Transspolna ideologija: Zakaj in kako posega v življenje vseh ljudi

V prispevku bom strnila najnujnejša poglavja o transspolni ideologiji, ker na podlagi odzivov na družbenih omrežjih opažam, da premnogi nimajo niti najmanjšega pojma, kaj v političnem maršu ta ideologija predstavlja in kaj prinaša v posledicah vsem državljanom držav globaliziranega Zahoda. Premnogi očitno ne poznajo dogajanja v zvezi s transspolno ideologijo predvsem v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji, na Škotskem ter postopno tudi v drugih državah. Kakšni politični in pravni ukrepi so se napovedali tudi v Sloveniji in zakaj! Komu koristijo in zakaj? Zaradi pomanjkanja informacij in mentalno lenobnega zavračanja bralne kulture so tudi v Sloveniji premnogi še vedno žrtve medijske politično in kapitalsko motivirane propagande! Esej je daljši in obravnava širši kontekst, kar je nujno, če resnično želite razumet in oblikovat lastno relevantno mnenje, o čem se priložnostno izrekate. Besedilo je razdeljeno na naslovljena poglavja, tako da bo vse, česar se je po moji presoji zgolj v osnovi treba zavedat, obravnavano na enem mestu. Berete pa lahko tudi deljeno in počasi, magari en mesec.

V interesu Zahodne propagande je, da se vprašanje transspolnih oseb, ki se izrekajo za nebinarne osebe oziroma za spol, ki si ga izberejo po želji in ga spreminjajo – magari vsak dan, vsako uro ali minuto – zniža na najbolj neumen, banalen in čustveno manipulativen nivo. Medtem se pa malo spremeni zakonodaja, ne da bi se zavedali, kakšne bodo posledice. Targetirana je masa neinformiranih ljudi, ki se želijo proslavit kot empatične in tolerantne osebe, ki z naprednimi nazori razumejo in sprejemajo drugačnost v družbi. Diskurz o transspolnih osebah se zreducira na banalno čvekanje strpnih dobričin, ki se bojda prepirljivo borijo proti konservativni ali konkretno zadrti diktaturi RKC. V resnici pa se odvija diskurz med manipulativnimi propagandisti in naivnimi osebami, ki so pač žrtve čustveno manipulativne propagande diktature kapitala!

Manipulativen pamflet urednika revije Mladina: tipičen primer politično motiviranega čustvenega floskularjenja o transspolnem aktivistu

Kot tipičen model medijskega zavajanja in čustvene manipulacije z javnostjo bom izpostavila aktualen ganljiv prosti spis Gregorja Repovža v Mladini z naslovom Pismo Arnetu Hodaliču. Urednik in novinar se je zgroženo odzval na satirično kritično objavo Arneta Hodaliča na facebooku. Hodalič je objavil fotomontažo svojega obraza s telesom in opravo zmagovalca Nema na Eurosongu, ki se je promocijsko izrekal za nebinarno osebo in je nastopil v roza mehkobno kosmatem ogrinjalcu z globokim dekoltejem, mini krilcu in copatkih z rožicami. Nemo je na odru uprizarjal in seksualiziral malo deklico, ker se bojda tako počuti. No, pravzaprav se je tako počutil vsakič, ko je nastopil na evrovizijskem odru, sicer se kot nebinarna oseba lahko počuti tudi drugače. Arne Hodalič je ob fotomontaži zapisal:

“Da ne bom preveč starokopiten, si bom po vzoru letošnjih nastopov na Evroviziji za promocijo moje knjige oblekel mini krilo, nadel debel umeten kožušček iz rož, smuknil v mrežaste nogavice in si obul copatke s cofi. Poslovni uspeh mi je že zagotovljen!”

Arne Hodalič je s svojo kratko satirično objavo vzbudil masovno pozornost, kakršne si ob vsesplošnem poneumljanju in padanju bralne pismenosti ne moremo obetat tisti, ki moramo od bralcev pričakovat voljo do branja, da bi lahko ustrezno informirali in dovolj analitično obravnavali posamezne tematike. Hodalič je v bistvu opozoril ravno na to grenko dejstvo! Tudi njegova knjiga ne more vzbujat nikakršne posebne pozornosti medijev v primerjavi z efekti promocijskega populizma, ob kakršnega se je obregnil. Odmevnost njegove objave z zgolj dvema stavkoma in provokativno fotografijo dokazuje njegovo poanto, s katero je stopil na žulj tudi populizmu transspolne ideologije. Dejstvu, da transspolne osebe že dolgo uživajo blagor protekcije, kar se je nekoč imenovalo “pozitivna diskriminacija”.

Primer je tudi Nemova zmaga na Eurosongu, saj je zmagal izključno z obilno pomočjo žirij, ki jih sestavljajo običajni estradniki, ki za svoj dobiček in slavo praviloma oportuno sledijo političnim agendam. Po glasovih občinstva je bil Nemo šele peti. Na tak način zmaga seveda ni prepričljiva, še posebej na spolitizirani Evroviziji ne, kjer mora transseksualec s kolikor toliko sprejemljivim nastopom vedno zmagat. Tako kot nekoč Dana International, Conchita Wurst (ki je preroško v podporo transspolnemu lobiju nastopil(a) tudi na aktualnem Eurosongu) in zdaj Nemo. Spolitiziran EBU, ki je izključil iz tekmovanja Rusijo, Izraela pa ne, je izvajal tudi udarno cenzuro pesmi besedil in ni dovoljeval v dvorani ali na odru nikakršnih politično ali ideološko zaznamovanih zastav in simbolov. Z eno izjemo! Dovoljevali so izključno plapolanje mavričnih zastav sicer LGBTIQ+ obilno sponzoriranega lobija. Praksa, ki v spolitizirani divjini na trgu nikakor ni lastna zgolj Evroviziji.

Gregor Repovž je izrabil priložnost in natipkal ganljiv demagoški propagandni pamflet, v katerem je opletal z nedopustnimi zavajanji in pritiskal na nizke psevdomoralne emocije javnosti v imenu strpnosti. Repovžu se vnaprej opravičujem, v kolikor je moje mnenje, da je z naivno in neinformirano javnostjo namenoma čustveno manipuliral in vsebinsko zavajal, krivično! Moje mnenje izvira iz predpostavke, da gre za dolgoletnega novinarja in urednika medija, ki se vsaj v osnovi zaveda, o čem piše, in vsaj v osnovi pozna pomembne informacije o tematikah, ki jih obravnava. V kolikor Repovž o interesih transspolne ideologije in o feministični zgodovini resnično nima pojma o pojmu in sem ga precenjevala v imenu novinarskega profesionalizma, se opravičujem za napačno diagnozo problema!

Infantilizacija vsega, kar leze in gre

Repovž je Nema predstavil kot prostodušnega fantka, ki se rad smehlja in je žrtev brutalne diskriminacije in zasmehovanja, ker je nastopil v oblačilih, ki se jim zadrta konservativna javnost posmehuje. Nemo je konstantno predstavljan zgolj kot simpatičen fantek. Ker se je obnašal in bil oblečen kot mala punčka, a ga javnost vseeno sicer prepoznava kot fantka. V resnici je Nemo petindvajset let star moški in biološko v nobenem oziru ni več otrok. Ampak v skladu z infantilizacijo družbe bi morali seveda tudi odrasle osebe, ki se bojda doživljajo in izražajo na razvojni ravni otroka, obravnavat zaščitniško kot otroke in od njih ne bi smeli pričakovat nič več od nizke ravni samozavedanja in intelektualnih zmožnosti! Ne le to! Vsakršno povprečnost, prilizovanje in nebuloze bi morali v skladu s sodobno narcistično patologijo tistih staršev, ki svoje otroke dojemajo za genije, tudi ko zgolj nekaj ali nekoga polomljeno oponašajo, nevzgojeno razgrajajo ali čebljajo bedarije, dojemat kot čisto božansko genialno posebnost, ki je morda prištevni in okostenelo razumni ne razumemo dovolj dobro v neobstoječih globinah.

Klinično neupravičena zaostalost v razvojni stopnji bi morala postat povsem legitimna pozicija, ki nosilcem nalaga odgvornost le za to, da so luštkani in nasmehljani. Enako v okviru Evrovizije velja sicer za samopromocijo hrvaškega osemindvajsetletnika z idiotskim infantilnim nazivom “Baby Lasagna”. S tem v skladu lahko pravzaprav po potrebi legitimiramo tudi performativno pedofilijo. Nemo bi lahko na odru uprizoril tudi bolj radikalen porno šov male deklice, kar bi morali dojemat kot zgolj sprejemljiv izraz seksualnosti odrasle osebe, ker je po duši le srčkan neprišteven otroček, ki ne ve, kaj počne. No, Nemo v resnici seveda ni le prijeten pojoči otrok v krilcu, ki se prostodušno smehlja in želi le prijazen odnos javnosti do modnih brezveznosti, ampak je predvidljivo tudi povsem deklariran transspolni aktivist, ki se v Švici zavzema za pravno uradno priznanje tretjega spola!

