Boj za pravico do abortusa ali boj za pravico “aktivistk” do kovanja udobne politične kariere?

Naj v uvodu najprej ponovno izrazim ogorčenje nad mediji in spolitizirano hinavskimi ali nevednimi borci za ali proti pravici do abortusa. Brezmejno me moti, da se kot primer države, kjer je pravica do abortusa že odtujena v sodobni zgodovini 21. stoletja na “civiliziranem” Zahodu, neprestano omenja le Poljsko, izven Evrope pa še Ameriko (le posamezne zvezne države, predvsem na jugu). Ponovno, kot vedno in povsod, se je spet zgodilo včeraj v Odmevih.

Malta je članica EU! In Malta je država, ki je od leta 2005 uveljavljala najbolj šovinistično možno različico zakona s popolno prepovedjo abortusa, kar pomeni tudi v primeru ogroženega življenja porodnice! Zaporne kazni za kršitelje zakona – tako za nosečnice kot zdravstveno osebje – se sukajo od 18 mescev do treh let. Velja seveda tudi za hipotetične turiste. V Sloveniji o tovrstnih primerih šokiranih turistov, ki niso poznali zakonodaje na Malti in pri katerih so nosečnice pristale v bolnici zaradi resnih zdravstvenih zapletov, ki so ogrožali življenje žensk, a legalno niso bile deležne zdravstvene pomoči, ni poročanja. Popolna prepoved abortusa, ki se požvižga celo na preživetje žensk, obstaja na Malti v skoraj popolni anonimnosti in tišini!!! Tako zelo je vse tiho, da se je v tišini sicer odvilo tudi rahlo razrahljanje brutalnega zakona šele lansko leto. Le v primeru dokazano ogroženega življenja porodnice je parlament šele leta 2022 sprejel člen, ki omogoča le v najhujših primerih zaščito življenja porodnice. Nikakor ne v vseh primerih zdravstvene ogroženosti, le v najhujših. Zakaj se je to sploh zgodilo?

Verjetno predvsem zato, ker se je sredi brutalnega transspolnega ideološkega marša predvsem v Ameriki, Veliki Britaniji in Kanadi, Malta začela pogosteje pojavljat v medijih (ne še pri nas!) kot primer zgledne demokratične države, ki zagotavlja državljanom najbolj “napredno” obliko popolne pravne pravice do spolne samoidentifikacije. Zgled za transspolni aktivizem! Prihajalo je do zadreg, saj so mnogi liberalni navdušenci prvič slišali, da je Malta država, ki na eni strani močno podpira transspolni aktivizem, na drugi pa tepta celo pravico žensk do preživetja, kaj šele odločanja o rojevanju. Bilo naj bi kontradiktorno, kajti s političnega vidika naj bi liberalna struja, ki podpira transspolne zahteve po izničenju pomena biološkega spola, podpirala tudi pravico do abortusa. Na Malti so politikantski hinavci padli v zadrego in malček razrahljali zakon in hkrati ohranili najbolj restriktivno prepoved na Zahodu. Kontradiktornosti v resnici ni, kar se lahko zdaj že praktično vsi zavedamo, saj pravno miniranje pomena biološkega spola in poveličevanje družbenega spola (kar je s kulturo in tradicionalno patriarhalnim režimom povezan diktat družbe o spolni pojavnosti) najbolj pripomore h kršenju pravic žensk (na področju športa, vseh žensko opredeljenih zaščitenih kategorij in varnih prostorov). V okviru transspolne ideologije se izničuje med drugim tudi poseben pomen materinstva. Malta velja sicer za pravo zibelko demokracije, kapitalističnega prosperiranja, pa tudi še vedno za navadno provinco Velike Britanije, za podaljšek in laboratorij velike zgodovinske gospodarice kolonij. Na Malti se odstotek opravljenih abortusov ni znižal skoraj nič, ženske pa večinoma pridno opravljajo abortuse plačljivo v Veliki Britaniji. Super biznis, mar ne? Velika Britanija tudi ne poroča rada o situaciji na Malti, ker odlično sodelujejo! Ženske pa nič. Nula. Brez posebnega odpora. Ženska neozaveščena podredljiva sramota!!! Nikakor ne le moška.

Sprašujem torej, zakaj je Malta tako zavarovana pred omembami in kritikami? Odgovorimo si lahko kar sami. Seveda le tisti, ki se dokopljemo do skrbno varovanih javno dostopnih skrivnosti. Malte se očitno ne sme kritizirat, Poljsko se lahko. Gnilo jabolko je lahko gnilo le na vzhodu Evrope, mar ne?!

