Miki Miška prevzema odgovornost za teroristični napad

Le nekaj dni po volitvah v Rusiji, na katerih je po logiki stvari zmagal Vladimir Putin, je na obrobju Moskve zabobnel teroristični napad. Napovedan je bil koncert art rock skupine Piknik, ki sicer ni brez politične konotacije. Bendu Piknik je namreč Ukrajina po zavzetju Krima s strani Rusije prepovedala nastope v državi za nedoločen čas, ker so ponovno priključitev Krima Rusiji podprli in tudi nastopili na tamkajšnjem slavju.

Zakaj Rusi na željo Amerike in EU ne bi ponovno izvolili Putina na oblast, le če bi doživeli kolektivni pretres možganov z resnimi simptomi amnezije

Propagandisti ZDA in EU ne najdejo boljšega argumenta za spodbijanje volitev v Rusiji od krakanja o nedemokratičnih in nepoštenih volitvah, čeprav imajo lastni prag milo rečeno umazan. Nekateri smo vendarle podrobneje seznanjeni z dogajanjem v tranzicijskem obdobju v devetdesetih v Rusiji in z delovanjem Putina, ko je prišel na oblast in državo na nezanemarljivi ravni spet postavil na noge ter gradil na njeni suverenosti. Državljani so lahko skozi leta beležili nezanemarljivo rast kakovosti eksistence ter strateško dobrih diplomatskih in poslovnih odnosov v svetu. Povrnitev Krima v naročje Rusije je bil tako močan interes večine Rusov, da je akcijo aneksije Krima podpiral celo Aleksej Navalni, čeprav je bil očiten ameriški podmazanec (celo z nekajmesečnim treningom na univerzi Yale s podobnim programom, kot se ga je udeležila Nika Kovač pod fundacijo Baracka Obame). Celo Navalni si ni upal nasprotovat zavzetju Krima, ker bi izgubil še tistih nekaj tisoč glav naivne podpore v imenu “več demokracije”, ki so jo Rusi sicer bajno izkusili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Nekaj najbolj logičnega na svetu je, da bo sredi aktualne razbohotene vojne z Zahodom ponovno izvoljen predsednik, pod katerim je bila Rusija odlično pripravljena na udar ekonomskih sankcij in strateško zgolj okrepila samooskrbo, in pod katerim tudi vojna v Ukrajini poteka v prid Rusiji. Kremlju ni bilo treba zaenkrat izvest niti splošne mobilizacije vojakov. Samo največji idioti na svetu bi si v takšni situaciji želeli tvegane spremembe oblasti, po možnosti s kakšnim popolnim diletantom na prestolu. Ponovitve tranzicijskih devetdesetih let v Rusiji, ko je Amerika vrtela okrog mezinca kronično nažganega Borisa Jelcina in Rusijo spravila na kolena, si seveda želijo predvsem v Ameriki in zapufana psevdoelita na čelu EU. Rusi gotovo ne (razen Zahodnih plačancev). Zato so bile volitve v Rusiji pod vprašajem glede pravilnosti in raznih ekscesov vprašljive le z vidika višine odstotka zmage, nikakor pa ne zmage same po sebi. Skrajno podcenjevalne pripombe Zahodnih oblasti, češ da v Rusiji Putin ni imel prave konkurence na volitvah, so naravnost kretenoidne. Res je! Nikakršne konkurence ni imel. Ampak Rusi imajo zaenkrat na oblasti vsaj Putina brez konkurence z nekimi relevantnimi rezultati. Poglejte, kaj imajo Američani na voljo z vsiljeno izbiro, poleg mesarskega klanja na sodišču zaradi nezaupanja v verodostojnost volitev. Ali Nemci. Ali Italijani! Ali Francozi, ki se ne morejo znebit bančnika Macrona. Ali … Bog nam pomagaj … Slovenci! In tako dalje.