Kaj pomeni za družbo zakonsko uveljavljena pravica do spolne samoidentifikacije?!

Nujno se je treba zavedat, da transspolna ideologija s svojimi obilno finančno podprtimi “nevladnimi” organizacijami ne obstaja in se ni tako zelo razmahnila zato, ker se borijo zgolj proti diskriminaciji transseksualcev. Niti ne obstaja zato, ker bojda brani pred diskriminacijo neko minorno spregledljivo manjšino transseksualnih oseb. Ne! Transspolna ideologija z vso propagando v paketu cilja in novači celotno populacijo in še posebej učinkovito ranljivo mladino. Cilj transspolne ideologije je miniranje pomena biološkega spola, ustvarjanje zmede pri identificiranju s spolom in seksualno usmerjenostjo ter zelo konkretna pravica do uradne spolne samoidentifikacije. Pravica do spolne samoidentifikacije pomeni uveljavitev izbrisa biološkega spola kot uradne definicije spola državljanov! Družbeni spol se uveljavi namesto biološkega spola, pri čemer si posameznik lahko poljubno izbira, ali bo na osebni izkaznici in v vseh drugih uradnih dokumentih vpisan ženski, moški ali nedoločni spol (nebinarni ali sicer neobstoječi tretji spol).

Pravica do spolne samoidentifikacije nikakor ne pomeni samoumevno, da gre le za dodatno pravico neke manjšine, ki se nas nič ne tiče. Ne! To pomeni, da država tudi vas in vaše otroke sprašuje, kako se identificirate. Biološki spol postane postranska osebna lastnost, ki se jo izpove le ob obisku zdravnika. Zakaj je to problem?

Če država legalno sprejme pravico do spolne samoidentifikacije, ne obstaja več zakonska podlaga, s katero bi bilo možno preprečevat kar koli na podlagi biološkega spola. S pravico do spolne samoidentifikacije so se poigrali že v ZDA, Veliki Britaniji in Kanadi, pa tudi na Malti itd. Težnja je uveljavitev po celotnem Zahodu. Ker ljudje niso imeli pojma, kaj to pomeni, in niso preventivno zaustavili družbi škodljive agende, so se začeli pojavljat rezultati želene politične smernice, nad katerimi so bili državljani večinoma frapirani. Potem je sledil hud in umazan politični boj, ki se odvija še vedno.

Zaradi pravice do spolne samoidentifikacije in zanikanja pomena biološkega spola so se začeli pojavljat moški, ki so trdili, da so ženske, in po zakonu zahtevali pravico do tekmovanja v ženskih športih in pravico tudi dobili. Moški, ki je bil na primer prej kot plavalec v moškem timu porazen, je v ženskem timu začel kopičit pokale in denarne nagrade. Zgolj nekaj mesecev se je filal s hormoni za zaviranje testosterona, vendar to v resnici nikakor ne pomeni, da moški postane ženska. Mišične mase je še vedno preveč, skelet in gostota kosti sta močnejša, roke in noge so večje, enako dlani, ramenski obroč, pljuča in srce … Skratka, moškega ne definira zgolj količina testosterona. Spol je prisoten v vsaki celici telesa. Boji diskriminiranih in diskreditiranih športnic ter zgrožene javnosti potekajo in se širijo še ta trenutek! V nekaterih primerih je bitka dobljena, v nekaterih ne, a pojavljajo se novi primeri. Narcistična, ambiciozna, pohlepna, šovinistična in brezobzirna aroganca moških, ki vdirajo v ženski šport, je brezmejna. Prav nič ganljivo! Problem je še hujši, kajti ti moški pridobijo tudi pravico, da skupaj s športnicami uporabljajo skupno slačilnico in tuše. Po domače povedano se slačijo med dekleti, jih svobodno požirajo z očmi in mahajo s kurcem okrog njih. In mlade športnice morajo s svojimi starši razlagat objestnim idiotom na položajih moči, ki to dovolijo, zakaj se počutijo nelagodno. Transspolni aktivisti ne prisluhnejo in jih ne briga. Oni radi narcistično čvekajo le o svojih velepomembnih občutkih in počutjih.

Pravica do spolne samoidentifikacije prinaša tudi pravico moškim, da so v primeru obsodbe za zločin – vključno s posilstvom – nameščeni v ženski zapor. Logično. Saj država pravi, da se strinja z njimi, da so ženske, če se tako pač identificirajo. Bolj odmevna afera se je zgodila na Škotskem, saj se je moški, ki je bil obsojen za posilstvo, pač identificiral kot ženska in bil nameščen v ženski zapor. Ja, s takimi grotesknimi idiotizmi se moramo ukvarjat. Moški, ki se uradno identificirajo kot ženske, vdirajo tudi v zavetišča za brezdomne ženske, v vse ženske slačilnice, stranišča itd., saj pridobijo pravico, da vstopajo v katere koli žensko zaznamovane prostore, ki so z razlogom spolno zaznamovani.

Kar sem do zdaj zapisala, mnogi že veste, bistveno manj pa se omenja še problem s statistiko. Zaplet je postal zaznaven, ko so ugotovili, da so birokrati posiljevalca, ki se je identificiral kot ženska, statistično zabeležili, da je posilstvo nad drugo žensko izvršila pač ženska. Gre torej na raznih področjih za nezaslišano potvarjanje statistike, ki je vezana na spol! In pozor! Na takšen izrojen in manipulativen način se začne tudi obravnava reševanja problema spolne uravnoteženosti pri zasedanju raznih položajev. Ko je na primer neka transženska v ZDA prevzel(a) položaj športnega trenerja mladinske ženske reprezentance v nogometu, so prodani politični mediji proročali, da gre za pomemben mejnik pri spolnem uravnotežanju, po katerem končno tudi ženske zasedajo položaj športnih trenerk. Na X-u je završalo, ker so ljudje ugotovili, da se transžensko, ki je biološki moški in zaseda določen položaj, tretira kot prispevek k uravnoteženemu zastopanju spolov pri kadrovanju na vseh področjih dela. Ali razumete, kaj to pomeni? Ženske greste lahko kar domov in tam ostanete, ker bodo za spolno uravnoteženo zastopanost na dominantnih položajih poskrbeli kar moški v krilcih. Tako simpatične in ganljive žrtve diskriminacije, mar ne.

Kršenje pravic žensk, kakršnega si ne bi mogli zamislit niti v najbolj bizarni nočni mori o najbolj mračni možni nečastni plati frustriranega moškega šovinizma. Slovenija ne sme nikakor dopustit, da se namera transspolnega sponzoriranega aktivizma uveljavi! Ali je zaskrbljenost v Sloveniji odveč? Ne, niti najmanj. Na položaj ministra za solidarno prihodnost je bil v aktualni vladi imenovan Simon Maljevac, sicer izpričan gej (ne vemo, kako se spolno identificira), ki je med drugim tudi soustanovitelj Inštituta 8. marec, ki nikoli ni bil in ni niti inštitut niti feministična politična neodvisna organizacija. Ob zadnji Paradi ponosa, na kateri so zbirali podpise za peticijo za potrditev pravice do spolne samoidentifikacije, je Maljevac jasno in glasno napovedal, da si bo na Ministrstvu za solidarno prihodnost prizadeval za čim prejšnjo uzakonitev pravice do spolne samoidentifikacije.

Zloraba pravice otrok do nedotakljivosti

Transspolne aktivistične skupine podpirajo medicinsko obravnavo domnevno transspolnih otrok oziroma mladoletnih najstnikov, kar pomeni ob privolitvi staršev pravico do uporabe hormonov oziroma zaviralcev puberetete. Lahko tudi konkretne kirurške posege. Odvisno od zakonodaje. Prepoznavanje otrok, ki naj bi se v skladu s transspolno religijo izkazali za mala človeška bitja, ki naj bi se rodili v napačnem telesu, so naravnost srhljivo bizarna. Otroke v skladu z arhaičnim patriarhalnim umevanjem družbenega spola ocenjujejo na podlagi tega, ali menijo, da se deček obnaša in izgleda preveč feminilno, se rad oblači v mamine krpice ali igra s punčkami. Enako velja za deklice, če se obnašajo premalo feminilno ali raje igrajo z igračami, ki jih večinoma uporabljajo dečki. Piko na i izjemne diagnostike predstavljajo zaznane frustracije otroka ali depresivnost. Če je otrok žrtev bullynga v šoli in ima težave s pridobivanjem prijateljev enakega spola svojemu, pa so že zreli za odvoz na kliniko za bodočo spremembo spola. Otroci, ki na pragu pubertete šele vstopajo na teren iskanja in utrjevanja lastne identitete, so bombardirani z načrtnim ustvarjanjem zmede in podtikanjem želenih diagnoz ter posledično zlorabo.