Morda vam je bil ta uvod v napoto, ker vas trenutno ne zanima Malta, kot vas večinoma nikoli ni, ampak bolj mnenja o aktualni aferici na naši grudi. Pa vendarle je pomembno, ker gre le za kronski primer politikantske hinavščine in polno zavajanj že na geopolitični podlagi. Procesira se tudi okrog tematike o pravicah žensk in eksplicitno o pravici do abortusa (moški večinoma aktivistično dejavno s pouličnimi marši nastopajo predvsem na drugi strani brega, kot pritiče večnim otrokom, ki drhteče in sebično jočejo zaradi grde in zle matere, ki jih kot muhasti bog pač lahko abortira, ker jih ne ljubi dovolj).

Je predsednica države aktivistka ali predsednica države?

Nataša Pirc Musar je karieristka in ljubiteljica igre kapitala še iz tranzicijskih časov! To pomeni, da nikoli ni in še vedno ne predstavlja podobe kakršnih koli neizpodbitnih osebnih vrednot in stališč. Z nobenega vidika ne moremo razpravljat o osebnosti in izražat kakršna koli pričakovanja, ki pritičejo Osebnostim v imenu moralne avtoritete! Funkcija predsednika države se oglašuje kot simbol moralne avtoritete le v okviru pravnega in političnega reda države, kar pomeni, da so flance o moralni avtoriteti s filozofskega vidika zgolj prazne flance. Ljudje, ki se prioritetno gonijo za kapitalskim ali/in kariernim plenom, nimajo osebnosti in je tudi ne smejo in ne morejo imet, če se želijo prikomolčat do ciljev, ki predstavljajo dober in želen rezultat plenjenja. Ko je bila Nataša Pirc Musar v vlogi informacijske pooblaščenke, je za potrebe kariere med drugim zelo glasno zagovarjala tudi nevarno omejevanje svobode izražanja v imenu nedotakljivosti zasebnega. Ko se je pojavljala v vlogi odvetnice, ji ni bilo moralno prav nič izpod časti odigrat vlogo hudičeve odvetnice, ki s pomočjo pravnega orožja klesti po deprivilegiranih skupinah, na primer proti izkoriščanim trgovkam, ki so se aktivistično uprle gospodarju. Svoje delo je zagovarjala s pomočjo pravnih puhlic o podreditvi morale zakonu v imenu pravice do obrambe, ki pripada sleherniku. Kot vsi najbolj dobička veseli pohlepni odvetniki je zato z veseljem zastopala magari Melanijo Knavs in razne druge pošasti kapitala, ki imajo odprta vrata do najboljših odvetnikov, medtem ko ima na drugi strani revnejši sloj zaprta vrata do koriščenja enakovrednih pravnih sredstev za uveljavljanje svoje pravice! Toliko o demokraciji in enakopravnosti med mrtvim papirjem in prakso. Ko je Pirc Musar pristala v vlogi kandidatke za predsednico, je zgledno drdrala stavke, ki so bili politično zahtevani s strani EU direktive za izvolitev, zato je v primeru floskule o obrambi celovitosti ozemlja pri obravnavi situacije v Ukrajini ali na Kosovu pozabila na pravno črkobralsko retoriko v mednarodnem prostoru in bluzila, kako so Zahodne države pač podprle Kosovo, s čimer je tudi sama podprla neenakovredno pravno obravnavo v mednarodnem prostoru pod taktirko pravno nedotakljivega hegemona ZDA. Lahko torej tudi ni pravno nesporna in plava v zakonodajnih sivinah, če hoče. Če se splača. Kot se npr. splača parkirat kapital v davčne oaze.

Zdaj, o, zdaj, pa je postala Nataša Pirc Musar na predsedniškem položaju močna zagovornica ključne poante ohranjanja svobode govora. Naloga predsednice države namreč je, da je predsednica vseh državljanov, neodvisno od ideologije, in da v skladu z držo predsednice vseh državljanov temu ustrezno brani pravico do javnega izražanja vseh. Še bolj pomembno pa je, da se daljnoročno tovrstna drža tudi najbolj splača, kar je dokazal že dvakrat izvoljeni Borut Pahor, za razliko od padlega Danila Türka, ki je ostal brez drugega mandata tudi zato, ker je zelo očitno koketiral le z eno politično opcijo.

