Hjaa … Podelitev oskarjev je brez dvoma zgolj šov, ki v spolitiziranosti in napadu s politično propagando poseka Eurosong. Vključno s pop glasbenimi točkami. Nič drugače ni bilo letos.
Malo propagande za vojno v Ukrajini. Lani nagrada za smešno amaterski in demagoški dokumentarec o ruskem učencu z ameriške univerze Yale, ki je obiskoval polletni seminar za bodoče voditelje (v enakem slogu, kot je Nika Kovač “from Slovenija” obiskovala krožek Obamove fundacije) in ustvarjanje zdrah v Rusiji – Alekseju Navalnem, letos nagrada ukrajinskemu dokumentarcu o zavzetju Mariupola. Potem nas pozdravi in nagovori posnetek Alekseja Navalnega, sledi malo korporacijskega ali psevdofeminizma (Barbie šov ipd.), malo vsiljivo nepristnega antirasizma (že nekaj let mora vsaj nagrado za igro prejet vsaj en afroameriški igralec, pa je bojda vse okej), vse ključne filmske trofeje pa seveda letos romajo v naročje židovski tragediji in ambiciozni veličini (tuji in ameriški film).
Najbolj nepomembna je realna kakovost in prodornost filmske produkcije. Interesno območje bi bil lahko vrhunski film, lahko pa tudi brezvezen. V vsakem primeru bi prejel oskarja. Že zaradi tematike, pri čemer sam avtor pooseblja Juda z ukrajinskimi koreninami. Čisti zadetek. Oppenheimer je povprečna ameriška komerciala s svojimi avtobiografskimi zamolčanostmi in fanfarami, lahko bi bila pa tudi ideološko nepristranska mojstrovina. V vsakem primeru gre za interesno tematiko politike in ustrezno judovsko avtobiografsko figuro. Scorsese je korporacija zase z neprebojno propagando in mora bit vsaj nominiran za vsak film, ki ga spacka, četudi je film totalen polom. Pomembno je, da se loti ustrezne tematike, ki prikazuje ameriško produkcijo kot mirovnike in aktiviste. Na primer za pravice skoraj iztrebljenih staroselcev na ameriški grudi.
Cillian Murphy je vrhunski amerikaniziran irski igralec, ki – kot mnogi drugi – ni prejel oskarja za najbolj relevantno in presežno vlogo v svoji karieri. A komu mar. Pomembno je, da preplačani akterji nastopijo v pravem propagandnem oglasu. Milijonarski hollywoodski zvezdniki niso milijonarji zaradi kriterijev igralskih sposobnosti. Plačani so za drugo funkcijo, pa če se tega želijo zavedat ali pa ne. Logično, da ne.
Zato se mi zdi, da bi bilo dandanes lahko že kakšnemu prejemniku nagrade celo nerodno in bi zadrego izrazil kot prištevna oseba. In zato se lahko toliko bolj zaserjejo prejemniki nagrad, ki vzhičeno hlipajo, kot da dejansko verjamejo v ganljivost momenta in v domnevni lastni presežek. Tokrat je pač Emma Stone s svojim cviljenjem in hlipanjem izpadla bebava. Ne more bit drugače. Žal.
Hollywoodska industrija ni bila ustvarjena z namenom podpore filmski umetnosti, podelitev oskarjev pa nikakor ne nagrajevanju presežkov. Vse skupaj je iz leta v leto le vedno bolj smešno in večini očitno. In to je vse.