Targetiranje otrok je zato tako močno, ker zaviralci pubertete najbolj učinkovito zatrejo naravni biološki razvoj moškega ali ženskega spola. Ko se puberteta zaključi, kljub redni in dosmrtni rabi hormonov, kirurškim posegom in plastičnim operacijam ni možno povsem prikrit lastnosti biološkega spola. Na primer razlike med moškimi in ženskimi rokami in predvsem dlanmi.

V ZDA klinike za spolne motnje otrok in mladoletnikov v zadnjih letih rastejo kot gobe po dežju. V skladu z udarno transspolno propagando aktivisti tudi preko družbenih omrežij otroke in mladino z raznimi duševnimi težavami in frustracijami vabijo v svojo družbo ter jim ponujajo domnevne “rešitve” za njihove tegobe v brezspolnosti ali prevzemanju nasprotnega spola. Interesentov je seveda vedno več. Na klinikah za spolne motnje praviloma deluje prodano in pohlepno medicinsko in zdravstveno osebje z ustreznimi diplomami, vendar so v resnici ideologi, ki se jim fučka za realni blagor otrok. Služijo mastne denarce. Nekateri naivni zdravstveni delavci, ki so se v dobri veri zaposlili na tovrstnih klinikah, so postali za družbo pomembni žvižgači. Najbolj razvpit primer razmaha škandala so bili primeri dokazanih zlorab na največji kliniki Tavistock v Veliki Britaniji, ki je bila deležna številnih tožb zaradi uničenja zdravja mladostnikov in psihološke indoktrinacije na kliniki. Žvižgači so poročali v javnosti, kakšno pranje možganov so doživljali in kako so bili terorizirani in sankcionirani za vsako kritiko ali dvom v ustreznost zdravljenja in delovanja na realno strokovni način. Diagnozo za nujno tranzicijo spola pri otroku so postavili že po eni uri ali največ dveh urah “psihoterapevtskega” pogovora. Klinika Tavistock se je tako razmajala, da se je za nekaj časa zaprla, a zdaj nemoteno spet deluje naprej, vojna za pravice otrok pa se nadaljuje.

Na spletu lahko najdete polno zelo žalostnih in grotesknih pričevanj zelo mladih in starejših oseb, ki obžalujejo kirurško spolno tranzicijo, v kakršno so bili zapeljani! Tudi pričanj staršev s slabo vestjo. Dostopnih je že kar nekaj dokumentarnih filmov. Žrtve napeljevanja pojasnjujejo, da niso bili opozorjeni na vse katastrofalne posledice in da so bili deležni zavajajočih informacij v kontekstu prepričevanja v kirurške posege, ki nepovratno zaznamujejo tarčo novačenja.

Mnogi se sprašujejo, kakšni starši neki dopuščajo tovrstno uničevanje življenj svojih otrok, ki ga transspolni ideologi propagirajo kot reševanje otroških življenj in staršem, ki se ulovijo v past, tudi grozijo, da bodo odgovorni za morebitni samomor njihovih otrok, če jih ne bodo prepustili transspolni medicini v mrcvarjenje. Pomemben ukrep je torej zastraševanje, ki pade pogosto na plodna tla, saj je večina otrok, ki se znanjde na teh klinikah po logiki stvari res obremenjena z duševnimi težavami, zato se starši upravičeno ustrašijo, da se bo zgodilo najhujše. Problem je le v tem, da se niso znašli na pravem mestu za reševanje duševnih problemov svojih potomcev.

Druga verzija je brezmejni narcizem nekaterih staršev. Starši z narcistično osebnostjo so itak učinkoviti čustveni zlorabljevalci svojih otrok. Narcistična patologija jim narekuje radost, da je njihov otrok nekaj posebnega. Magari in še najbolje, če se lahko hvalijo, da imajo transspolnega otroka. Nekaj posebnega, a popularnega ter politično zaščitenega in medijsko pozitivno razvpitega. Juhu! Zasijejo lahko v polnem sijaju, ker se ožji ali širši javnosti predstavljajo kot ekskluzivno strpni in “napredni” starši, ki razumevajoče in odlično skrbijo za svojega posebnega otroka. Razvije se pravo narcistično izživljanje v imenu izjemne starševske skrbnosti. Končno tudi za prazne, narcistične in egomanične starše obstaja politično in medijsko ovekovečen smisel na tem svetu.

V Kanadi se je zaradi omenjenega simptoma staršev razvila prava zakonolomna vojna. Neoliberalni in narcistični Justin Trudeau je kot marioneta globalistov namreč uveljavil zakon, po katerem je za pravno dovoljenje, da se mladostnika začne filat s hormoni za spremembo spola in drugimi možnimi posegi, dovolj podpis le enega starša. V ogromno primerih se en starš strinja, drugi pa nikakor, vendar tisti, ki se ne strinja, avtomatsko izgubi vse starševske pravice pri soodločanju, ker je pač dovolj le podpis enega starša. Prave vojne se odvijajo še posebej v primeru ločenih staršev. Na veliko osebno žalost moram priznat, da je pregovorna servilnost in naivnost žensk v teh primerih potrjena, saj večinoma matere podpišejo privoljenje, očetje pa večinoma ne – v primerih, ko pride do razkola. Ti očetje bijejo hude sodne bitke, ki jih običajno zaradi jasnega zakona izgubijo. Grozljive tragedije!

Zakaj so transmoški povsem nepomembna in skoraj neomenjana kategorija?

Transmoške – ženske, ki zavračajo svoj biološki spol, ker v skladu s patriarhaliziranimi trendi ženske pojavnosti niso zadovoljne s seboj in zavračajo svojo telesno pojavnost v ogledalu, in se podajo na pot takšne ali drugačne pojavne tranzicije v moškega – redko kdo sploh omenja. V kolikor so tudi lezbijke, je čustveni pritisk toliko večji. Njihova medijska funkcija je razvpita predvsem v primeru, kadar ženske v podobi moškega pozirajo za prodane in spolitizirane medije, ko so noseče. Promovirat morajo nebulozo, da so lahko tudi moški noseči. To je trenutek sramotenja moških v vsej razpoložljivi narcistični idiotomaniji. Pirova zmaga patriarhalne globoke frustriranosti, ker moški kot osemenjevalec pač nima popolnega nadzora nad obstojem lastnega očetovstva, pa je tudi zato zgodovina prepolna nasilja nad žensko seksualnostjo in reprodukcijo. No, to je ključna vloga žensk, ki se predstavljajo kot moški. Zaplodit otroka pač ne morejo, ker niso moški, lahko pa zanosijo in nekatere bizarno zakompleksane moške tolažijo, da so tudi moški lahko noseči.

Ženska, ki se predstavlja kot moški, bo bore malo dosegla, če bi rinila v moški šport. Moških kaj več od morebitnih težav s trebušnimi mišicami zaradi smeha nima kaj skrbet. Transmoški v moškem zaporu ni ravno nekaj, o čemer bi ženska sanjala, razen če bi fantazirala, da je zlahka prebutana ali posiljena, v kolikor muškarčinam prisotnost ženske v moških prostorih ne bi bila všeč ali pa bi jim bila za posiljevanje všeč še preveč. Transmoški so prava tragedija ujetnic transspolne ideologije. Tudi lezbijkam se zaradi transspolne religije ne piše nič dobrega. Po novem doživljanjo maltretiranja in nadlegovanja s strani heteroseksualnih moških, ki se oblačijo in šemijo v ženske kot transvestiti in zahtevajo od lezbijk, da jih sprejemajo kot prave ženske in z njimi navdušeno seksajo. Ker se pač identificirajo za ženske.

Saj veste! Genitalije bojda za definicijo spola in erotične odnose med ljudmi ne pomenijo nič in so brezvezen telesni privesek. Tako trdijo transspolni aktivisti. Magari če medtem kirurško preobražajo svoje genitalije v plastični približek naravnih spolnih organov.

Komu in zakaj koristi transspolna agenda, da je tako zelo sponzorirana in politično podprta?!

Opazila sem, da se mnogi po družbenih omrežjih sprašujejo, komu in zakaj koristi transspolni aktivizem, da bi bil tako zelo podprt in učinkovit tudi v izvajanju fašistoidnih ukrepov. Mar ne gre vendarle za pretiravanje ali celo teorije zarote? Žal ne. Kot ste lahko skozi branje prispevka že sami ugotovili, gre za relevantne dobičke v farmaciji. Trženje hormonov je dobičkonosno, še posebej zato, ker so terapije dosmrtne, saj spol ni mutabilen!!! Poleg hormonov se ob spodbujanju sfaširane duševnosti trži še dodatno obilje antidepresivov, antipsihotikov in drugih zdravil, ki so potrebna zaradi tudi zelo hudih stranskih učinkov ob igračkanju z navideznim spreminjanjem spola.

