Mislim, da se je prvič v zgodovini Evrovizije zgodilo, da slovenski predstavniki niso z “dodelanim” odrskim nastopom – kar pomeni z obupno sceno, koreografijo ali kostumografijo – pokvarili še tiste drobne adute, ki so sicer obstajali – običajno le dober vokal. Samo spomnimo se zavesaste poročne obleke, v katero je bila kot ugrabljena nevesta ujeta in do vratu zapeta Marjetka z bizarnimi slušalkami na glavi. Pa Anžej Dežan, ki so ga hoteli preobrazit v latino “loverja”. Ali pa Eve Boto, ki so jo uničilli z neko režijo, ki je spominjala na produkt uprizoritve pravljice o princeski malčkov v vrtcu. Itd. Edino Zala in Gašper sta funkcionirala avtentično in nastopa za ESC nista nič posebej frizirala in “pametno” prilagajala. Joker out so sicer na odru bili, kar pač so, so pa ustvarili bedast in neduhovit spot za otroke in si po mojem mnenju pokvarili še boljšo možno uvrstitev.
V primeru Raiven so se tokrat za moje pojme res pametno odločili za najboljšo možnost, s kakršno so zakamuflirali tisto, kar ni prednost, in poudarili tisto, kar prednost je! Videospot, ki dobro učinkuje za tovrstne namene, so preselili na oder v najboljšem možnem smislu. Ker nastop v živo predhodno sploh ni bil na voljo, je bilo možnosti, da zaserjejo vse, kar je možno zasrat, v obilju. Raiven je lahko tehnično gledano še tako dobra vokalistka in glasbenica glede na “mainstream” povprečje, a preprosto nima dovolj karizme in močne prezence, da bi lahko prebila pozornost brez obilja dodelane podobe, scene in teatra. Torej so uprizorili obilje “teatra” in celoten paket je izpadel dovolj profesionalen, kičasto nabrušen in premišljen, da je Slovenija v vedno bolj divji tekmi vzbujanja pozornosti na Evroviziji pristala med tistimi, ki si jih večina zapomni. Tako da čestitam za profesionalen nastop. Prvič se zaznava ustrezen premislek v ozadju, kam se ekipa podaja – na kakšno vrsto glasbenega pop šova z vsemi vsaj osnovnimi značilnostmi kolektivnih psihoz. In preden začnemo s podcenjevalnimi mantrami, bi bilo bolj koristno zavedanje, da so k temu šovu močno prispevali čisto pravi umetniki iz sfere opere in baleta. Ne neki krožkarji na domači pop sceni, ki naj bi bili dovolj dobri za Eurosong, ki je le parada kiča itd. Ne, ne, ne … Podcenjevanje Eurosonga in precenjevanje stanja stvari v lastni državi se Sloveniji obrestuje enako na resni umetniški sceni kot na Eurosongu ali pa v politiki konec koncev. Ne obrestuje se.
Eurosong fešta je interesantna ravno zaradi zaznavanja socialno psiholoških in političnih manifestacij “amorfne gmote”. Zato bom citirala komentar Renata Volkerja na hrvaškega favorita na podlagi letošnjih stavnic, ki se mi je zdel s tega vidika kot žebljica na glavico:
“Ko zelo verni hrvaški katoliški deček zadovolji tisoče pedrulj hkrati… pobjeda…!” (Volker si kot deklariran gej in aktivist lahko privošči vulgarno retoriko, ne da bi psevdomoralna policija zakrakala).
Hrvaški predstavnik z idiotskim kvazihumornim nazivom Baby Lasagna, ki je na liniji z globalno diktaturo pravega jezika, je kolaž marsičesa, kar naj bi palilo, in hkrati ravno zaradi tega poln nekonsistentnosti. Pričaj engleski, da te razumije celi svet … a po drugi strani goni izrazito nacionalno propagando, ki spada že v polje hrvaških radikalcev, česar pa na njegovo srečo večina itak ne šteka. In točno tako deluje politična propaganda na amorfno gmoto nasploh. Fant, ki v resnici nima pojma, kje živi in kaj bi, je kot rezerva, ki je vskočila na nacionalno tekmovanje za ESC, skopirala uspešen koncept lanskega finskega predstavnika, ki je pristal na drugem mestu. Le da je popravil tisto, kar je s čačača antiklimaksom falilo lanskemu finskemu predstavniku. Manj je zakompliciral zadevo in več stavil na udaren, himnični in speven “Uooo” refren. Komad ima ritem in ogromno hrupa. To je material za zmago na takšnem šovu. Ohranil je podobo Billyja Idola in vključil psevdoaktivistični kmečki moment, ki ga verjetno večina ljudi po Evropi dojema kot ultimativno prezentacijo sodobnih kmečkih uporov po Evropi. Tisti, ki bolje poznamo hrvaško politično sceno, lahko seveda na zadevo gledamo malček drugače. A ni pomembno, če večina nič ne šteka, medtem ko je prepričana, da šteka.
