Nekateri ste mi začudeno pisali, zakaj še nisem rekla ne bele ne črne o stavki zdravnikov. So zdravniki postali pohlepni prasci, ki z nadpovprečnimi plačami izsiljujejo državo, ogrožajo javno zdravstvo in jemljejo za talce paciente, za blagor katerih se jim fučka? Ali obstaja kakšen najmanjši razlog, da bi glede na stanje v državi razumeli ali celo podpirali njihovo stavko?
Ključna poanta vsake politične zgodbe je vedno v načinu, namenu in cilju! Bistvo se večinoma skriva v relevantnih podrobnostih, pri čemer uradni mediji državljanom bore malo pomagajo, ampak prevečkrat zlorabljajo dobre namene za podtikanje družbi škodljivih manter in aktivnosti. V populistično teorijo zarote, pri kateri naj bi bilo pomembno, katera politična opcija ali stranka stoji za določeno stavko ali demonstriranjem, se posebej ne bom spuščala, ker služi le preusmerjanju pozornosti stran od bistva. Kajti za skoraj vsako stavko ali odporom, ki odmeva, se prej ali slej postavijo tudi ene ali druge politične figure, kar pa nikakor ne določa prioritetne ali celo edinstvene upravičenosti ali neupravičenosti vsebine odpora.
Domnevni namišljen svet pohlepnih zdravnikov in domnevna realnost
Državljani večinoma ugotavljajo, da je med zdravniki zavidljiva četa primerov med najbolje plačanimi v javnem sektorju. Številke so osupljive. Zdravniki, ki so bistveno slabše plačani – kot se izkazuje – pa prav tako niso ravno siromaki, ampak prejemajo plače visoko nad povprečjem. Pred kamero se je celo naslikal zdravnik, ki je jamral zaradi nekaj čez dvesto opravljenih ur mesečno (hvala lepa za preutrujene zdravnike, ki so temu primerno nevarni pacientom) in plačanih ur, ki jih preživi doma v imenu pripravljenosti na klic. Plača nanese tudi preko 5000€ mesečno in zdravnik toži, ali se nam zdi takšna sirotinja pravična. Sledijo pridige o zaslužkih zdravnikov v tujini, v bogatejših državah, kakršna naša ni. Ob vsem skupaj pa predrznež še namoči v drek pregovorno uporabne snažilke, češ da je nekje slišal, kako lahko snažilka prejme tudi 20€ na roko za eno urico dela, on pa baje manj. Vsi se od zgroženosti nad takšno retoriko sesedamo na kavčih pred televizijskimi ekrani. Vemo, da tudi če kakšna snažilka kdaj pa kdaj za kakšno uro prejme napitnino v vrednosti 20€, se večina težko prebije preko siromašne plače. Kaj se torej dogaja z zdravniki, ki v spregi s slavnim Fidesom izsiljujejo in govoričijo, kot bi padli na glavo. Kot bi se jim od pohlepa zmešalo. Kot bi jih sleherni čut za socialnost povsem zapustil, čeprav bi ravno s strani njihovega ceha pričakovali posebno brižnost do narave njihovega poslanstva, ki je po defoltu altruistično. Bilo. Nekoč. O pogrebu osnovnega moralnega kompasa in posledicah pod brutalno diktaturo kapitala sem pisala ob smrti dr. Aleksandra Dopliharja, ki je postal simbol izumrtja osnovne humane vrednote, za kar ste lahko povsem prepričani, da daljnoročno pomeni popoln zaton bistva civilizacije in s tem človeštva v pravem pomenu besede!
