Kot da ni že Pierse Morgan dovolj hud udarec, pa pride v studio kričat še Slavoj Žižek

Priznam, da sem imela tokrat težave z odločitvijo, ali bi sploh javno objavila kakršen koli odziv na nastop Slavoja Žižka v infotainment šovu dežurnega populista Piersa Morgana. Po eni strani z odzivom na nekaj tako intelektualno mizernega in banalnega le dodam kapljico olja na požar k ustvarjanju pomembnosti iz nečesa zgolj obskurnega. Po drugi strani pa so slovenski mediji poskrbeli za napihovanje pomembnosti že sami s povsem nekritičnim povzemanjem Žižkovih nebuloz in napihovanjem njegove domnevne pomembnosti v mednarodnem prostoru z vidika filozofa, intelektualca (kar prsti mi drhtijo). Ker se je tudi na družbenih omrežjih pojavljala propaganda, ki je neargumentirano diktirala, da naj bi šlo za dogodek, ki naj bi nam bil v ponos, sem se odločila, da na kratko vendarle dodam nekaj poudarkov. Nepresenetljivo sem zgrožena, kako nizko se je pripravljen Žižek v vsem svojem razpoložljivem in preočitno nereflektiranem narcizmu spustit. In da tudi v njegovem primeru dno očitno ne obstaja.

Nekoč se je Žižek odzval na medijsko spuščanje propagandnih balonov, da je Žižek naš najbolj slaven izvozni človeški produkt. V svojem konstantnem naprezanju, da bi bil duhovit in posledično priljubljen, je opozoril, da ni on najbolj slaven, ampak Melanija Knavs. Povratni odzivi so se trudili bit blazno pametni, češ … jajajaja, no, morda je Melanija res bolj prepoznavna, ampak ona se je le poročila s slavnim bogatašem, naš Žižek se je pa prebil v mednarodni prostor z intelektualnimi dosežki. V resnici je imel Žižek še kako prav. Kar predstavlja Žižek za področje filozofije v svetu, predstavlja Melanija za modno industrijo. Bore malo realnih dosežkov v modni industriji, pa veliko megle zaradi priležništva populistični figuri. Razlika med Žižkom in Melanijo je predvsem v tem, da je Melanija na parketu prepoznavnosti in propagande plačana za točno določen imidž in molk, Žižek pa je v skladu z imidžem svoje karikature, ki naj bi sprožala dvomljive občutke, ali imamo opravka z norcem ali genijem, plačan, da brblja in brblja in brblja.

Pred časom smo se ob nekem zanimivem omizju pogovarjali o medijsko eksponiranih figurah – tudi iz sfere kulture – ki še iz časov Jugoslavije uživajo status prisluha vrednih intelektualcev, čeprav je v resnici njihov intelektualni pridonos ubožen ali vsaj zelo skop, enosmeren. Kot na primer reciklaža Lacana, Hegla ali celo neumorno žongliranje s freudizmi. Ugotovili smo, da je šlo za ero pod močnim vplivom rokenrola, ki je poleg marsičesa dobrega naplavila tudi mračno plat medalje, ki jo je nekoč najbolj kratko in jedrnato izpovedal Marko Crnkovič, ko je dejal, da sploh ni pomembno, kaj pišeš, ampak kako pišeš.

