V domačo filmsko krajino se je Igor Šterk vtisnil kot režiser in scenarist, ki praviloma pluje proti komercialnemu toku. Že od začetka, ko se je s prikloni kritikov in prejetimi nagradami doma in v tujini prebil v ospredje s filmom Ekspres, ekspres, v katerem je brez besed povedal več kot dovolj, je Šterk iskal avtentične načine pristopa k projektu in izvirnost v sami naraciji. Bolj kot dinamika zgodb in sociološke analize, ki so lastne predvsem dramam, ga očitno zanima filmska estetika, izraz ujetnikov usode in govorica emocij. Podobno je bilo z Uglaševanjem in neobičajnim trilerjem 9:06. Kljub prevladi hollywoodske industrije je smisel filma doživljal na bolj tradicionalen evropski način – kot umetnost. Mladinski akcijski igrani film Pojdi z mano bi lahko dojemali za presenečenje znotraj opusa, ker je že zaradi ciljnega občinstva skušal pokazat, da razume tudi komercialne prijeme in temu primerna orodja, avtobiografsko izpovedno ambicijo pa je posredno nakazal z dokumentarcem Septembrska klasa o travmatičnih izkušnjah, banalijah in ponižanju pri služenju vojaškega roka.
In zdaj Igor Šterk očitno krepi osebni pristop, a spet pluje proti toku. Zdaj, ko se na filmski sceni večina prekaljenih avtorjev trudi fascinirat z izvirnostjo ali pa na drugi strani z varnim šlepanjem na aktivistične populizme, se Šterk odloči posnet najbolj običajno linearno družinsko dramo, kakršno so snemali filmski kolegi po tekočem traku takrat, ko se je on ubadal z neobičajnimi prijemi. Vsebinsko se Šterkijada upira politiki sodobnega prostora in ignorira ključne aktivizme, ki krojijo propagandni tok zaželenih vsebin in predvsem interpretacij. Namesto da bi Slovencem poklonil ganljivo promocijo prepoznavnega pomorščaka, ki je zapisan v medijski konstrukt fantazme kot zvezdniški pustolovec najbolj zaželenega folklornega kova (preprost mali človek, ki se s skromno veličino kreposti in duha pogumno spopada z valovi in neurji), prikaže njegovo osebnost za zaprtimi vrati. Nič hujšega. Ponižanje kolektivnih fantazem in emocij. In to še ni vse! Poleg demistifikacije in demitizacije svojega očeta Jureta Šterka nam v faco zabriše še nočno moro za gibanje “Metoo”, ki jo predstavlja Juretova žena in Igorjeva mati Vojka Šterk. Brez kakršnih koli “podnapisov”, ki bi javnost potolažili, da se avtor filma zaveda ostrih mej dandanašnje politične korektnosti in da mu je mar zanje, nam iz prizora v prizor “zgolj” meče v obraz prizore iz spominov na mater, ki pogrne na čisto vseh feminističnih izpitih po spisku.
V šali, ki ni le šala, bi lahko rekla, da je Šterk posnel film, ki ga noben pripadnik sodobnega kulturnega in medijskega establišmenta noče gledat. S tem pa je hote ali nehote posredno pokazal ravno to, kako enostavno se je igrat papirnat aktivizem, dokler ne trči ob mite in fantazme, ki bi morali za navidezni mir v duši ostat nedotakljivi, kar aktivizem sam po sebi zradira v smislu in pristnosti. Pojasnjuje, zakaj se večina aktivizmov daljnoročno nikoli ne proslavi s svojimi domnevnimi cilji v zadovoljujočem sijaju, zaradi česar smo post festum polni puhlic o revolucijah, ki bojda žrejo lastne otroke. V resnici nobena revolucija ne žre lastnih otrok, ampak otroke požrejo lažni moralisti, goljufi in žrtve samoprevare v praksi. Izbrala sem si dva kritiška medijska odziva, ki tako očitno potrjujeta diagnozo o papirnatih moralistih in aktivistih, da postane vse skupaj čisto preveč smešno, ampak o tem več kasneje!
