Že pred enim letom sem objavila prispevek z naslovom Kdo bo evtanaziran in zakaj o politični agendi za protiustavno uzakonitev evtanazije in pomoči pri samomoru. Večina ljudi v Sloveniji je bila še povsem neinformirana, kaj se dogaja v praksi po državah, ki so v zadnjem obdobju pospešenega brutalnega neoliberalnega udara tudi evtanazijo že uspele legalizirat, na kar sem v prispevku z ustreznimi primeri zlorab in pomembnih kontekstov opozarjala. V aktualnem prispevku bom po naslovljenih poglavjih strnila dodatne opombe na agendo predlagataljev zakona.
Še pred enim letom so se predlagatelji na vse kriplje trudili zavajat in poneumljat ideološko nemisleče pripadne ljudi z idejo, da gre zgolj za moralno vprašanje, pri čemer desničarji ter RKC predlogu zakona o evtanaziji praviloma nasprotujejo iz neracionalnih bogaboječih razlogov, medtem ko naj bi bili zgledni ateistični levičarji v imenu razuma odvezani zadržkov pri podpori svobodne osebne odločitve o svojem življenju in telesu. To zlagano agendo skušajo sicer politični podporniki vsiljevat še zdaj, vendar je informiranost o realnosti počasi že za silo dovolj prebila zvočni zid, da so nasprotniki legalizaciji evtanazije v predreferendumskem soočenju na javni nacionalni televiziji dobesedno argumentacijsko pometli s podporniki predlogu zakona. Tako zelo, da smo se naposlušali veliko jecljanja, v nekaterih primerih pa celo kar opravičevanja, da ne bi izpadli kot zagovorniki legaliziranih morilcev bolnih in ostarelih, ki zaradi revščine in drugih vrst deprivilegiranosti v družbi sprejemajo navidezno prostovoljno odločitev za evtanazijo svojega domnevno nedostojanstvenega in zgolj finančno potratnega životarjenja. Ni jim dobro uspevalo in bolj ko so se oglašali, bolj blesavi so izpadli. Prav smilili so se mi.
Zakaj ravno levičarske stranke in gibanja v krasnem novem neoliberalnem svetu podpirajo Zahodne globalistične agende, ki klestijo po pravicah in svoboščinah najbolj ranljivih skupin družbe?!
Nisem religiozna in naj bi bila pretežno levičarka, ki med drugim v imenu milosti podpira evtanazijo v okviru kakovostne paliative za primere, ki dejansko zrejo smrti v oči, če bi svetovni nazor presojali na podlagi zastarelih in danes povsem razpadlih kriterijev. Zato na tem mestu obveščam, da sem se že zdavnaj odpovedala današnji desno-levi lažni opredelitvi. Levica je postala na političnem parketu še hujši servilni apologet korporacijske divjine od desnice. Ironično se ravno del desnice zaradi prioritete v nacionalističnih interesih in protiglobalističnemu sentimentu izreka za določene socialne varovalke, ki jih je psevdolevica povsem opustila. Leva scena je postala izrazito religiozna. Še bolj od RKC. Njihova religija se je zelo dogmatično zreducirala okrog izmuzljivega pojma Svoboda! V imenu svobode podpirajo in propagirajo številne skrajno zblojene ideje, ki alarmantno prizadevajo socialno najšibkejše in druge skupine. Tudi v primeru migracij podpirajo zgolj svobodno prehajanje mej, medtem ko cufanje za kruh in prostor prepuščajo deprivilegiranim in jih ozmerjajo za nestrpneže, če se kaj pritožujejo. Brez ustrezne stopnje socialne varnosti, enakih možnosti in ekonomske pravičnosti se blejanje o svobodi izrodi v propagando divjine, v kateri pač kolosalno omejeno in nesvobodno nastrada najšibkejši člen.
Na tak način so psevdolevičarji podpirali na primer tudi legalizacijo prostitucije s skrajno ciničnim odnosom do hudega socialnega problema in odvratne zlorabe mantre o “prostovoljnosti”. Mantro o “prostovoljnosti” brez ustreznih kontekstov gonijo tudi v primeru evtanazije. Enako trapajo tudi s podporo transspolni ideologiji – o čemer sem pisala v zadnjem prispevku – ki kot vsaka zgledna religija ignorira osnovna znanstvena dejstva (v tem primeru biološka) in posledično povzroča številne kršitve pravic drugih (predvsem žensk in otrok). Pred časom so se levičarski psevdomoralisti v Sloveniji zavzemali celo za uzakonitev najvišje možne zaporne kazni na največ trideset let, kar bi povzročilo, da družba tudi pred osebnostno in duševno neozdravljivimi serijskimi morilci ali teroristi ni več varna, o čemer sem pisala v prispevku z naslovom Ukinitev dosmrtne zaporne kazni. Penološka levičarska stroka ni ponujala nikakršnih varovalnih mehanizmov v imenu varnosti državljanov, a je vseeno brez sramu propagirala svojo škodljivo idejo, ki bi koristila predvsem varčevalnim ukrepom pošastim kapitala.
Že dolgo se namreč zbujamo v korporacijski Zahodni diktaturi, v kateri državam celo zaporniki predstavljajo le odvečni strošek. Celo mnogi državljani ob drastičnem širjenju revščine in brezdomstva zapor dojemajo kot udoben hotel, v katerem kaznjenci prejmejo brezplačno streho nad glavo in hranilne obroke!!! Zelo pomembno se je zavedat sodobnih okoliščin, ki drastično vplivajo na preobražanje splošne mentalitete!
Psevdolevičarjev ni nič sram, da so se povsem odpovedali nekdanji prioriteti, ki pomeni zagovarjanje socialnega sistema, enakovrednih možnosti in širjenje polja svobode le do meje, ki krši svobodo in pravice drugega. Opustitev osnovne vrednote skušajo prikrivat z drobnimi popravki ustaljenega neoliberalnega reda: Povišanje pokojnine za okrog 30€, socialna podpora malo gor in potem dol, gradnja zgolj okrog 1000 neprofitnih stanovanj, zaprtje trgovin v nedeljo ipd….
Neoliberalna prodana levica je le še religiozna institucija, ki se sklicuje na sveto dogmo “naravne” selekcije, ki jo na “prostem” trgu imenujejo “Svoboda”. Desnica že v izhodišču podpira diktaturo kapitala in v imenu podjetniških (ameriških) sanj slavi goli banalni materializem, vendar se spotika zaradi nacionalističnih prioritet in “prolife” krščanskih vrednot, ki pod diktaturo kapitala po naravi stvari niso vredne počenega groša. Desnica, ki se hkrati veže na krščanske vrednote, je s prodanostjo primitivni mentaliteti kapitala izdajalska sramota za Kristusov simbolni zgled, ki je brez dvoma socialen in pravzaprav kar socialističen. Z druge strani desničarski zablodi asistira v sivih conah proslulega moraliziranja psevdolevica, ki je v resnici navadna neoliberalna identitetna religija. Popravlja spotike, ki pestijo desnico v lastnem peklu. Odlično sodelujejo v zlu, v dobrem pa sodelovanja skoraj ni na vidiku. Ni presenetljivo, da smo ob postopni degradaciji humanosti, solidarnosti, socialnosti, duhovnosti in ustvarjalnosti trčili ob zadnji cinizem v verigi na ravni osnovne vrednosti človeškega življenja, ki se prioritetno meri v banalni delovno taboriščni funkcionalnosti in finančni vrednosti (človek kot strošek).
Evtanazija in pomoč pri samomoru kot varčevalni ukrep pod brutalno ekonomsko diktaturo
Pisci zakona o evtanaziji in pomoči pri samomoru so v vsem svojem razpoložljivem cinizmu pod diktaturo kapitala izračunali, da evtanazija v povprečju stane le 1500€, medtem ko zgolj enomesečna paliativna oskrba pacienta stane kar 3000€ – 4500€! Kakšna potrata, mar ne?!!! In pozor! To so izračunali na podlagi paliativne oskrbe, kakršno izvajamo v javnem zdravstvu danes in je upravičeno označena za nekakovostno! V primeru več investicij za razvoj kakovostne paliative, kar seveda pomeni predvsem učinkovitejšo protibolečinsko terapijo in ostalo nego, bi počasi dosegli vsaj nivo, ki ga v Sloveniji že izvaja Hospic, a je zaradi finančne nepodpore države dostopen le redkim z doplačilom! Če bi nivo bolnišnične nege na ravni Hospica postala norma javnega zdravstva, bi s časom lahko tudi to raven presegli in ne bi bilo dvomov o upravičeni ali neupravičeni evtanaziji, saj v primeru kakovostne paliative evtanazija pravzaprav pomeni le višji odmerek kapljic morfija in drugih protibolečinskih in sedativnih “koktajlov” v najhujših primerih brez dvoma neozdravljivo bolnih v zadnjih dnevih pred smrtjo!
Seveda pa predlog zakona v skladu z Zahodno globalistično agendo nikakor ne predvideva le evtanazije na smrt bolnih, ampak tudi usmrčevanje kronično bolnih, ki še ne zrejo smrti v oči, vključno s pacienti, ki jih pestijo kronične duševne bolezni in so po logiki stvari že itak hitreje nagnjeni k samomoru! Evtanazija za duševne bolnike je že legalizirana na Nizozemskem, v Belgiji in Luksemburgu. Za otroke pa na Nizozemskem in v Belgiji.
Spomnimo se primera zdravnika Ivana Radana, ki je bil oproščen obtožbe uboja kar šestih pacientov na intenzivni negi s pomočjo infuzije. Nobeno presenečenje ni, da je bil oproščen, če v primeru neozdravljivih pacientov ni možno dokazat kakršne koli koristoljubne ali morilske namere zdravnika. Doziranje protibolečinskih in pomirjevalnih sredstev je pri pacientih izrazito individualno, kar je tudi prav. In vsaka rahlo višja doza protibolečinske terapije je lahko usodna. Kar v primeru pacientov, ki zrejo smrti v oči, ni posebna tragedija. Še posebej če se itak odpovedo medicinskemu oživljanju, ko zdravljenje ni več možno, kar naša zakonodaja tudi omogoča. Kadar pride do obtožbe o umoru ali uboju še posebej v okviru paliative, je takšno obtožbo možno dokazat le v primeru obdukcije in zaznave ekstremno visoke doze protibolečinske terapije, ki večinoma sploh potrebna ni, saj večinoma pacienti celo odklanjajo kapljice morfija, da jih ne bi odneslo v preglobok spanec, ker se oklepajo vsake minute zadnjih trenutkov življenja.
