Na najbolj visoko gledanem evropskem pop glasbenem šovu, ki je bil letos spet in še posebej spolitiziran v vseh ozirih do obisti, je slavila zmago propaganda transspolne ideologije! Interes, da zmaga transspolna propaganda, je bil očitno tako močan, da so se morale žirije res udarno aktivirat in švicarskega predstavnika zasut z najvišjim številom točk, da bi zmagal kljub pomanjkanju glasov na strani glasovalcev iz občinstva. Švica namreč na podlagi glasovanja javnosti ni pristala niti na drugem, tretjem ali četrtem mestu. Hrvaškemu zmagovalcu je na drugem mestu sledila Izraelka, na tretjem Ukrajina in na četrtem fenomenalen Francoz. Kadar žirija radikalno poseže in poskrbi, da je volja občinstva poteptana, zmaga avtomatsko izpade pirova. Neprepričljiva.
Kot ste verjetno opazili, žiriji ne dodajam pridevnika “strokovna”, kot jih sicer na Evroviziji in v medijih predstavljajo. V resnici ne gre za nikakršne strokovne žirije, ampak za največ pet oseb v vsaki državi, ki delujejo na “mainstreamu”. Razni popevkarji s svojim okusom v žanru, v katerem nastopajo, tudi če sicer niso napisali niti ene relevantne skladbe v življenju, ne obvladajo niti enega instrumenta, niso ustvarili niti enega omembe vrednega besedila, kaj šele da bi bili širše glasbeno izobraženi ali celo genialni. Običajno gre za neke bolj ali manj slavne estradnike. Pridruži se jim lahko še kakšen koreograf za plesne šove ali celo producent – trgovec s pop glasbo. V kolikor se med največ petimi osebki znajde kakšen resnično razgledan poznavalec in ustvarjalec glasbe, gre zgolj za redko naključje. Daleč od stroke! Zato psevdostroka, ki sestavlja svoje glasove na način, ki povsem spominja na otroke, ki trdijo, da so zdravniki, ko se pač igrajo zdravnike, vsako leto razmetava z glasovi še na bistveno bolj bizaren način od laične javnosti, ki izraža svoj okus na prvo žogo, podporo sosedskim državam, ker njihov komad za Evrovizijo bolje poznajo in so se nanj najbolj navlekli že pred izborom, ali pa glasuje politično motivirano.
Ključno vprašanje je, zakaj organizatorji Evrovizije sploh potrebujejo pomoč žirij, če pa že itak občinstvo glasuje zgolj na podlagi osebnega okusa ali mnenja, kateri državi ali predstavniku privošči zmago, ker … lalala? Po kakšni logiki le pet ljudi iz vsake države kroji lestvico uvrstitev s kar petdesetimi odstotki? Zakaj odločitve za takšen šov ne prepustijo v celoti občinstvu? Odgovor se preočitno skriva v tem, da so ravno razni zvezdniki in trgovci s pop produkti bistveno bolj obvladljivi in dojemljivi za promocijo ideologij, ki jo vsiljuje politika v spregi s kapitalom. Ker gre večinoma za bolj ali manj narcistične osebe, ki se na trgu cufajo za slavo in denar, so bistveno raje na liniji z roko, ki jih hrani. Celoten medijski koncept zvezdniške scene, ki jo je izumila Amerika, služi promociji raznih ideologij, ki naj bi jo utelešali zvezdniki. Ker običajno ne gre za razgledane posameznike, so ravno razni popularni pevci ali igralci ali nastopači po resničnostnih šovih pomembni uporabni idioti za promocijo želene politike. Vprašajmo politično nepismeno Taylor Swift, koga bo volila. Vprašajmo za mnenje o vojni v Gazi ali v Ukrajini Seana Penna. In tako dalje preko brezmejnosti uporabnega nebulotičnega pamfletarjenja. Estradni pamfletarji pridobijo z zgledi in kretenizmi, ki jih izrekajo, močnejši vpliv na mnenje “amorfne gmote” kot razni intelektualci ali realna neskorumpirana in neprodana stroka – tudi ta sicer izumira pod diktaturo kapitala, da je navidezna zmeda le toliko večja. Razkol med amorfno gmoto in stroko, ki to ni, se vedno pokaže v primerih, ko morajo influencerji pač vsilit zasužnjeni javnosti interese rok, ki jih hranijo. In mediji zdaj pisarijo, da je švicarski predstavnik prepričljivo zmagal, čeprav je celo najhujšemu cepcu lahko jasno, da tisti, ki je pristal šele na petem mestu na podlagi izbora glasujoče javnosti, pač ni zmagal prepričljivo. Letos je imela žirija namreč težko nalogo, saj praktično vsako leto zmaga tisti predstavnik, ki velja za favorita tudi na stavnicah. Letos je evrovizijski hunti mešal štrene Hrvat s himnično udarno štanco, a so ga dotolkli s trona.
Stavnice sicer delujejo na zelo podoben način kot medijska propaganda pred vsakimi volitvami. Z raznimi anketami domnevno preverjenih agencij, ki merijo meje verjetnosti za zmago strank ali kandidatov za predsednika vlade, močno vplivajo na mnenje javnosti o mejah verjetnosti. Državljani običajno svoje volilne preference oblikujejo na podlagi vnaprej predloženih mej verjetnosti, kdo naj bi imel največ šans, da zmaga ali nekoga premaga. S pomočjo preproste socialne psihologije propaganda z lahkoto pomembno kroji volilne rezultate, ker se zadostna kritična masa ljudi odziva smešno vodljivo in predvidljivo.