Med pravico do svobode izražanja, bojem za pravice in ustavnimi pravicami

Abslutno menim, da je predsednica RS z vidika obrambe temeljev demokracije ravnala pravilno z obsodbo ravnanja članice mladinskega posvetovalnega odbora v predsedniškem kabinetu, ki in ker je podrla zastavice, ki so simbolizirale pokopališče nerojenih. Podrla je pač instalacijo predstavnikov shoda, čemur je sledil bedast lov po parku in pričkanje. Skupina nasprotnic shodu proti abortusu bi lahko parirala izvirno s kakšno svojo instalacijo ali kreacijo. Obe skupini sta vsebinsko porazno skopi v skladu z dobo brezumnega in površnega pamfletarjenja, v kateri nihče ne razume nikogar in ničesar, a vsak ima bojda močno mnenje, kar pomeni, da dandanašnjim demonstrantom brez prisluha vrednega teksta ne preostane kaj dosti drugega, kot da se stepejo in proslavijo zmagovalca v luži krvi. Globlje poante svojih akcij niso zmožni niti artikulirat, kaj šele kakor koli utemeljit. Še posebej me žalosti, da so sodobne aktivistke še precej slabše vsebinsko opremljene od Aleša Primca, ki seveda z leti pridobiva vedno več nastopaških veščin in politično veščega retoričnega samonadzora.

Ne gre nujno za resne plemenite namene, a vendarle je bil ob vsem priloženem odziv predsednice po mojem mnenju ustrezen. Radikalna odločitev, da Saro Štiglic razreši s položaja, bi se sicer lahko zdela še pretirana, saj bi bil opomin dovolj, a kaj ko se je kasneje ravno z aktivističnega brega v imenu pravic žensk nasulo še toliko nebuloz v smeri rušenja temeljnih demokratičnih načel, da je predsednica post festum izpadla kot edino vsaj pogojno prisebno in prištevno bitje v konfliktni greznici. Kajti nič ni bolj nevarnega za tako veleopevano demokracijo od zagovarjanja cenzure izražanja mišljenja s pomočjo moraliziranja ali Celo sklicevanja na idejo, da se o ustavnih pravicah v družbi ne bi smelo razpravljat, kaj šele česar koli kritizirat! Porazni in škodljivi argumenti v zagovor podiranja trapastih zastavic. Zastavice gor, zastavice dol, levo in desno. Izvirnost je umrla. Slavljenje ustavne popolne nedotakljivosti na ravni razprave je popolna katastrofa, ki se med drugim itak vedno obrne tudi in predvsem proti tistim, ki rešitev za svoja uveljavljanja interesov vidijo v diktaturi nad ohranjanjem svobode govora. Ja, predsednica ima tokrat zagotovo prav! Svoboda izražanja je kraljica vseh pravic, kajti brez nje ni možno uveljavljanje in ohranjanje nobenih pravic. Sovražni govor je jasno z zakonom opredeljen in mora obstat v omejenem obsegu definicije neposrednega pozivanja k nasilju ali hujskanja k nasilju in diskriminaciji, sicer si lahko vsak na oblasti ali na položaju moči po svoje izmišljuje, kaj naj bi predstavljalo nekomu sovražno ali žaljivo ali ganljivo boleče … Tovrstne zlorabe se dandanes dogajajo redno, zato je branjenje svobode izražanja še toliko bolj pomembno, saj nam že več let v Evropi in Ameriki puhti iz rok in iz ust. Za medije je cenzura itak že povsem utečen in povsem legaliziran modus operandi. Zrela demokracija ni in ne more bit vrtec nevzgojenih kričačev.

Čeprav sem zagovornica pravice do abortusa in enako trdi tudi predsednica RS, osebno za razliko od večine aktivistk, ki so vsebinsko milo rečeno neopremeljene, negotove in ravno zato politikom še posebej ljube, dobro poznam zgodovino feminizma, vključno s pastmi in hinavščinami. Zato mi je v imenu razumevanja pomena svobode izražanja popolnoma jasno, da ne morem nasprotnikom odvzemat pravice do mišljenja, magari mišljenja, da gre pri abortusu pač za uboj ali umor. To je pravzaprav filozofsko vprašanje in oba odgovora sta interpretacijsko možna. Ideja, da so ženske sprejemljivo še danes tako zmešane, zgodovinsko pregovorno servilne in vodljive ter nesposobne oblikovanja lastnega mišljenja in stališča, da bi morali z zakonom preprečevat takšna ali drugačna izjavljanja proti abortusu, ker bi jih lahko izjave globoko prizadele in jim posledično onemogočale, da se odločijo za abortus, tudi če bi ležale v jarku ali bile celo zdravstveno ogrožene, je – ironično – skrajno žaljiva retorika do žensk! In ne le to! Gre tudi za idejo, da ljudi ščitimo na tak način, da jim preprečujemo informiranost, izobraževanje in zavedanje samega sebe in lastnih dejanj. Da jih v imenu varovanja ohranjamo poneumljene. Tako razmišlja vsaka diktatura. Tudi kapitalistična. In šovinistična. Ženska, ki sama ni dobro opremljena z znanjem, kako poteka abortus in kaj se dogaja v njenem telesu, je alarmantno nerazgledana ženska! Ženska, ki ne razčisti s tovrstnimi vprašanji sama na podlagi znanja in ozaveščenosti, je tudi žrtev hinavskega izobraževalnega sistema, ki ustvarja učljiva, a uporabno nemisleča bitja.

