Brez pretirane vulgarnosti je praktično nemogoče z ustreznim nabojem ubesedit vulgarno, skopo in do skrajnosti banalno dno obravnave evropskih volitev in referendumov v dominantnih medijih. Če kdaj, je pa najkasneje zdaj lahko že popolnoma vsakemu državljanu jasno, da so se dominantni mediji – še posebej TV Slovenija in POP TV – popolnoma odpovedali novinarskemu poslanstvu in prepustili politični vpliv na javnost zgolj interesnim skupinam in lobijem s svojim propagandnim aparatom. “Novinarji” so le še voditelji banalnih resničnostnih šovov ali popisovalci ideoloških promocijskih pamfletov.
Le družbena omrežja sploh omogočijo, da se prepričan morda pomotoma zaleti v promocijo kakšnega protiargumenta in se neznosno razburi. Ker intelektualno in profesionalno vodena polemika ne obstaja, tudi ta soočenja ne predstavljajo razčiščevanja s pojmi in izmenjave zamolčanih ali ignoriranih pomembnih informacij, ampak večinoma le psihopatološke karambole, ki ljudi še bolj pehajo v zatekanje k ideološko pristranski ograjeni blaznosti. Brutalni režim moči kapitala uspešno usmerja svoje interese mimo interesov volivcev, brez otipljive prisile, a z obiljem piarovske agresije in negativne selekcije vsega.
Televizijska predvolilna soočenja kandidatov
TV Slovenija je pripravila verjetno najbolj dolgočasno soočenje parlamentarnih strank v zgodovini obstoja države. S prekratkim odmerjanjem časa in replik se blokira kakršna koli polemika. Voditelj oddaje lahko vodi oddajo kot kdor koli z ulice, ki nima pojma o pojmu, in pač s plonk listka bere suhoparna splošna vprašanja brez kakršnega koli konkretnega izziva gostujočim v studiu. Politiki prodajajo le zlizane floskule in skrajno predvidljive razburjene replike, ki nas zazibajo v spanec, zaposleni “novinar” na TV Slovenija pa prejme plačo za prazen drek. Vsi zadovoljni.
Kar si je TV Slovenija privoščila s soočenjem neparlamentarnih strank, je pa sploh osupljivo. Zgolj pol urice za kandidate štirih strank in obilje vprašanj, na katera v prekratkem času za odgovor noben od kandidatov ni mogel odgovorit bolje od splošnega puhličarjenja, tudi če bi hotel in zmogel. Popolna blamaža. TV Slovenija ob tako oskopljenem predvolilnem programu ni ponudila niti v zvezi z referendumskimi vprašanji, kaj šele v zvezi s pomembnimi tematikami na parketu EU, ki najbolj pomembno vpliva tudi na notranjo politiko, nobenega pogovornega omizja s katerimi koli intelektualci, ki bi predstavljali tudi izziv za politične kandidate. Bolje, da ne! Ker bi verjetno gostili le prodana trobila v imenu stroke in preveč očitno pokazali, kakšno je stanje ugrabljenih medijev, pa je bolje, da ne obstaja več nič! Nobene polemike o ničemer, le še površinsko klaftranje v prazno!
POP TV je komercialna medijska hiša s popolnim monopolom na slovenskem trgu, ki si zaradi narave financiranja lahko privošči vse. Ni zavezana nikakršnim standardom odmerjanja časa, prostora ali izbire gostov. To je moč kapitala!!! Enako velja za capljajoči Planet TV, ki velja za ideološko konkurenco POP TV-ju, ob čemer se spet izredno dolgočasimo, saj ne konkurirajo ničemur. POP TV tudi v najbolj gostem in vročem predvolilnem obdobju varno in jebivetrsko predvaja bizarne resničnostne šove, kuharske bedarije in idiotske cenene filme. Tisto, kar se baje dobro prodaja z najmanj muje in obiljem poneumljanja državljanov. Podpovprečje v medijih kar cveti! Le oddaja 24 ur v drugem nočnem terminu je ponudila nekaj soočenj, ki niso bila obremenjena z odmerjanjem časa, tako da so kandidati lahko povedali nekaj malega več od zlizanih puhlic, če so si izborili besedo, ker so sploh imeli kaj za povedat. To priložnost je seveda najbolje izkoristil za prezentacijo konkretnih stališč Zoran Stevanović.
A potem je sledilo glavno soočenje, iz katarega so povsem svojevoljno izločili enega izmed redkih močnih poznavalcev zgodovine in politike brez izrazite vezanosti na strankarske interese Uroša Lipuščka, ki kandidira s pomočjo stranke DeSus in Dobra država, in stranko Nič od tega, ki bi jo verjetno zastopala Violeta Tomič. To so si privoščili na podlagi izgovora o anketi Mediane, ki služijo zgolj propagandi, katere stranke naj bi obetale uspeh in katere ne. Nepotrebna in celo škodljiva javna anketa naj bi tema dvema predstavnikoma izmerila najnižji odstotek.