To pa še ni vse! Drastično se povečuje delo plastičnih in estetskih kirurgov. Mnogo ljudi ne ve, da si transspolne osebe, ki želijo spremenit spolno pojavnost, v visokem odstotku najprej raztolčejo in operirajo obraz, če nadaljujejo s tranzicijo ali pa ne. Moški predvsem nos in ličnice, da bi obrazne poteze delovale bolj feminilno. Sledi še konstantno botoksiranje, filerji za mesnate ustnice in vse, kar dandanes v težnji, da bi postale plastične lutke, počnejo tudi prenekatere mlade ženske.

In tudi to še ni vse. Transspolna ideologija je zgolj začetek v političnem procesu miniranja sleherne prirojene identitete. Sledi razveljavljanje nacionalne, kulturne in celo rasne identitete. Zato se na Tik Toku pojavljajo kampanje, v katerih se ranljiva mladina identificira kot kloven ali razne živali. Popularne so predvsem mačke. Na tak način naj bi izražali odpor do avtoritete in družbenih norm. Naivna mladina seveda nima pojma, da ne počne ničesar, kar bi pomenilo nasprotovanje režimu, ampak ravno obratno. Pojavljajo se skupine, ki se predstavljajo kot črnci ali Korejci, čes da sta rasa ali nacionalnost nepomembna in si jo izbiramo po lastni volji.

V Ameriki je v medijih pred časom odmeval črnohumorni škandal, ker se je skupina transideološke mladine namazala z nekimi sajami po obrazu, napletla kitke po glavi in se odpravila v bar, kjer se je zbirala predvsem črnska populacija in poslušala svojo glasbo itd. Transrasna mladina je uletela na sceno v prepričanju, kako bodo Afroameričani v baru veseli, da jih je prišla tolpa sajastih belcev osvobodit od rasnih spon. Seveda so se tam zbirale osebe z zdravim spoštovanjem do lastne identitete, kulture in zgodovine. S hvaležnostjo do prednikov, ki so se za marsikaj borili v težki zgodovini afriške populacije. Imeli so ponotranjeno identiteto in s tem pomemben del osebnega smisla. Belsko nerazgledano mladino, ki jih je prišla “osvobodit”, so dojeli kot neokusne maškare, ki so se prišle norčevat iz njih. Seveda so intelektualno siromašne psevdoosvoboditelje prebutali.

Transhumanistična ideologija, ki jo s svojimi tehnološkimi idejami za prihodnost najbolje prezentira Martine Rothblatt, na koncu verige miniranja človekove identitete zavrača tudi človeškost in slavi nesmrtno praznino robota. Robotiziranega človeka. V robota lahko seveda naložimo kakršne koli informacije in program. Robot je prazno, uporabno in vodljivo delovno orodje, ki odvisno od Chat GPT informacij čaka na evtanazijo, ko ne bo več služil kapitalu.

Zakaj so pripadniki transspolne ideologije zapriseženi podporniki cenzure in kulture črtanja (cancel culture)?!

Transspolna ideologija je s priklanjanjem družbenemu spolu in zavračanju pomena biološkega spola v svojih politikantskih interesih in teorijah tako moralno nesprejemljiva zaradi grobega kršenja pravic drugih, intelektualno luknjasta s svojimi “new age” psevdoteorijami, nerazumna in v posmeh obstoju znanosti, da zagovorniki in aktivisti preprosto ne morejo korektno izpeljat niti najbolj preprostega argumentiranega dialoga, ki vsebuje kakršno koli kritiko. Zato jim ne preostane drugega, kot da se zatekajo k čustvenemu izsiljevanju, v primeru neuspeha pa k povsem konkretnemu izvajanju fašistoidnega nasilja nad svobodo govora. Storit morajo vse, kar je možno, da uveljavljajo svoje interese. Radi razlagajo, kako se počutijo in še raje pričakujejo obilje sočutja za svoje nelagodje, medtem ko se jim za občutke, počutje in diskriminacijo žensk in otrok po domače povedano totalno fučka! Vzorec je povsem enak kot v vseh patoloških primerih narcizma. Zlahka je v samem mehanizmu pristopa primerljiv tudi s pristopom izraelske oblasti, ki ob jamranju zaradi holokavsta in antisemitizma pričakuje popolno naklonjenost njihovim interesom, tudi ko izvajajo genocid nad palestinskim prebivalstvom. Moralistično flancarjenje o demokraciji, empatiji in dialogu narcističnega posameznika ali kolektiv mine takoj, ko so ovirani osebni interesi. Moralno spoznanje, da je svoboda subjekta omejena s prestopanjem meje svobode in pravic drugega, postane hitro poscan lanski sneg.

Obilno financirane transaktivistične in LGBTIQ+ organizacije zganjajo s pomočjo politike in kapitala pravi udar nad stroko in svobodo govora. Vsako kritiko v skladu z vsako fašistično diktaturo označujejo za sovražni govor, avtorja kritike pa za pregona vredno osebo. V ZDA, VB in Kanadi, pa tudi v drugih državah, kjer so posamezniki doživeli napad transspolnih aktivistov, so prenekateri profesorji, zdravniki, psihologi, publicisti ali intelektualci izgubili službo ali/in doživeli odvraten medijski linč, če so se postavili za temelje človekovih pravic, ki jih transspolna agenda krši. Zelo artikulirana in redno delujoča tudi v ZDA in VB je irska feministična borka Helen Joyce. V Veliki Britaniji je najbolj prepoznavna profesorica filozofije Kathleen Stock, ki je bila zaradi brutalnega nadlegovanja in šikaniranja ob profesorsko mesto. Transspolni aktivisti se poslužujejo tudi konkretnega skupinskega fizičnega nadlegovanja, prodani mediji pa jim v spregi s politiko asistirajo. Stock je posebej izpostavljena tudi zato, ker je bila ves čas svoje kariere podpornica prizadevanj LGBTIQ+ skupnosti in je izpričana lezbijka.

Enako velja za izjemno Julie Bindel, ki kot feministka že dolga leta tudi intenzivno deluje na področju boja proti prostituciji in zlorabam, ki jim prostitucija neobhodno botruje. To področje je izjemno pomembno tudi v odnosu do transspolne ideologije, ker transspolne organizacije aktivno agitirajo ne le za popolno legalizacijo prostitucije, ampak tudi za popolno normalizacijo. Ravno iz njihovih logov izvira sprevržena ideja, ki so jo povzeli dominantni mediji, da se prostitucijo preimenuje v ‘spolno delo’ in sprejema kot običajno delo. Bindel poroča o vulgarnih napadih s strani transaktivistov na njena prizadevanja. Dolgo feministično prizadevanje, da bi prostitucijo končno dojemali kot socialni problem, kar tudi je, z vsemi utemeljenimi dvomi v obstoj prostovoljnosti, transspolni aktivisti uničujejo povsem v skladu s skrajnim šovinizmom. Avtorji tega marša so seveda predvsem moški, ki želijo prepričat, da so ženske in da o ženski vse vedo najbolje in bolje od žensk, pa bi bojda radi “pomagali”. Pomagali bi radi med drugim tudi tako, da bi ženske podučili o seksualni “osvobojenosti” in izjemnem blagorju uporabnosti pičke v prostituciji. Tistega, česar oni sploh nimajo in nikoli ne bodo imeli. Pičke namreč. Kar pa seveda ne pomeni, da ni v prostituciji polno promiskuitetnih transžensk s svojo logiko dojemanja seksualnosti. Podpirajo tudi to, da študentski servisi oglašujejo prostitucijo enako kot katero koli drugo študentsko delo. Ker delo je bojda delo in prostitucija ni nič posebnega, ker človeku bojda telo in seksualni odnos ne pomenita nič posebnega, saj smo vsi sprostituirani roboti, odtujeni od svojega telesa in duše.

Takšen marš v boju za normalizacijo prostitucije je že izvajala tudi slovenska transspolna skupnost, ki se imenuje TransAkcija. Ustanovila jo je transspolna oseba Linn Julian Koletnik, ki je diplomirala na Soroševi univerzi v Budimpešti z diplomsko nalogo o teoriji spolov, s kakršno bi zelo verjetno težko diplomirala na kateri koli resni in znanosti zavezani univerzi. Propagiranje normalizacije prostitucije je bil tudi moj prvi osebni spor s predstavniki te sekte. Argumentiranih odgovorov na moje kritike nisem prejela, ampak le blokado in zgrožen zasebni odziv Soroševega predsednika transaktivne izpostave, ki me je pač zgolj nahrulil, ker je bojda mislil, da smo na isti strani. Skrajno otročji, agresiven in intelektualno podhranjen odziv.