Ustava, še posebej napisana v postsocialistični državi, v kateri smo bili deležni tihega in nasilnega uvajanja novega neoliberalnega reda, žal ni nikakršen ideal demokracije in enakopravnih možnosti v pravem pomenu besede! In ravno te domnevno levičarske aktivistične deklice bodo to dejstvo slej ko prej spoznale, v kolikor ga še niso. Ustava je zlahka ohlapna in dvoumna zaradi pisanosti kontekstov v posameznih primerih, predvsem pa ni nespremenljiv teskt na kosu papirja, le najtežje izvedljiv pri uvajanju sprememb z večino v parlamentu. V določenih primerih na srečo, v drugih pa na žalost. Naivno si je domišljat, da zgolj na srečo.

Jalovi aktivizmi, obilje krokodiljih solza in žensko posmehovanje samim sebi

Vsako leto se pod taktirko Aleša Primca odvije akcija Pohod za življenje. Precej majhna skupina večinoma katolikov se združi sredi prestolnice in uprizori svojo manifestacijo proti abortusu. Še nikoli se niso združili in demonstrirali sicer za pravice rojenih otrok in grobo kršenje le teh v alarmantnih razsežnostih, razen ko nasprotujejo posvajanju otrok v istospolnih družinah, kar imenujejo “Za otroke gre”. Važno, da smo rojeni, potem se nam pa fučka, kaj kdo na tem svetu trpi in zakaj. Tako gre ta narcistična solzava morala nekih ljudi, ki jočejo nad pomislekom, da bi jih monstruozna mati abortirala in velikih Njih, nadpomembnih, ne bi bilo na tem krasnem svetu. Večinoma jočejo seveda moški, ker niti niso deležni razvojnega biološkega procesa, ki žensko v podzavesti in zavesti preobrazi iz otroka v stvariteljico. V boginjo, od katere je odvisno, ali bo nov človek sploh prišel na svet in se postavil na noge. Soočenje z odgovornostjo do smisla in kakovosti življenja na tem svetu, ki je zapisano v vsaki celici ženskega organizma, pa če rodi ali pa ne. Seveda vseeno jočejo tudi prenekatere ženske, ki se želijo tovrstni odgovornosti za živeče preprosto čim bolj izognit in običajno iz enakih psiholoških razlogov rade sledijo volji gospodarja tudi pod družinsko streho. Če je namreč abortus prepovedan, se bistveno zniža tudi neobhoden pomislek odgovornosti do rojenih otrok. Še vedno se ženski lahko naloži edini možen izhod, da preprosto ostane samska in seksa le sama s seboj, zaradi česar so se mnoge ženske nekoč raje pridružile nunam, kajti preživetje brez moškega gospodarja za večino v praksi ni bilo možno. Bordel ali klošter sta bili edini opciji. Danes je ženskam na voljo več enakopravnosti in tudi možnosti zavoljo kontracepcije, ki je naložena le ženskam, razvoj moške kontracepcije pa se je začuda ustavil, ker predvidljivo ni volje za financiranje. Vendar nobena kontracepcija ni stoodstotna. Kar ni stoodstotno zanesljivo, pa je v primeru odločanja, pri kakršnem ne velja malo bolje je bolje od malo slabšega, enako, kot da obramba ne obstaja. Zato na tem mestu izjavljam, da je edini učinkovit boj žensk za pravico do abortusa, ko in če je ta odvzeta, kolektivno čim bolj množična odpoved seksualnim odnosom, dokler moški ne poskrbijo, da se pravica ponovno uveljavi. Vsak drug aktivizem, korakanje in vreščanje, ki mu sledi odhod domov k ljubemu partnerju, kuhanje večerjice in ljubeč stisk v postelji z nogami narazen, je samosmešenje in samoponiževanje žensk, ki se mu moški lahko le rogajo!!! Pika!

