Ob vsakem novem primeru plagiatorstva je presenečenje manjše. Po logiki stvari so avtorji razkritih plagiatov skoraj vedno osebe, ki v resnici nikoli nič drugega razen plagiatov in simpatiziranja s preprostim občinstvom niso prodajale. In vedno – razen kolikor nič ni absolutno – gre za osebe, ki so poskušale nekaj predvsem dobro prodajat. Breme izrazito komercialnih in trivialnih profilov tipkarjev, ki so bili v premnogih primerih tudi dobro podprti s strani medijev, predvsem zaradi politike, lobijev, vezi in poznanstev. Zato je še posebej pomembno opozorilo, kako mediji, ki zdaj poročajo o prodajanju plonkanja Nine Gaspari, navajajo gospo le kot podkasterko in morda še podjetnico. Ker naj ne bi bilo pomembno, da je bila celo kolumnistka v uradnem mediju, na Siolu! Če se Nino Gaspari predstavi kot podkasterko, se blato meče le na virtualno divjino, kjer se lahko brez kakršne koli resne uredniške presoje ustoliči kot podkaster vsak, ki si bolj ali manj zlahka privošči nakup potrebne opreme in morebitno pomoč pri vzpostavitvi platforme. Marsikdo zelo talentiran, razgledan in sposoben pa morda ne. Koliko uspe osebi v virtualni divjini dobro tržit svoje proizvode, je pa spet odvisno tudi od tega, ali si lahko privošči boljšo podporo oglaševalcev ali celo kar uradnih medijev, ki jih s sprejetjem v svoje vrste tudi omembe vredno promovirajo. Določene podkasterje in druge spletne pojave v ozadju financirajo razna podjetja in državne institucije – tudi kulturne institucije – brez resne in transparentne podlage v vsebinskih kriterijih, predvsem na klientelistični podlagi, ki krepi pravilo negativne selekcije.
Nini Gaspari je reklamo ustvarjal tudi uradni medij, ki se ni prebijal le s podporo bralcev, ampak uživa obilno politično in posledično oglaševalsko podporo. To je zelo pomemben podatek v času, ko izrazito pada nivo vsebin na vseh področjih in ko se vsak klinac palac bojda veseli, da bo postalo plonkanje povsem legitimno in legalno. Tako da bi lahko s pomočjo Chata GPT postal navidezni genij vsak objesten zabit bimbo, da bo le podprt od politike ali določenih podjetij! Kariero se kupi. Že danes! Ustvarjalne, misleče in čuteče ljudi se na takšen način izrinja iz družbe in uničuje v obstoju. Zamislite se, kaj to pomeni za prihodnost. Ta trenutek potekajo tožbe AI Open in Microsofta – tudi s strani New York Timesa na primer – za krajo vsebin z namenom polnjenja in treniranja programa Chat GPT, kar ni dobra novica. Da se odvijajo tožbe in pogajanja za odkup avtorskih pravic, pomeni, da ni nobene učinkovite pobude k edini rešitvi – z zakonom določena prepoved s huronskimi kaznimi, ki bi fante v Silicijevi dolini zelo prizadele.
Prebrala sem le dve kolumni Nine Gaspari in poslušala eno njeno oddajo na podkastu, ko je gostila kar svojega partnerja Miho Mazzinija, ki je sicer tudi urednik njenega priročnika za uravnoteženo življenje. Hvala lepa za nasvete. Ne bi, hvala. Med branjem njenih trivialnih kolumen, iz katerih je seval stereotipen narcizem (ego premnogo višji od sile vsebine) v klasičnem slogu raznih “new age” samooklicanih gurujev in priročniških paberkovalcev o pravi sreči, uspehu in celo smislu (ko bi le obstajal bog in nas obvaroval), se človek ponovno vpraša o uredniški politiki medija. Na pamet mi je padla le misel, da je gospa verjetno dobila priložnost zaradi zveze z Miho Mazzinijem, ki prav tako objavlja kolumne na Siolu. Tehtnega razloga po kakršnem koli vsebinskem kriteriju prav gotovo ni bilo možno zaznat. Poleg omenjenega pa mi je Nina Gaspari kar sama pojasnila svojo “srečo”, ko je v kolumni Slovencem solila pamet, kako bi se morali zavedat, da živimo zelo dobro v krasni državi, kjer – Pozor! – se je zelo lahko prebit v ospredje in vzbudit pozornost medijev kot uspešna oseba. Kolumne Nine Gaspari niso vsebovale nikakršne omembe vredne razgledanosti na katerem koli področju, še najmanj družbeno-političnem, da bi bralcem posredovala kakršne koli oprijemljive argumente za svoje mnenje. Pač mnenje. Vsak ga ima po svoji zmožnosti. Pametovala je na podlagi lastne izkušnje. Odpotovala je namreč v London, da bi tam poskušala uspet kot podjetnica in po pol leta spoznala, da nima smisla. Potem se je vrnila v Slovenijo in – glej ga, zlomka! – odprla so se ji vrata uspeha, pa še mediji so jo sprejeli med prepoznavne in promovirane. Tudi ljubezen s prepoznavno osebo se je razcvetela, kar lahko zelo pomaga. V večji državi je priseljencem težje uspešno prodajat nebuloze, ker imajo države že svojih domačih prodajalcev megle dovolj. In se strinjam z Nino Gaspari, da se nikjer ni tako enostavno prebit med “slavne” in uspešne s prodajanjem megle kot v mali kolonizirani državici, kjer korupcija in klientelizem zapolnita skoraj vse pore družbe in nebulotiki preko politike in lobijev zavzamejo ves prostor in uspešno brcajo na margino realno sposobne, izvirne in ustvarjalne kadre, ki bleferje kakopak vedno ogrožajo že s svojim obstojem. Slovenija je s tega vidika res dežela obilja možnosti za prosperiranje. Se strinjam. Le iz pravega lepljivo gnilega testa je treba bit.