Poskusi sprožitve državljanske vojne ali vsaj množičnega odpora v Rusiji Američanom ne uspevajo tako zlahka kot drugod po svetu

Odkar je eskalirala proksi vojna v Ukrajini, se Amerika in EU pač trudita stavit na eno in edino karto, ki bi omogočila poraz Rusije, kakor si ga Amerika zamišlja že od 2. svetovne vojne dalje, z visokimi apetiti in obetavnimi rezultati po razpadu Sovjetske zveze in s ponovnim poskusom ob rovarjenju po Ukrajini. Ta ena in edina karta je poskus sprožitve državljanske vojne, množičnega odpora ljudstva proti strašnemu nedemokratičnemu Kremlju. Skratka, stavijo na tisto, kar jim z Navalnim milo rečeno ni uspelo, zato je svoje odslužil in zaščiten je bil približno toliko kot afganistanski zavezniki pod ameriško taktirko po koncu domnevnega uvažanja demokracije. Ekonomske sankcije tudi niso sprožile predvidene računice, ko bi morali ruski državljani doživet infarkt od togote, ker se trgovine z Zahoda zapirajo. Morali bi ponoret od besnila, ker jim je onemogočeno prehranjevanje z žagovinastimi sladkimi smetmi tipa McDonald’s. Sledila je razstrelitev Severnega toka in množična kraja ruskega premoženja, kar bi moralo spet sprožit resen kolaps ruskega gospodarstva in spet bi morali Rusi zagnat sveto hajko proti Kremlju, ker naj bi ostali brez pokojnin, služb in plač. Ruskim umetnikom in športnikom so fašistoidi začeli prepovedovat nastope po Zahodu. Zagnali so pravi desant iz ameriških mokrih sanj, ki bi moral zrahljat patriotska čustva ruskih množic. Nič od tega se ni zgodilo, ampak le podaljšanje možnosti za predsedovanje Putinove ekipe in nova izvolitev. Vojna se nadaljuje.

Naslednja možnost je izvajanje terorističnih napadov, ki bi ruske državljane spravili v paniko in ki bi zaradi nujnih ukrepov v imenu varnosti – odpoved prireditev, koncertov, shodov, morda zapiranja večjih trgovin – minirali rusko gospodarstvo. Nekaj najbolj smešnega, kar se je sploh zgodilo, je bila napoved Washingtona, da naj bi se pripravljal teroristični napad. Amerika naj bi bila namreč tako prekleto poštena in do mednarodnega prava spoštljiva država, da njihova najpametnejša in operativno najbolj sposobna obveščevalna služba na svetu kakopak sredi aktualnega vojnega stanja prijazno in dobrohotno opozori Kremelj, da naj se zavaruje pred prihajajočo katastrofo. Po tej interpretaciji, ki se norčuje iz osnovne pameti Zahodnega življa, naj bi bil Putin neodgovoren idiot, ker se je v odzivu na dobronamernost CIE bojda neodgovorno odzval z očitkom, da gre za zastraševanje ruskih državljanov. Zahodni mediji so po terorističnem napadu, v katerem je umrlo okrog 130 ljudi, še več je bilo ranjenih, pridno ponavljali, da gre za enega največjih porazov FSB-ja v zgodovini Rusije. V čem je problem takšne izjave?

Terorizem kot razširjena oblika vojne

Najprej je problem v tem, da verjetno nikoli ne bo raziskan abnormalno sumljiv poraz Mosada pred napadom Hamasa 7. oktobra 2023. Vendar gre za razliko od drugih terorističnih napadov na posamezne objekte, kjer se drenja čim več naključnih žrtev, za radikalno drugačen primer, saj je organizirana in znana vojska Hamas (in nekateri palestinski civilisti) prebila močno varovano izraelsko mejo! Ni šlo za nepredviden udar nad neznanim objektom v državi! Meja je bila pod varnostnim nadzorom non stop, saj je šlo na drugi strani za okupirano ozemlje – Gazo. Nepredvidljivi teroristični napadi v državi imajo drugačen značaj zaradi bistveno višje stopnje nepredvidljivosti.

Problem je torej v tem, da z vidika nepredvidljivih napadov ne more obstajat večji poraz obveščevalnih služb od terorističnega napada na veleslavni WTC v Ameriki, pri čemer je bil še večji poraz kasneje dokazano izmišljena ideja, da naj bi se v Iraku skrivalo nevarno orožje, zaradi česar bi bilo treba zaradi nekega Osame bin Ladna, ki je bil navržen v eter kot kakšen stripovski lik, Irak magari zravnat z Zemljo. Za laži in vojne zločine ni nikoli nihče odgovarjal. Amerika je pač imuna na mednarodno pravo.