Zelo podobno funkcionira zadeva na Evroviziji, ki naj je ne bi jemali resno, a deluje približno toliko resno kot politika s pranjem možganov javnosti sicer. Stavnice, ki so seveda zlahka skorumpirane do obisti, običajno napovedujejo pravilno zmagovalca in nekaj preostalih visokih uvrstitev. Ogromno fenov šova, ki že predhodno brskajo za kandidati držav in poslušajo komade, klikajo ravno na tiste predstavnike, ki jih stavnice propagirajo kot prisluha vredne. Na tak način se mnogo ljudi naposluša prvih pet ponujenih pesmi na stavnicah in se navleče na določenega favorita. Ne izgubljajo časa s poslušanjem tistih, ki so na stavnicah pri dnu. Prireditev, na kateri slišijo in vidijo vse predstavnike, ne more več pomembno preglasit predhodnih favoritov, ki ljudem prijetno odzvanjajo v ušesih. Karte se zato glede na stavnice mešajo le v drugi polovici kandidatov, pri vrhu pa ne prav dosti. Širša kritična masa ljudi si želi glasovat za favorite. Večina si želi bit del tistih, ki zmagajo ali se vsaj visoko uvrstijo. Ne želijo na družbenih omrežjih propagirat luzerja in se izkazat kot oseba z luzerskim okusom. Precej bedno se počuti vsaj za kakšno minutko nekdo, ki se je letos navdušil na primer nad Norveško, ki je obtičala na zadnjem mestu, čeprav je bila Norveška po izvirnosti, avtentičnosti in kakovosti svetlobna leta pred mnogimi abotnimi štancami, ki so se uvrstile višje. Takšnim primerom bi morala pomagat na primer strokovna žirija, če bi bila res strokovna. A jim ne pomaga. Tudi oni razne bisere utopijo, ker ne glasujejo v skladu z ničimer, kar bi lahko označili za glas stroke. Razlikujejo se le po tem, da v primeru političnega favorita glasujejo bistveno bolj predvidljivo. Kaj je to pomenilo letos?
Da morajo podpret za farmacijo, plastično kirurgijo in psihiatrijo dobičkonosno transspolno agendo in na drugi strani sesut Izraelko precej k dnu! EBU je namreč povsem v skladu z Zahodno militantno diktaturo kapitala morala diskriminirat Rusijo in hkrati podpret sodelovanje Izraela, saj so med drugim celo pomembno sponzorirani s strani izraelskega podjetja. Hkrati pa jim ne godi pretirano slab glas v javnosti zaradi dvojne morale (čeprav nikakršna morala ne obstaja). Evrovizija je zato letos delovala na dveh bregovih po receptu Zahodne politike, ki izvaja in financira vojne zločine v skladu z interesi kapitala, hkrati pa ima v peskovniku Organizacijo Združenih Narodov (OZN), da v prazno non stop vrti gobec z moralističnimi pamfleti, ki na primer Palestincem figo freško pomagajo. No, včasih jim uspe pripeljat kakšen kamion hrane v Gazo, da bi lahko Izraelci nemoteno pobijali manj izstradane Palestince. Perverzija brez primerjave. Slovenska politika že mesece napoveduje priznanje Palestine, kot bi trpeli za obsesivno kompulzivno motnjo. Bomo! Ob pravem trenutku! Kdaj pa bo napočil ta trenutek? Aja, saj res. Takrat, ko bo Benjamin Netanjahu sporočil, da so iztrebili dovolj Palestincev.
Tako je letos na Evroviziji sicer le zaradi politike kapitala Izrael sodeloval, a so želeli s pomočjo psevdostrokovnih žirij pokazat, da izraelske predstavnice ne podpirajo. Enako kot OZN in zapufane hlapčevske države, ki čakajo na “pravi trenutek” in vrtijo gobec v prazno. Čeprav je Izraelka v resnici poleg Francoza nastopila s krasno balado, nadpovprečno profesionalnim nastopom, estetsko podobo in vokalom, ob kakršnem se lahko švicarski Nemo skrije pod oder, so jo žirije puščale na cedilu. Če bi bila strokovna žirija res strokovna, bi Izraelko bistveno bolje obdarila s točkami. A treba je bilo preprečit zmago Hrvatu in Izraelki. Da bi bil volk sit, koza cela, ovce še naprej slepe, ostal živelj pa zaklan.
Geopolitiko so malček zglancali in pokazali, pri kateri ideologiji potrebuje diktatura kapitala bistveno več promocijske podpore. Kajti vojni interesi potekajo povsem neovirano kljub lajanju v luno nezanemarljivega dela javnosti. Tudi evrovizijski šov je pokazal, kako benigne so razne demonstracije amorfne gmote. Od najavljanja napetih strahov pred nevemkakšnimi izgredi in poostrene organizacije varnosti tekmovalcev in občinstva (dvorana je bila polna, ker se šova željna amorfna gmota ni odpovedala vstopnicam zavoljo ganljivih emocij do dogajanja v Gazi) je ostalo manj od prahu. Niti se ni zgodil atentat na Izraelko niti teroristični napad z vsaj stotimi mrtvimi v dvorani. Nič. Zabava je potekala nemoteno, v duhu nizozemskega bleferskega nastopača. Mi, Evropa, mi se imamo radi …. lalalala … Baje je bilo na ulicah nekaj tisoč demonstrantov. Baje. Nismo jih slišali, še manj videli. V dvorani naj bi nekateri ob nastopu Izraelke uporno žvižgali, česar itak ne bi vedeli, če v Sloveniji tega ne bi trdila povezovalka prireditve Mojca Mavec. Nizozemec, ki je lahko dojel, da s promocijo EU vseeno ne bo zmagal, se je pametno domislil, da bo raje malo razgrajal in si s tem prislužil bistveno več medijske pozornosti, kot če bi tekmoval v finalu. Pa tako se je potrudil. Na odru je afne guncal, kar ima občinstvo rado, prilizoval se je EU, a je za vsak slučaj, če bi bil preveč prozoren za preveč ljudi, vse skupaj še začinil z ganljivo propagando o žalujočem fantu, ki mu je umrl očka. Kakšen miks lezenja v rit vsem po spisku! In potem je težil neki pojavi s kamero, ker je on bojda predhodno napovedal, da ne želi snemanja izven odra, in že ga nezanemarljiv del javnosti dojema kot pogumnega borca proti nastopu Izraela. Oseba, ki je uletela na Evrovizijo s komadom, ki podpira politiko EU, naj bi bil blazen borec za pravice Palestincev, ker je malo porazgrajal v zaodrju. Ma, ne me jebat! Politika res nima težkega dela s poneumljajočim vodenjem življa.