Na podoben, a ravno nasprotni način se je strgalo Ircem. Kdo bi dandanes v izrazito agresivnem in narcističnem vzdušju poslal na Eurosong v upanju na odlično uvrstitev satanistični kabaret, če ne ravno katoliško zatrti in v zadnjih letih “osvobajajoči se” Irci. Bambie Thug je sicer precej odlična izvajalka, ki učinkovito meša žanre. Ne gre za posebej prirejen cirkus za Eurosong, ampak za izvajalko, ki tudi sicer izvaja tovrstne performanse, hkrati pa uspeva odlično izvajat svoje skladbe tudi za klavirjem. Nekakšna irska Lady Gaga torej. Predstavlja se kot nebinarna oseba, ki se ukvarja s čarovništvom. Je dovolj profesionalna in duhovita, da zlahka pritegne simpatije. Ima pa tudi ona kot večina politično in družbeno nepismenih zvezdnikov po svetu, ki kot uporabni idioti služijo raznim propagandam, težave z identiteto in konsistentnimi stališči. Malo bi bila feministka in preganjana čarovnica, malo transspolna agitatorka in malo še moralna politična protivojna pamfletarka, a po potrebi tudi satanistka. Temu primeren je bil tudi šov. Vrhunec sicer še kar duhovitega nastopa se je za moje pojme zgodil na koncu polfinala, ko je kamera ujela, kako se je mali irski satan od sreče, ker je sprejet v vrsto posvečenih finalistov, razjokal. Od smeha sem se zamajala na fotelju.
Vojna v Gazi sproža splošno nasprotovanje odločitvi EBU, da Izrael, ki sploh ni evropska država, lahko tekmuje na Evroviziji, Rusija, ki je velesila v Evropi, pa še vedno ne. Naslednje polfinale, na katerem bo tekmovala tudi Izraelka, bo zato precej burno, če bo perverzna sreča na strani dobičkarjev ESC. Večina gledalcev si gotovo obeta vsaj kakšen mali teroristični napad in vsaj sto mrtvih, če že ne popolno apokalipso, ki bi jo lahko spremljali v živo. Šov nima meja in tega se zaveda vsaka politika kapitala.
Največje pozitivno presenečenje je bilo, da se je s tako korektnim in za Evrovizijo preveč tankočutnim nastopom in zahtevno pesmijo uvrstila v finale tudi Srbija. To vzbuja upanje. Pohvalit moram tudi Ukrajino. Ker so tokrat spet ženske prijele zadeve v roke, se lahko Ukrajinci ponovno pohvalijo, da so zasluženo v finalu in da bodo zasluženo verjetno tudi visoko uvrščeni v finalu. Kajti Ukrajina je na Evroviziji z ženskimi predstavnicami večinoma izstopala v pozitivnem smislu besede. To je moja opazka. Redko pošljejo na oder moškega predstavnika in takrat se zgodi polomija blefa, agitacije brez ustrezne strasti in prezence. Kot na primer lani s totalno neprepričljivo in agitatorsko transhumanistično propagando.. In samo en nastop vojske je bil še hujši. Tisti, s katerim so ukrajinski fantje zmagali na Evroviziji in vsi smo vedeli, da jim je bila zmaga poklonjena zaradi političnih interesov, v katerih je sodelovala tudi glasujoča amorfna gmota. To so tisti civilisti, ki so baje vedno nedolžni. Še posebej ko začnejo padat bombe.
In tako tudi zdaj agitirajo proti nastopu Izraela, čeprav so v primeru izključitve Rusije ustrezno večinoma zagovarjali tezo, da se civilistov med umetniki, športniki in drugimi nosilci takšnih in drugačnih poklicev ali poslanstev ne bi smelo preganjat in cenzurirat. Da bi morala bit Evrovizija s tega vidika politično distancirana. No, zdaj – ko jim ustreza – pa so se vrli aktivisti v skladu s političnimi manipulacijami nedolžnih nevednih civilistov pridružili ideji, da naj evrovizijski šov cenzurira in diskriminira izvajalce na podlagi politike države, ki ji pripada. Adijo pamet! Osebno bi seveda podprla le agitacijo, ki bi zahtevala, da se na evrovizijski oder vrne tudi Rusija. Ker je Evrovizija sama po sebi megapromocijski dogodek, je možno v tem okviru izražat tudi politična stališča, za kar naj imajo enakopravno priložnost vsi udeleženi. Še posebej ob dejstvu, da Evrovizija poteka nemoteno. Da se nastopajoči iz moralnih razlogov ne odpovedujejo profitabilnemu nastopu in da zaradi razmer ni prodanih nič manj vstopnic na Švedskem. Bogsigavedi, ali bo zaradi strahu pred izgredi kaj bolj prazna dvorana v četrtek in v soboto, ker bo Izrael verjetno prestopil prag finala, saj imajo glasovalcev po širnem svetu v obilju. Gledanost posebej padla gotovo ne bo, verjetno kvečjemu narasla.
Konsistentnost, konsistentnost!