Odrasli v sobi: film o usodi evropskih koloniziranih držav

Na primeru, ki je predstavljen v grškem filmu Odrasli v sobi, boste tudi tisti, ki se bore malo poglabljate v politiko, v slabih dveh uricah vendarle pridobili vsaj osnovni vpogled, kaj se postopno dogaja tudi s Slovenijo in zakaj pod bičem EU establišmenta in Nata ne more bit drugače! Ali drugače povedano … Zakaj so tudi v Sloveniji postale volitve in ideje o reformah, ki naj bi služile dobrobiti ljudstvu za prihodnost, le ciničen vic za norčevanje iz državljanov.

Film je nastal po knjigi nekdanjega grškega finančnega ministra Janisa Varufakisa, v kateri je popisal dogajanje v času razbobnane ekonomske krize, ko se je Nemčija na čelu EU v imenu slavnih nujnih varčevalnih ukrepov, s čimer so terorizirali vse kolonizirane države – tudi Slovenijo – odločila ekonomsko uničit domnevno prezapufano Grčijo. Upam, da se še spomnite veleslavne Trojke in ogabne antipropagande proti domnevno zapravljivim in lenim Grkom (velik aplavz in slava zapravljivosti in lenobi v suženjstvo zakletih!!!). Na oblast se je povzpela leva stranka Siriza pod vodstvom Aleksisa Ciprasa. Varufakis je bil imenovan za finančnega ministra, kar je v krizi pomenilo najbolj aktivno desno roko predsednika Ciprasa. Za neoliberalno globalizirano in legalizirano mafijo je seveda vsaka realna leva oblast nočna mora, ki jo predstavljajo kot s fašisti primerljivo radikalno stranko in ki se je je treba znebit ali pa njene funkcionarje disciplinirat z zastraševanjem in podkupovanjem do tiste mere, da bo stranka postala levosredinska, kar pomeni le še ena protihumana in škodljiva stranka kapitala! Upam, da že ob branju tega komentarja zaznavate vzporednice s politično situacijo tudi v Sloveniji!

Film s sarkastičnim naslovom Odrasli v sobi ni sam po sebi nič posebnega z vidika ocenjevanja umetniške ali obrtne vrednosti. Pristop je izrazito dokumentarističen in prioriteta je predvsem vsebinska – nizanje političnih dogodkov z naglaševanjem pomembnih sporočil in dogodkov. Uspešno je predstavljeno in strnjeno bistvo. Povedano je, kar je lahko izpovedano. In vse, kar povedano ni, niti ni pomembno za to, da bi razumeli bistvo. Kot na primer vprašanje, zakaj se je kljub izjemni referendumski podpori ljudstva Cipras usral in upognil hrbet pod zahtevami EU legalizirane mafije! Da se je usral, je seveda uradna razlaga, za kakršno obstaja velika meja verjetnosti. Povsem možno pa je tudi, da je bil Cipras pravzaprav slamnati mož, igralec na odru v predstavi z vnaprej znanim epilogom, kar se tiče bedne usode Grčije.

Ob ogledu filma priporočam posebno pozornost na nekaj dejstev! Kapitalistična legalizirana mafija je od Grčije zahtevala izključno drastično znižanje življenjskega standarda Grkov. Cilj je bil v ohranitvi bank in radikalnem znižanju plač in pokojnin! In seveda s tem tudi dodatno uničevanje dostopne in kakovostne javne sfere in storitev! Bodite pozorni na desant na javno zdravstvo! Sledilo je radikalno krčenje kadrov v javnem zdravstvu in nižanju stroškov. Kajti v diktaturi kapitala so vse javne storitve, ki služijo humanosti in blagorju ljudi, zgolj neprofitabilen strošek!!! Naj gre za stanovanja, zdravstvo, šolstvo ali kulturo. Skrb za sočloveka je le neprofitabilen strošek in pika!