Letos se je na Evroviziji zgodilo še nekaj fenomenalnega! Geji so spoznali, kam sodijo. Adijo! Britanski gejevski softporn šov je prejel nič točk od občinstva in nek drobižek od žirije, medtem ko je transspolni propagandist s pomočjo žirije slavil zmago. Seveda drži, da so bili Britanci v vseh ozirih porazni in za znoret neokusni, ampak neokusnost na Evroviziji ni ovira za spodobno uvrstitev, če si na liniji. Treba se je zavedat, da geji enako kot heteroseksualci še kako razumejo, kako pomemben je biološki spol in kaj definira istospolnost, zato so geji in lezbijke za transspolno agendo, ki minira spolno identiteto, še bolj moteč faktor od heteroseksualcev, ker enako razumejo pomen biološkega spola. Miniranje spolne identitete, kar v primeru zahtevane uradne pravice do spolne samoidentifikacije povzroča številne brutalne kršitve pravic predvsem žensk in otrok, se seveda nadaljuje z miniranjem nacionalne in kulturne identitete, vse do končnega transhumanističnega miniranja človeškosti. In logično, da je najbolj ranljiva tarča tehnofevdalističnega marša totalno zmedena, prazna, prestrašena in depresivna mladina. Ne gre za agendo boja proti diskriminaciji, ampak za zahtevo po pravici do uradne spolne samoidentifikacije (na osebni izkaznici), kar pomeni, da se družbeni spol, ki je izključno kulturno pogojen, uradno priznava namesto biološkega spola, ki je biološko dejstvo. In moški kar naenkrat pridobijo pravico, da tekmujejo v ženskem športu, da so ne glede na zločin dodeljeni v ženski zapor, da vdirajo v ženska zavetišča, stranišča, slačilnice itd. Da so statistično navajana posilstva moških kot posilstva žensk. Ženske, ki se identificirajo kot moški, trdijo, da tudi moški lahko zanosijo, kar je popoln fiasko degradacije bioloških dejstev. Borijo se za hormonsko terapijo zgodnjih najstnikov z zaviralci pubertete, kar je groba kršitev pravice do nedotakljivosti otrok. In še bi lahko naštevali. Skratka, tokrat ne gre le za modo, ampak resen politični desant na človekove pravice, ki so pogojene z biološkim spolom, ker biološki spol z razlogom pri obisku zdravnika šteje!
Evrovizija je že zdavnaj spromovirala transseksualizem z zmago tretjerazredne transseksualne izraelske pevke Dane International. Šlo je za promocijo klasičnega transseksualizma, ki karikira in seksualizira žensko pojavnost. Transseksualce v okviru drag queen šovov ni nikoli brigala realna ali celo pametna in sposobna ženska, še najmanj z materinstvom v paketu, ampak izključno karikatura preobilno naličene trape – dive – ki razmišlja o imidžu in karieri v luksuznem bordelu. Naslednja stopnja je bila zmaga avstrijskega bradatega transseksualca z dobrim vokalom, a totalno tretjerazredno neizvirno balado. Končita Klobasa (takšen je pornografski psevdonim avstrijskega šovmena) je po logiki stvari nastopil(a) tudi na letošnji prireditvi, na kateri je bilo spet že vse pripravljeno za slavljenje zmage transspolne ideologije. Klobasa je že promoviral(a) takoimenovano binarnost oziroma spolno nedoločnost. Iz patološke narcistične ideje, da moški lahko bolje uprizarja žensko od ženske, se je zgodil napredek k lenobi. Ta omogoča, da se moškemu, ki se ne izkaže kot ultimativni mačo in se mu zato porodi ideja, da bi mu šle narcistične fantazije morda bolje od rok v podobi ženske, niti ni treba trudit s poskusi dokazovanja, da moški lahko postane lepša ženska od najlepše ženske. Nenadjebljivo naj bi bil seksi in pomemben, tudi če se mu ne ljubi trikrat na dan brit ali do smrti papcat hormone, da bi mu kocine odpadle. Težav z moškim stripovskim narcizmom skozi zgodovino pa še ni konec. Kaj naj storimo z maršem infantilizacije, ki je uspešno povzročil, da je polno mladih ostalo na razvojni stopnji otroka? Kaj naj konec koncev s pedofilijo, ki je prav tako tipična deviacija moških? Kaj naj z vsemi Michaeli Jacksoni na svetu, da bodo postali ne le norma, ampak pomembnejši, bolj pohvaljeni in čaščeni od preostalega življa?!