Vendar so zgolj vprašanja o tem, kaj se dogaja z zdravniki, napačna vprašanja. Kako zelo napačna so v enosmerni pozornosti (bolščanje v drevo sredi bolnega gozda), se izkaže, ko spremljamo po družbenih omrežjih mnoge izbruhe javnosti, v katerih državljani preklinjajo skorumpirano zdravstvo in pohlepne zdravnike, ki in ker mislijo le na svojo rit, medtem ko sami marljivo delajo za postan burek. In pač ne stavkajo. Nedolgo nazaj smo spremljali javni nastop šivilj, ki jih je tokrat spravil na cesto serijski nasedli investitor Joc Pečečnik, ki investira v na videz same nasedle projekte v Sloveniji in na Hrvaškem, a je vseeno na veke vekov udobno premožen. Šivilje pa so na ulici izjavljale, da bi one rade le še naprej pridno delale. Čeprav bodo prejemale praktično enako siromašno nadomestilo za brezposelnost, kot je bila bedna plača, bi one raje službovale točno tam. Potem smo spremljali revolucionarno stavko Tuševih zaposlenih trgovk, ki naj bi dosegle nepredstavljiv uspeh. Neko bizarno nizko povišico za kakšno polento na teden več. To naj bi bil tudi po mnenju sindikatov neverjeten dosežek! Tako se zgolj okvirno odvijajo aktivnosti in retorika na drugem bregu umevanja sveta, ki je zdravnikom tuj in verjamem, da tudi dovolj mrzek, da se borijo za izstop iz plačnega sistema, kar jim zelo težko zamerim, ker je pač abotno. To pa še ni vse!
Zaposlenim vse potrebno izplačujejo lastniki podjetij in vse je okej!
Na facebook strani stranke Levica se je v zadnjem času pojavila objava, v kateri smo prejeli poduk o izplačevanju plač in zakonodaji, s posebnim poudarkom, da državljani živimo v zmoti, ker mnogi mislimo, da naj bi država doplačevala lastnikom podjetij, ki izplačujejo nižje plače od minimalne (osnovna plača), razliko do minimalne plače. To ni res, so povedali. Lastnik krije vso razliko! Na tej točki bi se morali pomirit in vsi obiskovalci strani so tudi sprejeli razlago, razen moje malenkosti, kronične sitnobe. Pozvala sem k dodatnim pojasnilom državljanom, zakaj lastnik podjetja raje izplačuje razliko do minimalne plače, kot da bi izplačal minimalno plačo specificirano v enem kosu. Dodatna razlaga nas je razsvetlila, da po logiki stvari lastnik podjetja raje dodatno izplačuje razliko do minimalca, ker se vsi dodatki vežejo na osnovno plačo, ki je nižja, in so zato tudi izplačani dodatki nižji. Seveda so poleg tega tudi višje plače po razredih zato gotovo lahko nižje. In ne le to! V Levici so še priznali, da država vendarle doplačuje tudi razliko tistim v najnižjem J razredu, a le za eno leto. Enoletna pomoč ubogim lastnikom podjetij, ki niti minimalca ne izplačujejo. Živimo torej v državi, v kateri ni uzakonjeno niti to, da bi bila osnovna plača (muhasto določanje po volji lastnikov podjetij) izenačena z uzakonjeno minimalno plačo, ampak se lastnikom dovoli manipulacija, da le lahko nekaj privarčujejo na plečih zaposlenih. To pove vse in mnogo preveč, kakšne so prioritete državne politike v odnosu do državljanov v imenu katerih vladajo!!!
V državi imamo maso zaposlenih, ki si do zdaj niso izborili niti pravice do uzakonjene minimalne plače s temu primerno izplačevanimi dodatki. Večinska populacija ne stavka, ampak le poveša nos in kriči, ko se na ekranih pojavijo na primer zdravniki, ki in ker z visokimi plačami glede na splošni standard stavkajo s popolnoma drugačno retoriko in predvsem mentaliteto! Zakaj?
So res zdravniki izgubili stik z realnostjo? Kdo je padel na glavo?
Mentaliteta zdravnikov je povsem v skladu z zavedanjem, kje in v kakšnem režimu živijo. Ne strinjam se s premnogimi, ki po družbenih omrežjih širijo idejo, da so zdravniki padli na glavo. Res? Ravno zdravniki v tej zgodbi še kako imajo stik z gnilo realnostjo. Na žalost pa tega ne bi mogla trdit za maso državljanov, ki po družbenih omrežjih propagira bizarne moralizme, predloge in pozive k akciji. Kot bi padli z lune. Večina državljanov z dobrimi nameni kriči točno tisto, kar želi in pričakuje vsaka sodobna vlada, ki deluje v interesu globalistične religije kapitala.