Ob napovedih Šterkijade sem dvignila obrv že nad promocijskim sporočilom, da gre za avtobiografsko družinsko dramo. O, bog, prosim, ko bi le obstajal in nam kaj prihranil! Pa menda ni tudi Šterk štrbunknil v sodobno narcistično norišnico. Pred uvodno špico sem si rekla, da česa bolj izumetničenega in osladnega od Spielbergove samoljubne pravljice Fabelmanovi gotovo ne bom fasala. In enako osladna in politično ritolizniška hinavščina, kot se je zgodila z Belfastom, izpod asimilirane lobanje čislanega britanskega igralca Kennetha Branagha, me prav tako gotovo ne bo doletela. Tudi če bo film zgolj nereflektiran samoljuben krik po pozornosti, bo bolj poučna izguba zapravljenih uric življenja.
Sledilo je precejšnje presenečenje. Ogledala sem si brez dvoma Šterkov najmanj pretenciozen, a zagotovo tudi najbolj pošten in pogumen film. Iz prizora v prizor nam neslišni glas avtorja prišepetava, da je hotel samo povedat svoje in nič drugega. Šterkijada je preprosto in klasično strukturirana družinska drama, ki izraža ležerno in skoraj jebivetrsko zadovoljstvo, da ostane takoimenovani mali film. Samo prikaz iz zaprašene zakladnice spominov, kako to gre. In Kako gre Kaj? V odgovoru na to vprašanje se skriva vsa preprosta veličina tega “malega” filma.
Junaki našega časa in prostora
Jure Šterk spada med like, ki običajno fascinirajo bližnjo in širšo javnost s podobo samozavesti in moči, s herojskimi in tveganimi spektakularnimi podvigi. S pomorskimi ekskurzijami in naskakovanjem Guinnessove knjige rekordov je Jure Šterk v javno podzavest zapisan podobno kot na primer Tomaž Humar z umestitvijo v gore. In oba sta končala življenje kot tragična in hkrati herojska junaka drame, ob kakršnih vedno zaigra slišni ali neslišni orkester s trobentami v ospredju na polno, za vsak slučaj, v kolikor bi bil kdo čustveno posebej odporen na tovrstno športno ekstremistično simboliko psihološkega stremljenja na življenje in smrt, ki se s smrtnostjo spopada namesto sooča. In ki od življenja pričakuje osebno proslavitev in vedno želi še več, vedno več in nikoli dovolj. Mračna plat medalje je, da protagonist drame ob naskakovanju vedno več in še več marsikaj, kar mu ponuja življenje na dlani, zamudi in celo zavrže, in marsičesa nikoli ne doživi zaradi manka zmožnosti doživljanja česar koli, kar ne funkcionira na visokih adrenalinskih obratih. Obstajajo različne možnosti, kako se pohlep Jaza manifestira v različnih okoljih ali sloju in v skladu z mentaliteto, vrednotami, prepričanji in (kariernimi) priložnostmi. V vsakem primeru je ta vrsta manije izredno privlačna za večino ljudi, ki v obrambo lastnih fantazem ne gre skozi proces demistifikacije in demitizacije narcističnih pojavov – podobe samozavesti, drznosti in moči, pri čemer se pod uprizarjano vlogo praviloma skriva negotov, nevrotičen in sebičen otrok. Kako ta kričavi otrok v odraslem telesu, ki se manifestira od simpatično razposajenega otročaja pa do zoprnega nevzgojenega smrkavca, izrablja položaj formalno odrasle persone, skozi celoten film z maksimalno prepričljivo uigranostjo uprizarja Janez Škof v glavni vlogi Jureta Šterka.