Soočenje je prebilo dno bizarnosti, saj je v bistvu vsebovalo le dve tematiki. Vojna v Gazi s pričkanjem o priznanju Palestine in … saj nisem mogla verjet, da je res, pa je bilo res … razprava o kampanji Inštituta 8. marec za financiranje abortusa v EU. Absurd! Gre za kampanjo organizacije, ki se netransparentno financira iz tujine. Tako netransparentno, da celo predsednik stranke NSi Matej Tonin očitno nima pojma o pojmu in bleja, da Inštitut 8. marec financira država, Peter Gregorčič s stranko SLS je pa celo nebulozoval o pošteni moralni podpori civilnim družbam. To je nenormalno neumno vse skupaj. Brez dvoma je ta “nevladna” organizacija tudi vladna, vendar pa je večji problem v tem, da Slovenija ne premore nikakršne zakonodaje, ki bi resno preprečevala interesno financiranje iz tujine in s tem tudi delovanje tujih agentov, ki seveda po državah od znotraj uveljavljajo interese tujih kapitalsko močnih držav. Na primer Amerike z raznimi “štipendisti” gospoda Soroša, raznih medijskih agencij za nadzor nad svobodo govora, Obamovih krožkov za bodoče voditelje in organizacij za domnevni boj za človekove pravice pod budnim nadzorom družine Clinton, ki svojim lakajem po tujih državah podeljuje nagrade, in tako dalje. Nezaslišano!!!
Slovenska “nevladna” organizacija se baje bori za pravico do dostopnega abortusa na Poljskem in na Hrvaškem, precej manj uspešno pa na Malti
V EU je očitno padla ideja, da se držav, ki onemogočajo ali povsem prepovedujejo abortus, ne sme sankcionirat, saj lahko EU financira abortuse v tujih državah, medtem ko matična država privarčuje in pač prepoveduje abortus. Zelo dvomim, da bi takšna ideja padla, če bi šlo le za Poljsko, ki je bila iz drugih političnih razlogov najbolj blatena zaradi monstruozno radikalne prepovedi abortusa, zdaj, ko je na oblasti psevdoleva opcija, pa so se neposredne kritike precej umirile, čeprav pravice do abortusa na Poljskem še vedno ni. Ampak ni je tudi na Malti, kljub psevdolevi vladi. Malta pa zagotovo je tista pomembna država, ki si lahko brez sankcij v EU privošči vse, saj gre za izpostavo Velike Britanije, kjer parkirajo svoje premoženje premnoge pošasti kapitala! Ženske z Malte opravljajo plačljiv abortus predvsem v Veliki Britaniji, kar pomeni, da Malta privarčuje na storitvah, Velika Britanija pa služi in volk je sit, koza pa ne ravno cela, ampak kdo bi kaj vprašal kozo, mar ne. Pa je rekla EU mafija – podrejena ameriškim interesom, pri čemer imajo demokrati resne težave z vplivom v državi, pa zato tudi pravica do abortusa izginja v številnih zveznih državah – da ni problema, ker bo itak EU fond financiral abortuse, da bo lahko Malta še naprej suvereno upravljala s svojo politiko, pa moramo tudi Poljski za to ceno podat odpustek. Kar sploh ni slaba novica! Kajti to sporočilo je tudi sporočilo drugim državam, da lahko prepovedo abortus, ker bo EU vse plačala … razen če bi zmanjkalo držav v EU, kjer bi bilo še možno opravit abortus. No, o vsem omenjenem v soočenju na POP TV ni bilo razprave, razen da je Romana Tomc polomljeno nekaj jecljala v tej smeri, tako da niti živ bog, če bi obstajal, ne bi razumel, kaj, zaboga, je hotela povedat.
Tako hudo bedno je bilo vse skupaj, da se niso dotaknili niti vojne v Ukrajini in nadaljnjega sodelovanja Slovenije pri oboroževanju zdesetkanih Ukrajincev in pehanju Slovenije v vojno z Rusijo! O najbolj pomembnih tematikah sicer ni bilo obravnave tudi v nobenem interesnem mediju. Katere pa so najbolj pomembne tematike?