Na mojem blogu lahko najdete članek z naslovom Vidne posledice nevidnega orožja, v katerem obravnavam tudi esejistično avtobiografsko delo Pišem sebi irske avtorice Emilie Pine. Emilie Pine med drugim opisuje izkušnjo z zdravljenjem v grški bolnici, kjer je pristal njen oče, ker se je pred leti preselil v Grčijo. Naravnost šokantno je branje o državi v EU, kjer stanje v javni bolnici zdrsne na raven delovanja povprečne bolnice sredi vojne – od pomanjkanja kadra preko nekakovostnega kadra pa vse do pomanjkanja osnovnega materiala, kot so na primer zaščitve rokavice! Brutalen padec v kakovosti storitev se zgodi na videz urnebesno hitro, čeprav se je v resnici podlaga za potres odvijala dolgo!

Zakaj ob tej priložnosti posebej omenjam zdravstvo?! Ker se v Sloveniji ravnokar odvija odlična podlaga za sesutje javnega zdravstva in to tudi s pomočjo naivnega ljudstva in aktivističnih skupin, ki se ukvarjajo z manj relevantnim fokusom! Cela država si domišlja, da ob stavki zdravnikov bije bitko zgolj s pohlepnimi dobičkarskimi zdravniki. To se dogaja v veselje aktualni vladi in kapitalistični mafiji, ki veselo gradi dodatne zasebne klinike nasploh. Vlada lahko na takšen način izigrava, da je na strani ljudstva, ob tem pa predsednik vlade prodaja le krilatico za budale: “Za vsako ceno se bom boril, da ohranimo javno zdravstvo!”

Spoštovani državljani in državljanke!!! Ohranitev javnega zdravstva vam samo po sebi ne bo pomagala čisto nič! Tudi Grki so ohranili javno zdravstvo. Ampak kakšno??? Javno zdravstvo, v katerega bodo uvažali poceni zdravnike iz tujine s sumljivo strokovno usposobljenostjo, vam ne bo prav dosti koristilo! Enako velja za drugo zdravstveno osebje. Ta trenutek predsedniku vlade ni treba odgovorit v medijih niti na eno relevantno vprašanje v zvezi z bodočim javnim zdravstvom, ker niti ljudstvo s svojimi “aktivističnimi” skupinami ne zastavlja ključnih vprašanj in zahtev. To pomeni, da se ravnokar odvija tlakovanje prihodnosti v polom! Groza me je, ko spremljam, kako državljani v imenu dobrih namenov hujskajo celo k omejevanju pravice do stavke (pošastim kapitala se smeji), izražajo pričakovanja, da zdravniki delajo magari po 16 ur dnevno in podobne nebuloze. Dobili boste zdesetkano pravico do stavke v vseh sektorjih, delali boste od zore do mraka za ubožno plačo, v javnem sektorju pa boste deležni podobne obravnave kot v Ameriki. “Pomagali” vam bodo ubožno kvalificirani domačini in priseljenci, ki bodo pripravljeni delat za miloščino. Trg s plačljivo ponudbo bo cvetel, a ne za večino “amorfne gmote”. Brez resnih sistemskih sprememb in ne zgolj navideznih korekcij znotraj aktualnega režima se dogaja le eno: Tudi ljudstvo si s svojimi dobrimi nameni le pljuva v skledo, ker se čustveno odziva le na posamezna podtaknjena drevesa in ostaja slepa za gozd.”

Odrasli v sobi pokaže predvsem to, da nikogar ni brigala izjemna reforma in predlogi pod taktirko finančnega ministra. Politično pretvarjanje pač terja čas in pusti bebave ovčice, da se bojda ukvarjajo z nečim in verujejo, da počnejo nekaj produktivnega, da ne bi kdo rekel, da se je zgodil povsem očiten udarec v klasičnem slogu fašizma. Zahteve diktature kapitala so bile sicer jasne že od začetka. Brezplodna sestankovanja in medijski teater je bil le teater pač.

