brez lastnega uma, osebnosti in vrednot se je moral sprijaznit s svojo usodo, da mora žrtvovat svoj položaj za obrambo totalnega narcističnega privilegiranega stremuha na čelu vlade. Sinko Justin Trudeau pač ne sme past. Vsebina opravičevanja se je sklicevala na nevednost. Čeprav so Hunki pripravili častni sprejem in govor, bojda niso imeli pojma, da prihaja v dvorano nacist. In nihče ni preveril niti z enim klikom na Wikipedii. Tako prekleto brezvezni so.
Parlament se je v imenu države in državljanov pohvalil, da je Hunka po 2. svetovni vojni pribežal v Kanado in tam živi do tega usodnega dneva. Dočakal je častitljivo udobno starost kot premnogi drugi nacisti, ki so našli udobno zatočišče v Kanadi, Skandinaviji ali v Ameriki. Pravljica o tem, kako je ta Zahodna hunta nudila zatočišče le nekaterim podjetnim in obetavnim Židom, je zažarela v svoji pravljičarski zlaganosti v polnem sijaju.
In tam je v polnem sijaju z dvignjeno pestjo skupaj z Jaroslavom Hunko blestel tudi Žid po rodu, Volodimir Zelenski. Kdor je torej še do danes nasedal puhlicam o tem, kako bojda vsi Židi gojijo neke neverjetne vrednote in pripadnost zgodovinski tragediji, ki presega mamljiv vonj kapitala, magari, če kapital prihaja v paketu z nacističnimi oznakami in lepilom, je najkasneje zdaj dobil priložnost, da se premakne iz sfere popolnega naivnega bebca v realnost.
Črna komedija se seveda nadaljuje. Ob tem prizoru so se prenekateri vprašali, zakaj Hunka ni v arestu kot najhujši vojni zločinec, ampak uživa krasno življenje v Kanadi. Kar je še en spust megle v naše že tako izmučene oči, saj Hunka ni nobena posebna izjema, le začuda je v tako visoki starosti še živ! Poljska se je oglasila z zahtevo po izročitvi in obsodbi Jaroslava Hunke. Ker je pač še živ in ker so politični idioti v “javni hiši demokracije” uprizorili resničnostni šov, ki je bil bistveno bolj resničnostni in bistveno manj le šov. In tu se zgodba, ki se je že zdavnaj zgodila in odvila v vsej svoji hinavščini in zlaganosti o domnevnem porazu nacizma, ki je bil bojda predvsem stvar Nemčije in nekega norega strička Hitlerja, tudi konča.
Zdaj grem pa poslušat še en pogovor z ustanoviteljem in vodjo svetovnega ekonomskega foruma Klausom Schwabom. Politično najuspešnejšo figuro na področju globaliziranih mednarodnih ekonomskih odnosov. Da je veliki Schwab tudi potomec velikega nacističnega industrialca, je bojda zgolj nek brezvezen podatek, ki se nikogar izmed nas, ki smo se pridno učili o pomenu zmage partizanov, pomembno ne tiče.
Hvala za pozornost in nasvidenje prihodnjič.