Nobene razprave s kandidati o delovanju mednarodnega prava in veliko puhličarjenja o priznanju Palestine
Slovenija sodeluje v zunanji politiki, v kakršni je mednarodno pravo zgolj za okras. To dejstvo odlično demonstrira tudi velik halo okrog priznavanja Palestine! Cirkus za budale se nanaša na domnevni zakon o nedotakljivosti celovitosti ozemlja. Baje obstaja! Deluje pa takole: Rusija, ker je Amerika ne mara, bi morala spoštovat domnevno celovitost ukrajinskega ozemlja in noben referendum na Krimu ali v Donbasu ne sme postat legalen. To pomeni, da obstoječih referendumov na teh področjih mednarodna “skupnost” ne priznava in jih blati z očitki o domnevnih kršitvah, vendar pa tudi ni niti najmanjše želje, da bi organizirali in podprli legalen referendum pod ustreznim nadzorom neodvisnih mednarodnih institucij (katere neki pa naj bi bile neodvisne institucije?). Rusija torej ne sme niti pomislit na branjenje ozemelj v Ukrajini, kjer zaradi kravjih kupčij pri merjenju moči sil po razpadu Sovjetske zveze živijo in pomembno delujejo Rusi pod ukrajinskim režimom, kaj šele da bi želela sanjat o mednarodno priznani legalni povrnitvi ozemelj Rusiji.
Seveda pa na drugi strani ni nobenega problema s priznanjem Kosova Albancem. Tudi Tajvan bi že zdavnaj bil Priznan kot odcepljena država od Kitajske pod neformalnim upravljanjem Amerike, če ne bi bila Kitajska vendarle ogromna in kapitalsko vedno močnejša država, s katero si skupaj z zaveznicami (tudi Rusijo) ni ravno enostavno zamislit vojne. Tako da se mora Amerika poleg neformalnih napadov na ranljive države po svetu, zasužnjevanja in kraj po tujih ozemljih zadovoljit s Priznanim odtegovanjem Kosova Srbiji, ker Američani tako pravijo s svojimi hlapčevskimi zaveznicami v EU! Ste zaznali izraz Priznanje!!! Upam, da ste. Gre za izraz, ki priča, da neki domnevni mednarodni zakoni – magari o nedotakljivosti celovitosti ozemlja – služijo za okras, sicer pa največ velja Priznanje! Ampak ne kakršno koli priznanje. Priznanje pravice do ozemlja določenemu narodu ali skupnosti ne šteje prav nič, tudi če priznanje izreče večina držav na svetu. Na primer kar 140 držav, ki je že izreklo priznanje v podporo Palestini. To ne velja nič. Kajti pomembno je le priznanje Amerike s hlapčevskimi mafijskimi elitami na čelu EU! Ostala priznanja ne štejejo. Ne obstaja vsaj osnovni pravni kriterij, po kakršnem se določena skupnost na določenem ozemlju lahko odcepi ali ne more odcepit, zato da je vse lahko odvisno od priznanja hegemona.
Prekinitev genocida v Gazi (ali kjer koli na svetu) je spet možno le, če tako dopusti Amerika v Varnostnem svetu. Izrael je v zavezništvu z Ameriko lahko brez kakršnih koli sankcij nezakonito širil poseljevanje na Zahodnem bregu in izganjal Palestince na rob v Gazo. In tudi genocid lahko izvaja brez kakršnih koli sankcij, ker ne obstaja nikakršno mednarodno pravo s temu primernimi pravili igre, ki bi veljale enakopravno za vse države! Sankcije veljajo le za Rusijo in za države, ki se bratijo z Rusijo. Zadeva je groteskna v zlagani promociji demokracije in mednarodnega prava, pri čemer v resnici deluje le sila moči kapitala in s tem ameriški hegemon. Ob vedno večjem dojemanju državljanov ugrabljenih držav, kje pravzaprav živijo, so Američani resni krizi – predvsem demokrati. Zato je Bidenova administracija zdaj tik pred volitvami le vrgla na mizo nekakšen mirovni sporazum o večtedenski prekinitvi ognja. To bi nas idiote moralo pomirit! Da ni tako hudo. Da priznanja Palestine iz Evrope le počasi kapljajo, ampak preočitno le zato, ker so Američani sporočili, da se lahko v EU malo pohecamo s priznanji, ko imajo že ravno resne težave z demonstracijami po Ameriki, ki ne zamrejo kljub agresiji organov pregona in nedemokratičnim aretacijam protestnikov. Biden mora nekaj storit, čeprav židovskim kapitalskim lobijem dol visi, kdo bo izvoljen v Ameriki, demokratom pa ne.