Kdo trpi preveč in zakaj?
Povsem logično je, da se v državah, ki so že uzakonile evtanazijo – predvsem v Kanadi, Begiji in na Nizozemskem – pojavljajo z izpovedmi v javnosti primeri invalidnih oseb, ki pričajo, da jim je bila evtanazija odobrena, a so se zanjo odločili le zaradi revščine. Ob poraznem javnem zdravstvu si ne zmorejo privoščit ustrezne nege in podpore, pri čemer se počutijo, kot da le uničujejo življenje še svojcem s svojimi delovnimi obveznostmi in skrbjo za družino. Nikakor pa ne smemo pozabit tudi na osebe brez svojcev ali podporne mreže in na osebe, ki niso v tesnih odnosih s svojci. Socialna država pomeni skrb za posameznika, neodvisno od njegove socialne mreže in premoženja!!! V radikalno neoliberalizirani Kanadi na podlagi določenih anket vedno več skrajno ciničnih ljudi že podpira revščino kot tehten argument za “pravico” do evtanazije, kar je grozljivka. V mislih imajo zelo verjetno predvsem številne brezdomce in ulične narkomane, ki v vedno večjem odstotku preplavljajo pločnike Kanade, enako kot v ZDA in povsod (tudi v Sloveniji), kjer trpimo umiranje socialne države in korporacijski udar ekonomskega terorja.
Če vam politika ponuja legalizacijo evtanazije ravno sredi rapidnega razpadanja javnega zdravstva in socialne države nasploh, ste lahko prepričani, da se ne bodo dogajale le hude zlorabe, ampak da se bo poskušalo nekaj, kar danes še razumemo kot zlorabo, preprosto normalizirat v družbi s preobrazbo mentalitete. Kajti le z uveljavljanjem skrajnega kapitalističnega cinizma do deprivilegiranih in bolnih v družbi se lahko neoliberalna diktatura obdrži in s kopičenjem bogastva peščice ter pehanjem ljudi v revščino in zasužnjenost tudi še naprej nadaljuje s psihopatološko pohlepno monstruoznostjo. Za hinavsko politiko, ki vam najprej ponuja poceni evtanazijo, namesto da bi se najprej lotili razvoja potratne paliativne oskrbe, in ki vam v isti sapi lajna izgovor, da evtanazija ne izključuje krepitve in razvoja paliativne oskrbe, ste lahko prepričani, da se iz vas brutalno norčuje!
Obremenjeni in pretreseni svojci kronično bolnih in umirajočih so ranljiva tarča zavajanja
Prenekateri svojci težko razumejo in tudi nočejo razumet natega s predlogom o evtanaziji, še posebej če so doživeli kalvarijo ob umiranju svojca na domu, ki jih je čustveno globoko pretresla in prestrašila. Vsi ti svojci seveda niso bili pri negi na domu deležni niti približno kakovostne bolnišnične nege umirajočega in so bili bolj ali manj prepuščeni sami sebi, v vlogi negovalcev in bližnjih, ki želijo umirajočemu svojcu predvsem stat ob strani na intimni ravni. Zahodne države, ki v spregi s kapitalom rušijo bled preostanek funkcionalnega javnega zdravstva, vključno z bolnišnično nego in dostopnimi kakovostnimi domovi za ostarele ali invalidne osebe, vedno bolj prelagajo večino bremena pri oskrbi bolnikov in umirajočih v družini na izmučene in zdravstveno neusposobljene svojce!!! Svojci, ki v aktualnem zelo zahtevnem vsakdanu komaj poskrbijo zase in za svojo družino ob vedno daljšem delovniku in mizernih plačah, ne morejo dobro skrbet za bolne svojce na domu in so v resni nevarnosti, da kolapsirajo tudi sami! Problem se pojavlja tudi pri pacientih v bolnišnicah z nekakovostno obravnavo na vseh ravneh ob usihajočem javnem zdravstvu in z negovalnimi bolnišnicami na psu.
Prestrašeni državljani sanjajo o evtanaziji svojcev, ker mislijo, da so pošteni, če v zameno za vsiljevano slabo vest ponujajo tudi sebe na razpelo bodočih evtanazirancev – tudi sami v grozi pred hudimi bolečinami in zanemarjenostjo. Namesto da bi doumeli, da sta takšna groza in cinizem posledica rušenja javnega zdravstva in ustrezne strokovne kakovostne pomoči vsem ljudem. Ne glede na to, ali imajo bolni družino ali pa živijo sami in ne morejo računat na pomoč nikogar, pri čemer tudi niso premožni, da bi se lahko spakovali, preseravali in izmišljevali po lastni želji, kakšno oskrbo si želijo kupit v primeru hude bolezni.
Če vam ponujajo evtanazijo z jasnim izračunom, kako prekleto se splača v primerjavi z enim mesecem paliativne nege, ste lahko prepričani, da dostojne zdravstvene obravnave in blaženja bolečin ne boste deležni nikoli več, niti v najlepših naivnih sanjah. Upajo, da se za socialno državo sploh ne boste več borili, ampak boste kar “prostovoljno” korakali v delovno taborišče, po izstrošenosti in obupu pa vas prijazni psihopatski ciniki obveščajo, da zelo sočustvujejo z vami in pozdravljajo vašo odločitev, da se ubijete! Milost z vami!
Asistenca pri samomoru pomeni tudi legaliziran umor kroničnih bolnikov in oseb s hujšimi duševnimi boleznimi, ki nikakor še ne zrejo smrti v oči
Znane brutalne zlorabe evtanazije in pomoči pri samomoru v Belgiji, na Nizozemskem, v Kanadi in drugih državah, ki so v skladu z Zahodnim globalističnim diktatom evtanazijo že uzakonile, pravzaprav ne pomenijo v teh državah več zlorabe, ampak povsem legitimno in legalno spremembo v mentaliteti. Gre za kapitalistični cinizem, po katerem je življenje človeka, ki ne služi več kot koristen suženj kapitalu, ničvredno. Gre za ideologijo robotizacije človeka. Prazen in prioritetno materialistično naravnan človek brez omembe vredne duhovne in duševne vsebine in vrednosti, ki naj bi se kar sam počutil svetu in družbi odveč, v kolikor ne more ali noče sodelovat v robotiziranem sistemu potrošniškega dojemanja koristnosti in dobičkonosnosti.
Bolečina je dojemana izključno skozi prizmo odvečnega občutka, ki robota … pardon … človeka ovira pri polnem funkcionalnem opravljanju svojega robotiziranega služenja kapitalu. Odnos in blaženje bolečin postane odveč, tako na ravni usihajoče empatije kot na ravni primitivne ekonomije. Nedostojni čudaki postanejo osebe z multiplo sklerozo, Parkinsonovo boleznijo ipd., če se nočejo kar ubit in celo marsikaj še počnejo, doživljajo in spoznavajo v življenju. Ker prazni roboti v skladu s psihopatijo ne razumejo ničesar, kar presega golo fizično in praktično tekmovalno dejavnost. Zato je pomembno zavedanje, da zakon o evtanaziji enakovredno obravnava duševne bolezni kot druge fizične bolezni, ki so vpisane v kategorijo neozdravljivih. Vsako fizično bolezen spremljajo tudi duševne stiske. Ni treba bit genij, da bi doumeli, da je ravno duševna agonija ključni faktor pri odločitvi za samomor!
Najbolj grozljivo je prebirat izbruhe ljudi, ki so podlegli udarni propagandi zastraševanja pred Alzheimerjevo boleznijo ali demenco! Mnogi dojemajo dementne osebe zgolj kot osebe, ki zaradi izgubljanja spomina v bistvu ne obstajajo več in se na tem svetu le še brez potrebe izgubljajo v vesolju in mučijo. To je percepcija brez trohice empatije, ki popolnoma spregleda čustveno plat eksistence. Tudi osebe z demenco namreč čutijo in komunicirajo, zato pogosto določene ljudi prepoznavajo in jih sprejemajo tudi izven trenutkov lucidnosti, ki obstajajo! Problem za kapitalistične psihopatske cinike je predvsem v tem, da so ravno dementne osebe tiste, ki najbolj potrebujejo konstantno nego in nadzor in jih nikakor ni človeško naprtit svojcem, ki morajo – če ne drugega – kdaj tudi malo zadremat! Ob ustrezni institucionalni negi lahko bližnji z obiskovanjem dementne osebe doživljajo še marsikaj dragocenega v odnosu, dementne sebe pa prav tako.
Ko “stroka” v neki ideološko kontaminirani komisiji odobri osemindvajsetletnemu dekletu usmrtitev na podlagi jasnovidnega predvidevanja “psihiatra”, da njeno duševno stanje z diagnozo bipolarne motnje, depresije in avtizma, pri čemer oseba normalno komunicira in se zaveda svojega življenja, ne bo nikoli nič boljše, je konec zajebavanja z resnimi pojavi v življenju. V zdravorazumski socialni in humani družbi bi se morali takoj vprašat, kako se je na Nizozemskem v komisiji znašla v vlogi psihiatra očitno psihopatska osebnost, ki izvaja predvsem jasnovidne dejavnosti za predvidevanje daljne bodočnost pri pacientih. Zagnat bi morali ustrezne varovalne ukrepe in sankcije proti negativni selekciji in koruptivnem kadrovanju! Vendar se nič podobnega ne zgodi. Kajti vsem bi moralo bit naenkrat bojda jasno, da naj bi bilo življenje s hudo obliko duševne bolezni ali avtizma baje preboleče ter zgolj nekoristno in ničvredno. In da zagotovo ne bo nikoli bolje.