Demistifikacija in demitizacija v kolektivni zavesti se običajno zgodita v primerih raznih znanih megauspešnih poslovnežev (kot na primer Harvey Weinstein), umetnikov, športnikov, politikov in drugih notorično ambicioznih zvezdnikov z različnih področij, ko maske padejo zaradi dramatičnega vstajenja okostnjakov iz omar, ko slučajno pridejo do besede. Do javne besede se jim vrata odprejo običajno le zato, ker je junak našega časa, ki je vedno v tekmi ali pa celo vojni s seboj in z drugimi, postal žrtev drugih sebi podobnih tekmecev v proslavitvi takšnega ali drugačnega pohlepa. Strukture moči spustijo z verig še vse okostnjake iz omar, ki pridejo ob pravem trenutku vstajenja od mrtvih na svoj račun. Ta igra se odvija tako preko medijev na ravni družbe kot enako v primerih, v katerih liki niso javne osebe, a vseeno enako vlogo igrajo ljudje iz določenega zunanjega okolja, v vlogi znancev, sodelavcev in drugih, ki želijo predvsem ohranit fantazmo o nekom, ki jim godi, jih zabava ali dokler jim koristi. V igri interesov sodelujejo z narcističnim junakom z molkom ali konkretno ogroženo pomagajo k ignoranci do realnosti, ki se odvija v intimnem okolju narcističnega antijunaka.
Problem, na katerega praviloma naletijo bližnji, ki so uspeli reflektirat odnose, vzpostavit lastno suverenost in ranam navkljub izstopit iz gladiatorskega spektakla, je v tem, da zunanje okolje ne želi spremljat predstave v zakulisju. Hočejo predstavo na odru, ob kateri uživajo in pika. Igra zavezanosti prepričanjem, mentalitetne norosti in hinavščine funkcionirajo podobno kot v politiki. Ne zanimata jih demistifikacija in demitizacija, ki sta sprejemljivi le do tiste meje, ki ne ogroža burjenja domišljije in splošno spretega hajpa o nekom ali o nečem. Lahko malo pojamramo in pavšalno paberkujemo, da so kakopak ljudje, ki posegajo po višavah, običajno nenadarjeni za vzdrževanje toplih in odgovornih odnosov z bližnjimi. Logično, mar ne. Ampak to ni nekaj, ob čemer bi se nam sesula pravljica o superjunakih v soseščini, na delovnem mestu ali pa kar v medijih. Zadevo lahko odpravimo z zamahom ene roke in izpljunemo kakšno puhlico, da pač nihče ni popoln, pa vendar so nekateri tako fejst in fajn, dokler nam prirejajo fajn žur ali potrjujejo določeno želeno idejo! To je pa tudi nekaj, mar ne. Jezili in kujali se bomo šele takrat, ko bo veliki ljubljeni diktator tudi nam odsekal roko ali poceni prodal naše notranje organe. Na primer srce. Do takrat se nas pa jamranja soočenih s stvarnostjo ne tičejo. Ne spuščamo se radi v zasebnost drugih, če in kadar se nočemo. Mi smo nad temi fuj in fej nizkotnostmi pranja umazanega perila. Tako se temu reče. Kadar nam tako paše. Navadna naivnost je tako lepa čednost, ki jo poimenujemo z lepše zvenečimi izrazi, kadar in dokler nam tako godi.