Pa vrzimo na mizo benigen mirovni sporazum za določen čas. Morda se je možno dogovorit z Netanjahujem, da bo lahko z genocidom nadaljeval kasneje. Po ameriških volitvah. Tudi slovenski vladi ni bilo treba odgovarjat slovenskim volivcem na zoprna vprašanja o mencanju in odlašanju s priznanjem Palestine, ki seveda ne pomeni še nič za usodo Palestincev. Služi le promocijskemu cirkusarjenju prodanih strank. In pri tem osebno niti ne mislim, da je Golobova vlada posebej kalkulirala z zadevo glede na evropske volitve. Malo že. Seveda. Ampak če Amerika ne bi podala dovoljenja za svoje notranje predvolilne interese, se tudi v Sloveniji ne bi politični pajaci trkali po prsih, kakšno neverjetno smelo potrezo so naredili. In Levica bi bila s svojim brezveznim cviljenjem, kako že deset let podpira priznanje Palestini, lahko še naprej tiho. Kdo bi jih pa poslušal?
Novinarji niso v soočenjih političnim kandidatom zastavljali nobenih relevantnih vprašanj, kako se zavzemajo v EU ali se bodo zavzemali za suverenost in interese Slovenije na mednarodnem parketu! Kakšna so njihova stališča do nedelujočega mednarodnega prava in posmeha vrednega mednarodnega sodišča za človekove pravice in blabla … Edino stranka Resnica, ki še ni nastopala v EU parlamentu, promovira te smernice interesa, kar se interpretira kot nacionalistično skrajno desničarsko grozoto, ki ruši EU! To je zanimiva teza, o kateri bi morali razpravljat in razčistit s pojmi. Da bo namreč EU po mnenju psevdoelit, ki ugrabljajo in razprodajajo lastne države, razpadla, če mednarodno pravo ne bo še naprej za okras in vse mednarodne institucije podrejene Ameriki, ki nekaj prizna ali ne prizna. Ki izvaja povsem svojevoljno ekonomski teror nad določenimi državami ali pa ne! Res bi rada slišala, kakšnih sankcij vse se boji Slovenija in čemu vse hlapčuje. Koliko suverenosti si pa lahko privoščimo, da EU ne bi kar razpadla?! Pozabite! Novinarski poklic je mrtev in ni v službi interesov državljanov!
Mednarodno kazensko sodišče in sodišče za človekove pravice sta slaba šala brez izvršilne moči. Tako zelo slaba šala, da poleg tega, da so vojni zločinci Amerike in zaveznic nedotakljivi za razliko od afriških (ali nekoč srbskih) obsojencev, imajo tudi resne težave z uprizarjanjem teatra za pomirjanje državljanov ugrabljenih držav. Nisem mogla verjet svojim ušesom, da naj bi tožilstvo vložilo tožbo proti predsedniku vlade Izraela in obrambnemu ministru. Nekaj ne štima. Seveda! Tudi če gre le za predstavo za javnost in iz takšne moke ne bo kruha, je bilo še vseeno zelo nenavadno, da bi si katerikoli plačanec med tožilci posral svojo brlijantno kariero z vložitvijo predloga za pregon. V takšnih institucijah vlada izrazita negativna selekcija in neke osebe z integriteto v imenu stroke ali poslanstva ne pridejo niti blizu karierni priložnosti. In kaj zasledim?
Generalni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), ki je zaprosil za nalog za aretacijo dveh izraelskih vrhovnih politikov, je Karim Asad Ahmad Khan, ki je – mimogrede – sodeloval kot tožilec tudi pri pregonu predanih srbskih obtožencev v vojni v Jugoslaviji! Karim Khan je po rodu Pakistanec, sicer rojen v Veliki Britaniji, in član Muslimanske skupnosti Ahmadija, pri čemer je bil tudi poročen s hčerko kalifa omenjene bratovščine, zdaj pa je poročen z malezijsko odvetnico. Gre za nacionalni in verski profil osebe, ki je Izrael in noben podprnik Izraela ne more dojemat resno v imenu ustrezne kredibilnosti in objektivne distance. Mi lahko dneve in dneve brusimo jezike v imenu moralizma, češ da gre za povsem enakopravnega profesionalca v okvirih demokracije ne glede na raso, nacionalno ali versko identiteto in da je vsakršna pripomba nezasližan rasizem, vednar je realnost pač drugačna. Realna. Ne teoretična.
Zato je Joe Biden s toliko večjo lahkotnostjo zagrmel v izjavi za javnost, da Amerika ne priznava obtožbe za genocid, ker se v Izraelu po mnenju Amerike, ki oborožuje Izrael, ne odvija genocid, ampak le vojna pač, v skladu z nekimi standardi delovanja vojske v vojni. Razumem Bidena, da masaker Izraela v Gazi za Ameriko ne predstavlja nič posebnega. Nič, kar niso nedotakljivo izvajali tudi Američani, še v bistveno hujših razsežnostih. Američani in zavezniške države nikoli ne izvajajo genocida, tudi če zravnajo države s peskom in potolčejo ves živelj, kolikor ga lahko. Razumem! Karim Khan se je znašel v težki situaciji za svojo bleščečo kariero, ki jo dolguje britanski politiki z vsemi lovkami, pa je zato samoumevno, da je svojo vlogo odigral na način, po katerem je enako obtožnico naprtil tudi trem vodjem Hamasa. Ko izigravanje nepristranskosti le potrjuje neobhodnost pristranskosti in popolne odsotnosti meje verjetnosti za kredibilnost tožbe, ki itak še ni prestala vseh postopkov potrditve, kaj šele možnosti izvedbe, ki so skoraj nične, razen v primeru razsutja in preobrazbe globalnega geopolitičnega reda z vzpostavitvijo realnega delujočega mednarodnega prava. Kar ni tematika predvolilnih soočenj ali kakršnih koli razprav pred volitvami za Evropski parlament!
