Počakajte z aplavzom, na koncu ne boste ploskali!

Z besedami iz naslova prispevka, ki ga ravnokar berete, je Slavoj Žižek začel svoj politično pretehtan govor na Frankfurskem knjižnem sejmu 2023. Vsakomur, ki dejansko sledi kovanju kariere Žižka v mednarodnem prostoru, je bilo zlahka jasno, da bomo slišali govor, ki bo požel gromki aplavz. In da ravno uvodne besede točno to napovedujejo. Aplavz! Populisti različnih profilov od nekdaj uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva, ki so potrebna pri presoji za pridobitev čim večje mase profitabilnega aplavza. To nikakor ne pomeni, da se cilja na nemogočo idejo, da bodo ploskali vsi na svetu. Meje verjetnosti za takšno upanje so nične. Vedno je treba nastopit tudi bučno proti nekomu ali nečemu. Vedno je treba izvajat tudi verbalni teroristični napad. Kdo te bo pa sicer poslušal. Pomembna pa je ocena svojega položaja in mej verjetnosti ob dobri presoji, pri katerem ciljnem občinstvu je glede na okoliščine in lasten položaj (da bo glava ostala nedotaknjena in še naprej profitabilna) najvišja meja verjetnosti za najbolj bučen aplavz, kar pomeni varno podporo v bodočnosti. Pri tovrstnem tehtanju, pri katerem cilj posvečuje sredstva, je pomembna tudi presoja, kako globoko v osje gnezdo bo verbalni teroristični napad dregnil. Oziroma … popravljam se! V čebelje gnezdo, da se ne oddaljim od Žižkovega edinega konsistentnega dela govora s kritiko na promoviranje “satovja besed” in opozorilom na absurd priklanjanja simboliki države pridnih čebelic, ki v resnici ni nič drugega kot popolna manifestacija totalitarnega režima z okrutnim delovnim taboriščem v osrčju funkcije skupnosti. Podpišem! Vendar pa je Slavoj Žižek le eden izmed zvezdnikov na svetu, ki nikoli ne dregne v čebelje gnezdo. Njegovi teroristični napadi so povsem varni, s paličico v roki in omreženo čelado na glavi pa predvsem hrupni. Pasje bombice, ki ne zdemolirajo ali na novo vzpostavijo ničesar. Le počijo pač in razblini se dim.

Namesto palestinske pisateljice moramo spet poslušat le demagogijo Žižka

Govor Slavoja Žižka je bil povsem na enaki ravni kalkuliranja kot sprenevedanje in slalomiranje ostalih politično hranjenih veljakov, ki vodijo aktualni knjižni sejem v Frankfurtu in so premnogo bolj v domeni politične ekonomije kot pa domnevnega poslanstva sejma literature, odprte in svobodne misli ter polemike. Čisto nič bolj pogumen ni bil Žižkov govor od preračunljive izjave Mihe Kovača o odločitvi vodstva, da zaradi aktualnih političnih razmer ne bodo izvedli slavnostne podelitve nagrade palestinski pisateljici Adanii Šibli. Zaradi predvidljivega javnega odpora sramotni politični odločitvi so se morali politiki in politični plačanci, ki upravljajo s kulturnim miljejem, zagovarjat. Miha Kovač je ustrezno izrazil soglašanje z logičnim. Da je prostor literature prostor svobodnega izražanja misli in ne političnih interesov, zaradi česar pa obžaluje, da je Frankfurtski knjižni sejem Moral umaknit podelitev nagrade s programa. Moral!!! Kako neverjetno pomembna je lahko le ena sama samcata beseda! Kajti čisto nič ni bilo treba. Nihče ni Moral ničesar storit, česar ni hotel! Vodstvo knjižnega sejma bi se v skladu z razumevanjem poslanstva literature moralo odločit, da nagrado pisateljici podelijo z vsem predvidenim slavnostnim ritualom v paketu, ki bi omogočil pisateljici tudi oder, mikrofon in lastno besedo! V kolikor bi podeljevalci nagrade, združenje Litprom, vztrajali, da bodo obvarovali svojo ekonomijo delovanja in ne poslanstva, bi vodstvo knjižnega sejma vseeno lahko organiziralo simbolni poklon pisateljici in ji omogočili izpostavitev in posebno besedo. In čisto nič posebej pogumnega ne bi bilo, ampak zgolj nujnega, če bi nastopajoči literati na knjižnem sejmu bojkotirali odločitev vodstva knjižnega sejma z lastno neudeležbo. A se nič od omenjenega ni zgodilo. Le nekaj več sprenevedavega besedičenja v etru, ki so ga pripuščeni k besedi skrbno izkoristili svoji slavi in koristi v prid. Tako deluje tudi sicer politika. Besedičenje po potrebi nima nobene nujne zveze z dejanji. Miha Kovač je vodstvu knjižnega sejma z besedo “Morali” podelil lažni odpustek. Če smo v nekaj primorani, nam je več kot pol namreč odpuščeno. Zadovoljil naj bi po eni strani naša pričakovanja o domnevnem zavedanju poslanstva mislecev in literature nasploh, hkrati pa mu na pamet ni padlo, da bi se zameril tistim, ki ga hranijo.

Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos se je več dni izmotaval. Najprej z izjavo o politično motiviranem sovražnem vzdušju, ki naj bi bilo prisotno in čemur se želi sejem izognit. Ni uspelo! Potem pa je prodal krilatico, da so v bistvu želeli s potezo zaščitit pisateljico pred sovražnim vzdušjem. Zaščitit! Oni so dobri fantje, a veste. Sejem knjige je bojda poln nekih primitivcev, ki bi pisateljico pričakali s sovraštvom. Nihče ni direktorja sejma vprašal, kdo neki so in od kod so se vzeli ti nevarni intelektualno in mentalno omejeni sovražni barbari v posvečenem prostoru silnega intelekta in duha? Morda njegovi nadrejeni in sodelavci, ki so mu poklonili položaj? Je to morda on sam? Vse omenjeno je bojda postranskega pomena. Pač intrige, ki smo jih že vajeni in pustimo, da odplavajo naprej s tokom. Pomembno je, da se je bližal najbolj pogumen udar, popoln preboj, ki bojda rešuje čast slovenskega naroda na knjižnem sejmu mednarodnega slovesa. Za enotedenski program in postavitev paviljona smo baje v Sloveniji potrošili kar šest let priprav. Pa naj si kdor koli misli kar koli o tej informaciji.

Sejem, ki naj bi slavil literaturo in literate, bo najbolj slavno zaznamovalo nastopaštvo pop filozofa Slavoja Žižka, za katerega v skladu s populizmom in mehanizmom kovanja zvezd večina, ki pozna njegovo ime, ne bi znala naštet niti enega njegovega knjižnega dela, kaj šele ovrednotit ali kakor koli presojat o tem, kaj neki naj bi predstavljala, in nastop pop glasbene skupine Laibach. Je mogoče kdo opazil, da so literati precej nepomembno sviralo na kurcu? Saj mogoče bi še kdo kaj pripomnil ob priloženem ali demonstrativno odstopil ob škandalu v zvezi z blokiranim nastopom palestinske pisateljice, a nič hudega, tudi če ne, ker temu itak ne bi nihče posvetil niti sekunde posebne pozornosti. Kdo pa so ti slovenski pisatelji in kaj neki mislijo in zakaj? Kje pa so? Nič? Nikjer? Pa nič. Padajo le skope birokratske, brezosebne in skrajno dolgočasne politično korektne izjave raznih društev. PEN pravi, da obžaluje in nasprotuje … blablablabla … Nihče ne posluša duhamornega besedičenja. Kdo bi nam zameril, da nam dol visi? Pa kdo bo to korektno suhoparno besedičenje v prazno poslušal? In zato ni čudno, da vsi čakajo šov! Žižka. Nekaj bo že zakuhal, saj je zverziran šovmen, mar ne. Posluša itak več nikogar nihče in nič ne sliši, tudi če navidez prisluhne. Praznik literature in misli ni nič drugačen.