Branimo plovbo po prostranem morju pred trkom ob čeri nezaslišanega mentalnega terorizma
Po ogledu Šterkovega filma je bila prva izjava, ki sem jo izustila, da s tem filmom pa Šterku ne bodo ravno metali nagrad v naročje, niti kakšne posebne nagrade, ki ji je možno poljubno dopisat namen. Na primer za pogum. Odzivi bodo medli, zgolj formalni, bolj polemične kritike pa prijazne zgolj okvirno (menda ne bomo brcali bika, ki nam je prišel v klavnico povedat svojo plat zgodbe), a zagotovo vmes tudi strupene. Pest bonbonov za dozo cianida. Ko sem pobrskala za recenzijami, je bilo še huje, kot sem si zamišljala, pa ne veljam ravno za optimistko. Na portalu Siol je nekdo v vlogi kritika nezavedno komično zapisal:
“Prizori družinskih in zakonskih prepirov so občasno mučni, vendar predvsem zaradi realizma, kar je nedvomno pomembno prikazati, sploh, ker hkrati demistificira drznega posameznika, ki so ga mnogi idealizirali. Žal se ti prizori ne sestavijo v dovolj celovito zgodbo, da bi gledalca posrkali vase. Tako je rezultat družinska drama s tragičnim koncem in brez prave razrešitve, pri kateri bodo številni gledalci pogrešali posnetke morja.“
Državljan, ki je del kolektivnega spomina na drznega in sredi morja preminulega pomorščaka – ko se je želel proslavit kot najstarejši človek na najmanjši barki, ki bi objadral ves svet – trdi, da pozdravlja demistifikacijo idealizirane javne podobe, ampak …! Ampak baje zgodba ni dovolj celovita, da bi gledalca posrkala vase, ker ne ponuja razrešitve, še bolj pomembno pa je, da bodo gledalci pogrešali posnetke morja! Morja!!! Hvala za krohot. Kako točno pa naj bi bila zgodba bolj celovita in celo razrešena??? Bolje, da ostane zamolčano. Tudi popolnemu cepcu je lahko jasno, da gre za zgodbo, pri kakršni je edina razrešitev smrt glavnega junaka, sicer pa razrešitev krvnih vezi ne obstaja, medtem ko se je mati več kot očitno razrešitvi izogibala v največjem možnem loku. Gledalci pa bi se baje radi pozabavali z vsaj malo podoživljanja tistega, s čimer se je Jure Šterk zapisal v anale. Njegov sin nas je nesramno opeharil za zabavo. Ni nas odpeljal niti na morje! Ni nam pokazal niti kabine pod palubo, je pojamral pisec kritike. Še piksne paštete na barki nismo videli. Ničesar, s čimer bi nas vsaj malo pobožal, da je tisto, kar je burilo domišljijo ob zvenečem imenu pomorščaka, kakor koli posebej pomembno. S kakšno pravico nam sin odteguje zabavo, ki nam jo je pričaral njegov fotr, ki se je vedno pulil za glavno vlogo v svoji predstavi in nikoli ni pozabil na željo po aplavzu? Pa kdo si ti – sin – da nam boš to delal?! Ko bi nas s kamero vsaj za kakšno minutko odpeljal na morje, no, potem bi še odpustili, da nas mori s svojimi problemi iz otroštva, tako pa … Kurc. Res zajebano vse skupaj, čeprav sočustvujemo, ker se pač tako spodobi.
Problem tovrstnega negodovanja je v tem, da tisti, ki smo dojeli, kaj gledamo, nismo niti malo pogrešali slavo pomorskim podvigom protagonista. Kot ne bi pogrešali slavo Winstona Churchilla, Ernesta Hemingwaya, Harveya Weinsteina, Pabla Picassa ali katerega koli vojnega heroja pri sosedovih ali najbolj seksi mača v diskoteki. Dojeli smo, da spremljamo izpoved osebe, ki je protagonista doživljala realnega, iz mesa in krvi ter od blizu. Da ta oseba, ki je sin, ni plula po širnem morju z očetom. In da ta oseba – za razliko od občinstva v gladiatorski areni – prav gotovo ni mogla doživljat fantazme o gladiatorju na enak način kot občinstvo v gladiatorski areni. In da je ta oseba slučajno sin. Potomci si običajno želijo mamo in očeta. Opazujejo, presojajo in hrepenijo skozi prizmo očeta in mame. Igor Šterk je bil v svoji pripovedi in orisu očetovega karakterja zelo natančen! Igor, ki ga je upodabljal Jernej Gašperin (v otroštvu pa Tito Novak) je v filmu precej stranski lik, čeprav se ne pojavlja malo. Očetovo zavzetje odra in materin boj za kisik, pozornost in prostor v drami, v kateri sploh nima šans, da bi dobila vlogo, za katero se neumorno cufa, je vseobsežno. Mali Igor je predvsem občasno sredstvo za izpeljavo dramatičnih prizorov v prostoru, kasneje pa kvečjemu prosluli moderator v stranski vlogi. Nič bolje ni, ko mali Igor zraste v odraslega Igorja. Še vedno ostane v okviru družine statist v očetovi drami. Biologija fizičnega razvoja ne pomaga. In ni si mogoče predstavljat, kako bi bilo po logiki stvari sploh lahko drugače.