Želijo, da ste ponosni nase, ker ste baje tako solidarni in pridni, da ne stavkate in se ne pritožujete, ampak sprejmete kakršne koli pogoje dela in plačo in ste veseli, da vas ne nadomestijo Filipinci. In ne samo to! Od vas se pričakuje, da se na polno razburjate in mečete polena pod noge tistim, ki stavkajo. Ker vi pač ne! Pričakuje se od vas, da podprete kvečjemu stavko zaposlenih, ki ne dosegajo niti minimalne plače in jim ploskate za 10€ povišice! To jim privoščite in nič več. Hkrati pa je najbolj pomembno, da burno napadete vse, ki bi pomislili, da bi radi višjo plačo, ker se primerjajo z višjim standardom od sramotnega. Ker celo izkazujejo in izražajo, da visoko cenijo svoj poklic. Kako si drznejo, barabe! In javnost je s strani nekih psevdoaktivistov nahujskana, da naj v imenu morale in etike prijavlja kršitve (pacientovih) pravic, ker delo ob stavki ne poteka nemoteno, kar pomeni, da je vsaka stavka ničvredna. Brez osnovnega pogajalskega orodja! Vlada vam bo z veseljem ustregla in po potrebi zaostrila zakonodajo, da bo postala vsaka stavka povsem nezakonito dejanje z visokimi sankcijami in potem res ne bo nikoli več stavkal nihče! Govorim o stavki v pravem pomenu besede, ki je pravzaprav prepovedana že zdaj in smo to dopustili, kajti stavka, pri kateri je dovoljeno le popoldansko jamranje pred kamerami, ni nobena stavka. In ni razloga, da bi takšne stavkajoče brezveznike brez pogajalskega orodja na trgu, kaj šele izsiljevalskega orožja, kdo izmed sodobnih “fevdalcev” poslušal, če noče in ni treba. Si res tega želite, celo dragi psevdolevičarji?
Namesto da bi se zgledovali po zdravnikih in se borili za višji standard, izločitev iz (plačnega) sistema, hkrati pa za javne storitve in socialno državo (preobrazbo sistema), se poziva k solidarnosti do prestrašenih, konformističnih in oportunističnih državljanov, ki nikoli ne stavkajo in ne demonstrirajo, čeprav veliko jamrajo.
Odnos državljanov do lastne domovine, pravice do doma in drugih osnovnih socialnih pravic
Naj podam še en grotesken primer. Medij Necenzurirano.si, ki je bil sicer javno obtožen prejemanja visokih plačil novinarjem s strani podjetja (Gen-i), od koder se nam je s pomočjo brutalne medijske kampanje naslikal na čelo države aktualni predsednik vlade, novinarka tega istega medija pa je dobila visoko funkcijo v kabinetu predsednika vlade, objavi ganljiv tekst, ki tabloidno blati enega izmed zdravnikov, ker je pred kamerami razkuril širšo javnost s pregovorno nesolidarnostjo in nezaslišanim pohlepom. Medij tračari, da je zdravnik vrsto let ob izgradnji razkošne vile živel v neprofitnem stanovanju. Medij zlorabi razgreta čustva državljanov, da v članku sugerira in pere uboge možgane bralcev, kot da je šlo v primeru zdravnika za koriščenje socialnega stanovanja, ker naj bi neprofitno in socialno stanovanje v tej državi po novem pomenilo isto. Članek je opremljen s fotografijami, ki povprečnemu državljanu ne predstavljajo v resnici nič, zato se lahko še naprej razburja. Na eni fotografiji vidimo neko škatlasto bajturino na hribu sredi gozda. Večja bajta na robu gozda pač, kar se lahko po potrebi poimenuje “luksuzna vila”. Za to luksuzno vilo so tabloidni vohljači za potrebe političnega linča izvohali in objavili zasebni podatek, da si je zdravnik naprtil 200 000€ kredita. Za tak znesek sicer ni možno kupit niti garsonijere v Ljubljani. Na drugi fotografiji pa vidimo podobo naselja v centru Ljubljane, kjer naj bi nekoč bival zdravnik, o katerem večina državljanov ne ve nič! Kar lahko “novinarje” s političnimi interesi le veseli.