Mnogo ljudi se je skrajno razburilo in začelo zafrkavat Crnkoviča, da naj ne preobrača v pravilo svoje osebne slabosti. Sarkastično so se mu zahvaljevali, da je končno priznal bralcem, da ga nima smisla brat, ker večinoma itak ne ve, kaj piše in zakaj. Da je predvsem obrtnik, ki hitreje piše kot misli. In sledili so hahahahohoho … V resnici pa je Crnkovič le javno predstavil trend, ob katerem je odraščal in se v medijih kalil. Rek “nič ne štekam, ampak ziher je kul” namreč ni bil le nekoč popularen vic, ampak povsem dejanski trend pristopa med publicisti, kolumnisti, satiriki, pisatelji, glasbeniki … Če danes vlada trend, da si vsi na vse kriplje prizadevajo bit tretirani kot normalni, običajni in pravno ustoličeni kot običajni, čeprav običajni niso ali so celo zelo očitno prfuknjeni, se je znotraj generacije “boomerjev” skoraj vsak posameznik trudil postat na vse kriplje nekaj posebnega. Še toliko bolj tisti, ki v resnici nič posebenga niso bili. V tem je tudi razlika med današnjimi transseksualci in nekdanjimi. Nekoč so tudi transseksualci uživali, da so nekaj posebnega, boj proti konservativcem je bil pa itak trend, današnje transspolne osebe pa se na vse kriplje bojda borijo, da bi bili dojemani kot najbolj običajni ljudje med običajnimi, ki si želijo uredničit vse konservativne vrednote po spisku – najprej poroko, potem družino s kopico otrok in morda še posebno posvetitev v lokalni cerkvici. In tako dalje.

V obdobju trenda posebnežev je bilo manko vsebine možno nadomestit z bizarnim imidžem, še bolj bizarnim obnašanjem, z vzpostavitvijo specifične retorike in sloga. Tudi ob močni in prepričljivi vsebini je bilo priporočljivo izstopat kot urbani posebnež. Problem je bil v tem, da so mnogi bleferji z izpiljenim imidžem in izstopajočim slogom kot obrtniki svoje pojavnosti, predrznosti, narcistično podmazane samozavesti, čvekanja in odbitosti dejansko prepričali množice mnogo bolj kot osebe, ki jim je bilo mar, Kaj in Kako pišejo, in so realno vsebinsko ponujali nadpovprečje, zanimivost in odstopanje.

Tudi z blefom je bilo možno prosperirat in si pridobit status izjemnega umetnika ali/in intelektualca. Dobesedno na podlagi ideje o domnevno zabrisani meji med norcem in genijem. Pridobljeni feni niso ploskali in cvilili le v skladu z mantro “Nič ne štekam, ampak ziher je kul”, ampak so bili premnogi celo mnenja, da je pogoj za “kul”, da nič ne štekajo. Ko se klovni v srcih fenov že udomačijo, pa ni več pomembno. Tudi ko se počasi starajo in celo zaštekajo, da so cesarjeva oblačila prozorna, se ne odpovedo objektu poželenja, ampak raje ploskajo še naprej starim spominom na fantazme in mentalne orgazme. Prihaja na sceno nova mladina, ki spet nič ne šteka in tudi staršem pritrdi, da so populistični ostanki njihove generacije res kul. Crnkovič je imel prav. Za preboj na sceno, plačila in nagrade ni bilo pomembno, kaj pišeš, ampak predvsem Kako. Zato ni niti najmanj nenavadno, da nam je tranzicija ušla v maloro in da se lahko le sprašujemo, kje, zaboga, so spali vsi tisti vrli intelektualci, pankerji in druge velike face na sceni. V resnici ni nihče od njih spal. Počeli so isto kot od nekdaj. Tržili izkupiček v karieri za svoje klovnovanje. Samo občinstvo se jim je skrčilo, ker so prišli na sceno novi klovni. Tisti, ki so imeli dejansko kaj pametnega za povedat, vsebinsko in slogovno, so ostali preslišani na oltarju slavnih. Prej in potem. Ne bom naštevala figur z imeni in priimki, ki so tipični predstavniki te ere in še danes rožljajo na spolitizirani sceni, brez dvoma je pa ravno Slavoj Žižek tipičen predstavnik tega trenda, ki je svoje klovnovanje izpilil v zavidljive razsežnosti in postal dostojen konkurent tudi Lady Gaga in podobnim profiterskim psevdofenomenom.