V Veliki Britaniji je z bojem za pravice žensk in otrok proti transspolni religiji zaslovela tudi slavna pisateljica J. K. Rowling, ki konstantno doživlja temu primerne diskreditacije in grožnje. Vendar se ne preda, tudi zato, ker je tako prekleto premožna. Podobno dol visi Jordanu Petersonu, ki so mu dobesedno napovedali odvzem licence za opravljanje poklica kliničnega psihologa, v kolikor se na podlagi sodne sankcije ne udeleži tečaja na univerzi, kjer je poučeval. Tečaj je namenjen domnevni vzgoji v strpnost. Kdor tečaja ne opravi s pozitivno oceno, lahko izgubi licenco ali pravico do opravljanja profesorskega poklica. Gre za pranje možganov povsem v skladu z najhujšimi in najbolj tragikomično neumnimi diktaturami v zgodovini človeštva. Jordanu Petersonu se seveda podobno kot J.K. Rowling milo rečeno jebe, če uradno izgubi vse možne titule in do konca življenja le klepeta preko družbenih omrežij, ker ne čaka na mesečno plačo politično prodane in v ključnem poslanstvu uničene univerze. Problem je v tem, da premnogi v stroki, medijih in izobraževalnih institucijah v strahu pred izgubo službe v najboljšem primeru hinavsko molčijo, v najslabšem pa se prilagodijo, prodajo in služijo škodljivim nebulozam. Mnogi pogumni borci za zdrav razum, realno znanost in človekove pravice se borijo proti tej religiji, a še več jih posrano molči in zgroženo jamrajo le ob šanku. Posebne pohvale je treba namenit neodvisnim medijem in najpogumnejšim novinarjem, ki so že ogromno naredili za podporo človekovim pravicam, realnemu feminizmu, svobodi govora in razumni polemiki!

V Sloveniji se na primer kot duhovno vzvišena in intelektualno korektna kulturnica in pesnica predstavlja tudi Anja Zag Golob. Hkrati se predstavlja kot goreča borka za demokracijo in človekove pravice. Vendar njena zmožnost polemike sega le do monologa. Ko ji zmanjka argumentacijske štrene, se poslužuje cenzure in blokiranja, da lahko naprej samovšečno klepeta sama s seboj. Predvidljivo podpira transspolno ideologijo in na svojem facebooku po novem objavlja izobraževalne poduke s povezavami do objav TransAkcije. Nazadnje je svoje bralce inštruirala o pravilnem naslavljanju in zapisovanju zaimkov transspolnih oseb. Izvajalci tovrstnega “izobraževanja” vedno nastopajo s skrajno podcenjujočim tonom. Povsem v skladu z narcističnim “gaslightingom”. Vnaprej prepričujejo ljudi, da so skrajno neizobraženi in nepodučeni o zadevi, pa še dobro, da obstajajo Oni, ki so polni dobrote, ker zabitemu življu pomagajo na poti usvajanja izjemnega znanja. Naivnim in ranljivim oboževalcem uspešno podtaknejo bedarije. Na koncu “izobraževanja” Anje Zag Golob je sledilo posebno opozorilo, da bo vsak komentar, ki bo kakor koli obravnaval tematiko transspolnosti, izbrisan. Gre za manipulativno izvajanje psihonasilja. Blokada kakršnega koli dialoga z vsiljevanjem psevdoizobraževanja, o kakršnem v družbi ni bil sprejet še nikakršen konsenz! Precej prozorno in daleč od kakršne koli intelektualne integritete, kaj šele umevanja pojmov demokracije in temeljev človekovih pravic.

Religiozno zadrtost je izkazal tudi Gregor Repovž v svojem z ganljivostjo okrancljanem pismu Arnetu Hodaliču. Domnevni levičar in urednik medija, v katerem so nekoč na vse kriplje branili svobodo govora in se borili proti zlorabi užaljenosti RKC za vsako figo, je tokrat izkazal neverjetno pomanjkanje smisla za humor. Arne Hodalič namreč niti z eno besedo ni bil do nikogar žaljiv, kaj šele sovražen. Je pa objavil kritiko na satirično šaljiv način. Gregor Repovž satire naenkrat ne odobrava in ne razume več. Obnašal se je kot najbolj zadrt in lažno moralističen klerikalec, pa je objava Arneta Hodaliča v predrznosti daleč od podobe kakšne Marije s podgano v naročju ali raznih stripov, v katerih je nastopal Mohamed. Kar naenkrat smo bolj papeški od papeža. Repovževa reakcija me niti najmanj ne čudi, kajti transspolna ideologija je pravzaprav “new age” religija in tudi deluje na povsem enak način s svojimi “obrambno” interesnimi mehanizmi. Znanost prav gotovo ni! Tako kot na primer Judith Butler, Anne Fausto-Sterling, Martine Rothblatt in drugi psevdointelektualci niso nikakršni relevantni teoretiki iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ampak najbolj običajni ideologi, guruji in avtorji psevdoteorij, ki jih vsaka resna oseba, ki je zavezana vsaj osnovnim principom logične argumentacije, sesuje v dveh stavkih. Gre za politično podprte guruje, ki jim je bilo celo kariero dopuščeno grobo zlorabljat status stroke in na ta račun celo mastno služit. Nezaslišano!

Zakaj zgodovinski feministični boj za svobodno izražanje ni enak transspolni ideologiji, ki bistveno poanto feminističnega boja in pravic žensk zanika, zavrača in tepta?!

Vzporejanje transspolnega aktivizma s feminističnim bojem nekoč za pravico do oblačenja v hlače ipd., kar je na takšen način interpretiral tudi Gregor Repovž v Mladini, je nezaslišano politično motivirano zavajanje, ki tepta ključno poanto feminističnega boja! Feministično zavzemanje za pravico do svobodne izbire oblačil (na primer hlač, čeprav zaradi telesnih razlik med moškim in ženskim telesom itak obstajajo ženske in moške hlače, mar ne), svobodnejšega obnašanja ali načina življenja, ki lahko ni v skladu z družbeno spolno normo, in enakopravnejšo izbiro izobrazbe in poklica, je temeljilo na zahtevi po spoštovanju ženskega in moškega biološkega spola, ki je naravno in znanstveno dejstvo! Obstoj in vpliv družbenega spola, o čemer je pisala tudi največkrat omenjana in interpretativno zlorabljana Simone de Beauvoir, je z vidika proučevanja socialne psihologije znan že dolgo in ne nekaj, kar so slavnostno odkrili transspolni ideologi. Odkrivajo toplo vodo in jo tudi kontaminirano s polno zavajanja neuki javnosti strežejo. Družbeni spol je izključno kulturno pogojen, deluje kot splošno sprejeta norma in se temu primerno v lastnostih razlikuje od naroda do naroda in tudi spreminja v času.

Radikalna patrirahalna ideologija je na podlagi vsiljene družbene norme izvajala pritiske na ženske in moške z zapovedmi, kako bi se morali obnašat, oblačit, na kakšen način bi morali živet in kakšni poklici pritičejo enemu in drugemu spolu. Oseba, ki se ni pokorila vsem zapovedim, je bila označena za nepravo žensko ali nepravega moškega. Možača ali poženščen moški itd. Šlo je za poskus nepriznavanja biološkega spola, v kolikor oseba ni bila ustrezno prilagojena družbeni normi. Feminizem se je zavzemal za polno spoštovanje in priznavanje biološkega spola, ki je biološko dejstvo, neodvisno od tega, kako se oseba oblači, obnaša, živi in kakšen poklic opravlja. Ženska ni nič manj ženska v hlačah, moški pa nič manj moški, če opravlja na primer kuharski poklic, nosi povišane pete čevljev ali dolge lase. Repovževo nabijanje o modni borbi za kavbojke in dolgolasost pri moških v rokenrol eri, kar je enačil z modnim maršem transspolne idelogije, v sporočilnosti nima niti približno enakega pomena, saj seksualna revolucija z vsemi svojimi trendi ni zanikala biološkega spola.