Osebno – da ne bo pomote – ne mislim, da je Nina Gaspari poseben debakl med kolumnisti in komentatorji na Siolu (in nič posebej bolje ni v večini drugih medijev), saj se povprečen in podpovprečen nivo povsem porazgubi med ostalimi, ki lahko javno posebej izpostavljeno in honorirano pišejo le zato, ker pač bolj ali manj nepismeno tipkarijo poneumljeno politikantsko propagando.
Da se je Nini Gaspari zgodil patetičen škandal, ker so jo bralci ujeli pri dobesednem plonkanju tuje avtorice v svoji knjigi, ki jo je želela čim bolj mastno tržit, ni neka posebej razveseljiva novica z vidika iluzije o dobrem nadzoru nad plonkanjem. Kajti večinoma se blamaža zgodi predvsem tistim, ki imajo to smolo, da jih ujamejo na delu pro bono bralski detektivi. Vprašajte se, ali mediji, založniki in druge institucije obelodanijo in celo prijavijo kot kaznivo dejanje svoje drage sodelavce? Koliko bi bili pripravljeni stavit, da ne! Jaz kar precej. Bi si celo sposodila kupček denarja, da bi lahko sodelovala pri takšni otročje netvegani stavi.
Menim tudi, da refleksija pojava za družbo nikakor ni relevantna zgolj z vidika obveščanja, da gre za kaznivo dejanje kraje avtorskih pravic po xy členu, čeprav gre res za krajo. Mnogo bolj pomembno je, da bi se bolje zavedali nečesa, zaradi česar ob raznih poneumljenih in skrajno naivnih vernikih in fenih raznih podjetnikov, ki se predstavljajo kot umetniki ali guruji ali celo filozofi, pozelenim, ko se tolažijo z besedami, da se kaj takšnega lahko zgodi tudi najboljšim. Da je avtor morda res zgolj pozabil tipkarijo oblikovat v citat ali ustrezno navajat vire. Magari kar celotna poglavja. Pajade! Ne! Nikakor ni res, da se kaj takšnega lahko zgodi tudi najboljšim, kajti najboljšim se nikoli ne bodo zlahka brisale meje med plonkanjem in lastnim izvirnim premišljanjem in interpretacijami ali ustvarjalnim procesom, v kar investirajo veliko časa in mučenja lastnih možganov. Avtor, ki dejansko želi občinstvu predstavit rezultat lastnega dela, bo bore malo sploh uporabljal citate in še manj se bo opiral na dela drugih! Večni učenec, ki postaja samostojni ustvarjalec ali premišljevalec, je sposoben ustvarjat svoje delo, dela drugih pa omenja kvečjemu v ustreznih kontekstih v podkrepitev ali dodatno potrditev svojega pridonosa in ne obratno. Temu primerna je osebna samozavest pri pisanju in absolutna težnja k izvirnosti. V tem je razlika med povprečno ali podpovprečno seminarsko nalogo ali diplomo, pri čemer ljudje predvsem plonkajo misli in interpretacije drugih avtorjev in navajajo vire, ker se več od njih tudi ne pričakuje, in med avtorjem, ki dejansko ustvarja svojo vsebino iz sebe, pa naj gre za kolumne, eseje, publicistiko, literaturo ali drugo vrsto ustvarjalnega izdelka.