V filmu ni posebej prikazano, da so ob udaru nad grešnim kozlom na kolenih Grčijo še posebej zasuli z begunci! Za državo, ki doživlja vojni udar s pomočjo veleslavnih ekonomskih sankcij, je naval beguncev, kar je prav tako sprožila Nemčija pod madam Merkel, dodaten pritisk. Zato se je začela vzpenjat radikalna nacionalistična stranka Zlata zora, ki je prišla celo v parlament. Zlata zora pa ni bila le nacionalistična stranka, kot so se predstavljali, ampak v resnici zelo konkretna neonacistična združba. Sledilo je obdobje temu primerne ulične brutalnosti in razpad dialoga v parlamentu. Drugače povedano: neonacisti v parlamentu so poslance pljuvali, poslanke pa klofutali, jim razbijali kozarce na glavi in podobno. Po ulicah so njihovi gverilci napadali priseljence in jih mlatili na polno. Kaos je cvetel. Ampak kako je Grčija ravnala za razliko od Ukrajine?

Predstavnike Zlate zore je Grčija spravila na sodišče in jih tudi strpala v zapor. Grčija je bila kljub temu država, v kateri je bilo jasno, da je nacistično delovanje z razlogom prepovedano. Tako je Zlata zora s svojo militantno bando propadla. V Ukrajini pa je že oblast pod Viktorjem Juščenkom postavila spomenik nacistu Stepanu Banderi, ga razglasila za narodnega heroja, kasneje podpirala neonacistične bataljone Azov, Desni sektor itd. in bataljon Azov rekrutirala v državno vojsko!!! V parlamentu je tudi Zelenski podelil odlikovanje neonacističnim vodjem za zasluge in tako dalje. V Ukrajini se je vsako leto nemoteno odvijal festival neonacistične ideologije, kamor so prihajali na zabavo neonacisti tudi iz drugih držav, še posebej številčno s Švedske. Vsaka država ima svoje bolj ali manj uličarske neonacistične bande, ni pa v vsaki državi neonacizem legaliziran ali celo tretiran kot herojska ideologija na državni ravni. Dajmo že enkrat razumet te razlike!

V Ukrajini neonacizem cveti predvsem zato, ker so podprti z močjo kapitala. Ni treba, da bi jih podpiralo ljudstvo! Financirajo jih namreč ukrajinski oligarhi, ki so ugrabili in razprodajali državo. Še posebej Igor Kolomojski, ki je tudi boter kandidature Zelenskega. Kolomojski je židovskega porekla – enako kot “sin” v poslu Zelenski – z ukrajinskim, izraelskim in ciperskim državljanstvom (na Cipru skriva težke milijone v davčnih oazah, enako nekaj milijončkov tudi Volodimir Zelenski). Sionizem in nemški nacizem nikoli nista stala na nasprotnih bregovih in sta od nekdaj odlično poslovala. In tudi zdaj ni nič drugače. Ljudstvo je zlahka ugrabljeno. Vendarle pa odgovorno, če se ne znebi in ne zoperstavi ugrabiteljem. Daljnoročno to pomeni, da ljudstvo po potrebi ne služi le za sužnje na trgu dela, ampak so poslani tudi na fronto v klavnico. Tega se je treba zavedat!

Grčija je ostala v svojem bistvu precej socialistično naravnava država – mišljeno na ravni družbe. Ne pa tudi politično!!! Politično je stopila korak naprej ukrajinski usodi naproti. Enako kot Slovenija že zdavnaj. Govorim o koloniziranih in razprodanih državah s svojimi različicami usod v geopolitičnem kotlu globalizirane diktature kapitala.

Grčija je končala pod žezlom kot laboratorijski preizkusni zajček, do kolikšne mere je možno posamezno državo spravit na kolena! Ljudstvo je doživelo izdajstvo in prevaro brez primerjave. Siriza je namreč leta 2015 razpisala celo referendum, na katerem so ljudje glasovali, ali podpirajo zahteve EU in Trojke ali ne. Rezultat s prepričljivo večino je bil Proti! Kar pa ni nič pomagalo. Volja ljudstva je bila pohojena in ignorirana!