Od nekdaj so obstajale manj radikalne verzije moških v moških lastnostih in manj radikalne verzije žensk. To je normalno. Družba običajno za normalno okliče povprečje. S tega vidika nikakor ne bi veljali za prave moške najbolj kosmati, plečati, mišičasti in agresivni, ampak neka povprečna različica. Enako ne bi veljale za prave ženske le pojavno izrazito krhke ženske s širokimi boki in gromozanskim oprsjem, ki zaradi konstantnega rojevanja ne zmorejo udeležbe v kariernih ambicijah in intelektualnega naprezanja, ampak različica nekje vmes. Patološka patriarhalna ideologija je seveda v primitivnih in pretežno kmečkih časih za normo ustoličila spolne ekstreme. Modni trendi oblačenja in druge estetske ideje se preko obdobij spreminjajo. Eksperimentiranje z erotično pojavnostjo obeh spolov v heteroseksualnih ali homoseksualnih odnosih je logična in dobrodošla plat medalje ustvarjalnosti in manifestacije domišljije. Zanikanje pomena ali celo obstoja biološkega spola pa je nekaj povsem drugega.

Ženske so bile v zgodovini še posebej hude žrtve diktature družbenega spola in so marsikje še danes brez pogumnega množičnega odpora. Moški psihopatski, ogrožen in patetičen ljubosumen gnev nad žensko seksualnostjo se najbolj očitno izkazuje v rezanju ženskih klitorisev in maličenju spolovil, kar po klasičnem vzorcu bebavo pakirajo v religiozne zadeve, ki si jih sami v skladu z idiotomanskimi osebnimi kompleksi izmišljujejo. Na podlagi patriarhalne idologije je bila sicer ženskam tudi v naši kulturi odrekana pravica do svobodne izbire izobraževanja in poklica. Bile so eksistenčno podjarmljene, zaradi česar so se morale prisilno poročat za preživetje, kar pomeni, da je bila logika prostitucije implementirana v zakonski stan. Niso se mogle svobodno odločat o materinstvu. Odrekana jim je bila pravica do intelektualnih dejavnosti in enakovrednega izražanja v umetnosti. Patriarhalen udar zatiranja ženske, da bi se frustrirani in nesposobni moški počutili bolj pametni, sposobni in močni, kot so v resnici bili, je šla nekoč v zgodovini celo tako daleč, da so le moški lahko nastopali v gledališču v vlogah žensk. Ženskam je bilo prepovedano nastopat v bojda blazno prodornih in pametnih shakespearijadah.

Moški so se celotno zgodovino radi oblačili v ženske, postavljali v vloge žensk in še raje manipulativno razmišljali namesto žensk o ženskah. Izhodišče za takšno prfuknjeno obnašanje je bil izrazit šovinizem, ki se je napajal v moških frustracijah in obrambni narcistični patologiji. Moški, ki so skakali po gledaliških odrih v vlogah žensk, so zreducirali ženske na tako neumna živalska bitja, da bojda niso intelektualno sposobne razmišljat o sebi in da posledično tudi o ženski vedo moški več kot ženske same. Uboga neracionalna nagonska bitja. Ženske naj bi bile kot domači hišni ljubljenčki, za katere je nespodobno, da bi se razkazovale v javnem življenju in kakor koli izpostavljale. Takšne težnje in ukrepe lahko spremljamo še danes v izrazito patriarhalnih religioznih družbah. Ženska naj bo zakrita in čepi doma, da šovinističen frustriran tepec ne bi bil preveč ljubosumen. Ljubosumen tako s seksualnega vidika kot z vidika intelektualne in poklicne tekmovalnosti. Ženska naj bo intelektualno podhranjena obvladljiva tepka, ki služi reprodukciji, gospodinjstvu in prostituiranju, tako v bordelu kot za zaprtimi vrati z enim in edinim klientom, ki se pravno imenuje mož in predstavlja gospodarja sužnji.

Šovinistična mračna plat transvestitov in transseksualcev ali kako ženska sploh ve, da je ženska, in kako se moški počuti kot ženska

Po logiki stvari se iz tega frustriranega, fantazijskega, narcisoidnega in skrajno plitkega mišljenja razvije tudi ideja, da moški lahko postane bolj lepa, bolj privlačna in nasploh bolj prava ženska od ženske. Moški ne bo ženskam le povedal, kaj pomeni bit prava ženska, ampak ji lahko to tudi pokaže! Verjetno mi ni treba posebej poudarjat, da se tudi sodobna transseksualna ideologija s prezentacijo transžensk nezanemarljivo napaja na tej narcistični arhaični šovinistični podlagi, ker drugače sploh ne more bit. In ravno zato transženskim aktivistom ni nič nerodno, da se pulijo za titule na lepotnih tekmovanjih ali za pravico do tekmovanja v ženskih športih. Ker trdijo, da se počutijo kot ženske. In ni jim treba odgovarjat na vprašanje, kako neki pa naj bi se moški počutil kot ženska! Odgovorit itak ne znajo, ker tudi ne morejo.

Kako pa jaz vem, da sem ženska in kako se počutim? Ženska sem zato, ker sem se rodila kot ženska. Ne, ni mi bil zgolj pripisan spol s strani nekih lunatikov v bolnici, ampak je bil spol jasno dokazljiv z mojimi polno razvitimi ženskimi spolnimi organi. To pa seveda ni vse! Zelo pomemben je razvojni proces moškega ali ženske! Kot ženska vem, kako se počuti ženska, ker sem šla skozi proces razvoja ženskega telesa in menstrualnega ciklusa. Vem, kako se počuti ženska, ko dobi menstruacijo in kako se počuti v nadaljevanju. Vem, da nisem le oseba, ki menstruira, ampak menstruiram, ker sem ženska. Vem, kako se počuti ženska z naravnim oprsjem, boki, mednožjem, maternico, jajčniki in ostalimi osnovnimi telesnimi lastnostmi, kar še kako vpliva na duševni razvoj in odnos do sveta. Vem, s čim se mora ženska v mislih ubadat, če hoče ali pa noče, ko je na ginekološkem pregledu. Vem, kako se počuti ženska, ko se ukvarja z vprašanji, ki so povezana s sposobnostjo zanositve. Vem, kako ženska občuti spolni odnos v osnovi, ki je ravno zaradi genitalij in drugih erogenih con v občutenjih drugačen od občutkov moških. Drugačno je tudi občutenje in funkcija orgarzma. To vem. Ker sem ženska in vem, kako se počutim. Vem, da lahko moški zaplodi številne otroke na vse strani, medtem ko je ženska pri razplodu bistveno bolj omejena. Na srečo.

Ženske kljub razlikam v doživljanju vedo, kako občutijo nosečnost, porod, dojenje in druge materinske zadeve, česar noben moški ne more občutit niti na osnovni ravni. In ta prispevek piše ženska, ki nima in ne bo imela otrok. Sem zato moški?! Ne, nisem. Sem ženska, ki bi lahko imela otroke, ker imam razvito orodje za nosečnost in porod, a otrok pač nimam. Sem zato kaj manj ženska? Zadrti fašistoidni patrarhalci bi tako trdili, ja, kar pa ni realnost. Biološko sem še vedno ženska, ki zgolj ni uporabila določene funkcije. Človek ni na primer vesoljec, če ne bi uporabljal rok ali nog. Ženska tudi ni nič manj ženska, če iz zdravstvenih razlogov ne more zanosit. Pomeni le, da je ženska, ki ne more zanosit zaradi določenih zdravstvenih zaprek. Enako velja za neplodnega moškega. Tudi slep, gluh ali kakor koli drugače senzorno ali motorično oviran človek, ni vesoljec ali neko nedoločno bitje neznanega spola, ampak je človek z določenimi fizičnimi ovirami. Ja, takole se moramo danes pogovarjat o nekih osnovnošolskih bioloških dejstvih, ker politika s kapitalom v spregi izvaja pravi udar nad zdravim razumom in osnovami pri umevanju človeka, medtem ko se posmehujemo nekim ravnozemljašem, ki s svojimi mnenji in utvarami v primerjavi s transspolno religijo ne povzročajo družbi niti pol toliko škode in še manj kršijo pravice in svoboščine kogar koli.

Vsega prej omenjenega nikoli ni, ne in ne bo občutil moški, tudi če kirurško s pomočjo plastične kirurgije preobrazi svoje genitalije v predvsem vizualni približek ženskim genitalijam in če se pita s hormoni do konca življenja. Ne, to ni isto in nikoli ne bo. Ne, tudi orgazmi ne bodo nikoli enaki oziroma z veliko možnostjo sploh obstajali ne bodo. Enako velja seveda za ženske, ki mislijo, da se počutijo kot moški in se podvržejo medicinski preobrazbi genitalij in dosmrtnim hormonskim terapijam, kar pohlepno farmacijo in medicino zelo veseli. In ravno zato, ker se moški, ki se postavlja v vlogo ženske, lahko transformira predvsem na ravni vizualne podobe, je bilo transvestitstvo v svojih manifestacijah že davno zreducirano pač na zelo plitko, izrazito seksualizirano in karikirano žensko pojavnost s polno izrazito šovinističnih pritiklin. Transvestitov seveda niso brigale ključne ženske lastnosti, ki se tičejo reprodukcije! Zanimala jih je izključno seksualizacija ženske na patriarhaliziran način in posledično precej žaljiva karikatura ženske. “Drag queen” šovi so žensko običajno predstavljali kot tepko, ki s cvilečim tonom brblja, se spakuje kot Marylin Monroe in druge “dive” ter se v svojem osrednjem smislu preočitno posveča le lišpanju in pornografskem oblačenju. Kot kandidatke za luksuzni bordel. In to je vse.