O dogajanju na mednarodnem parketu, ki se tiče interesov Slovenije, ne bele ne črne
Nobenega vprašanja in razprave o posledicah popolnoma neraziskanega in nesankcioniranega terorističnega napada na Severni tok, kar je za Slovenijo milo rečeno škodljivo mafijsko protipravno delovanje, bi pa klepetali bedaste floskule o zelenem prehodu in se spraševali, kdo verjame v podnebne spremembe in kdo ne. Vključno s precej bedastimi klepeti, ali se lahko svet napaja z energijo preko “pihanja v vetrnice” in nastavljanja okolju onesnaževalnih sončnih panelov sončnim dnem pod nebo brez jedrske elektrarne. Da suženjskega dela z lopatami po Afriki za izjemne naprave z baterijami niti ne omenjam. Klemen Grošelj se kisa, ker mora predstavljat domnevno zeleno Čuševo stranko, ker so ga zbrcali z izvoljivega mesta na listi Gibanja Svobode, ker je blazno kričavo sprožil slabe odnose Slovenije s Srbijo oziroma s srbsko vlado. Logično, da se mu je Vučić zelo verjetno uspešno maščeval preko Zorana Jankovića. A Klemnu Grošlju se je zdelo zelo pomembno desetkat odnose Slovenije s Srbijo, ker bojda brani demokracijo in se mu volitve v Srbiji niso zdele dovolj poštene, pa je blatil, hujskal in kričal. Katero demokracijo pa brani? Ameriško demokracijo morda, kjer se volitve izkazujejo za neverjetno zaupanja vredne, da predvolilnih manevrov niti ne omenjam! Pogum pa takšen! Oh, kako težko je dandanes v politični greznici masturbirat na demokratične ideale, mar ne.
Državljane Slovenije in novinarje, če bi obstajali v službi državljanov, bi moralo tudi zelo zanimat, kako zelo je Slovenija zapufana v odnosu do EU in zakaj državljani ob tem živimo vedno slabše! Zakaj se nam ob bojda izjemni podpori EU vedno bolj ruši standard, razpada socialna država, ostajamo brez dostopnosti do stanovanj za bivanje in dostopnosti do javnih storitev, vključno z javnim zdravstvom? Kam gre denar iz EU? Razen v gradnjo betona, kjer dno žakljev za korupcijo ni nikoli pregloboko?
Amerika in Evropa kot ogromno delovno taborišče priseljencev
Zakaj vedno več državljanov gara od zore do mraka za vedno slabšo plačo ali preprosto migrira iz Slovenije, medtem ko nas vlada razveseljuje, da bodo pač namesto slovenskih državljanov v Sloveniji delali za nizko plačo priseljenci. Na primer zelo prilagodljivi, pridni in vodljivi Filipinci! Tudi v Dubaju jih obožujejo, ker so zelo tihi, le kimajo in se smehljajo. Slovijo kot zelo uporabni in nezahtevni sužnji. Živelo podjetništvo in mizerne javne storitve!!! Mokre sanje neoliberalnih korporacijskih globalistov je priseljenska politika, po kakršni se domačini izseljujejo v druge države kot ranljiva drugrazredna cenejša delovna sila, medtem ko se v domovino, iz katere se izseljujejo domačini, priseljujejo priseljenci iz še revnejših držav in postanejo ranljiva poceni drugorazredna delovna sila. Slovenci so uporabni v Avstriji, Nemčiji ali Veliki Britaniji itd., v Sloveniji pa le še Filipinci ali kakšni Sirci in Afganistanci, ker niti Bošnjaki ne padajo več na to bedno finto. Pomembno je, da se po državah EU množijo priseljenci in izseljujejo domačini, da nastane čim bolj velika in močna gmota drugorazrednih ranljivih in vodljivih delavcev, ki čim bolj pod ceno in pridno od zore do mraka šljakajo za pošasti kapitala, ki jim dol visi za nacionalno identiteto, kulturo, socialno državo in druge brezvezne vrednote. EU postane skupaj z Ameriko le veliko delovno taborišče povsem odtujene, zasužnjene in razosebljene amorfne gmote, ki v grozi cufanja za golo preživetje gara za korporacije in peščico prebogatih, praznih, brezvestnih, plastičnih in duhamornih stremuških idiotov.