Učna ura o narcistični osebnostni motnji in nočna mora za gibanje Metoo
Nepogrešljiv je prizor, v katerem se po krajšem napadu na Slovenijo ob osamostvojitvi fotru v skladu s svojim značajem spet dvigne greben. Takoj pograbi za priložnost in že je na poti poseganja po tituli vojnega heroja. Prijavi se v vojsko in ker ni ustreznega odziva, se loti zadeve po svoje, s puško in vrsto plinskih bomb, ki jih postavi v naselju kot obrambno ograjo pred tanki, ki se mu v njegovi viziji že nevarno približujejo. Vehementno dirka v prve bojne vrste, solo brez. Človek akcije, vedno in povsod. Ko ga skuša sin pregovorno neuspešno malo umirit, ga opozori, da je nevarne plinske bombe nastavil tik ob blok, kjer živijo, zaboga, družine. Vse nedolžne ljudi na kraju nesreče bo dvignilo v luft in spremenilo v prah, če bo oče doživel uresničenje svojih adrenalinskih fantazij. Oče ob sinovi pripombi polno osredotočen na svojo fantazmo le odsotno pogleda proti bloku in neprostovoljno razsvetljen skomigne z rameni, češ, s kakšnimi brezveznimi podrobnostmi ga nekateri obremenjujejo ob tem, ko se bliža obet ultimativne ekstaze. Ja, Jure Šterk bi v drugačnih okoliščinah in ob drugih priložnostih zlahka postal z zastavicami izvoljen predsednik države, ki narod ponosno vodi v ultimativno sveto vojno, na vse ali nič. V danih okoliščinah je Jure Šterk postal ambiciozen pomorščak, ki naskakuje epohalni uspeh in uporabi vse, kar ga obdaja – vključno z ljudmi – za uresničevanje svojih ambicij. Očarljiv in poln energije, kot se zna pokazat, uporablja svoj šarm ali pa silo, da dobi ali doseže svoje. Obljublja marsikaj, kar z izpolnitvijo obljub nima nobene veze. Pomemben je cilj. Da junak dobi, kar hoče. Na koncu dobi tudi težko napraskan denar od sina za jadrnico s pomenljivim nazivom Lunatic, in uresniči podvig, po katerem se ne vrne več domov.
Če Jure Šterk ne bi jadral, bi pa na enak način počel kaj drugega. Kadar Jure Šterk ni jadral, je na primer maskiral notranjo praznino s konstantnim varanjem žene. S kurbanjem, kot bi se izrazila kronično besna žena, ki veliko laja in precej manj grize. Osvajamo lahko tuje dežele po kopnem, z neba ali preko morja, lahko pa osvajamo tudi ženske. Pomembno je, da nekaj osvajamo in osvojimo.
Patriarhalen mentalni koncept vsebuje močan poudarek na domu in družini. Vendar mnoge ženske še dandanes ne dojemajo dobro, da v tem konceptu ni prostora za erotično romantiko. V trenutku ko ljubica postane žena in najkasneje takrat, ko postane mati, dobi v percepciji patriarhalca temu primerno vlogo. Nikoli več ni ljubica, ampak predvsem mati. Ne le mati svojemu otroku, ampak tudi mati svojemu možu, večnemu otroku v odraslem telesu. Zato je ljubica vedno ženska tam zunaj, s katero se ostareli najstnik dobiva in doživlja bolj ali manj razburljivo zgodbo, mama pa čaka doma in skrbi za dom. Že od vsega začetka je tako mišljeno. Nesporazum lahko ironično zelo pomaga podaljševat zakonsko zvezo. Igra gre takole: Žena se na tak ali drugačen način trudi ali pa čaka, kdaj bo postala spet ljubica in kdaj se bo mož iz gospodovalnega in sebičnega otroka spet preobrazil v ljubimca. Ker te možnosti v scenariju moškega avtorja ni, se lahko čakanje razvleče v dosmrtni projekt žene, kar gre na roko predvsem soprogu s skrivnostnim scenarijem, čeprav ne brez težav in kravala, a predstava vseeno teče. Takšno zgodbo o nočni mori za feminizem spremljamo tudi v Šterkijadi, brez okrasja in domnevnih drugih plati medalje, s kakršnimi bi se na vso silo tolažili.