Tendenca tovrstnih moških, ki trdijo, da želijo postat ženske, je seveda bila od nekdaj v ideji, da bi se proslavili kot bolj lepe in seksi ženske od žensk, na katere bi s stoječim penisom padali kleni mačoidni heteroseksualni moški. Tovrstnim fantazijam in zapeljevalskim podvigom transžensk so botrovali številni fizični napadi razbesnjenih “kavbojcev” na transženske ali celo umori.

Mokre sanje slavoželjne in ambiciozne transženske

Transvestiti imajo bolj izrazito težnjo po delovanju v javnosti, še posebej v šovbiznisu. Zato jih danes lahko preko družbenih omrežij gledamo na fotografijah nasmehljane, ko jim skorumpirane in politično prodane žirije poklanjajo pokale za mis tega in onega. Poglejte me! Sem najlepša mis od vseh bednih ženskih misic! Poglejte me! Morda sem bil kot moški popolnoma ignoriran in celo žrtev bullynga, ki me ženske ali moški geji niso niti povohali! Sem pa boljša ženska od žensk! Zdaj moja narcistična patologija uživa v soju luči in aplavzu! Poglejte me, kako lepo pojem in plešem! Hvala za aplavze! Hvala! Sem bil v plavanju nekoč med moškimi uvrščen le na bedno štiristoto mesto?! Ojoj, kakšna neznosna in neprebavljiva pnižujoča travma! Tega pa že ne bom prenašal. Ženska bom postal in že bom prvakinja med prvaki v soju luči in aplavzov. S svojimi dlanmi, ki so kot plavutke v primerjavi z ženskimi nežnimi ročicami, s svojim ogromnim prsnim košem, močnimi kostmi, velikim srcem in pljuči ter dolgimi udi bom zlahka premagal tudi najboljše ženske plavalke! Krasno! Boli me kurac – dobesedno! Važno je zmagat!

Najbolj pomembno je, da mi bodo prodane politikantske šovinistične barabe, ki jih nikoli ne zmanjka v družbi, na račun dolgih nosov žensk poklanjale pokale in nezanemarljive denarne nagrade in sponzorstva, da slave niti ne omenjam! Ko bodo ženske in razni zajebani moralisti začeli preklinjat in kričat, da gre za krivico, bom kot kleni najbolj brezobziren, šovinističen in neempatičen mačist pokazal, kako zelo me boli kurac za pravice drugih, za realnost nasploh, še najmanj pa za cviljenje babnic, ki jih zlahka premagujem, ker sem lahko boljša ženska od ženske. Ker sem ženska! Zakaj! Ker jaz tako pravim! Najbolj se pa veselim naivnega življa, ki bi lahko dvomilo v moje namere. No, za to rajo imam pripravljeno paleto čustvenega izsiljevanja. Moje krokodilje solze bodo tekle v potokih, medtem ko bom cvilil o svojih travmah iz otroštva in težavah z identiteto, kot da sem eden in edini na svetu, ki je imel kakšne težave v življenju ali travme v otroštvu. Gospod Repovž! Prosim, napišite mi kakšno ganljivo žalostinko. Splačalo se vam bo! Drage matere, ki slovite po naivni in zlahka zmanipulirani servilnosti! Vam bom jaz povedal, kakšne grozne težave ima vaš otrok, ker se igra z Barbiko, čeprav je deček, ali z avtomobilčki, čeprav je deklica! Potem vam bom pa še povedal, na kateri kliniki lahko te težave z obiljem naivne empatije rešite in uničite svojega otroka z zaviralci pubertete in obiljem religioznih transspolnih neumnosti. Očetov, ki dobro poznajo pregovorno testosteronsko narcistično nasilje in izsiljevanje, se bom raje izogibal, ker me pretepajo in zmerjajo itak že celo zgodovino.

Verjamem, da se nekateri ob branju sprašujete, kaj je pa s tistimi transženskami, ki ne konkurirajo na modni sceni, pa tudi ne pojejo, plešejo ali tekmujejo v športu? Zaradi obilne moči transspolnih lobijev predvsem upajo na pozitivno diskriminacijo v vseh možnih poklicih. Seveda nekateri tudi kot vzgojitelji in učitelji, ki se želijo še posebej proslavit kot pomembni “zaščitniki” otrok s težavami pri socializaciji. Brrrr …

Obstajajo pa tudi fetišisti. Gre za osebe, ki jih ne zanima celostno uprizarjanje vloge žensk, ampak le posamezen fetiš. Možnost nošenja visokih pet ali prsi s košarico Ž ali kaj podobnega. Zakaj bi iskali pri drugih nekaj, kar nas rajca, če lahko posamezen fetiš omogočimo kar sebi.

Transseksualci, ki ne podpirajo transspolne ideologije in se pogumno otepajo stigme nerazumnih narcističnih blaznežev

Posebej je treba opozorit, da prenekateri transseksualci ne podpirajo transspolne ideologije in so zaradi tega enako ali še hujše žrtve napadov transspolnih aktivističnih organizacij in neoliberalne politike. Skupaj z drugimi borci proti kršenju pravic žensk, otrok in za pravico do resnega in pravi znanosti zavezanega izobraževanja nasprotujejo dominanci transspolne in transhumanistične ideologije. To so transseksualci, ki jih stigma transspolne idelogije kvečjemu ogroža, saj so do izbruha te ideološke norišnice živeli in delovali bistveno bolj zadovoljno in v miru. Transseksualnost razumejo na enak način, kot je bila še razumljena nekoč. Kot subkulturo, ki ji pripadajo. Čisto nič jih ne moti spolno biološko dejstvo. Moški transseksualci ne potrebujejo uradnega priznanja, da naj bi bili na primer ženske, ker jim dol visi za dejstvo, da nasprotnega spola pač niso. In ne želijo s svojim načinom življenja nikomur kršit pravic in ne vidijo potrebe po tem. Zato se moramo zavedat, da gre predvsem za nasprotovanje ideologiji s svojimi družbeno-političnimi interesi in nikakor obstoju transseksualcev. Najbolj slavni transseksualni borci proti transspolni ideologiji so na primer Debbie Hayton, Caytlin Janner in drugi.

Kako je Joe Biden povabil na resen pogovor Dylana Mulvaneya

Posebej moram omenit še transženskega zvezdnika Dylana Mulvaneya, ki ga osebno doživljam kot enega najmočnejših nasprotnikov transspolni ideologiji, čeprav je izpričan podpornik transspolnega aktivizma. Sprožil je obilje zgražanja in protestov žensk zaradi videospotov, s katerimi je Mulvaney zaslovel in obogatel. V spotih uprizarja razne anekdote in pridige v vlogi najstniške zafnane tepke, ob kakršni se lahko le valjaš po tleh od smeha. Osebno se ne pridružujem užaljenosti žensk, ker menim, da Mulvaney odlično uprizarja satiro, ki je hkrati tudi ključna poanta tradicionalnega transvestitskega šova, ki in ko producira klasično patriarhalizirano karikaturo nališpane trape. In razni novinarji, kot tudi na primer Gregor Repovž, molčijo in niso prav nič ganljivo zgroženi nad nedopustnim in žaljivim humorjem. Ženske se lahko zaničuje v imenu satire non stop, mar ne?

Osebno sem se Mulvaneyevim anekdotam občasno prav nakrohotala in težko bi se odločila, ali se Mulvaney norčuje iz žensk (iz mene že ne) ali se pravzaprav norčuje iz transžensk in njihove izkrivljene percepcije.

Zelo zgovorno pa je predvsem to, da je ravno Mulvaneya povabil na medijsko odmeven pogovor predsednik ZDA Joe Biden. Ker Dylan Mulvaney deluje pravzaprav kot stripovski lik ekstremne najstniške trape, je postavil predsednika države v enak položaj, saj razlike med propagandnim nebulozovanjem v pogovoru ni bilo možno zaznat, ker resnično ne obstaja. Razlikujeta se le vedenjska in pojavna izvedba.

Kako naj ob srečanju s transspolno osebo ugotovimo, kako naj jo spolno naslavljamo, da bi ustregli njeni ganljivi želji?