Ravno včeraj sem tudi na slovenski nacionalni televiziji v oddaji Odmevi slišala opozorilo, da so najavljeni junijski referendumi o evtanaziji in drugih vprašanjih posvetovalni. Referendum je le posvetovanje oblasti o ljudski volji, ki je ni dolžna spoštovat in upoštevat. Referendumi služijo le obveščanju politike in pošasti kapitala, koliko napora zastraševanja ali zavajanja bo potrebno vložit za uveljavitev diktature brez resnih revolucionarnih nemirov.

Meni osebno, ker se pač ukvarjam s politiko bolj podrobno, film Odrasli v sobi ni povedal nič, česar ne bi že vedela. Vseeno je bilo pa za osvežitev informacij dobrodošlo spremljat strnjeno poročilo o dogajanju, ki se tudi danes nadaljuje. Spremljala sem v resnici bolj radikalno verzijo udara nad določeno državo, medtem ko sama bivam v državi, kjer se popolnoma enak proces odvija bolj počasi, postopno in zamolklo. Priporočam, da na enak način z razmislekom o primerjavah spremljate film tudi vi.

Ko se začne rolat odjavna špica filma, se človek vpraša, kaj bi lahko Janis Varufakis s svojimi dobrimi nameni storil bolje. Na katerih točkah je morda tudi on zavozil. Je bilo to takrat, ko je politik v sejni sobi zakričal, da morajo takoj izstopit iz EU in prosit Rusijo za pomoč in sodelovanje? Težko verjetno, saj je bilo takrat že prepozno in Grčija ni imela že vzpostavljenih dobrih zavezništev in strategije, ki bi jih varovala pred usodo Venezuele in podobnih poteptanih držav s strani ameriške hegemonije, ki traja tudi v zavezništvu z Nemčijo na čelu EU že od navideznega konca 2. svetovne vojne.

Amerika je tista kolosalno zadolžena država, ki ji noben dolg in nobeni zagrešeni vojni zločini ne pridejo do živega. Zapufanost lahko obstaja in služi političnemu interesu ali pa pač ne obstaja, ker ni nikjer nikogar, ki bi zahteval povrnitev domnevnega pufa. Tako preprosto je to. Zato dobim pike, ko slišim, da je bojda Jugoslavija razpadla, ker je bila zapufana. A res? Ma, ne me basat! Pa Afrika je tudi zapufana za pet tisočletij. Norčujte se iz kakšne druge ustrezno politično nepismene naivčine.

Ogled filma Odrasli v sobi sproži povsem razumen občutek, da država preprosto ni imela šans, da bi ohranila kakršen koli minimum suverenosti in odločanja o usodi državljanov, dokler in če se boji mafije, ki se ji je naivno pridružila. Tako preprosto je to! Vsako razpravljanje o notranji politiki je le bedna komedija, dokler ne razumemo, kdo, kako in zakaj nam kroji politiko.

Usoda leve stranke Siriza je le hitra enačica tega, kar v upočasnjenem posnetku opazujemo tudi v Sloveniji, kaj se dogaja z Levico. Res ne potrebujemo več let spremljanja kopije starega filma z znanim epilogom. Slišim, da je Slovenija ravnokar zapravila še en naš milijon za financiranje vojne v Ukrajine. Od sramu mi je prekleto slabo v želodcu in močno upam, da bo po ogledu filma Odrasli v sobi slabo tudi vam. To bi namreč pomenilo, da ste še prisebni!

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

2 thoughts on “Odrasli v sobi: film o usodi evropskih koloniziranih držav”

  1. Pozdravljeni,

    vrhunski članek gospe Simone. S prebranim se strinjam in upam, da imamo kot narod, še toliko razuma, da si bomo prebrano pisali za uho.
    Lahko rečem: Če bi bilo v parlamentu 90 Simon bi bila Slovenija resna država. Tako pa…

    Odgovori
  2. Zdaj pa res moram pogledati še film. Poleg tega članka sem bila namreč udeležena kot poslušalka v kar nekaj razpravah, povezanih s filmom in nesrečno Grčijo

    Odgovori

Leave a Comment