V imenu sočutja do bolnih vsem ciničnim robotiziranim praznim osebkom dol visi za narcistične osebnostne motence in psihopate v komisijah in na drugih položajih ekonomske in politične moči! Oni že vedo, kakšno je človeka vredno popolno in dostojanstveno življenje! Kakšni zdravniki in drugi formalni predstavniki stroke neki pa mislite, da zasedajo položaje odločevalcev o življenju in smrti? In kdo neki v Avstriji, ki se hvali s strožjo zakonodajo in nezabeleženimi primeri zlorab, možne zlorabe sploh preverja, v kolikor ni nobene prijave? Kdo pa bo prijavil zlorabo? Slabovestni svojci, ki so se hitreje znebili bolnika v svoji družini? Norčevanje iz osnovne človeške pameti je brezmejno.
Vedno več državljanov se zaveda, da če živijo v revščini in niso popolnoma zdravstveno fit, s pomočjo plastičnih kirurgov zglajeni, napihnjeni in uspešno “popravljeni”, bojda nimajo na tem svetu več kaj praskat. In ker sta trpljenje ali bolečina le še v nadlogo, po logiki stvari pomeni ideal človeka le še mrtev človek, kajti le mrtev človek je poplnoma brez bolečine ali trpljenja. K mrtvim moramo prištet tudi žive mrliče – transhumanistično robotizirane delavce krasne nove bodočnosti brez svojega notranjega sveta! Ni več problem zgolj v tem, da se v neoliberalnem sistemu dokazano in že javno problematizirano na visoke položaje prednostno z večjo lahkoto vzpenjajo narcistični motenci in psihopati. Menim, da se problem že krepi, sa postajata patološki narcizem in psihopatija mentalitetna norma! Zato se tudi o dostojanstvu človeka razpravlja na psihopatskem nivoju, ki se popolnoma osredotoči le na fizično neodvisnost, koristoljubnost in praktično funkcionalnost.
Kako izrojeni kapitalistični apologeti razlagajo človekovo dostojanstvo?
Kar mrazi me, ko poslušam razne mentalno siromašne snobe, ko pridigajo o dostojanstvu. Človek naj bi izgubil dostojanstvo, ko je fizično odvisen od pomoči drugih in trpi bolečine. Sram bi ga moralo postat, ker sploh obstaja. V svetu psihopatije ne obstaja notranji duhovni in duševni svet, ki šteje in je najpomembnejši, če obstaja prioriteta v humanosti, ljubezni, umetnosti in razvoju empatije, ki edina omogoča doživljanje mnogih plasti življenja. Tudi trpkih! V svetu psihopatije je vsak človek, ki ne služi praktičnim koristim, odveč sebi, svojcem in celotni družbi. In tako razlagajo pojem dostojanstva tudi aktualni zagovorniki evtanazije.
Neki načičkani, plitki in intelektualno podhranjeni snobi javno izražajo bolestno zgroženost nad obstojem bolezni, pešanjem ter kakanjem in lulanjem v plenice. Joj, kako grdo! Raje bi se ustrelili, kot pa živeli tako nedostojanstveno življenje. Logično, da bi se oni raje ustrelili in imajo tudi neodtujljivo pravico, da se ustrelijo, saj samomora ni mogoče preprečit nobeni osebi, dokler je še fizično pokretna. Torej se lahko ustrelijo ali kako drugače eliminirajo, takoj ko ne bodo več po svojih izkrivljenih kriterijih dovolj fit in “lepi”. V svetu psihopatije se ljudje sramujejo hipotetičnih fizičnih, gmotnih in operativnih labilnosti, ne sramujejo se pa svoje skrajno nedostojanstvene neumnosti, plitkosti in pokvarjenosti.
Izrojenost sodobnega pojma lepote lahko tudi non stop spremljamo pri zrenju v razne dandanašnje groteskne spake, ki jih “polepša” plastična “lepotna medicina”. Histerični poskus elementov psihopatije, da bi z materialnimi ukrepi pokrpali brezmejno vsebinsko praznino in popolno blokado doživljanja česar koli. Naprezanje rezultira v grdoti, ki se v imenu hlastanja po lepoti razvija v razsežnosti totalnega hororja. Postajamo pač normalizirano mentalno bolna družba, kar ni nič presenetljivega pod prazno kapitalistično, potrošniško in materialistično diktaturo. To je samo po sebi horor.
Dostojanstva človeka seveda ne določa njegovo telo in številka na tekočem računu, ampak njegova pamet, stanje duha in značaj, kar je mentalna dota z vso preteklostjo v paketu. Zato popolnoma razumem, da se mnogi mentalno prazni snobi že vidijo, kako dirkajo v Švico na evtanazijo, ko se bodo prvič podelali v hlače. Kaj pa še ostane od njih, ko niso več vitalni, materialistično pohlepni in brezvsebinsko tekmovalni?! Kdo neki bi jih pa prenašal ob sebi, ko jih pestijo bolečine, trpljenje ali celo nepokretnost? Nekoč mi je pojamral nek relativno premožen snob, ki se je skoraj celo življenje ukvarjal le s prelaganjem denarja za še več denarja in z nategovanjem ljudi. Shajal je brez kakršne koli vsebine in pristnega zanimanja za kar koli, pa je malo potožil zaradi težav v ljubezni. Prodal mi je zlizano floskulo o koristolovkah, ki se nanj lepijo le zaradi denarja. Oh, on pa tako željan pristne ljubezni. Skopuškemu stremuhu se je zdelo prikladno takšno javkanje za moj profil ženske. Zakrohotala sem se in ga vprašala, zakaj neki bi pa katera koli ženska sploh hotela z njim seksat in celo živet, če ne pač zaradi denarja? Kaj, zaboga, drugega pa sam s seboj ponuja? Ni mogel verjet, da sem bojda tako nesramna. Pojasnila sem, da nisem nesramna, ampak popolnoma resno sprašujem. Bil je pač dolgočasen, neupravičeno samovšečen, plitek in prazen za znoret. Če ne bi popivala zraven in poslušala dokaj dobre muzike v ozadju, ne bi prenašala njegovega prozorno preračunljivega blebetanja in mrtve energije niti pet minut. In logično, da ne more bit drugače. Ni znal smiselno odgovorit, pa je preusmeril tok “pogovora”.
Kaj naj si obetamo od ljudi, ki desetletja mislijo le na prekladanje denarja in bi prodajali karkšno koli sranje, da se le dobro prodaja, brez pristnega zanimanja za kar koli v življenju in brez vrednot?! No, in takšni ljudje nam krojijo dandanes usodo in kdaj pa kdaj, da bi se priliznili, pojamrajo zaradi pomanjkanja ljubezni. Idiotomanično do konca in čez!
Slovenski predlog zakona je baje zelo moralen, ker za razliko od Belgije in Nizozemske ne privošči evtanazije otrokom
Saj ni res, pa je! Mnogo zagovornikov uveljavitve evtanazije se počuti blazno moralnih, ker evtanazije, ki jo slavijo kot ultimativno milost pred neznosnimi bolečinami tudi v primeru bolnih, ki sploh niso še na pragu smrti, ne privoščijo otrokom! Ne le to!!! Moralistično se zgražajo že nad idejo, da bi enak zakon veljal tudi za otroke. Sprašujem, zakaj? Otroci so enako podvrženi kroničnim boleznim in trpijo razne hude fizične in duševne bolečine. Zagovorniki evtanazije v danih ciničnih okvirih uničevanja bledih ostankov socialne države ne privoščijo milostne smrtne utehe otrokom! Kje je tu psevdomoralistična logika?! Ker otrok nima zakonske pravice odločanja o sebi, je bojda popolnoma sprejemljivo za zagovornike evtanazije, da otroci za razliko od odraslih in živali tako strašno trpijo, kot si zagovorniki evtanazije pač predstavljajo paranoidno grozo pred trpljenjem. Glede na to, da se zagovorniki evtanazije sklicujejo le na neznosno trpljenje in se jim samomor prikazuje kot čista milostna odrešitev, ki jo baje pozdravljajo, ker so bojda sočutni (hinavščina v polnem zagonu), je milo rečeno bizarno in zblojeno, da milosti, v katero se zlagano prepričujejo, ne privoščijo celo Najprej otrokom!
Najbolj logično je, da sta Belgija in Nizozemska legalizirali tudi evtanazijo za otroke. Logično! Privoščimo jim vendar milost, saj imamo otroke radi, mar ne. Zakonskega predloga, ki otroke izključuje, ne le da ne jemljem resno, ampak me tudi uspešno prepriča, da so zakon sestavljali groteskni hinavci, ki se sicer zavedajo zlorabljevalskih sivin svojega mentalnega konstrukta!
Dobri ljudje privoščijo tudi ljudem milost, ki jo sicer uživajo hišni ljubljenčki
Zagovorniki zakonskega predloga za evtanazijo radi predstavljajo evtanazijo hišnih ljubljenčkov kot poseben blagor, ki ga ljudje ne uživamo v okviru uzakonjenih pravic. Efekt je lahko učinkovit, če le poslušate in bore malo mislite s svojo glavo. Propagandisti blagor evtanaziranih hišnih ljubljenčkov namreč zamolčijo dva pomembna podatka. Da hišni ljubljenčki ne uživajo nikakršne posebne paliativne nege. Najpomembnejši podatek pa je, da je ogromno psov, mačk in drugih živali evtanaziranih, čeprav so popolnoma zdravi in brez bolečin. Trpijo le duševne bolečine, ker so jih zapustili lastniki, skrbnika pa v zakonsko določenem roku v azilu za živali ne dobijo. Postanejo nepotreben strošek za vzdrževanje. Vsak lastnik živali lahko evtanazira žival, če se je hoče pač znebit. Ljudje za razliko od živali lahko odločamo o sebi v bistveno večjem obsegu od živali, zato se morajo naši gospodarji kapitala bistveno bolj potrudit, da marsikaj, kar nam škoduje ali nas celo umori, sprejmemo navidez prostovoljno.
In ja, naš družinski kuža je romal na evtanazijo v zadnjih dneh bolezni ob visoki starosti, ko domača “psevdopaliativa” ni več pomagala proti bolečinam. Ni bil pa evtanaziran zato, ker bi bil kronično bolan ali/in globoko depresiven!
Mar nismo želeli postat druga Švica?!
