David Bowie ni nekdanja ikona sodobne transspolne ideologije!

Na facebooku opažam, da premnogi razpečujejo povsem zavajajoče objave, v katerih enačijo Davida Bowieja z aktualnim zmagovalcem Eurosonga, pri čemer izenačujejo tudi sodobno transspolno ideologijo z agendo Bowieja in drugih prezentatorjev androgine mode tistega časa.

Težko bi si izbrali bolj neustrezen primer, zato obveščam, da je David Bowie že v zgodnjih osemdesetih letih za revijo Rolling Stone označil zgolj svojo mladostno izjavo, da je biseksualen (in ne spolno nebinaren), celo za največjo napako v njegovem življenju, ki je bila posledica mladostniške neumnosti in eksperimentiranja. Poleg tega je tudi zavračal mnenja, da bi bil kadar koli transvestit! Citiram:

“The biggest mistake I ever made,” he said one night after a couple of cans of Foster’s Lager, “was telling that Melody Maker writer that I was bisexual. Christ, I was so young then. I was experimenting….”

So: he is not gay, whatever he may have blurted out in 1972. Nor was he ever a transvestite, thank you. Still, American TV –– for want of any more-recent product, it’s true –– has kept running his 1979 “Boys Keep Swinging” video, and so total strangers still breathily inquire whether he’s doing drag onstage again. (“I’ve never done drag onstage,” he huffs.)

David Bowie je tudi kasneje, ko je bil že dolga leta poročen z Iman, večkrat poudaril, da mu gre še posebej ob srečni zvezi z Iman zelo na živce, ker ga mnogi še vedno predstavljajo kot biseksualca ali celo transseksualca, čeprav se je bistveno daljši čas svoje kariere prezentiral in živel v slogu, ki pritiče njegovi klasični heteroseksualnosti, brez dvomov v lastni spol.

Primerov, ki so podobni Bowieju, je bilo v eri popa in rocka veliko. Celotna glam rock scena je prezentirala androgin imidž, ampak večina je s tem itak le še bolj naglaševala maskulino seksapilno prezenco. Na primer pevec The Cult in podobni. Na drugi strani so se pojavljali profili tipa Boy George, ki so hkrati aktivistično izražali tudi homoseksualnost.

Nikakor pa ni šlo takrat za udarno politično agendo, po kateri bi zagovarjali uradno pravico do spolne samoidentifikacije in zanikanje pomena biološkega spola. Ne Bowie ne drugi primeri niso podpirali ideje, da lahko moški tekmujejo v ženskih športnih ekipah, so nemeščeni v ženske zapore, zavetišča, slačilnice itd., ker se sami identificirajo kot ženske. Niso kričali, da je tudi moški lahko noseč. In niso podpirali agende, da je treba tudi zmedenim in ranljivim otrokom v fazi vzpostavljanja osebne identitete predpisovat zaviralce pubertete in jih s hormoni zjebat v psiho in organizem že v kali. Tudi konkretni transseksualci, ki so izvajali drag queen šove ipd., so se predstavljali kot transseksualci – nekaj posebnega pač. Pričakovanje, da bodo sprejeti kot ženske, so gojili le redki, ki so se dejansko podali v kirurško izvedbo genitalne probrazbe in dosmrtno uživanje hormonov. Pa še ti so se večinoma zavedali, da niso po naravi ženske in da zato nikoli ne bodo doživljali določenih lastnosti žensk.

Najbolj že na kilometre zaznavno sporen primer hudih psihičnih težav z lastno identiteto na več ravneh (od spolne, seksualne pa vse do rasne) je bil Michael Jackson. Ki je med drugim trpel tudi za očitnim zatikom v otroški fazi razvoja, kar je na žalost rezultiralo v tem, da se je kot odrasel moški tudi najraje družil in še vedno igral z otroki in povsem dovolj dokazano razvil tudi homoseksualno pedofilijo. Kasnejša pričanja zlorabljenih fantov so bila precej jasna, saj so natančno in nedvoumno opisali njegove genitalije, a so vsi pristali na izvensodne poravnave, saj ni dvoma, da je Jackson plačal obilno.

Res je le to, da ima aktualna transspolna agenda korenine že v šestdesetih letih. Drži, da so prvi zametki ideologije nesprejemanja ali celo sovraštva do lastnega biološkega spola in privilegiranje družbenega spola, ki je v izrazu izključno kulturno pogojen, že v agendi ideologinj tipa Judith Butler ter veliki transhumanistični karieri Martine Rothblatt. Ampak Bowie in podobne estradne ikone tega sranja miniranja spolnih, nacionalnih, rasnih in kulturnih identitet preroško niso zaznavale niti najmanj.