No, in tu nastopi švicarski Nemo kot promocija na dveh nogah. Ne, tu ne gre za nebinarno osebo, ki naj bi prebila kodo in “spoznala”, da vse osebne frustracije in problemi izvirajo iz tega, da ni niti ženska niti moški oziroma da je kar oboje. To spoznanje mu je politična propaganda itak porinila v naročje. Ne, tu ne gre zgolj za klepetke, kako je bil nastopajoči oblečen, ker naj bi šlo le za obleko pač. Nikoli ne gre zgolj za obleko! Nikoli!!! In tudi v tem primeru ne. Za sporočilo gre in s tega vidika smo vsi promocijski panoji na dveh nogah. Treba se je zavedat, da androgina moda ni nič novega. Celotne armade moških v glam rocku so se ličile in oblačile podobno ženskam, a vsi tisti moški z drugačnim izstopajočim stilom so ciljali še bolj na izstopanje kot poželjivi mačo profili od normativno oblečenih moških. Nekateri celo nadpovprečno testosteronsko ali celo mačistično. Obleka ne naredi človeka, ampak človek naredi obleko in obratno. To je recipročni proces. In nekateri drugi, ki so se ličili in oblačili podobno androgino, so jasno izražali gejevsko usmerjenost. In vse je bilo jasno in okej. Zakaj? Ker tudi transseksualci niso imeli nič proti, da so nekaj posebnega. Zavedali so se, da so nekaj posebnega in na srečo si niso želeli postat običajni, normalni. Uživali so v tem, da so nekaj posebnega. In vedeli so, da niso ženske, ampak da so, kar so. Transseksualci! Problem nastane, ko se v imenu boja proti diskriminaciji, s čimer seveda ni nič narobe, zažene uporabno in dobičkonosno politično agendo normalizacije nečesa, kar ne le da ni normalno, ampak celo zanika osnovna znanstvena dejstva – v tem primeru biološka – in povzroča nesprejemljivo kršenje človekovih pravic.
Nemo je bil na evrovizijskem odru bistveno bolj kot promocija nebinarnosti promocija za normalizacijo odrasle moške osebe, ki je obtičala na razvojni stopnji otroka. Nemo ni zgolj zaradi obleke uprizarjal ženske. Niti moškega zaradi frizure, obraza ali … moških genitalij, ki so se verjetno skrivale pod obleko. Nemo je uprizarjal in seksualiziral malo deklico, punčko! Tega se je treba zavedat, ker je dejstvo! In zdaj ključno vprašanje. Ali je Nemo neodvisno od performansa in propagandnega besedila tekmoval z zelo izvirnim songom, nastopom in kakovostno interpretacijo. Kako bi ocenili Nema, če bi vsaj nameravali presojat objektivno, kot se ni presojalo o nikomer izmed tekmovalcev na Evroviziji, še najmanj v primeru Izraelke. Da ne omenjam švedske štance, ki se je tudi s pomočjo žirije uvrstila zelo visoko glede na plesniv ništrc z zgolj odlično produkcijo. Pesem Nema je bila precej izvirna za nivo Evrovizije in se naslanjala na popoln blef umetnosti v slogu Mozartove avre. Malo morgen. Cirkusantski nastop je zelo pripomogel k doživetju, vendar pa Nemo vokalno ni bil kos izzivu in je na odru bolj ali manj slabo slišno sopihal, visoki toni pa so bili itak opremljeni z obiljem posnete pomoči. In sploh ne gre le za vokal. Ne premore močne prezence in karizme, ki seva od znotraj. Vse je uprizarjanje. Skratka, Nemo je v živo učinkoval bistveno slabše od skrbno dodelanega videospota. Ko je Švicar še enkrat izvedel nastop brez scenske berglje, je vse skupaj izpadlo milo rečeno brezvezno. Tekanje gor in dol. Komad, ki ga slišiš dvakrat, se zdi zelo simpatičen, a kmalu pozabiš, da je kdaj obstajal. Kaj pa predhodna kariera spromoviranega domnevnega čudežnega dečka? Na podlagi tega, kar sem poklikala na Youtube-u, je več kot očitno Nemov komad za Evrovizijo alfa in omega pripravljen presežek, ker vse ostalo so le izdelki nekoga, ki je začel z repanjem, ker naj bi bilo to bolj enostavno od mučenja s petjem, pa ni. Bolj projekti nekoga, ki pač želi uspet v pop glasbeni karieri, vendar nadpovprečnega talenta ni od nikoder. Nemo si je zaslužil relativno visoko uvrstitev, zmago mu je pa preočitno prinesla vsiljena politična agenda. Priden fant!
Na delu je bila agenda, kot je ze mnogo let in v to ne dvomim. Ampak.
Norveska. Neposlusljiv komad. Dodelan, big produkcija, vse zglancano do obisti in cez. Ampak neposlusljivo. Sem sla se enkrat poskusit poslusat in mi ni uspelo. Neznosno nevzdrzen.
Svica. Meni drugi najboljsi komad. Ne prenesem sicer teh opernih vlozkov, ki so povsem nemelodicni. Ampak isto so poceli Queen in med njihove najboljse komade sodijo ravno tisti z neznosnimi opernimi vlozki, pri katerih se mojim mozganom zmesa in moram takoj preklopit postajo. Ampak publiki je to zgleda vsec. Vendar pa je svicarski komad za moj okus zelo lepo melodicen in odlicno sproduciran, minus tisto operno dretje.
Hrvaska. Komada ne prenesem. Najbolj neposlusljiva stanca kar jih sploh lahko naredijo. Ampak tudi to je publiki vsec. Okusa pa ne komentiram, okus pac je.