Res je! V dobi tranzicije, ko so nam psihopatski plenilci do golega izropali državo in nas zasužnjili, so nam poneumljenim in dezinformiranim idiotom na polno prodajali tudi promocijsko puhlico, da naj bi bojda želeli postat druga Švica, ker je Švica tako bogata, demokratična in fajn država. Poneumljeni, uplenjeni in dezinformirani državljani so si Švico predstavljali kot nekakšen nevtralen raj, ki so ga vzporejali z jugoslovanskim ukrepom neuvrščenih, le da so v Švici vsi bojda bogati. Juhuhu … raj na Zemlji za puhle in banalne človečnjake.
Oglejte si prispevek o sedeminštiridesetletniku, ki so ga v Švici evtanazirali na njegovo prostovoljno željo, čeprav je bil le obupan in v depresiji, brez kakršne koli hude neozdravljive bolezni, kaj šele da bi umiral. Pustili so ga brez ustrezne psihoterapevtske in psihiatrične pomoči! V Švici je sklicevanje na osebno voljo nad pomočjo osebi, ki je v globoki duševni stiski! Poberejo denar in izvedejo umor brez pomoči. Si res želimo postat druga Švica?
V resnici seveda Švica nikoli ni bila nevtralna država zaradi interesov v smeri enakopravnosti narodov, kot se je zgodila uničena zgodba o neuvrščenih v Jugoslaviji, ampak je postala nevtralna država zato, da preko bank kot sofisticirana davčna oaza ščiti prepolne riti navadnih legaliziranih premožnih banditov z vseh koncev in krajev. Švica je v II. svetovni vojni brez sramu prala in skrivala nacistični kapital. Poleg Amerike, kjer so financirale nacistični marš nekatere korporacije, predvsem Ford in General Motors. O tem se v osnovni in srednji šoli nismo nič učili. Vem. Švica nikoli ni bila resno sankcionirana za ogabno sodelovanje z nacizmom in plenjenje, ampak se lahko še zdaj šopiri kot premožna država religije kapitala. Ni zgolj naključje, da je ravno v Švici – v Davosu – sedež WEF-a pod predsedovanjem sina nekdanjega nacističnega lastnika tovarne v Nemčiji. Nekaj najmanj nenavadnega je, da so povzeli tudi nacističen odnos do življenja in da so začeli prodajat tudi evtanazijo. Prodaja se pač vse, kar se dobro proda lahko.
Dejstvo je, da so nacisti v skladu s slaboumno religijo “o svetosti popolnega človeka” s popolnoma enakimi argumenti o “milosti za neozdravljivo bolne in trpeče” uzakonili evtanazijo in usmrtili premoge neozdravljivo bolne ali invalidne odrasle in otroke. To je pač dejstvo! Ljudje v Sloveniji o mentaliteti Švice vedo večinoma bore malo. Kdaj pa kdaj se malo začudijo, če pomotoma naletijo na kakšen prispevek, ki odstopa od propagandnega narativa. Mnogi so bili na primer šokirani, ko so prebrali, kako brutalno so v Švici pometli z brezdomci, ko so se v času covida prikazali na ulici, ker je bila ulica za njih bolj zdravstveno varna od poraznih zavetišč. Vendar brezdomci v Švici fašejo takšno finančno kazen, če se potikajo po ulicah, da se jim v glavah zvrti in pač romajo v zapor, ker za kazni itak nimajo denarja. To je veleslavna Švica. Na videz tako prekleto urejena, demokratična in zloščena, v zakulisju pa povsem navadna mafijska država brez socialne inspiracije in ustvarjalne motivacije. Jebeš umetnost, jebeš duševno hrano! Važno, da je vrtna travica pokošena, fasada hiše urejena in položnice poravnane.
Velika sramota je za postsocialistično državo z zgodovinskim patosom v partizanskem boju, da se je kdaj koli sploh slišala puhlica, kako bi radi postali druga Švica.
Ker smo milostni, evtanazijo odobravamo tudi tistim, ki sami niti ob asistenci nočejo storit samomora iz moralnih ali verskih razlogov
Kar ste ravnokar prebrali, je zapisano v predlogu zakona. Oseba, ki zavrača samomor iz moralnih razlogov, je tako prekleto moralna, da z veseljem to nadlogo preloži na nemoralnega zdravstvenega delavca. Mislim, da so vse dodatne besede odveč.
“V primeru več investicij za razvoj kakovostne paliative, kar seveda pomeni predvsem učinkovitejšo protibolečinsko terapijo”
Hm. Protibolecinsko terapijo imamo povsem ucinkovito, tako da bolj ucinkovita od tega, da povsem lajsa bolecino, ne more bit. In mi tako imamo. Dva iz nase druzine sta pred kratkim umrla za rakom in ju na koncu ni nic bolelo, uporabljala sta sredstva za lajsanje bolecin in njima je popolnoma koristilo, oba sta umrla doma. A hkrati je pred nekaj leti umiral za rakom en drugi iz nase druzine, on pa je trpel neznosne bolecine. In ker to ni popolnoma nic skomunicirano in ni nobenega pojasnila, tudi ni jasno, ali so sedaj sredstva za lajsanje bolecine drugacna – ne bolj ucinkovita, drugacna – ali pa je to odvisno od vrste raka/bolezni. Ne da se vedeti, ker pac nihce nicesar ne pojasni. Pred leti, ko je umiral ta sorodnik, smo dobili neko delno pojasnilo, da se mu ne sme dati vecje doze/bolj pogoste doze, ker bi ga doza, ki bi bila dovolj ucinkovita, da bi lajsala bolecine, hkrati tudi ubila, to pa bi bil umor in ni dovoljeno. Tako da tu ne gre ne za denar ne za neucinkovitost, pac pa za zakonodajo, ki ne dovoli ucinkovitega lajsanja bolecin. Vendar pa gre tu za ljudi, ki so v fazi, ki se ji rece “aktivna faza umiranja” in v tej fazi, ki traja tam nekje do dva tedna, bi komot sprejeli zakon, da se lahko doza poveca toliko, da bolecin vec ni, ceprav bi to cloveka kak dan prej umrlo. Ampak kot ze receno, ne vem, ali to se drzi, kajti zadnja dva, ki sta sla cez to, sta umrla brez bolecin, tako da mi ni jasno, od cesa je to odvisno. Problem je v tem, da je umiranje tak grozovit tabu pri nas, da se o umiranju sploh ne smemo pogovarjat, razen v kontekstu ideoloskih in empaticnih floskul ala “umrl obkrozen z ljubeco druzino”, kot da umirajocemu to kaj koristi oz. kot sem zvedela pred kratkim, krog druzine umirajocim celo skodi – vec o tem kasneje.
“ekstremno visoke doze protibolečinske terapije, ki večinoma sploh potrebna ni, saj večinoma pacienti celo odklanjajo kapljice morfija, da jih ne bi odneslo v preglobok spanec, ker se oklepajo vsake minute zadnjih trenutkov življenja”
Saj ravno v tem je fora in tako sem bila tudi jaz prepricana do pred kratkim. Pa menda sploh to ni res. Tudi moja sorodnica je odklanjala kapljice, ampak je res tudi to, je ze dobivala dovolj visoko dozo, da ni cutila bolecine oz. hoteli so ji dajati vec kapljic, kot je bilo potrebno. Medtem ko ta drugi sorodnik, ki pa je trpel bolecine, je hotel vecjo dozo, pa mu je niso hoteli dati. Odklanjanje bojda ni zaradi strahu pred smrtjo, ampak zaradi necesa drugega, pa nihce ne pojasni, cesa. Pa tudi za oklepanje zivljenja menda ne gre na koncu, ampak si tako samo mi (bojda) predstavljamo. Ko je pred kratkim umirala sorodnica, je paliativna medicinska sestra, ko je hodila na dom, pojasnila njenemu otroku, za kaj gre. Da gre za to, da clovek ne more umreti, ce ga skoz obkroza druzina oz. ljudje, ki mu veliko pomenijo, da ga s svojo fizicno prisotnostjo pravzaprav non stop reanimirajo in clovek dejansko ne more umreti, ko bi moral, pac pa se umiranje po nepotrebnem podaljsuje, kar pa ne koristi nikomur. S tem se samo njegovo trpljenje podaljsuje. In da vsi v paliativni negi to vedo, da redko kateri umre, ko so svojci zraven, umrejo, ko so sami. Tisti, ki umrejo ob prisotnosti svojcev, pa samo zato, ker so jim zivljenje s svojo prisotnostjo ze toliko podaljsevali oz. jih toliko reanimirali, da enkrat pa clovek pac umre. Dva dni pred smrtjo sorodnice je paliativna sestra rekla, da bi to noc morala umreti, vendar pa so 24 ur dezurali ob njej in se nikakor ni mogla posloviti. Po dveh dnevih pa jim je sestra dala navodila, da naj se fizicno odstranijo od nje, da ji omogocijo, da se poslovi. Dejansko je umrla v kakih 20 minutah po tem, ko so zapustili njeno sobo in bili popolnoma tiho, tako da jih ni mogla zaznavati. Jaz sem prvic slisala za to pojasnilo.