To niso liki, ki bi kdaj koli poosebljali kakršno koli stabilno politično stališče. Z lahkoto “presenečajo” in se preobračajo. Dečki in deklice za vse čase in okoliščine. Včeraj domnevni zagrizen komunist, če komunizem nese zlata jajca, jutri psevdodemokratični liberalec in uslužbenec kapitalistov, če gospodarji za usluge poklanjajo zlata jajca slave, kariere, nagrad in dohodkov. “Levičarji”, ki se morajo konstantno obrazlagat in pojasnjevat, a nič ne pomaga. Ker konstantno trapajo nekonsistentne nebuloze. Ker tam pač ničesar ni in tudi nikoli ni bilo. Nič več od AI premetavanja vsebin in sestavljanja domnevno provokativnih izjav, bolj snetih s kurca kot povlečenih iz mučenja možganov.

Uvod v pogovorni šov Piersa Morgana je za moje pojme o Žižku povedal dovolj. Skrajno nerodno mi je bilo spremljat Žižkovo obnašanje. Res nerodno. Tip uleti na šov in kriči, kako je počaščen, ker je gost Piersa Morgana. Od udinjanja dežurnemu britanskemu populistu pozabljenih irskih korenin kar slina šprica po kamerah, narcistični brezveznik Pierse pa se bebavo smehlja in švica od ugodja ob serviranih komplimentih. Za bruhat!

Po drugi strani me veseli, da Žižku z leti tako popuščajo zavore, da nam iskreno pokaže, kako se to dela! Če bi bil ženska, bi moral za vse tiste Morganove nasmeške in povratno prilizovanje morda še fukat. Njemu ni treba. Nekaj si drznem z visoko gotovostjo zatrdit! Noben resen intelektualec, ki se zaveda svojega vložka in ga temu primerno spoštuje, ne bo pel hvalospevov in lezel v rit celo javno takšni populistični trivialni figuri, kakršen je Pierse Morgan! Ni šans! To je mnogo manj verjetno od zapriseženega vernika, ki dan za dnem moli k bogu, da ga bo pofafal prvemu satanu, ki mu prekriža pot z lubrikantom. Bežal bo! V primeru zadostne inteligence in sila omejenih okoliščin pa bo ravnal tako, kot je na primer ravnal Jonathan Franzen, kar sem nekoč opisala v prispevku z naslovom Franznova dilema.

Jonathan Franzen je ameriški pisatelj – eden izmed tistih, ki so razumeli, kakšno škodo povzroča prioriteta v komercializaciji in trivializaciji literature, zato je gromko kritiziral bralni klub Oprah Winfrey. Plačanka Oprah je postavljala na piedestal trivialno literaturo na način, da so se bralci “junk fooda” počutili, kot da berejo nekaj relevantnega, inteligentnega in dejansko duši zdravega. Groza je šele sledila, kajti Oprah je na svoj poneumljajoči seznam uvrstila tudi roman Jonathana Franzna, ki je sicer veljal za vrhunskega avtorja sodobnega velikega ameriškega romana. Ne samo to! Franzna je povabila v svojo oddajo na intervju. Franzen je zdrsnil v hudo dilemo. Naj odkloni gostovanje pri madam Oprah iz principa ali naj se odzove na povabilo pred najbolj številnim občinstvom, kar jih premore vizualni medij, saj mediji sicer resne ustvarjalce in intelektualce ignorirajo ali getoizirajo v nebrane rubrike. Bo izpadel nestrpen, nadut in nečimrn pezde, ki ponižuje dobršen del Američanov, ker hlipajo in vzdihujejo ob ogledu Oprah šova, če se ne odzove? Ali bo izpadel prodan pezde, če se odzove? Kaj storit? Na koncu se je odločil, da se bo odzval. Oddaja je bila super gledana ravno zato, ker so vsi poznali Franznovo stališče in bili seznanjeni z globoko užaljenostjo Oprah Winfrey, ki je bila sicer vajena, da ji vsi lezejo v vse možne odprtine za vsako minuto promocije. Šov je bil zagotovoljen. Nastop Franzna bi bil v vsakem primeru zaradi konteksta nekaj povsem drugega pri Oprah ali Piersu Morganu, ki si narcistično in predrzno drzne vodit oddajo o resnih političnih tematikah na enak način, kot se je spakoval v resničnostnih šovih tipa X Faktor. Nekaj drugega zato, ker so bila znana Franznova stališča in so bila v skladu z njegovim poslanstvom.