Vas ob vsem omenjenem skrbi razsulo v javnem zdravstvu, nedostopnost domov za ostarele, mizerna bolnišnična oskrba??? Ali morda koga v državi zanima politika WHO, ki pridobiva vedno več monopola nad državami EU? Žal o tem slovenski novinarji ne zastavljajo vprašanj kandidatom za Evropski parlament. Ah, nič se ne sekirajte, če ste zaskrbljeni za svoje zdravje v prihodnosti, saj vam globalisti ponujajo idealno in poceni milostno rešitev v primeru težav, za kakršne si ne boste zmogli financirat ustrezne zdravstvene, psihoterapevtske ali socialne oskrbe. Ponujajo vam evtanazijo! Pa naj še kdo trdi, da socialni čut v kapitalu podrejeni politiki umira. Ena sama milost in empatija nas objemata. Čemu bi trpeli, mar ne?!
Referendumski paket je največ povedal o kandidatih za Evropski parlament
In že smo pri referendumskem paketu! Največje zavajanje, kar ste ga lahko slišali, je, da naj bi bila referendumska posvetovalna vprašanje le notranjepolitična vprašanja, ki bojda nimajo nič skupnega s politiko EU. To je seveda smrdljiva laž, saj še posebej predlog zakona o evtanaziji in pomoči pri samomoru nikakor ni zgolj neka izvirna slovenska ideja v danem trenutku, ampak smernica Zahodne politike. Temu primerno groteskna je tudi vsebina predloga. O tematiki sem napisala obširen članek (oziroma dva), v katerem so obravnavane informacije in premisleki v kontekstih, ki bi jih moral poznat in se do njih ustrezno opredelit vsak državljan. Kaj pomeni uzakonitev evtanazije in asistence pri “prostovoljnem” samomoru v državi s popolnim razsulom na področju javnega zdravstva in drugih socialnih storitev brez težnje po izboljšanju kakovosti izvajanja paliative, pri čemer predlagatelji zakona ponosno najavljajo, da evtanazija stane le 1500€ v primerjavi z mesečno paliativno nego v znesku od 3500 – 4000€. Pomembno je zavedanje, kako deluje praksa v državah, ki so evtanazijo že legalizirale in kako se odvija normalizacija zlorab in zakaj!
Polemika v javnosti o čemer koli je bila s strani medijev povsem zreducirana na minimum. Takšen je tudi namen. Tako zelo, da se o referendumu o preferenčnem glasu skoraj ni razpravljalo. Kaj šele o absolutnem ali relativnem preferenčnem glasu in podobnih podrobnostih. No, v vsakem primeru je preferenčni glas korak k več neposredne demokracije, čeprav bi bila potrebna temeljitejša reforma volilnega sistema.
Legalizacija konoplje v medicinske namene nič ne škodi državljanom. Pač ena možnost za blaženje simptomov raznih bolezni več. Zakaj pa ne. Legalizacija za osebno rabo pa se odvija v sklopu liberalizacije vsega, tudi trdih drog, kar v Kanadi že izvajajo in se na tak način znebijo kar precej narkomanov po ulicah, saj bistveno lažje pridejo do droge in se tudi bistveno lažje smrtno predozirajo. Juhuhu! Socialna država, adijo! Še posebej odkar so na ulice raztrosili poceni in morilski fentanil. Gre za neoliberalizacijski proces.
Osebno mi je za konopljo za osebno rabo precej vseeno, ali jo Slovenija legalizira ali pa ne. Nova vrsta zaslužkarjev ni zadovoljna zgolj z osebno rabo, saj si mnogi manejo roke z idejo, da bi gojili vršičke in pridelek na veliko prodajali, posebnega doprinosa k čemur koli na svetu pa pri legalizaciji za osebno rabo seveda ni. Kdo bi dobil pravico do gojenja konoplje na veliko in prodajo? Prijatelji članov vlade? Zgolj vprašam?
V primeru razprav o konoplji je problematično predvsem to, da zagovorniki s propagando absolutno precenjujejo pozitivne zdravstvene učinke konoplje v medicinski rabi (žal ne gre za ultimativno CBD zdravilo, ki ozdravi celo rakava obolenja, blaži pa res razne bolečinske simptome ipd.). Uživanje konoplje s THC za kajenje ali začinjanje kolačkov ipd.pa propagandno drastično podcenjujejo v škodljivih učinkih in promotorji kar naprej trobezljajo, kako naj bi bilo kajenje džointov malodane naravnost zdravilno in streznitveno v primerjavi s straaaaašnim legaliziranim alkoholom. Gandža zadetki v boju proti alkoholizmu! To je eden izmed najbolj bedastih vicev, kar jih moram poslušat v raznih različicah pametovanja zadnja leta med aktivističnimi zajebanti z našo zdravo pametjo.