Transspolni aktivisti z visoko stopnjo ponotranjenega narcizma uživajo, ko jebejo v glavo ljudi s svojo nadvlado. Zamislite si primer: Tip z uhani uleti v trgovino in ko ga blagajničar naslavlja kot moškega, totalno podivja, češ da je diskiminiran in globoko prizadet, ker ga trgovec ne naslavlja z ženskimi zaimki. Ubogi blagajničar pretreseno bolšči v moškega z uhani in totalno otrpne. Narcisoidni performer se razdivja še bolj, ker pač jebe v glavo vsakogar, ki ga lahko! Vsakogar, ki se zelo boji, da bi bil kdo užaljen ali da bi ga nasilni lažni preganjalci sovražnega govora označili za transfobno osebo. Sledi dolga lajna diskreditacij in žaljivk. Ta isti moški z uhani naslednji dan uleti intenzivno namaškaran v žensko v isto trgovino, a neobrit. Trgovec ga ves posran naslavlja z žensko, kot je razgrajač včeraj želel. Zgodba se ponovi, kajti danes je ta neobrit in v žensko preoblečen moški kot nebinarna fluidna oseba pričakoval, da bo naslavljan z moškimi zaimki. Kakšen užitek pri jebanju ljudi v glavo! To morate priznat!

Sadističen užitek ob maltretiranju ljudi z “izobraževanjem” o novih zaimkih in pravilnih naslavljanjih celo z množino v primeru spolne nedoločnosti, je brezmejen. Predstavljate si veselico vsakič, ko nebinarna oseba nekoga prisili, da gleda v žensko ali moškega in ga naslavlja z Vi, Oni, Ste … kajti mi smo za razliko od bednih osebkov v edinini zelo kompleksne osebe, ker v nas živi nešteto spolov in oseb, česar se polno zavedamo, ker smo tako prekleto inteligentni in na visokem duhovnem nivoju z vsemi “new age” bulšiti v paketu. Nič lepšega za narcističnega nadlegovalca od spravljanja ljudi v zadrego in postavljanja posameznika v položaj, v kakršnem se počuti kot idiot, čeprav je v resnici tarča nadlegovanja z idiotizmi.

Nekoč smo transmoške seveda – tudi jaz – iz obzirnosti in prijaznosti naslavljali kot ženske. Brez problema. Čeprav nikoli nismo verjeli, da je moški, ki se oblači in lišpa kot ženska, v resnici ženska. Nikoli v življenju nisem občutila, da bi obstajal kakšen problem ali nelagodje, če osebo naslavljam po njeni želji. Naj ima vsak svoje veselje. Dokler to veselje ne izpije nasmeška z obraza drugih. Prijaznost in obzirnost, ki smo jo izkazovali empatični, strpni in širokih nazorov, se je žal razvila v grobo nehvaležno zlorabo in do danes je naša empatična obzirnost rezultirala v tem, da od nas zahtevajo, da vsi priznamo vse moške, ki se predstavijo kot ženska, kot realne ženske, ki so enaki biološkim ženskam in lahko zato vstopajo v ženske prostore in ženske brutalno diskriminirajo.

Nikoli in nikdar! Ne!!! Transseksualci so transseksualci in tako naj bodo tudi obravnavani, uradno zabeleženi in statistično vodeni. Biološki spol pa mora nujno ostat prednostno pravno obravnavan, ker je pomemben!

Ali sem transfobna?

Ne, osebno trdim, da nisem transfobna. Nikoli nisem imela nič proti transseksualcem, me sploh niso brigali (vem, da marsikomu ravno to ni všeč, saj je “drama queen” ultimativna fantazija vsake narcistične želje) in, kot sem že povedala, sem jih z lahkoto tudi nazivala kot ženske, če so tako želeli. Absolutno tudi podpiram boj proti diskriminaciji. Enako absolutno pa nasprotujem politično kapitalskemu maršu transspolne ideologije, uzakonitvi pravice do spolne samoidentifikacije, ki in ker povrzroča kršenje pravic žensk, sem proti kršitvi pravic otrok do nedotakljivosti in proti propagandi, ki razpečuje miniranje spolne identitete v kali in daleč presega zgolj izobraževanje otrok in mladine o obstoju transseksualcev. In podpiram pomen biološkega spola, ker je pomemben!

Če transspolni aktivisti takšno stališče dojemajo kot primerek transfobije, to premnogo več pove o njih kot o vseh nas, ki nas stigmatizirajo s slabšalnimi in zastraševalnimi izrazi, medtem ko se skrivajo pred polemiko in nujnimi kompromisi! In v takšnem primeru s ponosom objavljam, da sem transfobna, ker v takšnem primeru transfobnost pomeni boj za pravice žensk, otrok, za razumnost in izobraženost – za priznavanje in razumevanje pomena bioloških dejstev!

Kaj pa resnični dvospolniki in politika WHO?

Nikakršni dvospolniki v človeški vrsti ne obstajajo. Kromosomsko sliko se preverja predvsem v primeru genitalnih anomalij, ki se pojavijo zelo redko na način, da se določen spolni organ ali reproduktivni organi v popolnosti ne razvijejo ali se razvijejo organi obeh spolov, vendar nikoli oboji v funkcionalni popolnosti. Še nikoli v zgodovini ni bil odkrit dvospolni človek kot v primeru določenih živali in rastlin, ki imajo temu primerno tudi sposobnost samooplojevanja!

Takoimenovani hermafroditi so osebe, ki so se rodile s telesnimi anomalijami in imajo zato tudi manjše ali večje zdravstvene težave, običajno na področju sečil in številne možne druge težave, zaradi česar določeni kirurški posegi dejansko so dobrodošli iz zdravstvenih razlogov in nikakor zgolj teror medicine, ki uboge novorojenčke ropa za določen spol ali dvospolnost. V nekaterih primerih je operacija precej nujna, da bi prihranili osebi hude zdravstvene ovire in celo morebitne sepse, v drugih primerih operacija ni nujna in je možno prepustit odločitev o posegih novorojenemu, ko bo dovolj star, da lahko odloča o sebi in svojem telesu. In ne obstaja nikakršen tretji spol, kot si to domišlja tudi evrovizijski zmagovalec Nemo in njemu podobne žrtve psevdoteorij. Vsa kromosomska, hormonska ali genitalna odstopanja se izražajo na ravni dveh spolov. Moškega ali ženske.

Ker za transseksualce omenjeni zdravstveni zapleti niso uporabni za zahtevo po pravici do spolne samoidentifikacije, so bile tudi v okviru politične organizacije WHO (World Health Organization), ki bi morala predstavljat izključno stroko, psihološke težave z dojemanjem lastnega spola definirane kot duševna motnja! Transspolni in LGBTIQ+ aktivistični lobiji pa so z burnim nasprotovanjem dosegli, da je organizacija WHO leta 2019 duševno motnjo demagoško redefinirala zgolj v spolno neskladnost.

Binarnost je biološko dejstvo. Binarnost seveda ne pomeni, da so pravi moški in prave ženske le skrajna različica lastnosti moškega ali ženskega spola v skladu z radikalno patriarhalno ideologijo, neskrajne različice pa pomenijo 75 ali 100 dodatnih spolov, o čemer radi zblojeno bluzijo tudi transspolni aktivisti.

Ima propaganda vpliv na množenje nebinarno samodefiniranih oseb?

Seveda ima zelo močan vpliv. Izredno redki primeri kromsomskih ali genitalnih odstopanj nikakor niso bistvo transspolnega aktivizma. Ne le da niso bistvo, ampak se je transspolna ideologija na vse pretege itak otepa, kajti transspolna ideologija targetira bistveno širši spekter ljudi od zgolj tiste drobne peščice, ki imajo dejansko kromosomske ali genitalne težave z določitvijo biološkega dominantnega spola. Če bi vsi ti, ki se samodefinirajo za nasprotni spol ali oba spola ali neobstoječi tretji spol, morali pridobit medicinsko potrdilo o kromsomskih odstopanjih, bi se za največjo večino izkazalo, da so povsem običajni biološki moški ali ženske, ki imajo težave s spolno identifikacijo izključno na duševnem nivoju. Še mnogo več pa je seveda takšnih, ki tudi na duševnem nivoju nimajo nikakršnih težav, a se predstavljajo kot nebinarne osebe iz družbeno političnih razlogov. Zaradi masovno spromoviranega trenda, ki zaenkrat predvsem mladino prepričuje, da si na takšen način dandanes pač bolj kul, napreden in sploh frajer brez primerjave. Nekaj posebnega! Nič novega in samo po sebi alarmantnega, dokler mladostno iskanje identitete in predvsem pozornosti ne zlorabi politika v spregi s pošastjo kapitala. A se žal točno to dogaja!

Please leave this field empty

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Preverite e-pošto za potrditev naročila!!