Gre namreč za naselje, ki je bilo zgrajeno sredi tranzicije leta 2000. Takrat, ko se izenačevanje pojma socialno in neprofitno stanovanje še ni zdelo povsem samoumevno. Nekatera stanovanja v tem naselju so povsem lastniška. Cela ulica. Neprofitna stanovanja pa so bila takrat, ko se je že davnega leta 2001 vselil tudi strašni zdravnik, na razpisu namenjena srednjemu sloju, saj je razpis zahteval okrog 10% polog vrednosti stanovanja, ki se ne vrne ob vselitvi kot akontacija, ampak šele po več kot dvajsetih letih. Morda. Znesek ob najemnini, ki za socialno ogrožene gotovo ni bil in ni sprejemljiv zalogaj. Ta zdravnik je bil tedaj le eden izmed mnogih vseljenih, ki so predstavljali kvečjemu srednji sloj. S časom se je najemnina tudi rapidno višala, usklajevano z dohodki (odvisno tudi od kvadrature). Mnogi so se medtem že izselili zaradi previsokih stroškov glede na stroške nekje v globoki periferiji ali sredi gozda. Nekatera stanovanja so bila v drugi kategoriji dodeljena in so dodeljevana socialno ogroženim, pod drugimi pogoji in brez pologa. Gre torej za naselje, kjer v skladu z demokracijo živi mešana populacija in najbolj spominja na dunajski model neprofitnih stanovanj, v katerih živi več kot 80% prebivalstva! Odličen model neprofitnih stanovanj smo imeli tudi v Jugoslaviji, kar so tranzicijski kolaborantski prodajalci naše države uničili in uničujejo še naprej!!! Takšen model bi morali v državi širit, če želimo za prihodnje rodove ohranit državo in pravico do doma, ne pa ga uničevat z uveljavljanjen le ene neprofitne kategorije – socialna stanovanja! Razprodaja stanovanj komur koli na svetu, magari tujcem, namreč pomeni izgubo zemlje v državi, na kateri se stanovanja ali hiše sploh lahko gradijo!!! Odpovedali ste se pravici do doma, kajti to pravico zagotavljajo le neprofitna stanovanja, lastniška stanovanja pa pomenijo le robo na tržnici, ki ni v lasti države in vseh državljanov. To ste dopustili tudi zato, ker se je večina naivnih in pohlepnih državljanov veselila vsake svoje podrtije ali plesnivega stanovanja v slabo vzdrževanem bloku, da je le lastnina!
Prvi zločin v smer razprodaje države (podjetij, bank in nepremičnin) se je zgodil z Jazbinškovim zakonom in z denacionalizacijo vračanja premoženja v naravi, kar se na tak način ni zgodilo nikjer, kjer se je razvila kolonizacija in rop postsocialističnih držav. Komu so se nepremičnine poklanjale? Predvsem RKC in izgubljenim dedičem (mnogi sploh niso vedeli, da naj bi bili dediči nečesa) pohlepnih fevdalističnih kapitalistov, ki so nekoč kopičili premoženje in izkoriščali ljudi v času pred gradnjo socializma in nacionalizacije premoženja tistih, ki so bili takrat dojemani kot pohlepneži, lopovi in izkoriščevalci. Zdaj spet lahko veste za kakšno sekto ljudi gre in kakšen režim nadvlade kapitala. In spet na par let kričite na ulicah: Lopovi, lopovi, lopovi! Žal ob pravem trenutku po osamostvojitvi večina izmed vas ni imela pojma, kaj se dogaja, in ste pristali na retoriko, da je socialistični sistem baje zgolj zločinski sistem, ki je nekoč ukradel premoženje ubogim žrtvam brezmejne krivičnosti. V to so vas s spretno in hinavsko retoriko prepričali navadni politikantski pohlepni kolaboranti, ki so ugrabili državo in jo dali na razprodajo. Državljani so začeli verjet v obstoj in svetost lastnine! Zapisano je v ustavo in zdaj živimo v izrojenem režimu, v katerem je lastnina sveta, človek pa le uporabna roba na trgu.