Oče v bežnem kadru poduči zgroženega sina, ki mami povzroča obilo sadističnega trpljenja, da naj nikar ne odlaša s plenjenjem ženskih obličij, saj mu bo po njegovem mnenju na stara leta žal za vsako, ki je ni kresnil. Razgrne se vsa razpoložljiva duševna in emocionalna plitkost osvajalca vsega, kar se mu pač pusti ulovit. Niti trohice vesti ni v narcističnem protagonistu, ki ni tako nepreračunljiv, da bi ob sebi prenašal sebi podobno značajsko kreaturo, zato se tudi Vojka preočitno zaveda, da lahko čaka na izgubljenega ljubimca le tako, da ne postane podobna možu, ki sebe ob sebi ne bi prenašal niti minute. Hkrati je tudi jasno, da ob vseh tveganih podvigih in visokoletečih ambicijah v tem velikem in kosmatem otroku ni niti trohice poguma, da bi svoje vihravo in nezvesto življenje svobodno živel pač sam! Brez varnega pristana, patološke pozornosti in hranjenjem s človeško energijo od Poguma verjetno ne bi ostal niti P. Da so osvajalski podvigi in dokazovanje ključna in edina esenca narcistične percepcije, pri čemer se na obzorju svetlika predvsem strah pred starostjo, nemočjo in smrtjo, je tako očitno psihološko dejstvo, da z njim nima smisla polemizirat, ker ni oprijemljive duševne substance, da bi bila polemika smiselna. Mentalno v protagonistu drame preprosto ni doživljajske vsebine, empatije v odnosih in percepcije smisla, zato se vsak poskus dialoga spremeni v burko ali boj.
Poveden je prizor, v katerem se sinu Igorju strga in se nasilnemu očetu končno postavi po robu. Nima se smisla pogovarjat, nima smisla prosit, nima smisla opozarjat, nima smisla trkat na vest … Eno na gobec, pa bo vsaj kakšen dan morda mir pri bajti. Sin sproži pest in v naslednji minuti obleži ves razlepljen na hrbtu. Kajti fortu ni para! On je v skladu z mačističnimi ideali kakopak treniral tudi judo in sina z enim salto mortale prijemom rukne ob tla. Prizor ni učinkovit zaradi samega dejanja, ki priča o neuspešnem podvigu sina, da bi simbolno branil mater in se izkazal kot drugačen moški od fotra. Prizor je pomemben predvsem zato, ker demonstrira, kako se narcistični oče v sekundi preobrazi. Še pred nekaj trenutki sta se lika prepirala o zelo mučnih in resnih zadevah v odnosih, pri čemer se oče vedno predvidljivo le brani in bore malo trudi kar koli razumet, česar mu ne paše razumet. A v trenutku, ko obsesivno tekmovalni oče lahko spet pokaže premoč, tokrat pač kot maestro juda, se že na široko veseli in trka po prsih kot malček v peskovniku: Evo, glej mene, sine! Evo, žena! Evo mene, celi svet! Uživa v zmagi, kot da je šlo samo za igrico, kdo bo koga ruknil ob tla. Vsi v sobi pozabijo, kako so se sploh znašli v takšnem položaju, kakšna je sploh vsebina prepira. Ker fotr spet proslavlja svojo zmago v tekmi, ki sploh ni bila organizirana. Vsebina je za fotra vedno kvečjemu nadloga, pred katero divje beži.