Oddaje Piersa Morgana so nenaravna katastrofa za medijski prostor. Le ena izmed mnogih. Ustvarjena za poneumljanje in zavajanje ljudi. Piers Morgan ima o zgodovini in politiki toliko pojma kot Taylor Swift, a ne poje in pleše o ljubezenskih bolečinah, ampak naduto, narsistično in bebavo obilno služi s trivializacijo in banalizacijo resnih družbenih in političnih vprašanj. Serje in ščije s propagandnimi neumnostmi celo po vojnah, v katerih izgubljajo ljudje življenje. Je skrajno sebičen, egomaničen, puhel, prazen in perverzen osebek in posredno tudi vojni dobičkar! Na sceni je zato, da valja po goflji največ pet uradnih stališč ter zganja cirkus in osupljiv verbalni fašizem! V njegovih oddajah običajno gosti kričijo drug čez drugega. Pierse Morgan je različica Jerryja Springerja. Utihne in bulji v prazno kot kamen le v primeru, ko nagovarja politično ustreznega gosta, v primeru politično nekompatibilnega gosta pa izvaja teror s konstantnim prekinjanjem sogovornika, primitivnim dretjem in izvajanjem psihološke torture, da v eter ne bi pricurljalo tisto, česar dežurni propagandistični klovn v eter ne sme spustit. Zato pride na vrsto za pogovor tudi Jeffrey Sacs šele takrat, ko ni več mogoče in nima smisla zaustavit toka nezaželenih infromacij, ker so že prebile medijski zvočni zid. A Morgan ostaja kljub argumentom in dokazom, ki smešijo njegova prepričanja, neomajen. Kot pokvarjena plošča lapa, da se pač ne strinja. Pač! Piersu Morganu se komentatorji na YouTube-u upravičeno ves čas posmehujejo, ker že več kot eno leto stokrat na eno oddajo sogovorniku zastavlja le dve vprašanji: Ali je Putin strašen diktator ali ne? in Ali je Hamas strašna teroristična organizacija ali ne?

Obnaša se kot najbolj primitiven in agresiven zasliševalec diktatorskega režima. Zajebat mu ga je uspelo učinkovito le Jeffreyu Sacsu, ker se je očitno pripravil na Morganovo prozorno torturo, ki jo lajna kot pokvarjena železnina. Diplomatsko je odvrnil, da kot Američan zavrača rabo zmerljivih pridevnikov za politike tujih držav, s katerimi je Amerika v vojni, ker to ne prispeva k ustrezni diplomaciji v imenu volje do pogajanj, ki edino prispevajo k miru in dogovorom. S tem je Sacs podal tudi posredno kritiko Morgana, ki je itak brez vsebine in operira izključno z zmerljivimi pridevniki in floskulami.

