V nenavadnih nesrečnih okoliščinah umirajo žvižgači in drugi borci, ki so trn v peti korporacijam ali ameriškemu režimu. Tokrat sta zaradi nenadne in nenavadne okužbe v krajšem časovnem obdobju umrli kar dve pogumni osebi, ki sta se zoperstavili velikemu podjetju Boeing zaradi opuščanja ustreznega vzdrževanja letal in posledičnega povzročanja nesreč. Varčevanje in kopičenje kapitala je vse! To niti pomotoma ni prvi ali izjemen primer tovrstnih sumljivih smrti, če malo bolj fokusirano poguglate. Obstaja tudi lista sumljivih smrti političnih oseb v ZDA, ki so deklarirani kot žvižgači ali nasprotniki moči kapitala na trgu in v Beli hiši. Poleg redkih slavnejših primerov, kot je atentat na Kennedyja in na njegovega morilca (bizarka brez primerjave) ali samomor Epsteina v zaporu itd., obstaja še vrsta sumljivo preminulih, ki so medijsko ostali javnosti neznani. Zanimivo je, da so kar pogoste tudi ravno nesreče z zasebnimi letali.
V čem je torej razlika med ruskimi in ameriškimi primeri? Predvsem v tem, da hegemonu ni v interesu, da bi sumi umorov nosili poseben opozorilni pečat, saj se to ne sklada s politiko izvajanja kulturnega in ekonomskega imperializma v imenu pravne države in demokracije za ohranjanje legitimnosti nadvlade in imunosti na mednarodni pravni red.
Rusija na drugi strani ni v vlogi hegemona z ekonomsko, kulturno in orožarsko nadvlado. Na Zahodu tudi nima dominance nad mediji za razliko od ameriške politike in lobijev. Kot velesila, ki prioritetno vodi politiko ogroženosti s strani hegemona, ji je do neke mere v interesu, da s posebnim pečatom opozori na svojo moč in občasno pokaže gangsterske mišice, s čimer pošilja javno svarilo raznim Zahodnim agentom in vohunom v notranjih vrstah, kar je opredeljeno kot notranji sovražnik (ki je običajno deležen toplega sprejema in udobnega domovanja v Veliki Britaniji ipd., ko je razkrinkan).
Problem tovrstne prakse s pečatom (zastrupitev z izbranim strupom, padci oligarhov skozi okno ipd.) je v tem, da ga v prikriti vojni tajnih služb zunanji sovražnik zlahka tudi posnema. Kar pomeni, da lahko zunanji sovražnik uprizori umor v ruskem slogu, da bi naprtil zločin ruski oblasti tudi v primerih, ko umor in izvedba svarila drugim ni v interesu ruske oblasti.
Najbolj očiten je zadnji primer, ko veljakom v Kremlju skoraj gotovo ni bila v interesu smrt celemu svetu znanega notranjega sovražnika, Alekseja Navalnega, saj so bili tik pred volitvami in zelo uspešni s pozitivno propagando na Zahodu in tudi predvsem med republikanci v ZDA. V tem primeru je Kremelj očitno posnemal ameriško taktiko z zaveznicami v odnosu do Juliana Assanga. A ni uspelo.
Treba je razumet, da dokler hegemon s CIO deluje kot mafijska država, ni mogoče pričakovat od drugih držav, da se ne bodo zoperstavljale na enak način, če le posedujejo zadostno moč v okviru geopolitike.
Pozitivna plat medalje je, da vedno več ljudi na Zahodu kljub pranju možganov dominantnih medijev počasi dojema, da mafijske države niso le tiste države, ki jih najmočnejša mafijska država razglasi kot takšne, in da je zato problem mnogo globlji.