Ogromno državljanov se je bilo v skladu z najbolj bedno mentaliteto naroda pripravljeno večino življenja prehranjevat le s krompirjem na vodi, da bi zgradili ali pridobili v last nepremičnino in avto. To je bil osnovni smisel življenja povprečnega praznega Slovenca. In potem je vsa ta neozaveščena in skrajno naivna raja potuhnjeno molčala med brutalnim tranzicijskim plenjenjem države, zdaj pa besno kraka nad vsemi, ki niso živeli enake prazne materialistične prioritete, ker spoznava, kako neumno in daljnoročno neproduktivno je vse skupaj. Zdaj si premnogi potomci želijo, da vsi ti slavitelji lastne nepremičnine čim prej pomrejo, da bi za mizerno preživetje kaj podedovali, pri čemer ta lastniška stanovanja in plesnive hiše prodajajo komur koli pač – še najraje tujcu, če plača več. Tako da so se tudi družinski odnosi res oplemenitili v skladu s semenom religije zla, ki je prevladala v državi in zaradi katere se je uničila odlična stanovanjska politika v Jugoslaviji, ki bi lahko napredovala do vzornega (dunajskega modela). Ampak ne s pomočjo Slovencev, ki so se pustili kolonizirat magari za kos opeke!
Hinavski in naivni slavilci lastninjenja nepremičnin povešajo nos, njihovi potomci pa nestrpno čakajo na njihov pogreb, uzakonitev evtanazije in razdelitev podedovanih drobtin
Mediji, ki v spregi z neoliberalno politiko sugerirajo, da je po logiki stvari neprofitno stanovanje lahko le socialno stanovanje, propagirajo politiko kapitalske mafije! Sugerirajo, da se morate veselit napovedi psevdolevičarjev, da bodo v naslednjih petih ali desetih letih zgradili 5000 neprofitnih stanovanj, kar pomeni socialna stanovanja, ki naj bi bila namenjena mladim. In da je to pomemben dosežek. Gradilo bodo kvečjemu geta! Na eni strani se gradijo luksuzna ograjena naselja za petičneže, na drugi pa strani pa Levica napoveduje gradnjo geta za mlade stigmatizirane luzerje, ki se bodo prednostno dokopali do stanovanja predvsem s pomočjo neodgovornosti, da bodo brez kinte v žepu naštepali čim več otrok, kar država imenuje “podpora družinam v stiski”. Osli se nam režijo! Tudi popolnemu cerebralnemu siromaku je lahko jasno, da nekaj tisoč socialnih stanovanj ni niti kaplja v morje glede na potrebe današnjih in bodočih generacij!!! Vse skupaj izpade še bolj monstruozno ob dejstvu, da si stanovanja po tržnih cenah ne more privoščit niti današnji navidezni srednji sloj. In nikjer ne vidim nobenih kolesarjev ali pešadžije revlucionarno demonstrirajočih za radikalno sistemsko spremembo stanovanjske politike z drastičnimi omejitvami pravice do lastninjenja stanovanj (ki ne predstavljajo doma tam stanujočih), airbnb ekonomskega zločina in v podporo sistematičnemu širjenju politike (dunajskega) modela neprofitnih stanovanj, ki ne pomeni enako kot socialna stanovanja, ampak so socialno podprta stanovanja le del politike neprofitnih stanovanj.