Psihološki profil očeta je Igor Šterk orisal dosledno in funkcionira kot “šnel kurz” o narcistični osebnostni motnji. Enako se je posvetil tudi materi, ki predstavlja v filmu tisto ključno nočno moro gibanja Metoo, za kakršno nihče v imenu politične korektnosti ne želi več poslušat o obstoju. Še posebej ne brez politično korektnih podnapisov. Silva Čušin je predvidljivo dobro upodobila uročeno ženo, ki gleda, deluje in govori konstantno iz nekega svojega filma, magari s pomočjo astrologije ali namišljenih bolezni, odmaknjena in zaciklana v svojo zgodbo, da bi se obvarovala pred vdorom kompleksne stvarnosti, ki ji ni kos. Igor Šterk na nobeni točki ne politizira in ne analizira svoje vsebine. Le prikazuje izbor izstopajočih spominov, ki tvori prevladujoče vzdušje. Prikaže precejšnji kliše patriarhalno podmazanega razmerja in različico narcistične patologije, ki udobno plava ravno v patriarhalni mentaliteti kot morski pes v morju. Dobro je prikazana vseobsežna konstantna prisotnost Jureta Šterka, pri čemer se je težko odločit, ali je preveč prisoten, ko je doma, ali je preveč prisoten, ko ga doma ni.
Vojka si ob vseh dramah, prepirih in prevarah lahko le oddahne, ko mož spet spoka kufre, da bo mir. Vendar čustveno soodvisna oseba miru ni sposobna uživat in kakor koli konstruktivno izkoristit za svoj blagor, zato je odsotni mož prisoten še bolj kot ob fizični prisotnosti. Odsotnost antijunaka je priložnost za fantazijo o pričakovanju povratka izgubljenega junaka (ljubimca) v isti osebi. In čaka. In čaka, da bi se vrnil ljubimec, a se na žalost vedno znova vrne le mož. Do konca čaka, da bi se vrnil junak iz začetka njunega razmerja, ko jo je verjetno prevzela faza “love bombing”. Z lahkoto si predstavljamo romantično zgodbo pred Igorjevim rojstvom, čeprav ni prikazana v filmu. Igor pač še ni bil prisoten in uvodnega dela nadaljevanke o zakoncih Šterk ne vidimo, a je zato nič manj ne slutimo. Vojka se ne sprijazni z očitnim dejstvom, da je po scenariju Jureta Šterka še zdavnaj dobila drugo vlogo. Ni več ljubica, ampak je postala žena in mati, medtem ko so vlogo ljubice prevzele druge igralke, tam zunaj, nekje. Ko je plen ujet, kuhan in pečen, je konec zgodbe za lovca. Vojka se vsebine scenarija s časom zave in zato na koncu koncev sanjari tudi o dnevu, ko bo Jure tako star in slaboten, da ne bo mogel več nikamor. Ko bi se njena nočna mora preobrazila v njegovo najhujšo nočno moro, bi si bila vsaj bot.
Papirnate feministke pametujejo o ljubezni
Pa poglejmo, kakšno kritiko filma Šterkijada izrazi oseba v vlogi filmske kritičarke na MMC portalu. Posebej pomemben je poudarek, da gre za avtorico člankov, ki celo rada izraža feministična stališča in podpira feministično promovirane filme. Prepad med papirnatimi aktivizmi brez stvarno ponotranjenih vrednot in posledično tragikomično prakso je vseobsežen. Avtorica zapiše:
“Film ne odmika pogleda od kronične zakonske nezvestobe in egoizma svojega (anti)junaka in prav tako ne od tega, da je vsa finančna sredstva družine pretakal v svojo življenjsko strast.“
Avtorica recenzije se očitno zaveda folklore odmikanja pogleda, a z najbolj bolečo, vseobsežno in perečo poanto filma opravi le v enem stavku, da je korektnosti zadoščeno. Nadalje pa zapiše, kot bi v trenutku zbolela za zaskbljujočo obliko razcepljene osebe:
“Kljub pogostim izbruhom in rednim grožnjam z ločitvijo (z Vojkine strani) pa se zdi, da je bila vendarle družinska ljubezen tisto lepilo, ki je Jureta Šterka ne samo vračalo domov, ampak mu tudi dajalo moč v preizkušanju meja lastne zmogljivosti. (Morda bi, za ilustracijo te ideje, scenariju koristil še kak prizor družinske sreče več, ki bi presekal sosledje frustriranih trkov moči.)“