Francoz je bil moj prvi favorit. Izjemno lepa pesem, nekaj casa sem bila kar malo obsedena in sem jo imela na repeat. Problem pa je bil Francoz sam. Njega nisem prenesla, nekako je bil nesinhron sam s seboj. Po videzu lep maco moski, po obnasanju pa pretiran patos, ki ga pricakujem kvecjem od neke ostarele folk pevke iz neke juzne drzave. Njegovi gibi so bili ogabni. Prsti njegovih rok so ogabni in oz nekega razloga mu je nekdo ukazal, da jih mora non stop tlacit v kamero. Tisto sedenje na tleh v pozi, s katero samo po sebi ni nic narobe, ampak nekako je nastal nek neestetski cmok, v katerega se je zvilo njegovo precej obilno telo, ki se je usedlo na neke ogabne plasticne bulerje. Ne vem. Nisem prenesla pogleda na njega, vsaka sekunda nastopa me je silila na bruhanje. Pri njemu ne ves, pri cem si, ni ne tč ne mš. Je pa odlicen komad, ce je izvajalec izven mojega vidnega polja. In potem, po vsem tem staging felerju, gre to odlicno balado se povsem unicit s svojim petjem stran od mikrofona in brez glasbe, kar je povsem strmoglavilo dozivljaj. Res da je s tem manifestiral moc svojega vokala, je pa s tem komadu tudi povsem odvzel njegovo melodicnost. Skratka, komadu ni naredil usluge. Niegova uvrstitev je bila visoka, glede na popoln fiasko njegovega staginga.
Izrael. Kaj pa vem. Komad je v bistvu kar dober v primerjavi z ESC poflnom. Ampak je sel mimo mene. Sem ga ponovno poslusala. V bistvu mu ne morem nicesar ocitat, ampak tudi nicesar pohvalit. Jaz bi mu dala nic tock, ampak ne zato, ker bi bil najslabsi – ker je v bistvu najbrz eden najboljsih – pac pa zato, ker gre povsem neopazno mimo mene. Kot da ne obstaja. Je pa res, da bi dala nic tock tudi vsem ostalim, razen ze omenjenima dvema in pa nekaj se Ukrajini. In to je to.
“Samo glasba je pomembna, ne pa kako kdo zgleda.” Ja pa jade. Zakaj so torej vsi uspesni glasbeniki privlacni? Ne lepi. Provlacni. Na odru so seksi. Imajo neko prezenco. Vsakdo, ki dela v glasbeni idustriji, to ve, ceprav se na glas tega ne sme povedati. Ampak ve pa se. Nemo, ceprav ke strasno cudaski, ni odbijajoc. Nekako zna nosit tiste kiklice in copatke. Ne znam opisat, ampak nic na njem me ne moti. V klasicni glasbi je videz mocno pomemben, pa ljudje tega niti ne vedo. Vrhunskemu ruskemu violoncelistu, ki je hotel igrati violino, so na sprejemnih izpitih kot 6 letnemu fantku rekli da ni govora, ker je prevec cokat in kropulozen, zato so ga vpisali na čelo. In je postal svetovno cenjen virtuoz. Vem, ker sem osebno govorila z njim in mi je sam to povedal. Odrska prezenca JE pomembna.
Kvalitetna in nekvalitetna glasba. S tema dvema krilaticama “nestrokovnjaki” opletajo ze odkar obstaja popularna glasba. Ampak v klasicni glasbi pa to ne obstaja. Klasicen glasbenik – ki je, za razliko od veliiiike vecine popularnih glasbenikov – glasbeno izobrazen, nikdar za Bacha ne rece da je “kvaliteten”, pac pa da je “lep”. Niegova glasba je “lepa”. Tako klasicni glasbeniki ocenjujejo klasicno glasbo – z “lepo” in “muzikalicno” in “nelepo” in “grdo po glasbeni plati”. Tudi sama sem klasicno glasbeno izobrazena, instrument in glasbena teorija in zame ne obstaja “kvalitetna in nekvalitetna” glasba. Samo lepa, huda, vsecna, lepa, in po drugi strani “za en drek, neposlusljiva…”. Obstaja pa kvalitetna in nekvalitetna produkcija, to pa ja. Pa tudi izvirnost pri glasbi nima nobene veze. Lahko je nek komad izviren se pa se, pa mu ta neizvirnost prav nic ne koristi, ker je neposlusljiv. Nasploh se ponavadi z “izvirnostjo” govori o komadih, ki so z muzikalicnega vidika za en drek. Ker konec koncev je melodija tista, ki ti daje uzitek, ne pa zavedanje o izvirnosti. In pri glasbi gre za uzitek ob poslusanju. Glasba obstaja zaradi uzitka pri poslusanju. Ne pa zaradi necesa – ne vem pravzaprav zakaj naj bi glasba sploh obstajala. Gre za uzitek. Gre za to, katera glasba/komad ti povzroca uzitek. In ni bolj ali manj kvalitetnih skladb, so samo bolj ali manj melodicne in lepe. Pa, kot sem ze rekla, bolj ali manj kvalitetna produkcija. In slednja lahko fajn komad precej popravi ali pa ga unici. In pa vokal, ki dolocen komad izvaja. In nekateri ljudje non stop poudarjajo pomen kvalitetnih vokalov, ki izvajajo neposlusljivo vokalno gimnastiko, kako je pa samo to oh in sploh in odlicno. Pa ni. Ce bi komade od Eda Shirana pel nek kvaliteten pevec, bi bilo vse skupaj eno navadno sranje. Ker so narejeni za njegov brezvezen vokal in zaradi kvalitetne produkcije je ta vokal ravno prav enhanced, da na posnetku odlicno zveni. In gre odlicno skupaj z njegovo glasbo. Pa se za nepoznavalce (in zakaj je danes toliko slabih pevcev tako zelo uspesnih): danes tvoje fusanje in zaendrek ton glasu ze live korigirajo, tako da zveni super. Tako da steje samo se dober komad in dobra muska, ne pa samo izjemen vokal. In jaz s tem nimam tezav, ker kot sem ze pojasnila, me kvalitetni vokali ne ganejo, me pa gane muska, ki mi povzroca uzitek. Zato tudi imamo na milijone fenomenalnih vokalistov, ki jih nihce ne poslusa, ker imajo zaendrek musko in slabih pevcev z odlicno glasbo in (live) produkcijo, ki slabe vokale spremenijo v take, da natancno pasejo k dolocenemu komadu. In vse skupaj izpade odlicno.