V zadnjem stoletju so se zvrstili večji teroristični napadi tudi v Angliji in Franciji, kar lahko vse označimo za poraz obveščevalnih služb velikih, dobro opremljenih in močnih držav. Ker poraz tudi je porazen, smo se naposlušali pridig o tem, kako je ob ustrezni organizaciji terorističnega napada praktično nemogoče preprečit dejanja, saj nimamo opravka s popolnimi butlji. Obveščevalne službe lahko sledijo predvidljivim organizacijam in združbam, vendar tudi predvidljive organizacije ne delujejo tako neumno, da bi akcije izvajale s svojimi preverljivimi vojščaki. Niti ne klepetajo po izsledljivih telefonih, niti se ne dogovarjajo preko sledljivih internetnih kanalov. Niti veleslavni puščavski ISIS ne, dežurni krivec za vse, kar mora ostat prikrito. Naposlušali smo se lahko jadikovanja zaradi nezmožnosti preprečevanja manjših terorističnih akcij takoimenovanih volkov samotarjev. Kako, zaboga, bi lahko še tako izurjena in tehnično dobro opremljena obveščevalna služba izsledila neko xy osebo, ki se ji strga in izvede napad s takšnim ali drugačnim orožjem. Vendar pa nikakor ne gre le za problem nezaznavanja tendenc volkov samotarjev, ampak zlahka tudi skupin brez posebej omadeževane policijske kartoteke ali kakršnih koli zaznavnih sumljivosti. Kako izsledit običajne obupane državljane, ki bi celo za nizko podkupnino storile marsikaj?!

Odkrito povedano smo skoraj po vsaki teroristični akciji, ko so organi pregona ujeli napadalce, bolščali preko medijev v neke obraze, ki nam niso o ničemer politično vprašljivem povedali nič – razen da bi se nam lahko ob umiku zgroženih in sožalnih vtisov do žrtev terorstičnega napada zasmilili tudi napadalci. Neki tipčki, ki sevajo travmo in eksistencialno bedo. Tudi tokrat po napadu na koncertno dvorano Crocus na obrobju Moskve ni nič drugače. Kvečjemu še huje, saj smo na podlagi posnetkov lahko zaznali abnormalno amaterski podvig bega. Posnetki so poleg avta zaznali celo tipa, ki se je z brzostrelko sprehajal kar po pločniku in jo peš mahnil verjetno proti gozdu. Rusija je s precejšnjo lahkoto že naslednji dan objavila, da so kot pijane in šepajoče zajce uspešno polovili enajst napadalcev. Vzgojno so nam pokazali neke prebutane tipe z zavezanimi očmi, ki niso delovali ravno grozeče izurjeni plečati vojaki. Eden izmed njih je deloval praktično bolj krhek, bled in manj pripravljen na kakršen koli boj ali beg od mene, ko prebolevam gripo. Predvsem je precej jasno, da se je naročniku terorističnega napada ne le precej fučkalo za usodo očitno podkupljenih izvajalcev, ampak da je naročniku zelo dol viselo, če jih ruski organi pregona zajamejo. Ta ekipca zelo verjetno ne poseduje nikakršnih relevantnih informacij o naročniku, tudi če jim bodo v zaporu počasi lomili vse kosti, pulili nohte ali izkopali oči. Oseba, ki takšnim izvajalcem poda navodila in plačilo (da bi verjetno družina spet videla kosilo) je običajno nek globoko veren domnevni “ahmed” ali kaj podobnega pač, s katerim so se seznanili preko interneta in nadaljevali stike v živo ali kvečjemu preko “dark neta”.