Pa se to, kako je zgledala njena aktivna faza umiranja – vsakic, ko so vnuki prisli v njeno sobo, je popizdila in zahtevala njihov umik. Vsakic, ko so jo prijemali za roko in ji prigovarjali – in jo vsakic znova zbudili – je popizdila in “dajte mi mir” in “a spet sem se zbudila, pa kdaj bo ze konec tega mucenja”, “sem bila ziher, da se ne bom vec zbudila”. Lahko seveda recemo, da je ona bila spravljena s smrtjo in se ni oklepala zivljenja, lahko pa upostevamo to, da za to sorodnico ni obstajala politicna korektnost in se ni venomer z nasmeskom na obrazu pretvarjala glede vsega, pac pa je vedno povedala, kar je bilo pac treba povedat. In tudi na koncu je bilo tako. Za razliko od vecine ljudi, ki nikdar ne povedo tega, kar mislijo, pac pa se venomer pretvarjajo in ostajajo vljudni in morda gre pri ljudeh na koncu prav za to, za vljudnost, ker si ne upajo/ne zmorejo “udarit po mizi” in reci “dajte mi mir”. In kot receno, tudi ona je odklanjala kapljice, ampak hkrati so ji ze uvinkovito lajsali bolecino, ni pa pojasnila, zakaj jih odklanja, tudi tezko je govorila, pa se razumel si jo tezko, si se moral dati direkt cez njena usta. Ko recem “popizdila”, je to potrebno razumeti v kontekstu njene sibkosti, seveda to ni bil tapravi popizditis, ker tega fizicno ni bila zmozna, slo je pac za pritozevanje, naj jo pustijo vendar ze pri meru. Ampak ona si je to upala, ker si je pac celo zivljenje upala povedati pac karkoli je zelela povedati. Je pa mene pretreslo to, da je vsakic, ko so jo zbudili, rekla, da si ni predstavljala, da je umiranje tako grozno, a ko so jo sprasevali, kaj je tako groznega in ce jo kaj boli, je odgovarjala samo to, da jo nic ne boli, ni pa pojasnila, kaj je grozno. Predatavljam si, morda napacno, da je tranzicija psihicno trpljenje, ki si ga na koncu zelijo cimprej koncati, “ljubeci svojci” pa jim to preprecujejo, ker jim nihce ne pojasni, da jih umirajoci na koncu ne potrebuje, celo kontra, “ljubeci svojci” umiranja ne olajsajo, pac pa povzrocajo nepotrebno trpljenje. Je pa fino objaviti na instagramu, kako je ta in ta umrl obrozen z ljubeco druzino in potem se masa ljudi sluzi pod tovrstnimi posti z osladnimi emojoti.
Ce se na zahodu ne bi tako strahovito bali smrti, potem bi se o teh stvareh lahko pogovarjali. Umiranje zgleda ni tak psiholosko/fizicni proces, kot si ga ljudje, ki ne umiramo, predstavljamo. In tako imamo ljudje samo svoje lastne izkusnje, ko gre kak nas svojec cez to. In pa ce se ne bi tako strahovito bali umiranja, potem bi se lahko koncentrirali tudi na podaljsevanje zdravja in na povrnitev zdravja, ne pa da manicno vsa sredstva in vse raziskave in komplet vso naracijo usmerjamo v podaljsevanje zivljenja za vsako ceno, namesto v podaljsevanje zdravja. Kar pa se tice zdravja, pa je vse zreducirano samo na foskulo “jejte veckrat na dan in pretezno sadje in zelenjavo in polnozrnata zita”, kajti to ocitno ne deluje, ljudje pa vedno bolj debeli in bolani. Nevroznanost se danes ukvarja z zdravjem, obdrzanjem le-tega in kako ga povrniti, ko smo ga izgubili. Pa nekako ne najde poti v medicino, ki se zal ukvarja izkljucno z boleznijo – tudi to slednje se meni zdi problematicno in dokazuje aroganco medicine – ljudje namrec zivijo v prepricanju, da se medicina ukvarja z zdravjem in da jih bodo pozdravili, a nic takega ne dobijo, medicina o zdravju tako ali tako nima pojma.
“Ko “stroka” v neki ideološko kontaminirani komisiji odobri osemindvajsetletnemu dekletu usmrtitev na podlagi jasnovidnega predvidevanja “psihiatra”
Ta oseba je bila ze ne vem kolikokrat na elektro sok terapiji, tako da ne gre samo za obicajno depresijo/anksiozo. Jaz sem pred leti spoznala osebo, ki je bila dvakrat na sok terapiji, zivljenje takih ljudi je grozljivka, ki si je ne znamo predstavljati. Tako da za cisto obicajno depresivno bolnico tudi ne gre, zatorej ne moremo kar posplosevati. Ampak kakorkoli, da pojasnim se svojo pozicijo: sem proti evtanaziji. Pa ne zato, ker mislim, da je evtanazija kot taka nepotrebna in narobe – to lahko mislis samo v primeru, ce se smrti panicno bojis in hoces zivljenje za vsako ceno podaljsevati – pac pa zaradi pokvarjenosti ljudi in zagotovih zlorab, ki bi se dogajale. Sicer pa jaz sploh ne vidim problema v tem, da se dekriminalizira vecja doza morfija in posledicno smrt kak dan prej v primeru hudih bolecin na koncu zivljenja in v biti sploh ne razumem, kako je do takega absurda, da umirajocemu cloveku ne smes dati kako kapljico vec, da slucajno ne bi umrl dan ali dva prej, sploh prislo. Ampak ja, kot ze nekajkrat receno, mi se tako panicno oklepamo zivljenja in tako panicno in za vsako ceno podaljsujemo zivljenje – in kot da ima clovek, ki je vecino dneva v nezavesti sploh se kaj od zivljenja in je jasno, da bo umrl v roku parih dni – da nam je bolj sprejemljiva huda bolecina in trpljenje umirajocega, kot pa smrt kako uro ali kak dan prej.
Glede dusevnih bolezni in evtanazijae: tu se jaz ne znam opredeliti, pa tudi nihce se pravzaprav ne bi smel, ki se ne sooca s tako boleznijo, ker sploh nimamo predstave. Med ljudmi namrec vlada prepricanje, da dusevne bolezni niso “taprave” bolezni, ker (fizicno) ne bolijo. Sem pa jaz imela v preteklosti, sedaj je tega ze kar nekaj let, hudo obliko anksioze. In je trajalo, da so mi sploh postavili diagnozo. Nisem namrec mogla dihati. Ni slo za panicni napad, ki pride in mine, pac pa za dolgotrajno, neprekinjeno 24/7, tedne trajajoco nezmoznost dihanja. Ko so mi koncno postavili diagnozo, mi je psihiater rekel, da se za tako hudo dihalno stisko, ki sem jo jaz imela, smatra, da je bolecina hujsa kot pri rezanju noge na zivo. Kdor tega ni dozivel, si sploh ne zna predstavljati. Jaz sem se na koncu pozdravila, najprej zahvaljujoc Petersonoma, kjer sem prvic slisala za carnivore prehrano. Medicina mi z vsemi svojimi zdravili ni znala pomagati, dihalna stiska se je sicer omilila, ampak je bila vseskozi prisotna, zdravila so imela pa tako hude stranske ucinke, da sem tezko zivela. Recimo samo eden srhljiv stranski ucinek: v trenutku me je zacelo mudit lulat in ce nisem imela takojsnjega stranisca na razpolago, sem se polulala. Recimo na sredi trgovine. Potem se mi je pa se tako zvrtelo, da sem padla skup. Sredi trgovine. Poscana. Sramota, ki jo ob tem obcutis, je neopisljiva. Ko sem nehala jemati tablete, je oboje zginilo, prakticno cez noc. Kolikor pa me ni prehrana pozdravila, pa so me pozdravila “orodja”, ki jih danes pozna nevzroznanost, in kombinacija hrane in nevzroznanstvenih “orodij” je mene danes naredila psihicno IN fizicno bolj zdravo, kot sem kadarkoli bila, vkljucno z rano in zelo rano mladostjo. Zato tudi toliko poudarjam podaljsevanje/povrnitev zdravja, ne pa samo manicno podaljsevanje zivljenja. Ampak ker medicina absolutno trdi, da hrana ne povzroca bolezni – razen ce gre za debelost in celiakijo – ljudje pa zdravnikom seveda vse verjamejo na besedo, ni nikjer na vidiku kakrsnega koli ozdravljenja katere koli bolezni, pac pa bomo se naprej samo podaljsevali (bolno) zivljenje z nekimi tabletami in tretmani, ki po eni strani sicer lajsajo simptome, po drugi pa povzrocajo druge katastrofe, ki unicujejo kvaliteto zivljenja.
Glede zgornje mlade zenske: njena depresija mora biti popolna grozljivka, ce ji delajo stalne sok terapije – za to se namrec odlocajo samo v ekstremno hudih primerih. In glede na svoje lastne izkusnje, kaksna je lahko psihicna bolezen, se morate zavedati, da depresija ni samo zalost, pravzaprav depresija prakticno nikdar ni zalost – razen pri ljudeh, ki so zdravi, pa potem recimo zgubijo otroka – da gre za cel kup simptomov, fizicnih in psihicnih, pretirano povisan adrenalin in kortizol, nezmoznost dihanja in spanja, tinituse, fantomske bolecine, stalne neznosne jeze, nekontroliranega obnasanja in posledicnih konfiltov z ljudmi…. In pri vsakem posamezniku je to drugace, eni imajo vse to, eni samo nekaj od tega…
Od kar zivljenje in smrt dojemam drugace kot vcasih, odkar smrt ne dozivljam vec kot samo nekaj slabega ne glede na okoliscine, se mi tudi samomor ne zdi vec nekaj absolutno grozljivega, ko stvari postavis v kontekst. In nekako se mi ne zdi prav, da bi se samomor prepreceval, kajti nima vsakdo dostopa do sredstev, ki samomor omogocijo, razen zadusitev in utopitev, ki pa sta najbolj grozljivo in boleci smrti kar jih je. In tu pa seveda nastopi evtanazija, kjer pa sem absolutno proti, ker ne zaupam ljudem, zlorabe pa bi zagotovo bile, vprasanje samo kako pogoste. Nimam pametnega odgovora, kaj in kako. Vem pa to, da je to se ena izmed tistih situacij, kjer se jaz ne morem postaviti ali na eno ali na drugo stran in potem manicno zagovarjati samo svoje stalisce kot edino pravilno. Smatram pa, da ce bi nehali idealizirat smrt in jo romantizirat s foskulami “poslovil se je v krogu najljubsih” – vsaka paliativna sestra ti pove, da vsak clovek umre sam in da svojci pri umiranju koristijo natanko nic in tudi smrti nic ne olajsajo – in povelicevati nasilno in nepotrebno podaljsevanje zivljenja, bi se lahko pogovarjali o drugacni vrsti koncanja zivljenja. Predvsem pa bi morali nehati enaciti smrt v aktivni fazi umiranja in smrt/evtanazijo cloveka, ki ne umira, ampak samo strasno trpi, ker zivi. Ker to ne samo da ni eno in isto, pac pa je med tema dvema pojavoma svetlobna leta razlik. In to je se ena stvar, ki je jaz ne razumem – zakaj je potrebno z vsako stvarjo pretiravat in vse zivo nametat na kup, tudi stvari, ki niso zdruzljive, namesto da bi se pogovarjali o neki srednji poti, kot npr. vecja doza morfija v aktivni fazi umiranja, zaradi cesar bi clovek prej odsel, ker tu nikakor ne gre za evtanazijo), a hkrati ne bi dovolili ubijanja ljudi, ki sami od sebe se ne bi umirali. Ampak mi moramo to dvoje zdruziti in s tem skoditi tudi ljudem, ki pa ze umirajo. Tako pa eni lupetajo o bolecinah na koncu zivljenja in s tem opravicujejo evtanazijo zaradi kakrsnegakoli razloga. In seveda potem dobrsen del javnosti, vkljucno z menoj, popizdi in smo abolutno proti, s to razliko, da ste eni absolutno proti, eni pa smo proti samo taki obliki evtanazije oz. obravnavanja vseh ljudi bolnikov enako.