To je pac moje mnenje, s katerim se sicer nihce ne rabi strinjat, a hkrati je res, da praksa potrjuje moje besede. Pa se ta primer, zopet iz kalsicne glasbe: imas glasbenike, ki so bozjastno odlicno fenomenalni tehnicarji, a se jih ne da poslusat. Ker vsi poudarjajo prav muzikalicnost, da “lepo zveni”. Ne pa da je tehnicno perfektno. Imas sicer tudi zelo redke tehnicarje, ki sicer lepo zvenijo, ampak se to samo zato, ker izborajo komade, kjer je tehnika v ospredju za lep zven komada. Nekega Tarege pa se niti polotijo ne, ker bi se ljudje razbezali stran 🙂 Ja, visoko klasicno glasbeno izobrazenim ljudem je povsem jasno, da je poslusljivost na prvem mestu, melodija na prvem mestu, vse ostalo pa je precej manj pomembno. Glasbeno neizobrazena publika, in predvsem glasbeno povsem neizobrazeni kritiki, pa imajo skoz neki obcutek, da morajo v svoji namisljeni glasbeni superiornosti kritizirati dobre komade, in potem kot kritiko navedejo neko nafilozofirano izmisljotino, iz katere ne mores nicesar razbrati, samo en cel kup sofisticiranih besed namecejo na kup, povedo pa nicesar. Ko se klasicni glasbeniki pogovarjamo med seboj o tem, katera popularna muska nam je vsec in kaj dobro zveni, pa recemo “ta komad je lep, ta komad ima super melodijo”. In se to – oni virtuoz na viloncelu mi je rekel “Ed Sheran mi je vsec, on zelo dobro razume pravila, ki jih je postavil Bach”. Za razliko od vseh kritikov, ki kar ne morejo prezvecit njegovega uspeha in mu konstantno dajejo v reviewjih oceno 3,5. Jp 🙂
Ne bom se odzivala na vsako vaše mnenje po vašem okusu o všečnem komadu in pojavnosti. Brez dvoma pa Norveška ni kr en komad in kakofonija v negativnem pomenu besede. Vsaka resna žirija bi jih morala podpret. Oni so uveljavljen bend z norveško ljudsko glasbo, ki jo učinkovito mešajo z metalom in imajo zgodbo. So nekaj podobnega v bazi kot naša Katalena, le s primesmi metala. Brez dvoma pa ne ustvarjajo in niso na ESC predstavili komada na prvo žogo. In brez dvoma so za nivo na ESC gurmanski. In ravno zato bi bilo logično, da bi jih strokovna žirija podprla, če bi bila res strokovna. In tako dalje …
Morda le še pripomba na vokal … Logično, da dober vokal ni vse in tudi nikoli ni bil. Za določeno zvrst glasbe niti ni potreben, ker temelji na drugačnem slogu in poanti. Skratka, nobene potrebe ni bilo, da bi npr. Bob Dylan žvrgolel kot slavček v operi. Odvisno od žanra in koncepta. Seveda drži, da danes vokale tudi spretn ppravljajo v produkciji in še marsikaj. Švedska je letos tipičen primer izjemne produkcije z malo muštra sicer na vseh nivojih. In dejstvo je, da verjetno večina ljudi z ne ravno vrhunskim posluhom tega ne zaznava. Ampak mnogi pa ja. Meni je npr. povsem jasno, da zmagovalec Nemo ni nikakršen vokalni presežek niti v slogu Mercuryja, čeprav se je predstavljal in tržil tako. In da je na drugi strani Francoz pristen vokalni biser. Hočem povedat, da tehnologija vendarle ni tako močna, da ne bi bilo zaznavno. Je zaznavno, le da nekateri zaznavajo, drugi pač ne. O tem, kaj koga moti pojavno ali ne, je pa druga stvar. Mene npr. in mnoge druge pojavnost Francoza sploh ni motila v skladu z nekaterimi stereotipi, ampak prej obratno. Manj pričakovana temnopolta mačo prezenca, ki ni v skladu s francoskimi šansonjerskimi romantiki, je učinkovala dobro. Mimo stereotipa, da so vsi slavčki itak žgoljavi geji, medtem ko mačo muškarčine sekajo drva, preklinjajo in pretepajo partnerice:):) Skratka, ljudje smo bitja, ki reagiramo na simbole. O tem ni dvoma. Kako pa simboli pretežno učinkujejo na ljudi, je pa različno in se v splošni populaciji spreminjajo glede na družbeni in kulturni kontekst.
“Brez dvoma pa Norveška ni kr en komad in kakofonija v negativnem pomenu besede. Vsaka resna žirija bi jih morala podpret.”
Zakaj? Moje mnenje je povsem kontra: vsak resna strokovna zirija bi jih morala oovsem ignorirat.