Navidezni preboj besede proti Zahodni politični propagandi je v resnici le nova doza Zahodne propagande

Če izbrišem vso okrasje šova in se osredotočim izključno na vsebino in sporočilno vrednost Žižkovega nastopa, na žalost ne ostane čisto nič več od kratkih sprenevedavih izjav vodstva knjižnega sejma. Srhljivo je, da Žižkov govor širša moralna javnost dojema za neverejeten pogum! Končno Slovenija odzvanja v svetu, kot da ni le mala kolonizirana hlapčevska državica, ki deluje v skladu s poceni prodano politiko. Problem je le v tem, da Žižek sicer je marioneta politike, tudi slovenske. Izpostavil se je ob boku Roberta Goloba v okviru predvolilne kampanje s prireditvijo, ki jo je vodil Marcel Štefančič v dvorani Slovenskega mladinskega gledališča, in hkrati zablestel kot apologet Levice. Na tisti prireditvi in tudi sicer je Žižek izrekel pravo paleto neznosnih absurdov na račun interpretacije vojne v Ukrajini. Privoščil si je populistične izjave popolnega političnega in zgodovinskega analfabeta. Povsem varno in predvidljivo je plaval s tokom takratne splošne politikantske Zahodne propagande. Brez sramu pred nekonsistentnostjo in filozofskim debaklom. Očitki Žižku, kar se tiče nekonsistentnosti in slabotne filozofske podstati, niso čisto nič novega, vendar se širši javnosti bore malo sanja o tem, ker polemike in kritike resnih intelektualcev niso na medijskem programu. V tem je čar komercializacije besede in populizma. Že v času Covid režima je bil Žižkov lov za slišnost in vidnost spet povsem benigen, prepoln praznih floskul v skladu s propagando. Brez problematiziranja česar koli relevantnega, kar je obstajalo. Obesil se je zgolj na hajp cepilcev in anticepilcev ter se proglasil za cepilca. Tako je bilo zanj najbolj varno po presoji aktualnega splošnega javnega mnenja v miljeju, ki naj bi mu pripadal. Tisti, ki smo vedeli, predvsem kar se tiče vojne v Ukrajini, da se bo agenda s časom korenito spremenila, ker se tako vedno zgodi s propagando, ki vsebuje polno neprebavljivih laži in zavajanj, običajno kričimo, ali bo takrat ponovno kdo kaj vprašal vrle populiste, ki tržijo moment profita na politikantskem valu. Že vnaprej vemo, da bodo takrat, ko se bo plošča obrnila in bodo maske padale, pač potuhnjeno tiho in mediji jih bodo varovali v tihem zakonišču, dokler ne bo na sporedu nova vroča žemljica. In oni bodo spet glasno krakali v skladu s presojo, kako bi izpadli najbolj na liniji in hkrati celo pogumni. Ta igra se odvija predvsem na terenu manipulacije s širšo populacijo, ki je nerazgledana ali neinformirana in vodljiva. Nič novega. Poveden je bil na primer Žižkov odmevni nastop, v katerem naj bi se pomeril s populistom Jordanom Petersonom. Varno, zelo varno območje. Mediji so prepričevali slovensko javnost, kako je intelektualno sesul sogovornika, čeprav v resnici ni bilo ne duha ne sluha o čem podobnem. Bila sta povsem vredna drug drugega. Sesul je pa Žižka v bistvu Peterson s samo enim in edinim vprašanjem. Tokom pogovora sta se namreč tako zelo dobro razumela v ključnih stališčih, da je Jordan Peterson presenečeno vprašal Slavoja Žižka, zakaj, zaboga, se je nekoč predstavljal kot komunist (takrat se je to splačalo za vzbujanje pozornosti pač), saj se skoraj v vsem strinjata (v skladu z neoliberalno Zahodno agendo pač). In Žižek je storil, kar vedno stori v zadregi. Nakladal in nakladal je o Heglu. Javnost, ki je pri tovrstnih izvajanjih ključna tarča za aplavz, seveda ni nič štekala. In so zaploskali. Tisti, ki pa vendarle smo razumeli, kaj je govoril, pa nismo ploskali, ker besedičenje ni imelo nobene relevantne zveze z ustreznim pojasnilom na vprašanje. Logično. Žižek nikoli ni bil komunist, niti ni liberalec, niti ni fašist, niti ni … Nič ni nikoli in lahko je vse, kar se njemu splača v danem trenutku predstavljat.