Avtorica, ki bi se ji od kimanja, da podpira feminizem, verjetno lahko vrat zlomil, pozna nekaj, kar imenuje družinska ljubezen in je prepričana, da se moški vračajo domov, ker ljubijo, tudi če konstantno varajo partnerice in jih posledično ponižujejo in psihološko mučijo na vse razpoložljive načine. Nihče si ne bi bolj želel žensk in celo psevdofeministk s takšnimi definicijami ljubezni kot ravno najbolj kleni patriarhalni šovinisti. Valjajo se od smeha, ko berejo nebuloze, ki so jih sami spropagirali. Avtorica ne prepozna niti najbolj očitne definicije patriarhalnih razmerij, kaj šele da bi se ji očitno kaj sanjalo o razmerjih, ki ji vlada celo narcistična osebnost. Kje je kakšen prizor družinske sreče več, vzklika “kritičarka” in žuga sinu Jureta Šterka, ker nas je bojda zamoril s preveč frustrirajočih prizorov. Zahteva več sreče!!! Saj vendar ne bi zakonca ostala skupaj toliko časa, če ni obilja družinske sreče, mar ne? Za posrat! Predstavljajte si prizor, v katerem domnevne sodobne ozaveščene ženske podučujejo svoje hčere, da se moški po erotičnih avanturah vedno vračajo domov, ker ljubijo. To je ljubezen, za kakršno se morda splača marsikaj potrpet! O, bog, spet prosim, da bi obstajal in nam pomagal!
Razgaljena zasebnost je sprejemljiva le s politično korektnimi popravki
Šterkova družinska saga je pogumna in prepričljiva ravno zato, ker je tako nepreračunljiva, nekorektna in neosladna. Zato ni nič manj jasno, kako očarljiv, poln energije, navdihujoč in zabaven je znal bit ata Jure Šterk. Več kot zaznavno in logično je! Kdo bi ga pa sicer prenašal ob vsem razpoložljivem. Vse narcistične osebe se tega zavedajo. Ne potrebujemo podnapisov. Je pa jasno tudi nekaj drugega. Kar uprizarja navdušujočega narcističen značaj, se vedno tako ali drugače in slej ko prej spremeni v prah. Šterk izpove trenutke sreče in medsebojnega razumevanja, ampak si hkrati ne more pomagat, da ne bi pokazal tudi to, da je fotr pač večinoma obljube, obdobja sreče in obete tudi krepko zasral. Točno takšna je usoda dram z narcističnim protagonistom! Lik žene in matere, ki pravzaprav ves čas čaka na zgodbo o družinski sreči, ki je antijunak ne bo zajebal, je ravno srž celotne zgodbe.
Najbolj pomembna poanta Šterkovega filma se zrcali ravno v tem, da je surov in neposreden, hkrati pa ravno zaradi tega tudi konstantno duhovit. Kajti nič ne more pričarat takšnega smeha vrednega absurda drame kot ravno surova realnost človeških slabosti značaja. Šterkijada je mali nepretenciozen film, ampak velik in pogumen v substanci in zato deluje kot lakmusov papir za preverjanje pristnosti kolektivne zavesti. Šterkov film ima ključen učinek šele kasneje, v odzivih, ko se lahko zdi, da je vse v redu, ker imajo mnogi navidez naklonjeno mnenje o filmu, ker so kakopak pošteni in dobri ljudje, ki dostojno pristopajo do razgaljanja takšnih in drugačnih travmatičnih intimnosti. To je namreč danes moderno. Ampak! Pod površjem se razliva tudi strup. Vsak, ki se namreč odloči razgaljat domnevno intimnost, se mora zavedat, kdaj in kje mora vključit malo več ljubezni, družinske sreče, zelenih travnikov, bele barve ali “morja”, da bo kolektivni hinavski zavesti zadoščeno in da bodo politikanti vseh vrst med nami ploskali, vzdihovali in grulili brez posebnih navodil, kako bi moralo bit, čeprav tako pač ni.