“ Oni so uveljavljen bend z norveško ljudsko glasbo, ki jo učinkovito mešajo z metalom in imajo zgodbo.”
Pa kaj ce imajo zgodbo. Pa kaj ce mesajo z metalom. A samo dejstvo, da imajo zgodbo in da mesajo z metalom dokazuje, da je njihova glasba fajn? Nenavadni kriterij za glasbo.
“In brez dvoma so za nivo na ESC gurmanski.”
Gurmansko v praksi pomeni to, da v necem uzivas. Da ljudje v tem uzivamo. Pri Norvezanih pa zgleda ni uzival nihce, ne publika ne zirija. Torej je brez dvoma samo to, da niso gurmanski, ker ne izpolnjujejo osnovnega pogoja za gurmanstvo, to je me povzrocajo uzitka. Po mojem gurmanskem mnenju so pristali tocno tam, kamor sodijo.
“In ravno zato bi bilo logično, da bi jih strokovna žirija podprla, če bi bila res strokovna.”
Ce bi bila zirija res strokovna, jih ne bi smela podpreti. Ampak samo dejstvo, da jih ni podprla, ne dokazuje, da je zirija strokovna. Ker ze ves cas pisem, da ni kvalitetne in nekvalitetne glasbe, gre samo za osebni okus poslusalca. Vam je pac Norveska vsec, meni pa recimo ni. Samo za to gre, za osebni okus. In lahko izvajamo se tako mentalno gimnastiko, se vedno gre samo za osebni okus, pa ceprav ga zapakiramo v neke kao argumente. Ti je komad vsec ali ti ni? Samo to je vprasanje. Meni ni, neposlusljiv, ne morem se niti pretolct cez njega, vam pa pac je. Si predstavljate kritike v klasicni glasbi, ki bi forsirali in hvalili koncerte klasicne glasbe, kjer bi publika masovno pobegnila iz dvorane, ker bi bil koncert neposlusljiv? Taki kritiki bi v sekundi zgubili sluzbo. Ne vem zakaj si eni domisljate, da mora biti v popularni glasbi kaj drugace. Nek komad je sicer vecini neposlusljiv, ampak ker ima zgodbo in zraven dodan metal, je pa ziher super komad in bi ga morala komisija nagradit, ker zgodba in metal sta merilo kvalitete? Sem prav dojela? Resnica pa je ta, da zgodba z glasbo nima veze – naj pisejo pravljice, tam je zgodba pomembna – metal pa je zvrst glasbe, ki je redkim ljudem vsec. Ker osebni okus. In okus pac vsak ima tak, kot ga pac ima. Je pa precej arogantno svoj lasten okus forsirati kot “edino kvalitetno glasbo”. Moj okus recimo kot edino kvalitetno glasbo forsira na eni strani Princa in na drugi Eda Sheerana. Pa nikjer tega nikomur ne vsiljujejem. Pa seveda je vmes tudi se kaj drugih glasbenikov, ampak za poanto je dovolj, da navedem samo njiju dva. Osebni okus NI merilo kvalitetne glasbe. Je samo osebni okus. Jaz nikdar ne pridem na idejo, da bi svoj osebni okus forsirala kot merilo kvalitetne glasbe, nisem tako vzvisena. Pa imam glasbeno izobrazbo, kar moj okus nekako legitimira v danasnji druzbi, kjer ima pravico do kakrsnegakoli uradnega mnenja samo se tisti, ki ima na nekem podrocju izobrazbo. No, jaz jo imam. In jaz pravim, da je Norveska cist brezvezna. In to slednje je cisti cinizem, ker ze skoz govorim, da taki argumenti ne pijejo vode. Ampak zelim samo pokazati, kaksen absurd je sklicevanje na neko kvaliteto, ki kot kategorija sploh ne obstaja, ker gre v biti samo za osebni okus. Ki pa pac je kakrsen pac je.
Danes je en militantni zatezenec, ki bi sicer najraje vrgel atomsko bombo na Rusijo in Palestince, objavil racun za dvajset klicev za Izrael. S pripisom “opravil sem drzavljansko dolznost”. Gre pa za osebo, ki se nikdar v zivljenju ni gledala Evrovizije in se iz nje vsako leto norcuje. Pa vsi po vrsti so oglasevali tel stevilke za oddajo glasov za Izraelko in spodbujali h glasovanju. Zgleda, da je Izrael dobil toliko tock zato, ker so glasovali vsi navdusenci nad vojno, ki komada verjetno niti slisali niso. V bistvu so glasovali za vojno in za izraelsko klanje. Tu se skriva odgovor zakaj. Ne pa v komadu samem 🙂
Seveda so mnogi glasovali politično, saj oo tem pišem v prispevku. Tudi Ukrajina prav gotovo ni zmagala pred dvema letoma, ker bi imeli tako fantastičen komad, mar ne. Je pa z Izraelom letos drugače za razliko od ukrajinskega primera pred dvema letoma, ko večina folka ni imela še pojma o dogajanju v Ukrajini politično in je večina politično nepismenih dojemala Rusijo izključno za agresorja “od nikuda”, Ukrajino pa za ultimativno žrtev. Izrael pa ima tudi ogromno nasprotnikov, kar se je lepo pokazalo pri točkovanju žirij, ki delujejo izrazito politično iz razlogov, ki sem jih navedla v prispevku. Tako da veliko ljudi tudi ni glasovalo za Izrael, čeprav sicer morda bi, ker sta jim bila balada in nastop sicer zelo všeč. Osebno poznam takšne primere. Tako da je uvrstitev Izraela vendarle pretežno mešanica agend. Na eni strani je politično točje izgubljala, na drugi strani pa orkestrirano pridobivala. Izrael ima sicer tudi dobro diasporo, ker je židov raztrosenih po državah pač veliko.