Kaj je Žižek s svojim slavnim govorom na knjižnem sejmu, ki je predvidljvo požel tako bučen aplavz, da je odmeval tudi po vseh “mainstream” medijih ter bil označen kot izjemno pogumno dejanje, povedal? Podprl je zmagovalca aktualne propagandne vojne! Enako je deloval v času covid režima z neznosno lahkostjo brez brskanja po podrobnostih, ki presegajo oskopljene anticepilske in cepilske nebuloze, in enako v primeru vojne v Ukrajini, ko povsem v skladu s plitko splošno zmagovalno agendo ni prepoznal za pomembnega igralca v vojni roke, ki ga je hranila (Ameriko). Ni ga brigala vojna v Donbasu, ki je trajala že osem let in položaj tamkajšnje manjšine, neonacistični bataljoni v Ukrajini pa so se mu zdeli enak pojav kot obstoj pouličnih neonacistov v vsaki državi pač. Demoniziral je filozofa Aleksandra Dugina na enak način kot najbolj bralno nepismeni in nerazgledani politikanti in pozabil povedat, da precejšnja glavnina Duginove percepcije temelji na percepciji Dostojevskega, kar lahko spravlja v resno zadrego politikantske demagoge, v kolikor bi bili bralno razgledani. Zadrege pa niso nekaj, v kar bi se spuščali populisti. To je poslanstvo resnih filozofov.

Aktualna situacija v zvezi z vojno na Bližnjem vzhodu je seveda tudi posledica predhodnega dogajanja in nikakor povsem ločen dogodek. Predstavlja pa predvsem izgubljanje vojne Amerike v Ukrajini in na trgu s Kitajsko, pri čemer je propagandno vojno že izgubila! In Joe Biden je v resni predvolilni krizi. To vojno je izgubil tudi Žižek in njemu podobni populisti, le da se tega nihče v medijih ne spomni. Situacija v Palestini je premnogim (predvsem starejši generaciji) bistveno bolj znana vsaj v osnovi, kot je bila znana situacija v primeru Ukrajine, kaj se sploh dogaja in kdo je kdo. Aktualni trenutek je bil preprosto na vse ali nič idealen za Hamas, da udarijo na polno. Pomemben ni bil le osupljivo učinkovit napad na Izrael v primerjavi s predhodnimi številnimi akcijami, ampak predvsem propagandna vojna, ki je v skladu s predvidenim odzivom Izraela sledila. Hamas še nikoli prej propagandne vojne ni dobil, tokrat je edinstveno priložnost izkoristil in absolutno zmagal. O tem bom več napisala v posebnem prispevku o aktualni vojni. V primeru vojne v Ukrajini je trajalo bistveno dlje, da je večina Zahodne populacije in konkretno ameriška javnost sploh pridobila pomembne informacije v širšem kontekstu. Javnost je postala zaradi predhodnega vojnega dogajanja (pod kar spada tudi Covid era) dovolj besna, nejeverna in utrujena od dezinformacij in zavajanja v vojni kapitala. Pozornost se je okrepila, nenaklonjenost ameriški politiki, ki je seveda glavni in ključni zaveznik Izraela, pa tudi. To je trenutek, ko je lahko interes Palestincev prebil zvočni zid in okrepil protiameriški in protikolonialistični sentiment.

Hkrati pa je šlo tudi za ključen trenutek interesa Izraela pod aktualno vlado, ki skuša uresničit sanje o eni in edini sveti državi Izrael. Dokler Amerika še miglja in brli kapitalsko in ni eskaliral popoln kaos 3. svetovne vojne, obstaja možnost, da se Benjamin Netanjahu v zimi svojega življenja in politične kariere proslavi kot narodni heroj, ki bi dokončno postavil Izrael na zemljevid bibličnih razsežnosti. Netanjahu namreč v Izraelu nikakor ne predstavlja zgolj neke prehodne avtoritarne sionistične vlade, ki je pomemben del izraelskega ljudstva ne podpira močno, ampak gre za politično figuro z najdaljšim statusom predsednika vlade (vsega skupaj kar 16 let), bivšega polkovnika vojske, poslanca v UN in funkcionarja na najpomembnejših ministrskih funkcijah, ki vendarle uživa visoko in močno institucionalno podporo v Izraelu. Sionizem v Izraelu ni nekaj, kar bi lahko omejili na predstave o zoprni konservativni desnici, ki gre na živce levičarjem, kot to razumemo v Sloveniji in številnih državah na Zahodu. Sionistični zanos bistveno bolje od povprečnih Zahodnjakov razumejo islamisti, saj se s tega vidika eni in drugi ne razlikujejo prav dosti. In bistveno bolje ga razumemo pač tudi tisti, ki nam teče po žilah skodelica judovske krvi.