V tej državi povprečen državljan sploh ne razume, da razprodaja stanovanjskih površin v interesu globalistične kapitalistične hunte pomeni razprodajo države in s tem osnovnih pravic naroda do življenja v državi!!! Dobro bi bilo, da bi tudi zdravniki še naprej bivali v neprofitnih stanovanjih, namesto da najbogatejši zasebniki pokupijo deset stanovanj, da odirajo sonarodnjake in jih kadar koli še dražje lahko prodajo premožnim tujcem, ki perejo svoj kapital tudi s pomočjo kopičenja praznih nepremičnin – koščkov zemlje, ki se ji država odpoveduje!!! Med premnogimi državljani, ki so si trgali od ust in živeli za lastninjenje vsaj ene plesnive nepremičnine, vlada prava parada privoščljivega zla, da bi tudi vsi ostali in bodoči rodovi životarili in garali le za nakup doma, zato podpirajo politiko lastninjenja in dobijo totalen živčni zlom, če slišijo izraz “nacionalizacija”. Živčni zlom dobivajo predvsem tisti provincialci, ki nimajo ničesar razen razpadajoče bajte ali stanovanja, v katerem itak živijo, ampak se radi hvalijo, kako so garali za ta cilj. Kot da jih je kdo prosil za to. Neprofitna politika pomeni za njih najhujšo kritiko njihovim nesmiselnim zgolj materialističnim prioritetam. Zaradi tovrstne slovenske drhali je bilo še na tisoče in tisoče ljudi v tej državi prisiljeno v nakup stanovanja in jemanje kreditov do penzije. Še več tisoč jih je podrvženo ropu v najemniških stanovanjih z oderuškimi najemninami. Mnogo blokov in stanovanjskih hiš razpada, ker lastniki niso sposobni financirat obnove in vzdrževanja, ampak važno, da so lastniki! In zdaj naj bi bili bojda blazno zaskrbljeni, ali je nek zdravnik, ki je živel z ženo v neprofitnem stanovanju, morda dve leti plačeval premalo glede na svoje dohodke in premoženje. Ne bi rekla, da je to najbolj pomembno na svetu za proslulo stanovanjsko politiko v tej državi.
Treba se je zavedat, da se država trudi vsa redka preostala naselja z neprofitnimi stanovanji preobrazit v zgolj socialna stanovanja. Izganjanje srednjega sloja iz tovrstnih stanovanj pomeni siljenje ljudi v nakupe stanovanj ali plačevanje oderuških tržnih najemnin na trgu. Za večino državljanov srednjega sloja to pomeni, da jim na koncu vsakega meseca ostane v rokah še manj preostanka zaslužka kot marsikomu, ki živi v socialnem stanovanju. Tako se ustvarja širjenje prikrite revščine, vse do prikritega brezdomstva! Medtem pa divja neobrzdano plenjenje nepremičnin v državi!!!
Zakaj si zdravniki v primerjavi z najhujšimi osmoljenci na trgu prisilnega dela drznejo stavkat?
Kot je lahko jasno iz priloženega, si zdravniki drznejo stavkat, ker menijo, da si to lahko privoščijo. Ker menijo, da lahko izsiljujejo z odhodi v zasebni sektor, ki se vedno bolj širi v državi in uničuje sistem javnega zdravstva, kar smo dovolili, ker smo radi pridni in tiho. Menijo tudi, da lahko izsiljujejo z izseljevanjem v druge države, kjer jim baje nudijo boljše plače. Osebno menim, da je ta izsiljevalski adut najbolj trhel in s strani medijev kakopak ne dobivamo dobrih člankov, ki bi nam pojasnjevali, pod kakšnimi pogoji in zakaj določena premožnejša država zaposli slovenskega po svetu postopajočega priseljenca z medicinsko izobrazbo in prakso raje kot hipotetičnega domačina! In kaj to pomeni za našo državo, ki planira po potrebi celo uvažanje zdravnikov iz tujine, ki bi pristali na nižjo plačo, ker izhajajo iz revnejših držav od naše. In kaj to pomeni za kakovost zdravstvenih storitev!!! Ta del splošne zločinske priseljenske politike z obetom uvoza podcenjene delovne sile, ki se ji klanjajo tudi psevdolevičarji v vsej razpoložljivi hinavščini, je diskreditiran pogajalski adut naših zdravnikov s preverljivo izobrazbo in prakso!