Zakaj ne bi odgovornosti za teroristični napad prevzel Miki Miška

Sledi skrajno črni humor preko medijev, ki mu – sodeče po odzivih na družbenih omrežjih – zdaj nihče več ne ploska. Objava, da je odgovornost za napad prevzel ISIS. Kakšen antiklimaks! Od kod se je po tako dolgem času spet vzel ISIS! Kot dežurni odgovorni krivec je postal uradno že poražen ali vsaj krepko iz mode! Magična propagandna besedna zveza se skriva seveda v: “xy je prevzel odgovornost.” Mediji lajnajo stavek, ki o ničemer konkretnem ne pove nič, kajti odgovornost za kar koli lahko prevzame tudi Miki Miška. Kar pa še ne pomeni, da je Miki Miška tudi res izvedel teroristični napad. ISIS je seveda najbolj priročen skupinski lik za uporabo (ker Osame bin Ladna uradno ni več na svetu), ker gre za organizacijo, katere cilj je bil od začetka predvsem zastraševanje, zato so kvečjemu zelo veseli, če jim tudi drastično oslabljenim ni treba dejansko izvajat učinkovitih terorističnih napadov, da bi se pozornost javnosti trepetajoče ozrla v njihovo smer. Odgovornosti ne bi prevzeli radi le v primeru, če bi teroristični napad izvedla združba neznanih zaveznikov. Še večji problem je v tem, da ima struktura verskih fanatikov in predvsem eksistenčnih obupancev polno privržencev, ki so popolni nepismeni politični analfabeti in jih je gotovo možno z lahkoto podkupit v imenu takšnih in drugačnih flanc, zakaj naj bi nekaj izvedli in v imenu česa in kaj jim bo akcija prinesla v tuzemskem in posmrtnem življenju. Za pripadnike ISIS-a so se namreč identificirali tudi prenekateri napadalci manjših podvigov, ki države ISIS ali njihovih vodij ali aktivnih članov niso videli niti od daleč. O stanju in delovanju ISIS-a v resnici ta trenutek ne vemo nič. Še bolj frustrirajoče pa je, da v resnici nikoli nismo vedeli veliko in da so vprašanja in misli, ki jih izpostavljam, na tnalu že od nekdaj, pod naslovom: Kako lahko sploh vemo, ali ob prevzemanju odgovornosti za teroristični napad dejansko gre za ISIS ali gre le za predstavo. Preiskava poteka po napadu običajno minimalno več tednov, včasih mescev, včasih s pomočjo molka medijev pozabimo, da naj bi sploh morala potekat kakšna preiskava in ostane v spominu le najava o prevzemanju odgovornosti takoj po masakru. In najava, da prevzema odgovornost ISIS, nosi že predolgo enako vrednost, kot če bi namesto kratice ISIS v besedilo vstavili ime Miki Miška.

Rusija si ne more privoščit zastraševanja in celo eskalacije terorističnih napadov

Vladimir Putin je dva dni po terorističnem napadu nagovoril državljane s pričakovanimi besedami o brutalnem povratnem ukrepanju. Javnost je obvestil, da so izvajalci masakra baje bežali v smer Ukrajine. Na meji naj bi jih pričakovalo nezastraženo “okno”, skozi katerega bi lahko pobegnili v sosednjo državo v vojni. Ukrajinska oblast se pričakovano brani obtožb, čeprav za takšno morebitno akcijo – še posebej s strani države v vojnem stanju – itak ni potrebno sodelovanje oblasti. Lahko pa tudi. Putin je najavil razkrinkanje in brutalno kaznovanje vseh vpletenih. Za konkretne dokaze o naročniku teroristične akcije zelo verjetno neizpodbitnih dokazov na voljo nikoli ne bo. V vsakem primeru pa pomeni ustvarjanje panike pred terorističnimi napadi za Rusijo le novo poglavje poskusa slabljenja gospodarstva države in povzročanje možnih pogojev za nezadovoljstvo državljanov in zdaj že pregovorne poskuse sprožanja notranjega odpora proti oblasti, ki in če ne bi bila zmožna prepričljivo zajezit strahu in konkretnih napadov. Sočasno se odvija tudi propagandna vojna, pri čemer lahko Rusija teroristični napad izrabi za okrepljene napade nad Ukrajino s težnjo po čim prejšnjem končanju vojne.

Rusom se ob tovrstnem krvavem dogodku vračajo spomini na teroristične napade iz obdobja med obema vojnama s Čečenijo. Prva vojna je bila pod Borisom Jelcinom izgubljena. Čečenski skrajneži, ki so obvladovali Čečenijo z moralno podporo Talibanov in tudi izvedli atentat na očeta današnjega vodje Ramzana Kadirova, ki je bil predstavnik zmernejše struje, so kasneje nadaljevali tako z državljansko vojno kot s terorističnimi napadi na Rusijo. In dobro vemo, kako je Putin vojno s Čečenijo zastavil in končal. Vojne proti terorizmu na ruskem teritoriju tudi tokrat še toliko bolj ne sme izgubit proti kateri koli državi, kaj šele zgolj proti posamezni združbi, kar je bistveno manj verjeten motivator za zadnji teroristični napad v Rusiji.