Punci, pa vidva vesta, kako je bil Evrosong pomemben za promocijo Izraela kot kao normalne države?
Kako je že dve sezoni pomembno, da Rusije in Belorusije ni med temi?
Pa to niti ni pomembno: pomembno se mi zdi, kako so Evrosong prepoznali kot sredstvo za propagiranje države kot dobre ali slabe. In tu je catch: kdo je tisti, ki vpliva na EBU? Kdo položi roko nad to organizacijo in ji naloži, da izpelje, kot so letos? Saj ni problem plačati tam nekekga cepca, ki bo za denar igral vlogo, kako je vse pod kontrolo: problem vidim v tem, da je velika večina zopet spet in spet, to kupila. Da so mislili, da je vse v redu, da izbirajo med ponujenimi možnostmi in so pametnejši, ker oni pa že vedo, kaj je dobro in kaj ne.
V resnici (se vračam) gre samo še za to vprašanje: KDO je tisti “nekdo”, kikaj so to za eni ljudje, ki nam servirajo češ “tole imate na izbiro”, potem pa se mi stepemo, oni pa pripeljejo stvari v varni pristan.
Pa jaz se tako naivno ne bi z otrokom pri treh letih igral! Tu se tako dela s par sto milijoni odraslih oseb!
In seveda vprašanje, če nas ti “eni tam” tako furajo pri tako brezvezni zadevi, ja kaj vse so nam še servirali v preteklih letih, pa smo tudi to požrli.
PS: imamo podobno situacijo v športu: ravnokar poteka hokejski turnir “najboljših” med njimi ni ruskih hokejistov. Ene same omembe ni, da manjkajo. Pa je vsem jasno, da Rusi praviloma zasedajo eno izmed prvih treh mest. Pa je to samo en segment tega, kar govorim.
In se Simona, vračam k temu, kar sem zadnjič pisal. Vse je ok. Folk ima vse, kar rabi, pridejo prazniki, gredo v šoping, napolnijo vrečke, pridejo domov, vse imajo. Itak: ZAKAJ bi se uprli? Zakaj?! Če pa je vse v redu. No, potem pa diskutiramo malo globlje. Demografija prebivalstva. Adijo pamet. Zdravstvene težave, ki jih sploh ne bi smelo biti. Noro. In pa naravnanost ljudi: danes imamo primer, ko niti predsednica Republike, zunanja ministrica, premier, nobeden Iranu in izrekel sožalja, ker se je smrtno ponesrečil njihov predsednik. Je komu mar? Nikomur! Pač nismo. Boli nas. Pa ne gre tu za navijanje. Ali pač: glasujmo za pesem Evrovizije. Tu pa vsi! Vsi vse vedo. Ergo: popolni in absolutni idiokracy! Zgolj še zadovoljevanje hedonizma (pornhub ima v Sloveniji več ogledov kot 24 kur in mmc skupaj!). Pa koga mi jebemo? Boli nas! Samo, da jaz imam! Pijanci po vzoru, danes je fajn, jutri je pa novi dan.
PS2: Francoz (me je sram, ker niti njegovega imena ne pomnim) je bil presežek. Tisto, ko prideš, rečeš, bom jaz nekaj zapel, posušajte. In zapoje. Dva metra od mikrofona. Ono, natur, s polnim glasom. Nobene nage riti, nobenega seksizma. Boli me, če je gej ali če ni. Prišel je kot oseba. Ni prišel propagirat države, ideologije. Prišel je zapet. Ima ko jaći?
Po pićki jih bomo dobil. Tko ali drugače.Ni več vprašanje ja ali ne: le še kdaj. in potem nas bodo spet vzgajali, kdo je kriv in kdo nas je rešil. Naučiti se živeti v tem ponorelem svetu, da mi niso več pomembni.
PS3: veš, zakaj tu pišem? Ker se hočem izraziti ob temah, ki me zadevajo (glasbenik). In, ker vmes kot, da nihče ni opazil, kakšna cenzura se dogaja recimo na “javnem” MMC. Popolna poslušna vzgoja idiotov. Bebce tolerirajo, misel, četudi še tako skrbno napisano, zatirajo. Ni več tu par huliganov, ki pretepa migrante: mi smo zdaj na “official” ravni. Država je zdaj tista, ki nam reče, dovolj. Dovolj si povedal, zdaj bomo mi presodili, koliko še lahko pišeš, na glas razmišljaš. Čakam, ko mi bodo odmerili količino zraka, ki ga lahko vsrkam. In bodo. Potem bo šlo vse v kurac, rablji bodo vpili “nismo vedeli”, živine se bodo poskrile, raja bo zadovoljena, ker bodo obesili eno par cepcev, ki so se prepozno skrili.
In karavana bo šla dalje. That’s life.
Ni problem, da so sforsirali otročaja brez talenta: ni problem, da so se narobe odločili. Problem je, da so nam dali izbiro, o kateri bi v normalnih razmerah oddaja morala imeti oznako 12+. Si predstavljata, kkašni bebci bodo tile otroci, ki so to sprejeli kot normalno, čez 10, 15 let?
Zombie apokalipsa.
Zato sem pa vesel, da ste tudi takšni, kot sta vidve. To, če se v izbranem strinjamo ali ne, je zadnji problem. Da le štekata, da sam izbor ni pomemben. Da je v ozadju društvena, da ne rečem hipnoza, norost, ki ji večina naseda. Verjamem, da ve dve, ne. Zato.
Lep večer še naprej, spoštovani.