Zakaj ne stavkajo učitelji, novinarji, prodajalci v trgovinah in mnogi drugi z odgovornimi poklici in absurdno plačo? Ne stavkajo zaradi strahu in slabih pogajalskih izhodišč – večinoma ne morejo nikamor pobegnit, kjer bi bilo za njih kaj bolje. Resne povezanosti in resnega sindikalnega delovanja pa ni na obzorju, zaradi česar ni trohice poguma, da bi medsebojno povezano in solidarno stavkali z grožnjo, da se pač ne vrnejo na delo, kar je uspelo v ZDA učiteljem in učiteljicam ene zvezne države pred leti, o čemer sem pisala, a nikogar ni ganilo. Vendar ne smemo pozabit, kaj še lahko tiči za odsotnostjo poguma k resnim stavkam, ki se jim državljani želijo odpovedat, zato ta trenutek pošiljajo pritožbe s sklicevanjem na pravico do neoviranega dostopa do zdravniških storitev. Bojda je blazen problem izdajanje bolniških listin. Zdravniki znajo udarit, kjer ljudi najbolj boli. Učite se, zaboga! V vsaki družbi bo družba določen ceh podpirala toliko, kolikor bo ceh užival ustrezno kredibilnost, prepričljivo kakovost dela in posledično spoštovanje. To pomeni, da na primer učitelji in novinarji nimajo v tej državi šans, da bi si drznili stavkat z obetom moralne podpore državljanov. Žal! Kajti lahko bi se odprla javna razprava o povprečni kakovosti kadrov in koliko določeno področje prežema navaden klientelizem in negativna selekcija!!! Kako so državljani zadovoljni s ponudbo? Nam gre lahko kar na smeh, mar ne. In da so ob razširjeni negativni selekciji diskriminirani in nezaposleni ravno najbolj kakovostni kadri. Ti trpijo na delu, so celo odpuščeni ali izstopijo iz igre in zapuščajo poklic. Zlahka se pa celo na mestu ravnatelja obdrži magari nek športnik in primitivec s pedofilskimi plenilskimi nagnjenji, kot lahko prebiramo v najbolj črni kroniki sredi črnine. Odprla bi se lahko debata o kakovosti šolstva, novinarstva ipd. Večina zaposlenih si tega gotovo ne želi, ker imajo službo in plačo ravno zaradi negativne selekcije, prevlade diletantizma in poraznih standardov. Ni prostora za nadpovprečne.
Kdor se rodi reven, ima v Sloveniji največ možnosti, da bo tudi umrl reven
V zadnji oddaji Globus na nacionalni televiziji je sociologinja Vesna Leskošek med drugim povedala, da imamo Slovenci najnižjo socialno mobilnost (sloj) v EU. To pomeni, je rekla, da bo večinoma tisti, ki se je rodil v revni družini, tudi reven umrl. Vendar oddaja ni ponudila nobenega pomembnega uvida, zakaj in kako se to dogaja. Na prvo žogo bi vsak pomislil, da se dogaja zgolj zato, ker osebe iz revnejših družin avtomatsko niso tako sposobne in inteligentne, ker jih neuki starši ne opremijo zadostno za življenje na višji nogi. Takšna pavšalizacija je seveda laž za mase! Drugih pomembnih resnic se zavedajo v tišini le premnogi realno izobraženi, inteligentni, kompetentni in kvalificirani posamezniki, ki ne dobijo primerne službe ali sploh ne dobijo službe. Zakaj? Ker dobra delovna mesta zasedajo predvsem še tako bebavi in nesposobni prijatelji, sorodniki in znanci omreženih, večinoma povezani tudi s politiko. Treba je razumet, da tudi povprečna oseba, ki bi želela prosperirat preko politike, ne bo uspela med omreženimi pokvarjenci, če ni del privilegiranih omrežij že od prej in če straši z nekimi socialno in humano plemenitimi dobrimi pobudami. Oseba brez klientele bo tudi bistveno hitreje vsak projekt ali zaposlitev izgubila. In zato bo oseba brez zaledja tudi bistveno manj tvegala na svoji karierni poti, kajti nekateri pečečniki lahko naredijo sto napak in izrazijo brezmejno nesposobnost, pa to ne bo pomembno zrahljalo njihovega standarda, nekatere pa bo ena napaka ali zgolj krčenje zaposlitev v podjetju stalo glave in obsodilo na ekonomski brodolom. To je režim, ki smo ga baje izbrali ob osamosvojitvi, česar se osebno prav nič ne spomnim, se pa zelo dobro spomnim obilja politikantskih laži, prevar, kraje in zavajanja! In zato je visoka korupcija tako pereč problem. In zato premnogi zaposleni ostajajo nepovezani in brez poguma za boj za svoje pravice in boljši standard, medtem ko ta trenutek preklinjajo zdravnike, ki si upajo. Ja, upajo si in blazno so ponosni na svoje delo in za razliko od premnogih drugih na trgu dela jih ne skrbi preveč, da bi jih zlahka pogrešali.