Na to posebej opozarjam zato, ker je v našem prostoru precej takšnih ali drugačnih piscev, ki producirajo izključno kolaže intepretacij in misli drugih ter jih pakirajo v članke, kolumne, eseje ali celo knjige. Pri tem početju je prioriteta simpatiziranje z občinstvom na ideološki ali mentalitetni podlagi in posledična računica na profit. Zloraba zadetkov v polno ali izvirnosti drugih je lahko v veselje le tistemu, ki svojih zadetkov v polno nima, nobene lastne mentalne ali intelektualne investicije v vsebino, kaj šele v slog, ki ne obstaja v omembe vrednem smislu. Vsi ti plonkarji idej, intepretacij in misli so zgolj toliko prebrisani, da ne plonkajo povsem dobesedno, kot bi bili sami totalno nepismeni, ampak se potrudijo preplonkano vsaj zapisat s svojimi besedami in malo premetat stavke. Med plonkarji, ki ne plonkajo dobesedno, in plonkarji, ki skrbijo le za drugačno ubesedovanje, v spoštovanju do bralcev ni nobene razlike. Ne obstaja. Oboji le proizvajajo solato na podoben način kot Chat GPT in si prisvajajo zasluge in zaslužek.
Kako je torej mogoče, da je nekdo tako brezobziren – kot se je izkazal nazadnje kolosalno Boris Kobal in zdaj Nina Gaspari – da uporabi kar klik na “kopiraj” in “prilepi”? Moje mnenje je, da se meja med dobesednimi in posrednimi plonkarji briše, ker gre pri dobesednih plonkarjih le za osebe, ki so itak kar naprej plonkale že prej, kar je zelo suhoparno in prav nič ustvarjalno vzhičeno delo, pa človeka slej ko prej mine vse skupaj in si reče, eh, klinc! Boris Kobal je v nekem intervjuju, v katerem se je v skladu z nenadjebljivim narcizmom skušal brezmejno smilit občinstvu nekaj let po pogromu zaradi preplonkane komedije, izjavil, da ga je v plagiat, za kakršnega je bilo malo verjetno, da ne bo slej ko prej razkrit, prisilila notranja nuja in razočaranje nad slovenskim umetniškim prostorom. Da bi končno naredil nekaj, zaradi česar bi dobil po buči, ker bi se ljudje končno zdrznili – hej, tole pa ne bo šlo skozi! Mar gre res lahko vse skozi? Mar nihče ne loči driske od užitne večerje? Popolnoma sem razumela in soglašala s Kobalom, da je bilo nekaj neznosnega opazovat desetletja, kakšno uspešno kariero je koval po gledališčih – celo kot direktor – čeprav nikoli ni ustvaril nič presežnega, nič izvirnega in nič posebej zanimivega v nobenem oziru in si ob njegovem prosperiranju ni bilo mogoče zamislit nobenega drugega razloga za “uspeh”, kot da gre pač za osebo, ki prosperira preko politike in lobijev, nikakor po zaslužnosti. To mora s časom postat res neznosno! In tudi je neznosno! Vse skupaj spominja na togoto serijskega morilca iz B hollywoodskega filma, ki se od zgroženosti nad nesposobnostjo in skorumpiranostjo organov pregona kar sam podpiše na kraj zločina, da bi bilo končno konec muke, duhamornosti in podjebavanja v glavo!
Obstaja kolosalna razlika med osebami, ki nekaj počnejo s prioriteto v narcistični sli po zaslužku ali/in slavi in bi za to naredili kar koli, ker kakršne koli relevantne vsebine, zanimanja in posledične motivacije za lastno ustvarjanje ne premorejo, in med osebami, ki prioritetno izkazujejo prigarane vsebinske rezultate in imajo temu primeren odnos do njih. Zakaj bi svoje učenje, garanje in ustvarjalnost razredčil s krajo rezultatov drugih? Če ceniš lastno delo, ker v relevantnem smislu obstaja, si temu primerno osredotočen na proizvajanje in promoviranje produktov lastnega potu ter se temu primerno obnašaš do dela drugih. Ne zanima te kraja s sosedovega vrta, ker si preveč zaposlen z obdelavo in negovanjem svojega. In tudi ponosen pred ogledalom si lahko le na svoj vrt in le ta vrsta ponosa nudi občutke osebnega zadoščenja. Neprislužen denar in prazna slava tega pač ne nadomestita. Ni šans.
Plagiatorji vseh vrst in pravzaprav vsi, ki delujejo le za profit, imajo kronične probleme s pristnimi občutki zadovoljstva in ponosa nase, pa če s pomočjo sebi enakih na položajih moči nategnejo ves svet. Tako to gre.
Ključno vprašanje je, kako lahko državljani in državljanke ločujejo kičasto embalažo, ki so v resnici le smeti, od vsebinsko kakovostnih in pristnih izdelkov. Odgovor je na veke vekov enak. Vedno več beremo kakovostne literature, opazujemo, spoznavamo in krepimo razumevanje, vedno bolj zlahka ločujemo smeti od užitne intelektualne in duševne hrane. V nasprotnem primeru postanemo žrtve na tržnici pohlepa, praznine in narcizma. Nino Gaspari je ujelo ravnotežje. Upam, da bo dojela, za kakšno ravnotežje gre.