Morda bi bila resitev omogocanje samomora. Ker ne vidim nikakrsne moralne pravice, da se komurkoli onemogoci, da sam sebe uspava. Razen, kot ze nekajkrat napisano, ce manicno vsa sredstva in trud usmerjamo samo v podaljsevanje zivljenja. Kaj sele, da bi ozavestili, da ti lahko hrana in nevzroznanstvena dognanja povsem povrnejo zdravje – za to dvoje sem tako ali tako povsem zgubila upanje, ker bog ne daj da trdis kaj tako bogokletnega, ker hrana in nevzroznanost pa ja nicemur ne koristita niti nikogar ne pozdravita in ce kaj takega samo izustis, si danes kenslan iz kakrsnegakoli poslovnega ali privat zivljenja. In se gres lahko samo se ubit. To nepoznavanje in nepriznavanje zdravja s strani medicine pa je povzrocilo to, da sem jaz povsem zgubila zaupanje v zdravnike, ko nocejo niti za milimeter pogledati stran od uradnih protokolov, ki jih imajo predpisane, uradni protokoli pa seveda vsi vkljucujejo zdravila. Moja zdravnica je bila vsa zadovoljna, ko me je lahko deset let skupaj filala z raznoraznimi tabletami – ona moja ankzioza je bila samo en mali delcek mojih bolezni, pravzaprav sem imela identicne tezave kot Mikhaila Peterson, samo da niso bile tako hude, so pa bile neznosne – ko pa sem naenkrat zginila iz njenega vidnega polja, ker je nisem vec potrebovala, pa panika, kje sem in kaj se z mano dogaja. In ko sem na njeno zeljo prisla na pregled, ko me je videla – moj videz je bil 10 let mlajsi in 20 kil vitkejsi, nobenih bolecin v sklepih vec nikjer, razpolozenje odlicno… – jo je kap. In potem sem poslusala jadijadijada da me bo taka hrana ubila in na moje vprasanje, kako me lahko neka hrana hkrati povsem pozdravi dolgotrajnih bolezni in hkrati ubije, me je namesto odgovora vrgla ven iz ordinacije. Takrat sem na svojo grozo dojela, da zdravniki ne samo da nimajo pojma o zdravju, pac pa se o zdravju sploh nocejo pogovarjat in aktivno zavracajo vse, kar bi ljudem zdravje lahko povrnilo. A ravno pogovarjanje o zdravju bi imelo ucinek, ki se ga res splaca zasledovati, ne pa samo golo podaljsevanje (bolanega) zivljenja. Pa za povrh zdrav clovek ne povzroca nikakrsnih stroskov zdravstveni blagajni, bolan pa ga, ce ze glih poudarjajo strosek oskrbe bolnikov.
V luci vsega napisanega jaz nikakor ne zavracam vsaj neke vrste evtanazije, a hkrati sem kategoricno proti taki evtanaziji, kot so si jo narcisi na zahodu zahoteli. Vidim pa pri tem vprasanju enakovreden problem kot pri vseh ostalih stvareh, ali ljudje manicno zagovarjate eno ali pa drugo stran, nihce pa ne dopusca neke konstruktivne debate, kjer bi nasli neko srednjo pot. Vse je vedno zreducirano samo na moj/tvoj, moj prav/tvoj prav in tako vedno ostajamo povsem razklani, na dveh razlicnih bregovih, glede vsakega vprasanja. Velik del krivde za tako stanje pripisujem medijem, ker imajo tak fuknjen koncept oddaj, da ima vsak samo par minut casa, da pojasni svoje stalisce, to pa seveda ni mozno, ker bi potreboval ure in ure in ure pogovora samo z enim strokovnjakom, ne pa te kratke par stavcne floskule, ki strokovnjake naravnost silijo v izjavljanje udarnih in kontroverznih trditev. Za kakrsnokoli pojasnilo pa tako ali tako ni casa. In ljudje v studijih hitro ugotovijo, da ne bodo mogli nicesar pojasniti, zato samo se provocirajo, kontrirajo in se kregajo. Ze samo podcast format bi lahko marsikaj resil, k marsicemu pripomogel. Ampak tega pa najbrz ne bomo doziveli. Ker denar. Ki lahko uspeva samo s konflikti, kjer enkrat zmaguje leva enkrat pa desna opcija in tako ima koristi enkrat kapital, zlizan levo enkrat pa desno. Ljudje, ki pa nimajo/nimamo razumevanja cesarkoli, ker enostavno nimamo informacij, pa smo vedno bolj razklani. Bo kdaj drugace? Seveda da ne. Ni sans. In cetudi evtanazija bo ali pa ne bo sprejeta, jaz ne vidim nobene razlike v kontekstu trpljenja hudo bolanih ljudi. Razlika je samo v tem, ali bomo umirajoci trpeli iz tega ali pa onega razloga, odvisno od opcije, ki bo zmagala. To je pa to.
Seveda obstajajo različna sredstva, pod kakovostno paliativo spada tudi psihološka oziroma psihiatrična pomoč in še marsikaj. O odklanjanju kapljic morfija iz razloga strahu, da bi bila doza smrtna, sem govorila zato, ker točno takšni primeri obstajajo, jih poznam in vem, o čem govorim. Lahko obstajajo pa š drugačni primeri. Previsoka doza pomeni, da gre na individualni ravni rabe za jasen kriterij previsoke predpisane doze, ki je zdravnik pač ne sme prepisat, da se zadeva ne bi tretirala brez dvoma kot uboj glede na diagnostiko. Iz določenega razloga v družini imam precej stika z zdravstvom in različnimi primeri. Tudi na osebni ravni sem se pobliže srečala že s kar nekaj umirajočimi v družini.
Kakovostna paliativa se izvaja pri nas predvsem v Hospicu, sicer na domu nikakor, ker sploh ni ustrezno razvita bolnišnična nega, pa tudi v bolnišnicah peša v možni kakovosti, kar itak priznavajo tudi zdravniki in izražajo željo po več investiranja v to področje. Barikada je politika. Vse to, kar zdaj pišem, je itak pojasnjeno že v prispevku, če se zgolj ne jemlje posamezne stavke iz konteksta in jih interpretira po svoje.
In nikomur se ne onemogoča, da stori samomor ali “da se sam uspava”, kot ste manipulativno zapisali. Samomora se ne da prepovedat in preprečit. Da pa država na določenem področju legalizira umor, ker se samomorilci ne želijo pravočasno sami ubit in sami odločat o svojem življenju ali smrti, ampak želijo, da jih ubije nekdo drug, je pa nekaj drugega.
Evo, tole se pa res splaca prebrati. Terminalno bolana zdravnica, iskreno pove, da je za nekatere zadnjih nekaj dni pred smrtjo mucenje, mi pa se danes nimamo uspesnih terapij. Za ALS sem jaz brala, da danes je to vse tako lepo v rozicah, pa nekako nisem verjela, ker clovek se na koncu dusi in umre zaradi zadusitve, kar je najbolj grozljiva smrt, kar jih je. Na zalost je zdravnica to potrdila. Morda pa evtanazija ni slaba stvar.
https://www.rtvslo.si/zdravje/sem-v-terminalni-fazi-raka-in-imam-se-najbolje-v-zivljenju/710656
Ne razumete poante, čeprav sem jo obravnavala že v prispevku, tudi na primeru Radan in zakaj je bil oproščen. Evtanazija je v resnici del paliative. Protibolečinski odmerki se določajo individualno in prekomerni, ki ga ni možno natančno odmerjan, je smrtni. S kakovostno paliativo in opustitvijo oživljanja, kar je pri nas uzakonjeno, niso potrebne nobene radikalne bolečine, trpljenje, dušenje itd. Tisto, kar zagotavlja kakovostna paliativa, predlagan zakon o evtanaziji pa ne – z razlogom – je, da ni nobene pomote, da se smrt zaradi morfija ipd. zgodi le v primeru bolnikov, ki realno so neozdravljivi in tik pred smrtjo. Ne more prit do zlorabe ali celo normalizacije usmrčevanja pacientov zgolj zato, ker so neozdravljivo bolni, a deležni slabe zdravstvene in socialne oskrbe. A je to tako težko razumet???
Ali prihaja v državah z legalizirano evtanazij do tovrstnih zlorab? Seveda. Serijsko! In ne le to! Izvaja se normalizacija tistega, kar pri nas danes že dojemamo kot zloraba! To se izvaja na način, da se domnevno prostovoljno odločitev za smrt postavlja nad kriterije o teži bolezni! Prostovoljnost pa seveda pod socialnimi pritiski ni realna prostovoljnost. Ravno zato pa že v treh državah – v Švici pa itak – evtanazije izvajajo tudi za druševne bolnike! Kar je absurd, saj je depresija skoraj sopomenka za obup in je o prostovoljnosti blejat celo v teh primerih cinizem in perverzija brez primerjave. In če bi brskali za informacijami, bi tudi na youtube-u zasledili ta pričevanja – celo hvaljenja z odločitvijo povsem pokretne in trezno razmišljujoče depresivne osebe, da “odhaja”. In evtanazija ji je odobrena. Kronično fizično bolni pa sploh. Gre za to, da tudi slovenski predlog nikakor ne omejuje evtanazije zgolj na smrtno bolne, nepokretno itd. Je res to tako težko razumet???
“S kakovostno paliativo in opustitvijo oživljanja, kar je pri nas uzakonjeno, niso potrebne nobene radikalne bolečine, trpljenje, dušenje itd.”