Razumevanje, da so Palestinci že desetletja žrtve pregona, okupacije in iztrebljanja s strani Izraela in Amerike (Izrael je redno financirano vojaško oporišče in 2. Silicijeva dolina Amerike sredi Bližnjega vzhoda), ni nekaj, kar bi danes Žižek ponosno in sila pogumno razglasil in se postavil na stran neslišnih, nevidnih in ponižanih. Propalestinska agenda je zdaj močna, v danem trenutku zmagovalna in odlično parira patosu antisemitizma. Zato so se tudi takoj po aktualnem napadu Izraela z napovedjo masakra nad Gazo odvili številni množični protesti po vseh večjih evropskih državah in v Ameriki, ne le v arabskih državah. Provladni novinarji so tako zmleti, da v proizraelskih oddajah in prispevkih samo še barbarsko kričijo o grozi žrtev Hamasovega terorističnega napada! Dobesedno kričijo, ker drugih argumentov v politični polemiki preprosto nimajo na voljo ob silovitosti argumentiranih pritiskov z drugega brega, ne morejo se pa polemiki izognit, kajti, kot rečeno, v propagandni vojni je palestinska struja gladko zmagala. Tako zelo, da se celo BBC sploh ne otepa kritik s strani političnih, kapitalskih in medijskih elit, češ da podpirajo teroriste, ker ne izvajajo po predvidevanjih povsem enostranskega programa v podporo Izraelu, kot to pričakuje in zahteva Bela hiša, ki ji vpliv in nadzor pri oblikovanju javnega mnenja upada. Putinov vpliv pa narašča od spredaj in tiho od zadaj (mimogrede omenjeno).

Žižek je le spet tam, kamor plujejo najglasnejši tokovi in čisto nič drugega. Propaganda nekaterih slovenskih medijev, kako je Žižek nekakšen osamljen glas pravičništva, ki je Slovenijo popeljal v svet kot nekaj izjemnega in ponosa vrednega, je popolno zavajanje. Slovenska politika je enaka politiki ameriških in EU elit in takšna se je predstavila tudi na Frankfurtskem knjižnem sejmu, za kar je poskrbela predsednica Slovenije. Žižek pa nikakor ni prvi in celo izjemen glasnik pravičništva, saj so se jasno izrazile proti moriji v Palestini že številne znane javne osebe, vključno s tistimi z židovskim pedigrejem – na primer Gabor Mate, Noam Chomsky itd. Juval Harari je sicer populistični primerek Žižkovega kova, zato se Žižek predvidljivo tudi najbolj naslanja nanj (na Chomskega se ne more, ker je izrazil že preveč kritik in konkretnih pljunkov na Žižkovo “filozofijo”). Harari se po pričakovanjih spreneveda na polno in po eni strani priznava, da se je Izrael znašel tudi v vlogi rablja, ampak posebej izpostavlja predvsem teorijo žrtve, ne le z vidika prodaje patosa holokavsta, ampak tudi v odnosu do strašnih arabskih teroristov, ki sploh nimajo stika z življenjem na Zemlji (njegove bebave besede) in pred katerimi je Izrael v neznosnem brezizhodnem ogroženem položaju upravičen do brutalne obrambe. To pa pomeni v težnji le genocid.

Hamas je zagrešil grozljiv vojni zločin brez Ampak ali Če, Izrael pa ima baje pravico do obrambe

Enako demagogijo uporablja tudi Žižek. Njegova podpora v prid spoznanju, da so Palestinci izganjani, okupirani in terorizirani s strani Izraela že desetletja, pri čemer Žižek spet predvidljivo ne omenja funkcije Amerike, ki ga je dobro nahranila, je opremljena s predvidenim predhodnim opravičevanjem politični eliti na dveh točkah! Opravičilo gre takole:

1. Hamas je teroristična organizacija, ki je zagrešila grozljiv zločin, ki ga absolutno in zgolj obsoja, brez Ampak in brez Če. To so Žižkove besede. Brez Ampak in brez Če!!! To je izjava, ki je nujno potrebna, da se ne zameriš tudi oblastem in kapitalu, ki že zavoljo politične ekonomije morajo podpirat Izrael, kot bi se morda izrazil Miha Kovač. Morajo pač. Teorija odpustka propalestinskemu sentimentu obstaja. Odpuščamo propalestinski sentiment, ampak le pod pogojem, da je obsodba Hamasa nedvoumna, brez Če in Ampak, in da je prepoznana izključno kot teroristična islamistična barbarska anticivilizacijska militantna tvorba, ki jo oddvojimo od palestinskega ljudstva. Temu prikimavajo tudi vsi tisti, ki naj bi se jim Žižek pogumno uprl, vključno z oblastjo Benjamina Netanjahuja – vsaj retorično. Nihče ne sovraži ubogih palestinskih civilistov. Hamas je tisti, ki ga sovražimo in proti kateremu se borimo. In Žižek prikimava.
2. Druga nujna olajševalna izjava zavoljo propalestinskega sentimenta, ker je tokrat že ravno zmagal v propagandni vojni, je: Izrael ima pravico do obrambe! In Žižek je zelo pridno izrekel tudi to! Pravica do obrambe je nesporna. Logično, da moramo dopustit Izraelu, da se brani, saj je vendar doživel masaker. Mar niste videli? Vsak ima pravico do obrambe, mar ne? Žižek pridno kima. Pomirjen. Kajti zameril se ni nikomur, še najmanj pogumno in še najmanj v imenu iskanja resnice in pravičnosti. Tudi vodstvo knjižnega sejma je bilo pomirjeno. Padel je bučen aplavz. Puhlice, kako je bil Žižkov govor tako kontroverzen, da je množica zapustila dvorano, je bilo navadno vmesno propagandno zavajanje. Dvorano je namreč zapustil le župan Frankfurta in še dve politični figuri. Vsi ostali so ostali in ploskali. V Žižkovem govoru ni bilo čisto nič posebej presenetljivega, kaj šele pogumnega. Vse predvidljivo. Na rit bi padli od presenečenja, če bi odrecitiral sionistični manifest, mar ne. To bi pa bilo šokantno. Vsi, od katerih si je do zdaj lahko obetal bučni aplavz, bi ga požrli do kosti. Slovenija bi se mu odpovedala. To bi bil konec njegove zvezdniške kariere in komercialnega uspeha.

Če bi poslušali resnega političnega analitika ali filozofa, bi omenjena demagogija hitro padla v vodo. Obstaja namreč več problemčkov. Prvi problem je, da so flance o pravici do obrambe v primeru Izraela milo rečeno smešne in deplasirane. Okupacija Palestincev je namreč nesporna. Sporna je le ignoranca UN in drugih mednarodnih institucij v imenu prava in človekovih pravic, na katere je Izrael povsem imun. Nič nenavadnega. Imun je enako kot so imune na mednarodno humanitarno pravo in na sodišče v Haagu ZDA. Žižek, če se mu sploh posveti, bi to dejstvo moral omenit, a predvidljivo ni, kajti on v resnici nikoli ne razburi ali razjezi nikogar, ki bi mu lahko škodil. Če priznavamo, da je Izrael okupatorska država, so pa flance o pravici okupatorja do obrambe pred obrambnimi potezami žrtve naravnost cinične!!! CINIČNE!!!