Aktivisti s sumljivo ambicijo politične kariere in lažno aktivistični ogvantani politiki

Zakaj letošnje dogajanje sploh odmeva v medijih? Ker ena študentka, ki je podrla zastavice pohodnikov za življenje, hkrati sedi tudi v nekem mladinskem odboru znotraj kabineta predsednice RS. Vsi ti “civilni” odbori s posebej izbranim kastingom iz vrst politike so zame navadna maškarada v posmeh zdravi pameti državljanov. Sari Štiglic in vsem zelo mladim aktivistom, ki dejansko gojijo politične ambicije in si domišljajo, da so lahko hkrati omembe vredni aktivisti in hkrati delujejo konkretno znotraj politike, odpuščam kolosalno naivnost, nikomur pa ne odpuščam koristoljubne preračunljivosti na škodo družbe. V primeru mladih le dopuščam več možnosti za naivnost. Nekaj mladih je torej spoznalo, da eno ne gre skupaj z drugim, tudi če se še ne zavedajo niti zadostno, zakaj ne gre skupaj.

Ker je Nataša Pirc Musar predsednica države, ki zastopa (pravni) red države in ne upornikov, je ravnala v skladu s svojo dolžnostjo! Če bi Primčevi pohodniki kršili pravni red in mir, bi jih morala itak policija temu primerno obravnavat. Tako pa je policija večinoma dolžna posredovat v primerih izgredov in sankcionira izgrednike. Je bilo rušenje zastavic legalnega shoda primer izgreda? Seveda. Šlo je za zelo blag izgred. Ne more predsednica države zastopat nečesa, kar predstavlja izgred, kršenje dopustnega javnega reda in miru. Kršenja pravice do nedotakljivosti. Ja, tudi nedotakljivosti performansov.

Vendar pa aktivistični boj brez izgredov ni nikakršen boj, ampak običajno le benigno jamranje in lajanje v luno, ki ga je zlahka možno preslišat in povsem ignorirat. Brez revolucionarnega naboja, ki predvideva tudi možne izgrede, je lapanje o aktivizmu idiotsko. Policija, ki je v primeru demonstracij dolžna branit javni red in mir, je premnogokrat lahko v resni zadregi pri svojem poslanstvu. Komu služi? Politikom ali državljanom? Resne in včasih celo krvave demonstracije lahko sprožijo državljanom zaželen akt, v katerem se policaji postavijo na stran državljanov. Kajti tudi oni so državljani, niso pa nujno plačanci politikov in kapitalistov, ki ugrabijo državo in delujejo proti volji in koristi vseh državljanov.

Če aktivizem razumemo v pravem pomenu besede in ga jemljemo resno, je v aktualnem slovenskem primeru naravnost bedasto, da javna debata poteka na ravni branjenja položaja Sare Štiglic in še dveh njenih kolegov, ki sta izstopila, češ da je predsednica ravnala nezaslišano. Ravnala je namreč tako, kot mora ravnat na svojem položaju. Če bi ravnala tako, kot je predvidljivo z izrazom podpore rušiteljici bedastih zastavic na travniku ravnal predsednik vlade, ki je že štartal na svojem položaju z idejo, da skuša disciplinirat predvsem psevdoleve aktivistične skupine in vse nevladne organizacije po spisku s podkupovanjem (obetavne karierne možnosti v bodočnosti ob pristanku na sodelovanje z vlado), bi bili njeni načelnost in integriteta posrani, kot je pač že z vseh strani posrana integriteta predsednika vlade iz škandala v škandal pri kadrovanju in nekonsistentnem mutivodenju.

Že res, da je Nataša Pirc Musar na videz doživela polno kritik s psevdolevičarskih logov, ampak gospa je vendarle bolj pragmatična in uravnovešena od Roberta Goloba. Ona se zagotovo zaveda, da je stava zgolj na en ali največ dva lobija v državi, da ti ne bi pri konstantni vojni pri plenjenju nekoč odsekali glave, zelo majava in negotova pozicija. In da ko kapitalist, zlizan s politiko, ubira taktiko podkupovanja “civilne” družbe, pomeni, da je precej globoko v riti in da se bori za življenje. Da na vrhu oblasti spremljamo le še eno verzijo patetičnega pohoda za “življenje”.