Tega jaz ne vem. Zdravnica v tistem članku pove točno to, da se nekaterim boleznim na koncu bolečin ne da lajšati. Sploh ALS je problem, jaz imam v glavi že dolgo informacijo, da človek umre tako, da se zaduši. In če je to res, je to naravnost srhljivo. Ampak nimam pojma, zdravnik ima verjetno več pojma, ne vem, se je zdravnica zlagala? Ali pa vi niste prebrali članka? Ali pa veste več od zdravnikov?
“saj je depresija skoraj sopomenka za obup”
To sploh ni res. Očitno ne poznate te bolezni. Edino oblika depresije, kjer je ta bolezen “sopomenka” za obup, je takrat, kadar človek pade v depresijo zaradi naprimer nenadne smrti partnerja, ali pa otroka, torej kadar gre za nek tragični nepričakovani dogodek. Sicer pa depresija niti slučajno ni to. Kaj je npr. depresija: družinski prijatelj je trpel neznosne bolečine v nogah. Ni mogel hoditi, sklepi katastrofa od bolečin. Na ortopediji je bil pol leta, dajali so mu blokade, ki mu sploh niso prijele. Ves čas neki konziliji, tuhtali, kaj naj z njim. Pa pride po pol leta nek nov zdravnik v konzilij in predlaga, da morda ima pa depresijo. Ga dajo na litij, bolečine izginejo, praktično čez noč. Sem že napisala, kako je pri meni zgledala depresija – nisem mogla dihati, dušila sem se. 24/7, brez kakršnegakoli olajšanja, non top in neprestano. To je seveda povzročilo pri meni popolno paniko, ker nisem vedela, kaj mi je. Niso vedeli niti na urgenci. Pride mlada zdravnica in previdno predlaga, da imam morda depresijo. Nisem razumela o čem govori, jaz sem se vendar dušila. Mi potem psihiater razloži, da obstaja cel kup različic depresije, da je moja oblika depresije ponavadi zelo pozno diagnosticirana, kajti mi nismo nikdar depresivni, kvečjem imamo preveč energije. In da je moja anksioza, ki povzroča dušenje, že v zelo akutni fazi, zato pa se dušim. In sem že tudi napisala, da sem si jaz svojo bolezen povsem povzdravila s hrano, že leta ne vem, kaj depresija je. Popolno izginotje, kot da ni nikdar obstajala. Pa nisem bila popolnoma nič obupana, celo kontra. Mojo “depresijo” so spremljali še drugi simptomi, ki so bili vsak zase cel obup: grozljive bolečine v ramenih in ušesih, do katerih je prišlo med spanjem, ko sem bila dolgo časa v istem položaju in sicer tam, kjer so ramena in ušeso ležali na postelji. Šlo je za zelo ostro bolečino, kot di bi me rezal z nože in ko sem se hotela dvigniti iz ležišča, se je bolečina še stopnjevala, kajti ko pritisk (zaradi dviga iz ležišča) popušča, se bolečina stopnjuje do neznosne. In ne, nisem imela neprimernega ležišča. Zanimivo, da je imela povsem isto težavo Mikhaila P, ona je povedala, da je bila na dnevno močni dozi nekih ne vem kakšnih analgetikov, da je lahko to bolečino prenašala. Grozovito zabuhlost obraza, ki je bila pogosto tako huda, da je bil obraz deformiran. Zanimivo, da je imela povsem isto težavo Mikhaila P. Enkrat me je zdravnica videla v taki “obliki” in je zagnala totalno paniko, klicala v laboratorij in zahtevala takojšen odvzem krvi, preko vrste, ker sem imela ziher neko hudo ali vnetje ali pa neko hudo alergijo. Po njenem. Nič od tega ni bilo. In ji ni bilo nič jasno, niti meni. Imela sem tudi hudo inkotinenco, ki se je pojavila, ko sem prišla v puberteto. In se je stopnjevala z leti. Dokler ni postala tako povsem nevzdržna, da niti na nobeno pot nisem več mogla, ker me je vsakič, povsem nenapovedano, zgrabilo na vodo, in če nisem imela wc na razpolago tisti trenutek, sem se poscala. Kjerkoli sem pač bila. Na sredi ceste. V avtobusu. Na letalu. In še cel kup takega in drugačnega sranja, ki je spremljalo to mojo uradno diagnozo “depresija.” Če nekdo enači depresijo z obupom, s tem dokaže samo to, da nima pojma, kaj ta bolezen je. Depresija je depresivno stanje samo pri redkih. Pri ogromni večini depresivnih bolnikov pa gre za hude fizične simptome, ki ti življenje povsem onemogočijo. S teboj nihče ne more živeti, ker jim pravzaprav povsem uničiš življenje, ker poleg sebe nimajo človeka, pač pa kriplja. Vse to je depresija. In ponovno, pri meni se je izkazalo, da gre očitno za neko preobčutljivost na večino hrane in ko sem vso to “zdravo” hrano pometala iz svoje prehrane, sem čudežno ozdravela in ta ozdravitev se je zgodila praktično čez noč, kar je svojevrsten absurd. Ampak tako je. S tem jaz povsem nič ne navijam za evtanazijo, glede tega nisem opredeljena, kar sem tudi že napisala, vendar pa nekdo, ki očitno nima pojma o boleznih, hkrati pa se obnaša, kot da natančno pozna bolezni, tudi ne more trditi, da vse natančno ve in pozna in da je edino njegovo mnenje relevantno – kar počnete vi. Enačiti depresijo z obupom je pa sploh čisti absurd in dokazuje samo to, da o tej bolezni nimate pojma. Tudi recimo živčni sistem ne deluje pravilno, informacije se napačno prenašajo po živcih, pa to ne govorim o “živčnih zlomih”, ali pa “psihični znerviranosti”…. Ne. Konkretni primer pri meni: pred mnogo leti sem imela strašno hudo vnetje jajčnika in jajcevoda. Nič nisem čutila. Potem sem začela krvaveti. Zdravnica mi je stestirala kri. Ob osmih zvečer me je klicala domov in poslala na urgenco, bila je na robu histerije. Krvavela sem tri tedne, na koncu so mi morali opraviti čiščenje maternice. Moje vnetje je bilo tako napredovalo, da bi lahko umrla, če me še nekaj dni ne bi zdravili. Ginekologinja me je zasliševala, če me ni prej nič bolelo, da bi se morala že pri tričetrt manjšem vnetju po tleh valjat od bolečin, jaz pa nisem čutila niti minimalne bolečine, dobesedno nič. In zato se je moje vnetje povečevalo in širilo do neznanskih razsežnosti. Sploh si ne upam pomisliti, kaj bi se zgodilo, če ne bi začela krvaveti, najbrž bi dejansko prej umrla, kot bi prišla do zdravnika. Tri tedne sem bila na tako konjskih antibiotikih in to na dvojni dozi, da je farmacevtka klicala v bolnico, če je se je zdravnik zmotil in da se je zagotovo zmotil in napisal na recept preveliko dozo. Pa je ni. Nekaj mesecev sem bila čisto uničena zaradi antibiotikov, ničesar nisem mogla jesti, spremenila sem se v okostnjaka, že hoja po ravnem mi je povzročala probleme, povsem brez moči…. Vse to je depresija. Napačno delovanje živčnega sistema in živčni sistem ni nekaj metafizičnega ali pa “duhovnega”, živci so povsem organska stvar, del fizičnega telesa in ljudem se niti sanja ne, kaj ta bolezen sploh je. Pa niti nisem napisala vsega, vseh simptomov, ker bo že iz tega povedanega dovolj. Ampak vi kot vedno vse najbolj veste, samo vaše mnenje je relevantno, ker nihče drugi po vaše ničesar ne ve in ne razume.
“Ne more prit do zlorabe ali celo normalizacije usmrčevanja pacientov zgolj zato, ker so neozdravljivo bolni, a deležni slabe zdravstvene in socialne oskrbe. A je to tako težko razumet???”
Ni težko razumet. Mi lahko citirate tisti del, kjer jaz to trdim? Celo napisala sem, da nisem opredeljena glede avtanazije. Vendar pa je razlika med samim dejanjem evtanazije in pa med tem, kako sam zakon obravnava evtanazijo. Če je zakon slabo spisan, to ne pomeni avtomatsko, da je tudi evtanazija sama po sebi slaba, mar ne? Morda pa bi morali samo zakon drugače spisati in jaz niti ne verjamem, da ste šli študirat celoten predlog zakona. Se motim?
“To se izvaja na način, da se domnevno prostovoljno odločitev za smrt postavlja nad kriterije o teži bolezni!”
S tem se tudi jaz ne strinjam oz. se strinjam z vašo trditvijo. Edina težava pri tem je to, da tisti, ki ni v koži nekega bolnika, ne ve, kako se ta bolnik počuti. Predvsem je tu problematična depresija, ki sem jo jaz izkusila na svoji koži in ki je imela pri meni hude fizične težave vseh sort in bolečine, ni pa imela nekih psihičnih oblik. In jaz seveda ne zagovarjam evtanazije za depresijo, sploh v luči tega, da jaz danes v bolezen “depresija” nič več ne verjamem, pač pa sem prepričana, da gre po večini za preobčutljivost na hrano, ki se da s primerno hrano pozdraviti. Ampak medicina nikdar ne bo tega niti raziskala, kaj šele priznala, ker je farmacevtska – in tudi medicinska – industrija premočna. Zdrav človek pa ne prinaša denarja. In tako imamo samo nekateri redki ljudje to srečo, da tovrstno zdravljenje s hrano stestiramo na sebi. Večina ljudi, tudi sami bolniki, se iz tega dela norca, to jemlje za “ravnozemljaštvo” in ostajajo bolani še naprej. Ampak to ni moja bitka in prepričevanje bolanih, da morda se pa lahko pozdravijo s hrano, ne zanima.
“bi tudi na youtube-u zasledili ta pričevanja – celo hvaljenja z odločitvijo povsem pokretne in trezno razmišljujoče depresivne osebe, da “odhaja. In evtanazija ji je odobrena.”