Res ni potrebnih veliko delujočih sivih celic, da bi dojeli potezo Hamasa kot maščevalni akt sovražnemu okupatorju, pri čemer so na palestinski strani padle žrtve, tudi in še posebej otroci, zgolj v zadnjih petnajstih letih bistveno višje od žrtev na strani Izraela. Govorimo o preko 6000 mrtvih zgolj v zadnjih petnajstih letih, ki se ne zapisuje kot čas vojne in zato ne prišteva ključnih dveh vojn iz leta 1948 in 1967, in več kot 152 000 ranjenih, tudi s posledicami invalidnosti. Na strani izraelskih Judov je število mrtvih nekaj čez 300, z veliko večino vojakov, in zgolj nekaj čez 5000 ranjenih. K temu lahko prištejemo še desetletja okupacije, ki proizvaja revščino, reden teror v Gazi z vdiranjem v domove, prikrajševanjem za vodo, elektriko in hrano, s čimer Izrael ustvarja dodatno psihološko nasilje. Ni težko bit genij, da bi razumeli, kako težko bi pričakovali od Palestincev iz Gaze in Zahodnega brega, da se bodo zgrudili od groze in joka nad zadnjim Hamasovim krvoločnim pobojem preko tisoč civilistov v Izraelu in zajetjem približno 150 talcev (v Izraelu čepi v zaporu preko 6000 Palestincev, katerih izpustitev zahteva Hamas v zameno za talce). Palestinci z vojnim hororjem živijo ves čas. Stališče relativiziranja situacije, v kakršni zavzamemo držo poštenjakov, ki enakovredno obsoja vsako nasilje, ne le da nima nikakršne veze z moralo in poštenjem, še posebej če opevamo pravico do obrambe napadalcev in okupatorjev, ampak predvsem nima nikakršne zveze z realnostjo in s tem povezano mejo verjetnosti za vzpostavitev miru. Ker tudi v realnosti ne obsojamo vsakega nasilja, v nobenem primeru. Priznavamo pravico do obrambe, s čimer že celo zgodovino in še danes manipuliramo in jo zlorabljamo do resnih črevesnih slabosti od hinavščine in pokvarjenosti.

Kaj pa resna obsodba Hamasa ob vsem globokem sočustvovanju s palestinskimi civilisti, brez Ampak in Če? Jah, pa dajte, če vas je volja in če bo spanec ob tem mirnejši, ampak ne bo mirnejši za dolgo, ker nima zveze z realnostjo. Hamas je med Palestinci dojeman za odporniško gibanje in ne za skrajno islamistično teroristično organizacijo, ki se ji večina Palestincev odreka. Žal je Hamas vse, kar imajo na voljo za resen odpor. V zadnjih letih podpora Hamasu med Palestinci še posebej močno narašča. Hamas je bil leta 2006 izvoljen! Od takrat naprej volitve niso bile več razpisane zaradi nepremostljivih težav z izvedbo. Nazadnje so se trudili leta 2021, a zaradi sporov z Izraelom in med Hamasom in Fatah, ki je ohranila nadzor na Zahodnem bregu, medtem ko Hamas obvladuje Gazo, izvedba legalnih in legitimnih volitev ni bila možna. Je Hamas preprečeval volitve? Ne. Njim so bile volitve v interesu. Bistveno bolj volitve niso bile po volji Fatah, kajti Hamas bi po vseh meritvah gladko zmagal in na grozo Izraela in Fatah prevladal tudi na Zahodnem bregu, kjer zaupanje v social demokratske funkcionarje in člane Fatah drastično pada, predvsem med mladimi pa se drastično vzpenja dodatna podpora Hamasu. Fatah, glavna stranka PLO (Palestine Liberation Organization), se namreč šibi pod utemeljenimi sumi o korupciji in sumi ohranjanja status qou položaja Palestincev, saj v vseh zadnjih desetletjih niso za Palestino storili čisto nič in njihov položaj se le slabša, gmotni položaj funkcionarjev Fatah pa boljša. Ni neverjetno, da podpora Hamasu med Palestinci cveti. Hamasov prebojni napad, ki naj bi ga Mosad in cela izraelska armada prespala, se je zgodil tudi zaradi močne podpore Palestincev, ki so v zadnjih letih pod vlado Benjamina Netanjahuja s polno radikalnih sionistov na vrhu politike še posebej trpeli v Gazi in na Zahodnem bregu.