Največja hinavščina, ki se medijsko kotrlika po etru, je konstantno oznanjanje, kako ima Slovenija visoko stopnjo egalitarnosti, kar pomeni nizko razliko med najbogatejšimi in najrevnejšimi v primerjavi z drugimi državami. Ta podatek je navadno mlatenje prazne slame, saj razlika sama po sebi nikogar posebej ne briga. Najpomembnejši je standard najšibkejšega člena v družbi, torej tistih z najnižjo plačo in stanje srednjega razreda. Če revščina ne bi več obstajala, ker nikakor ni nujna, ampak je umetno ustvarjana za potrebe zasužnjevanja s strani kapitalističnih psihopatskih fevdalcev, in bi večina živela relativno udoben in temu primerno human in ustvarjalen standard, bi večino tudi bistveno manj motil večji prepad med najbolj in najmanj premožnimi.
Zakaj se ne zgledujemo po zdravnikih?
Kričala bi o nezaslišani nesolidarnosti in izgubi čuta za poslanstvo zdravnikov, če bi na drugi strani spremljala pridružene stavke na drugih področjih dela s častno težnjo po resnih socialnih sistemskih spremembah! Da bi vsaj lahko spremljala, kako domnevni levičarji pozivajo k UTD-ju, udeležbi zaposlenih pri dobičku, dobri politiki neprofitnih stanovanj, boju proti korupciji in klienetelizmu ter uporu širjenja prisilnega dela ter nečastnega in škodljivega dela – to so vsa dela, ki producirajo škodljivo kramo, ki le onesnažuje planet, in druge storitve, ki škodijo intelektu in mentalnemu zdravju družbe. Ne! Ni vsako delo častno! Ni vsako delo plemenito in koristno! Ni vsako delo potrebno! In prav tako ni vsak zaposlen častna oseba! In ne, ljudje ne iščejo službe, ampak v življenju iščejo osmišljeno častno delo, za katerega so ustrezno poplačani in spoštovani!!! Žal namesto vsega omenjenega spremljam le večinske pozive k miniranju pravice državljanov do stavke v imenu pravice do nemotenega opravljanja storitev, v tem primeru pač zdravstvenih storitev. Zgrožena sem nad antidemokratičnimi neumnostmi, ki se oglašujejo v imenu solidarnosti po vzoru socialistične družbe, kakršna že zdavnaj nismo niti v obrisu!!! Niti družbeno niti ekonomsko. Realno socialno, pravično in humano državo s temu primernim sistemom si je treba najprej izborit.
Logično, da zdravniki niso tako brez stika z realnostjo, da bi brez odpora pristali na splošno reformo usklajevanja plač, ki jo pripravlja vlada. Logično, da niso tako zabiti, da bi zlahka pristali na drobiž, ki ga bo usklajeno porazdelila vlada, pokala šampanjce in se trkala po prsih! Takšne politične norčije pač goltajo državljani, ki trdijo, da imajo stik z realnostjo, zdravniki pač očitno ne. Čvekajo, komolčajo in pulijo se za toliko, kolikor lahko napulijo.
Z veseljem bi se razburjala nad stavko zdravnikov in se postrani še malo zgražala nad stanjem v sodstvu, kjer imajo sodniki približno takšno plačo, kot velja zaupanje sodstvu v državi. Mizerno in vedno bolj na psu. Ampak glede na stanje stvari na drugi strani brega menim, da bi se morali po določenih elementih ravnanja zdravnikov kvečjemu zgledovat. In menim, da se je treba korenito preizprašat, zakaj se ne zgledujemo.
1 thought on “Zdravniki stavkajo, ostali pa halucinirajo o socialistični morali sredi kapitalistične džungle”