Ker je Morgan mentalni perverznež brez primerjave, se predstavlja kot uravnotežen voditelj pogovorne oddaje, ki nudi priložnost za izražanje stališč osebam z različnimi mnenji in pogledi. Morgan konstantno hvali samega sebe. Tipičen simptom narcističnih napihnjenih motencev pač. In Žižek se mu je pridružil z najbolj bednimi simptomi značaja. Tristokrat sta skupaj ponovila, da naj bi bila na različnih ideoloških bregovih, a se vseeno tako lepo in spoštljivo pogovarjata. Ves cirkus je seveda navadna laž in zavajanje. Morgan in Žižek nista na nikakršnih različnih bregovih, ampak povsem sozvočna in ubrana mentalna populista in služabnika gospodarjem kapitala. Žižek fura svojo verbalno obrt brez substance. Ko začne njegov narcizem jamrat, ker že vsi skoraj pozabijo, da obstaja, si omisli “fascinirat” s kakšno škandalozno izjavo, ki bo bojda razburila njegove priležnike. Začne na primer podpirat Trumpa. In res! Vsi začnejo kričat. Nihče pa ne zna izpostavit enega argumenta, zaradi katerega bojda Žižek nekaj podpira. Ker resnih argumentov ni. So le bedni vici. Nekaj na repu pribrbljanega, kar ne sovpada z nikakršno konsistentnostjo, kaj šele kakršnim koli relevantnim kontekstom. Žižek pač afne gunca. Ve, da bo kmalu začel spet regljat ubrano politikantstvo in njegovi feni bodo spet lajali, da je izpovedal nekaj genialnega, čeprav je natrosil le nekaj konformističnih puhlic, ki jih najdete v preobilju na družbenih omrežjih. To se je zgodilo na Frankfurtskem festivalu, kjer je pridno izrazil podporo Palestincem, a ob tem v klasičnem propagandnem narativu demoniziral Hamas. Skrajno varen in povprečen govor je bil označen za pogum stoletja.

V oddaji Piersa Morgana je Žižek pokazal svoj nivo z bednimi vici o Arabcih, ki se jim je Morgan priliznjeno smehljal, njegov debilen pogled pa je sporočal, da itak ne razume, kaj bi rad Žižek povedal. Na vsak Žižkov stavek je odgovarjal z infantilno pohvalo: fenomenalno, fenomenalno … Žižek je izvajal svoje “avtistične” retorične “bisere” z maksimalno hrupnostjo in egomanijo, Morgan je kimal in bolščal kot kuža, ki se mu obetajo briketi.

Slavoj Žižek je v oddaji izrekel nekaj absurdnih laži in zavajanj, ki jih ne bi mogli niti v prejšnjem stoletju naprtit najbolj obrekljivim, hujskaškim, neumnim in nerazgledanim branjevkam. Popolna sramota! Izjavil je, da je Vladimir Putin verski fundamentalistični obsedenec in dodal, da je enak verski fanatik kot Arabci. Ogabno! Ob tem se je pa kar sam hvalisal, da bojda On vse ve, ker spremlja ruske medije. Mislim … Če spremlja ruske medije in je izvedel, da naj bi bil Putin verski fundamentalistični fanatik, sta le dve možnosti. Da laže kot najbolj umazana svinja ali pa nič ne razume, ker je preneumen. Putinu so namreč razni politični analitiki – še posebej ruski – očitali kvečjemu hinavščino, ko je začel tvorit dobre odnose s Cerkvijo, ker Putin nikoli ni bil veren. Niti ni bil vzgajan versko. In nikjer ni bilo dokaza, da bi kdaj koli prestopil prag cerkve. Kot nekdanji KGB-jevec je sprožal toliko večje očitke o politični demagogiji. Seveda pri Putinu ne gre niti za oseben odnos do religije, saj se nikoli ni pretvarjal, da bi bil zgleden vernik, niti za posebno demagogijo, ampak vedno za politično racionalne odločitve. Po brutalni tranziciji je bilo poenotenje ruskega naroda politična prioriteta. Putin je jasno predstavljal pravoslavno religijo in Cerkev kot institucijo, ki pomeni pomemben del ruske kulture. Cerkvene dostojanstvenike je potreboval v zavezništvu in hkrati verno pravoslavno ljudstvo. Da se počutijo kot državljani sprejeti in enakovredni (kar v komunizmu seveda ni obstajalo). Kremelj ne zganja v državi prav nič versko fundamentalističnega, ampak le predstavlja pravoslavstvo kot pomemben del ruske kulture, se udeležuje pomembnih verskih obredij ob praznikih itd. Niti približno pa ne gre za takšen verski fundamentalizem, kot ga fura Amerika. O čemer se Žižku očitno ne sanja in ga ne briga. V Ameriki vsak predsednik ob inavguraciji prisega na biblijo. V Ameriki vsebuje vsaka sodna dvorana poseben napis v poklon in zaupanje Bogu. Česa takšnega v Rusiji zaznali ne boste.