Pod ta naslov spadajo tudi sprenevedanja v zvezi z napadom na bolnišnico in civilistov v Gazi nasploh. Hamas je v Gazi oblast, ki skrbi tudi za šole in bolnišnice. Oni so zadolženi za to področje. Z vidika Izraela so vsi zaposleni v šolah in bolnicah strašni hamasovci. Sodelavci in podporniki Hamasa. Kar je najbolj verjetno tudi res. V vsaki vojni se vojska skriva tudi in najraje po bolnicah in šolah, ravno zato, ker naj bi šlo po mednarodnem pravu za zaščitena območja. In hkrati so ravno zato bolnice in šole področja, ki so v največjem interesu za bombardiranje. Seveda ne podpirajo vsi Palestinci Hamasa, vendar z lahkoto sklepamo, da jih večina podpira (kar kažejo tudi vsakoletne opravljene meritve na tem področju), nekateri bolj glasno, drugi predvsem tiho. Najlažje se odpovedo podpori Hamasu Palestinci, ki so razseljeni po tujini in ne živijo v Gazi ali na Zahodnem bregu. Z izraelske perspektive je skoraj vsak Palestinec hipotetični podpornik Hamasa, zato izraelska vojska redno izvaja vdore v domove Palestincev v Gazi. Vdirajo v domove, ko izvajajo lov na hamasovce, ki redno izvajajo razne drobne teroristične akcije. Izraelska vojska uporablja palestinske domove za izvidniške in skrivaške dejavnosti. Lahko bi rekli, da v teh akcijah izraelska vojska uporablja palestinske domove z družinami v njih za živi ščit. Poleg tega redno vdirajo z namenom zasliševanja Palestincev, ki so osumljeni podpore ali konkretnejšega sodelovanja s Hamasom in izvajajo aretacije ali po potrebi streljačino. Vsak Palestinec je hipotetični hamasovec in otroci v palestinskih razmerah odraščajo hitro, tudi in še posebej v očeh izraelskih vojakov. Kader Hamasa nikakor niso zgolj neki nori samomorilni vojščaki. Njihova organizacija je bistveno bolj pestra in razvejana. Ni le paravojaška organizacija, ampak je tudi islamistična politična organizacija z vedno bolj zavidljivo dobro naoljenim promocijskim aparatom in artikuliranim tiskovnim predstavnikom, ki je zmožen Zahodnega novinarja zmlet v pašteto, z vsem moraliziranjem v paketu.

Izraelska in ameriška vlada ter IDF s svojim najavljanjem ofenzive, ki naj bi bila vojna s Hamasom in naj bi ciljala na tarče, ki so povezane s Hamasom, zgolj retorično zavaja, ker je kakršna koli kopenska ofenziva na Gazo čisti črn vic, saj v Gazi ni nobene klasične vojske, s katero bi se izraelska vojska lahko pomerila v kopenskih spopadih. Veleslavni rovi so verjetno bolj ali manj minirani, borci Hamasa pa raztroseni vsenaokrog, tudi čez mejo! Ocene o tem, koliko borcev naj bi vseboval Hamas, so različne. Od 15 000 do 40 000. Zavezniški Hezbolah pa okrog 100 000 borcev. In za izraelsko vojsko je vsak Palestinec hipotetični nevaren borec in nikakor zgolj ubogi civilist, ki ga Hamas zlorablja za živi ščit, kar je z vidika Hamasa in podpornikov glede na razmere, v katerih živijo, najmočnejše orožje, saj z modernim orožjem proti Izraelu in Ameriki ne morejo parirat. Vojna taktika se odvija na povsem drugačni ravni. Kar se je zgodilo do zdaj, ni zadnje dejanje, je pa dejstvo, da je Hamas prvo in drugo dejanje vojne dobilo, čeprav je bil Izrael prepričan, da so po prvem dejanju ob vdoru in poboju njihovih civilistov absolutni zmagovalci kot prva velika žrtev v srcih javnosti in da je drugi propagandni del vojne že vsaj na polovici dobljene vojne pred tretjim dejanjem velike ofenzive. Zadeve so se malček zakomplicirale, Benjamin Netanjahu in Joe Biden pa sta v resni krizi, kam in kako zdaj s strategijo. Slavoj Žižek je znana oseba, ki se je na rezultat tega stanja pač prilepila. Lov vojnih dobičkarjev vseh sort je spet odprt.

Logično, da je dobro za Slovenijo, da Žižek ni kar naenkrat postal samomorilni terorist, ki bi se verbalno razstrelil v imenu Slovenije sredi Nemčije s kakšnim prosionističnim pamfletom, s kakršnim bi se popolnoma posral na preočitno tragedijo Palestincev. Samo tega ne razumem, kakšen neverjeten pogum in izjemno vsebinsko prodornost neki naj bi izkazal. Takšni vzkliki so pa naravnost smešni in tudi srhljivi z vidika pomisleka na neverjetno nizke kriterije pričakovanja, ki nam kuje bodočnost.

Hvala za branje in vso pozornost, aplavz pa … po želji. Na srečo ga pišoči v vsakem primeru ne slišimo in se zato ne ubadamo z njim.

Please leave this field empty

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Preverite e-pošto za potrditev naročila!!