Saj sem videla posnetek. Sem že tudi komentirala ta posnetek. Torej ste ta moj komentar spregledali? Očitno pa ste vi ta posnetek površno pogledali. Ali pa namerno zavajate. Ta ženska je povedala tudi to, da je imela že cel kup elektrošokov in da so ji psihiatri obljubljali, da elektrošok deluje, pa je imel pri njej nula učinka. In tudi to sem vam že napisala: a vi sploh veste, kakšni osebi odobrijo oz. kakšno osebo pošljejo na elektrošok? Seveda da ne veste. Jaz sem tako osebo spoznala. To je grozljivka. Take osebe niso žive. Take osebe niso niti mrtve. Take osebe so huje kot mrtve. To je neopisljivo trpljenje. Seveda si pokreten. Seveda si razmišljujoč. In ravno to je najhujši problem. Ker si povsem normalno razmišljujoč, ampak hkrati pa ne moreš več živeti. Če bi imel otopele možgane, če ne bi mogel razmišljati, tudi o evtanaziji ne bi razmišljal, ker bi ti bilo vseeno, ker ti možgani ne bi več delovali, mar ne? “Razmišljujočnost” je torej v tem primeru prej hendikep kot pa koristna stvar, mar ne? Ampak zgoraj sem vam napisala samo del simptomov, ki sem jih jaz imela. Ampak jaz sem bila še zelo daleč od elektrošokov. In čeprav sem spoznala osebo, ki je imela že dva elektrošoka – brez učinka, razen zelo kratkotrajnega – si ne znam niti predstavljati, kako depresija zgleda pri taki osebi. Za mene je bila depresija neznosna. In da ponovno poudarim, da ne bo zopet prišlo do spreobračanja mojih besed – jaz nisem za evtanazijo depresivnih bolnikov, sploh v luči tega, da mi je danes jasno, da se da – vsaj pri večini ljudi – depresijo pozdraviti s hrano. In tudi jaz nisem razmišljala o tem, da bi se ubila, sem pa razmišljala nekaj drugega: želim si biti mrtva. Ne “želim si umreti”, pač pa “želim si biti mrtva”. Nekdo, ki ni bil v taki poziciji, morda ne razume, da je tu razlika. Pa je. 100 svetlobnih let razlike. Niti za trenutek nisem pomislila, da si želim umreti. Če bi to želela, bi se lahko nažrla pomirjeval, sem jih imela dovolj, da bi za večno zaspala.
Dolga leta, desetletja, so psihiatri blejali, da gre za premalo serotonina v možganih in so te dajali na antidepresive, ki ti dvigujejo serotonin. Danes pa vedno več psihiatrov trdi, da je to povsem napačna doktrina, da sploh ne gre za premalo serotonina, pač pa za druge faktorje, ki pa so zaenkrat še premalo raziskani in da pravzaprav sploh ne vedo, za kaj gre. In tudi to, da gre pri depresiji za “obup” izhaja iz te napačne predpostavke, da depresijo povzroča “kemijsko neravnovesje v možganih” oz. konkretno: premalo serotonina. Ker serotonin je hormon sreče in če si ti nesrečen, potem pa mora ziher bit problem v premalo tega hormona in dajmo ta hormon dvignit in depresija bo izginila. In seveda SSSrji (večina antidepresivov) nimajo nobenega učinka, ob hkratnem celem kupu (fizičnih) stranskih učinkov, pacienti pa so (smo) vsako leto v hujšem fizičnem in psihičnem stanju. In tu jaz dodajam: seveda da ni nikakršnega pozitivnega učinka antidepresivov, če pa v osnovi sploh ne gre za pomanjkanje serotonina, pač pa gre očitno za nekaj povsem drugega. Dr. Huberman je imel že cel kup gostov, psihiatrov, ki govorijo o tem, da je psihiatrija veja medicine, ki je povsem “failed” paciente, ker nimajo nobenega zdravila, ki bi tem bolnikom kakorkoli pomagal in da po desetletjih neučinkovitih terapij pač morajo to priznati. In to govorijo psihiatri iz najboljših medicinskih fakultet na svetu, menda pa vsaj oni vedo kaj več od vas?
“Gre za to, da tudi slovenski predlog nikakor ne omejuje evtanazije zgolj na smrtno bolne, nepokretno itd. Je res to tako težko razumet???”
Ne vem, ker kot že rečeno, nisem šla študirat zakona. Ste ga vi preštudirali? Ali je ta vaša trditev točna? Bila bi hvaležna, če bi mi citirali tisti del zakona, iz katerega je to razvidno. Ampak zopet, že n-tič: jaz nisem opredeljena za evtanazijo, oz. sem celo proti. Vendar pa nisem kar kategorično proti, ker nekaterim bolnikom na koncu življenja zagotovo koristi. Torej gre pri mojem mnenju bolj zato, da bi moral biti zakon tak, da bi se lahko evtanazije posluževali samo na smrt bolni v terminalni fazi. Vi pa pač zagovarjate izključno paliativo. Jaz pa je ne. Ne vidim razloga, zakaj se recimo bolnik, ki ima še samo nekaj tednov, ali pa nekaj dni življenja, ne bi mogel poslužiti evtanazije, namesto da trpi s paliativo, v kolikor se za to odloči? In zakaj ste prepričani, da se vsi bolniki na koncu oklepajo življenja, ko imajo samo še nekaj dni, morda nekaj tednov do konca? Ker če bi vaše besede bile resnične, potem se nihče v terminalni fazi bolezni za evtanazijo ne bi odločil, mar ne? Eni se življenja oklepajo, eni pač ne. Vi pa iz tega, da eni se oklepajo, sklepate na to, da se vsi oklepajo in da če uvedemo evtanazijo, da bodo njihovi svojci zahtevali evtanazijo, da jih predčasno spravijo na drugi svet. Kakšna absurdna misel. Zakaj recimo se ne bi smela jaz, če imam raka in sem v terminalni fazi, odločiti za evtanazijo in ta svet zapustiti kak teden prej? Kako lahko s tem jaz škodim nekemu drugemu terminalno bolanemu, ki pa se oklepa življenja in ki noče odditi kak dan prej? Ne morem, mar ne? Kaj je torej moja pozicija? Omogočiti evtanazijo terminalno bolanemu, ki je že čisto na koncu, navkljub temu, če recimo ne trpi bolečin. Ker razlika je samo v tem, da oddideš kak dan, ali pa kak teden prej. In kot razumem, predlog zakona ni spisan na tak način. In edini razlog, ki ga jaz lahko vidim, zakaj bi nekdo oporekal tovrstnemu zakonu je ta, da se nekdo tako manično panično boji smrti, da mu že omemba tega, da bi nekdo lahko odšel kak dan prej, v njegovi glavi pomeni, da “bodo kar vse povrsti pobijali zaradi kakršnegakoli razloga”. Ne, to ni racionalno razmišljanje, to je popolna panika nad zavedanjem, da boš tudi ti enkrat umrl in čakaš čudežno tableto, ki ti bo zagotovila nesmrtnost.
Se to bi dodala glede depresije, ker na splosno ta bolezen ni poznana javnosti oz . javnost to bolezen razume kot “zalost. Depresija NI bolezen “zalosti”, to je pri samo izjemno redkih ljudeh, ki dozivijo tragedijo in padejo v globoko zalost. Pri vseh ostalih, za kar psihiatri uporabljajo zargon, da imamo “depresijo neznanega izvora”, pa depresija sploh ni opazna. Mi cisto normalno govorimo, smo povsem trezni in razmisljujoci… in vi ste iz posnetka tiste zenske, ker je govorila povsem normalno, sklepali, da ji nic ni. Ampak ce bi vsaj na dalec poznali to bolezen, bi vedeli, da prakticno vsak s to diagnozo deluje tako kot ona. Tudi tisti z najhujso obliko. Pa te bolezni ne poznate. Za vas je ta bolezen samo (prehodni) “obup”. Ni tako. Depresija je kronicna in neozdravljiva bolezen, ki povzroca hudo trpljenje. Recimo fibromialgijo so do pred kratkim obravnavali kot simptom depresije, pa mnogo ljudi s fibromialgijo sploh niso imeli diagnosticirane depresije. So pa trpeli neznosne bolecine, nekateri so zaradi tega nepokretni. Danes je fibromialgija uradno priznana kot samostojna bolezen, jo pa se vedno povezujejo z depresijo. Moja dobra frendica jo ima. Vsak teden je na Soči na fizoterapiji. Ja, zenska z uradno diagnozo depresija in fibromialgija hodi na fizioterapijo. Cist cudno, ce gre pa samo za “psihicni obup”, mar ne? Njene bolecine so obcasno neznosne. Ji uradna terapija, to je fizioterapija pomaga? Seveda da ne. Ampak medicina to se kar izvaja in izvaja, ker pac nimajo pojma, za kaj gre. In trosijo neskoncne kolicine denarja za povsem idiotske terapije. Zakaj moja frendica hodi na te terapije? “Ker je tko fajn, se druzimo, pa se placajo mi za telovadbo, pa za plavanje, ves da bom izkoristila”. Enkrat je bila par tednov na nekem priblizku carnivore prehrane. Tricetrt simptomov ji je izginilo. Samo ni imela volje, da bi se diete drzala. Jaz pa ji s tem nic ne najedam, tako kot tudi nobenemu drugemu ne. Ona to ve, da hrana pomaga, je sama stestirala, e je to ne zadrzi, da se rada “hvali”, da ima fibromialgijo, to je danes moderno. Ceprav ve, da gre pri njej Za preobcutljivost na hrano. Ampak to ni fensi in potrjuje kolektivno zablodo, da gre za neko “novo” bolezen neznanega izvora, kar je popolni mentalni absurd, glede na to, da so ji na ne zelo striktni dieti simptomi skorajda izginili, in se vrnili, ko se je diete nehala drzat.
Vase kritike vsega oo spisku so povsem utemeljene, vendar greste vcasih predalec. Delate se vecjega strokovnjaka od najvecjih strokovnjakov, ceprav ne poznate nisi osnov nekih bolezni. Vcasih je potrebno stopiti korak nazaj in priznati, da vsega morda ne poznate v detajle. In si posledicno ustvarite napacno mnenje oz. pridete do napacnih zakljuckov.