Žižek je natrosil, da je Putin tak verski fanatik, da govori o boju proti satanistom, ko propagira vojno proti Zahodu. Ker je Morgan novinarski brezveznik in le trobilo, ni Žižka povprašal o nikakršnem kontekstu. Žižkova izjava je seveda ničvredno primitivno hujskaštvo. Osebno sem rabo besede satanizem zasledila neštetokrat po medijih predvsem med ameriškimi republikanci. Večinoma, ko je bilo govora o pravici do spolne samoindentifikacije in sodobni politikantski agendi transspolnosti, pa tudi v primeru pedofilskih škandalov v visokih političnih vrhovih, kot je bil primer Epstein. In enako sem le dvakrat zasledila iz ruskih virov. V tem se ruska politika in ameriški republikanci strinjajo in padejo v eter tudi čustveno obarvani pridevniki in samostalniki. Žižek tega seveda ne bi podrobno izpostavljal, ker je tudi sam že navrgel kup pripomb na transspolno ideologijo, pa ne bi bil rad zaradi tega označen za obsedenega Putinista.

Žižek je serviral še eno mastno laž ali zavajanje (ali zavestno laže ali zgolj nima pojma, me niti ne briga), da Putin Ukrajincem vsiljuje politiko Lenina, ker naj bi bil goreč Leninov privrženec. Putin v resnici ni privrženec Lenina in je v zgodovini svojih govorov izrekel že mnogo kritik na politiko Lenina. Je pa Ukrajincem očital, ker so rušili spomenike Leninu, čeprav jim je ravno Lenin ustvaril državo. Brez Lenina teritoriralno ne bi bilo Ukrajine. Putin je še dodal: “Hvaležnost pa taka!” In kaj je še dodal? Da je škandal, da so Ukrajinci namesto spomenika Leninu postavili spomenik nacistu Stepanu Banderi in ga slavijo kot narodnega heroja. To je Žižek seveda pozabil omenit. Ne bi se slišalo enako, kot je hotel, da bi se slišalo, ker ni intelektualec, ampak preočitno pač karierno povzpetniški politikantski propagandist. Kar je vedno intelektualna sramota. Niti ni problem v tem, da bi rad strašil ljudi pred kremeljskim režimom. Je pa velik problem, če to lahko nekdo počne le s pomočjo laži in zavajanja ob črni slepoti za horor na strani politične opozicije.

Medtem ko si Žižek sam bolj za šalo in slavo privošči izražanje podpore republikancu Trumpu, Putinovi oblasti očita, ker se bojda brati z desničarskimi politiki v Evropi, kot na primer z Marine le Pen. Celo vsakemu cepcu je jasno, da Kremelj že od začetka tisočletja sklepa zavezništva z vsemi, s katerimi je to možno. Z omenjenimi desničarskimi politikami jih druži nasprotovanje globalizmu in branjenju nacionalne suverenosti. Enako zastopajo sicer tudi radikalni levičarji in zato že par let na polno diskutiramo o tem fenomenu, ki sicer ni fenomen, le Žižek nima pojma in ustvarja fenomene, kjer jih ni. Putin je tudi z Angelo Merkel sodeloval odlično. Pa ne le zato, ker je desničarka, ampak na primer zato ker je Severni tok deloval odlično, vsem v korist – Evropejcem nasploh in Rusiji – dokler niso z največjo verjetnostjo Američani izvedli terorističnega napada in razstrelili cevi brez resne neodvisne preiskave. Tako se odvijajo zadeve v diktaturah. Ker Američani si lahko privoščijo vse! Brez preiskave, brez vlačenja po sodišču v Haagu za vse brutalne vojne zločine v svoji zgodovini in danes ob izvajanju masakra skupaj z Izraelom v Gazi. Tam pobijajo tiste strašne versko fanatične Arabce, kot jih je posebej izpostavil Žižek in se za filanje vsebinske praznine skušal prikupit primitivnemu občinstvu še s skrajno bednim vulgarnim vicem o prašnih jajcih arabskega posiljevalca. Predstavnik sproščene Slovenije je lahko tako odvraten, da presega še tako zaprašena in gnila smrdljiva jajca.