Razlika med alkoholom in užvanjem marihuane je predvsem v tem, da kozarček vina ali česa drugega lahko zaužijete magari med delovnim časom, pa zato ne boste že nažgani in opravilno nesposobni. Alkoholne pijače lahko dozirate. Učinka kajenja džointa pa dozirat ne morete. Če je marihuana dovolj dobra in posameznik ne kadi le postano perje, je oseba omamljena že po prvem dimu. Takšen je tudi namen. Če učinka ni, nima smisla kadit džointa. Mentalni in operativni procesi se upočasnijo in čao. Gremo spat ali bluzit v tri krasne! Učinek je sedativen. Kot opiati. Oseba, ki redno in pogosto uživa konopljo ima temu primerno bolj redne težave s koncentracijo, spominom in aktivacijo. Za ljudi, ki ne marajo občutka otopelosti, fizične upočasnitve in upočasnitve miselnih procesov, je marihuana neprijetna droga. Za politiko globalistov pa je povsem dobrodošlo, da mladina čim več uživa gandžo in bluzi v tri krasne, medtem ko biznismeni raje snifajo koko, da so čim bolj budni in na spidu. Tudi droge imajo svoj značaj in namen.
Za marsikoga bi bilo dobro, da bi si raje zvijal džointe in blejal v luno, namesto da je nasilen in škodljivo hiperaktiven. Ampak še nikoli v življenju nisem zasledila, da bi se hiperaktivci, nasilneži in norci zadevali z marihuano. Nikoli! Vedno so se kvečjemu zalivali z alkoholom ali še krepili odvečno energijo s poživili, medtem ko so počasni hipotoniki raje še krepili svojo anksiozno hipotonijo z džointi. Tako potekajo zadeve v realnosti in splošna naravnanost še kako vpliva na vzdušje in stanje v družbi ob razširjenosti takšne ali drugačne droge, ki obeležujejo cela obdobja in prostore. Mi smo vstopili v ero, v kateri je na eni strani promovirano patološko in duhamorno ukvarjanje z zdravim življenjem, na drugi strani pa zloraba drog zgolj kot beg ali samoukinitev. Problem je v tem, da se mi prizor popolnoma otopele in prazne osebe, ki kot hrček na kolesu patološko skrbi za zdravo življenje, pridno služi sistemu in goni v prazno za nič prostega časa in mizerno ali celo dobro plačo za prazen drek, ne zdi kaj dosti manj tragičen in srhljiv od vseh tistih tragičnih figur, ki se po ulicah opotekajo totalno izžeti od fentanila. Oboje simbolizira popolno odsotnost smisla in zmožnosti doživljanja česar koli mentalno inspirativnega.
4x Za ali 4x Proti je domet etabliranih strank s svojimi kimajočimi vojački
V soočenju na POP TV so se vsi opozicijski kandidati, ki nasprotujejo Golobovi vladi, izrekli proti vsem referendumom. Takrat je bil v igri tudi hipotetični referendum za priznanje Palestine. In to ob tem, ko gre za vsebinsko izredno različne referendume. A so se vsi v opoziciji, brez sramu, izrekli kategorično proti vsemu na spisku. Na drugi strani so se psevdolevičarji enako vsi po spisku izrekali za podporo vsem vsebinsko zelo različnim referendumom. Celo pridni Vladimir Prebilič, ki ni poslanec v aktualnem parlamentu. To pomeni, da ste spremljali predvsem hordo pajacev, ki jih vsebina preočitno sploh ne briga in so popolnoma odločeni, da so prišli v politiko le kimat in basat svoje žepe s to ali ono poslansko ali funkcionarsko plačo. Odvratno!!!
Edini, ki na vprašanje preprosto ni odgovoril, je bil Zoran Stevanović stranke Resnica, češ da to ni njihova vojna. Prosim??? Da se njih bojda referendumi ne tičejo. Ker nas državljane se tičejo, njih se pa ne. Naša vojna je, njihova pa ni! Tudi Stevanović, ki je sicer potrošil precej besed za to, da je zagotavljal, da ni enak politik drugim, ker ne taktizira in se ne poslužuje korektne ali celo lažne retorike za osebne ali politične koristi, je taktično dvignil brado in se izognil izzivu. Verjetno v upanju, da se je izognil tudi kakršnemu koli tveganju v odnosu do volivcev. Kajti na podlagi odgovorov na referendumska vprašanja je možno še kako presojat profil kandidata za poslanca ali funkcionarja. In tudi molk je odgovor!