Žižek je poudaril, kako se boji kitajske nacionalne politike, ki zagovarja nevtikanje v politiko drugih držav, če se druge države ne vtikajo v njihovo politiko. Ob tem je izpostavil, da so Kitajci bojda sklenili s Talibani sporazum, da jih le Talibani ne ovirajo pri maltretiranju Ujgurov. A pozabil je omenit, da so Talibane spravili na oblast ravno Američani in pobegnili oziroma se premaknili na vojni teren v Ukrajini, kjer so prav tako podpirali skrajneže za ustvarjanje zdrah v državi. Tako to Američani izvajajo in nikakor ne pomagajo ubogim borcem za demokracijo po tujih državah. Kontekst je zelo pomemben in vržene morajo bit vse pomembne karte na mizo, če se res gremo polemiko za uvid v realno geopolitično stanje in s tem povezane pravične rešitve v imenu mednarodnega prava, ki ne deluje!!!

Žižek si je privoščil tudi izjavljanje propagandne puhlice, kako naj bi Rusija širila imperializem v Evropi, za kar ni nobenega dokaza. Ameriški argument, ki ga Žižek pridno navrže, je, da naj bi se dokaz za apetite Rusije skrival v Gruziji in Moldaviji. Da človek ne more nehat zavijat z očmi. Vojna v Gruziji se je vnela, ker jo je sprožil gruzijski predsednik v topli navezi z ameriškim predsednikom Bushem in izvedel napad v Južni Osetiji, kjer živijo Rusi. Transnistrija v Moldaviji funkcionira kot mala Rusija. Ruska manjšina ima tam svoj parlament, uporablja rublje in je že zdavnaj razglasila neodvisnost, ki je Zahod seveda ne prizna. In popolnoma res je, da ima Rusija apetit, da bi vse predele z ruskimi manjšinami priključila Rusiji. Poleg Donbasa in Krima (ki je bil itak ruski in na bizaren način poklonjen Ukrajini, ko se nikomur še sanjalo ni, da bo SZ razpadla), brez dvoma tudi Transnistrijo, saj ta trenutek tam živeči Rusi (tudi Ukrajinci živijo na tem predelu) zahtevajo priznanje za odcepitev. Razvoj dogodkov je odvisen od poteka vojne in geopolitike. Vsa ta območja bistveno bolj pripadajo Rusiji kot pa jebenemu Natu, ki se je širil na vzhod Evrope kljub nasprotnemu dogovoru. Lajanje, kako se bojda zaradi ruskega imperializma morda celo Francozi upravičeno bojijo, da bodo poruščeni, je pa naravnost bizarno podcenjujoče. Še posebej ob dejstvu, da smo vsi v EU že dodobra amerikanizirani, razprodani in postaja tudi angleščina naš prvi jezik.

Žižek je na dolgo in široko, kot da odkriva toplo vodo, izpovedal tudi nasprotovanje Woke ideologiji s svojo “kulturo črtanja” (cancel culture). Podal je izjemno spoznanje, da aktivisti ob promociji inkluzivnosti na drugi strani kontradiktorno izključujejo ideološke nasprotnike na fašističen način. Morgan je padel na rit od zadovoljstva, kako genialen je Žižek. Globoko se strinjata. Izpovedala sta nekaj, kar že več let čivkajo vsi vrabci po drevesih in ostalo je pri splošni zaznavi. Bravo! Res genialno.

Zelo sem vesela, da sta se združila Pierse Morgan in Slavoj Žižek na ekranih. Kajti brez dvoma sta vredna drug drugega in zelo enakovredna. To je to! In čisto nič več! In tudi nikoli ni bilo nič več! Po-po-po-poker face!

Please leave this field empty

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Preverite e-pošto za potrditev naročila!!