Enako ne zasledimo izpostavljene opredelitve do referendumov s strani Uroša Lipuščka (ali strank DeSus in Dobra država), ki je sicer eden redkih oseb na političnem parketu z obiljem realnega poznavanja geopolitike. Vendarle pa tudi v Evropskem parlamentu ni vse le geopolitika in politična ekonomija. Opredeljuje se tudi do številnih vprašanj s področja človekovih pravic, pa bi me zelo zanimal mentalni koncept kandidata. Urošu Lipuščku sem zato osebno zastavila vprašanje in odgovoril mi je, da bo podprl vse referendume, čeprav je v nadaljevanju pojasnil, da ima do vseh treh referendumov zadržke, še posebej do ustreznega nadzora in preprečevanja zlorab pri evtanaziji. Zakon o konoplji se mu zdi že dovolj ustrezen in referendum nepotreben, preferenčni glas sicer podpira, a ga skrbi, da kandidati s perifernih območij ne bodo imeli več možnosti za izvolitev. Kljub številnim pomislekom pa bo vse referendume podprl. Hecno.
Edino stranka Nič od Tega se je jasno opredelila tudi do referendumov. In na veliko njihovo žalost za moje pojme katastrofalno. Oni so edini glasovali tudi bistveno bolj verjetno vsebinsko, saj so podprli predlog o legalizaciji evtanazije, legalizaciji konoplje, vendar nasprotujejo uvedbi preferenčnega glasu na volitvah. Podpirajo seveda tudi priznanje Palestine. Da neka stranka, ki se predstavlja izrazito socialno in celo socialistično, podpre evtanazijo v danih okvirih, je zame mentalni škandal. In da hkrati ne podpre uvedbe preferenčnega glasu in s tem koraka naprej v neposredni demokraciji, je skoraj še večji škandal. Vsi izgovori o tem, kako bi volilni sistem potreboval korenitejšo prenovo in kako naj bi bila uvedba absolutnega preferenčnega glasu boljša od relativnega, kar sploh ni samo po sebi umevno res, saj nekateri pač še vedno raje volijo stranke od kandidatov, so bob ob steno. Preferenčni glas potrebuje večino v parlamentu in če se pod aktualno vlado ne bo zgodila potrditev v smeri večje neposredne demokracije, ne bomo dobili niti tega, kaj šele korenitejše prenove volilnega sistema. In da stranka ob tem podpira legalizacijo evtanazije brez natančne zakonske definicije, kakšnim primerom naj bi bila namenjena, kar pa res lahko radikalno škodi veliki populaciji socialno deprivilegiranih, je primer alarmantne kognitivne disonance.
Ustvarjanje predvolilnega kaosa, dolgočasja in depresije
Ja, spoštovani bralci in bralke.
Hudo demotivacijsko je vse skupaj, česar se dobro zaveda tudi naša vlada, zato je pa povzročila, da se ustvari totalen kaos in natrpa kratek predvolilni čas s številnimi tematikami, ki bi se jim morali dobro posvetit, a so to s pomočjo dominantnih medijev uspešno preprečili! Zato da bi volili in glasovali na horuk, zmedeni, slabo informirani in si na koncu rekli, eh, volil bom le levo ali desno najmočnejšo in najbogatejšo stranko, itak gre k vragu vse skupaj. Nikar! Dobro premislite!
Osebno pred volitvami nikoli ne sugeriram volilne izbire s svojo volilno izbiro. Tokrat bom storila delno izjemo. Zagotovo ne bom volila tistih, ki so se že imeli priložnost izkazat in so me uspešno prepričali, da niso vredni niti dneva več v politiki. Vsi po vrsti! Vsi brezvsebinski kimavci 4x da ali 4x ne. Ja, v Sloveniji je stanje na političnem in medijskem parketu tako porazno, da so “novi obrazi” edina možnost s trohico upanja. In tokrat situacija ni enaka kot v primeru državnozborskih volitev, ko se za “novi obraz” okliče staro znano faco med lobiji, podjetniki in politikanti, ki le še ni vstopila konkretno v parlament, in jo prodani mediji okličejo za “nov obraz” in vsilijo javnosti z močno protekcijo kot nujnega kandidata proti Janši.
Ne, tokrat so dominantni mediji edine bolj ali manj znane nove obraze za evropski politični parket prodani mediji predvidljivo radikalno diskriminirali, ker s stališči niso v skladu s politiko hlapčevanja kapitalu – torej hlapčevanju predvsem interesom Amerike in Nata na račun interesov in potreb Slovenije, ki – med drugim – prav gotovo ni v vojni z Rusijo.
https://t.co/i0aG0Bk7cU
tole so mi umaknili iz facebook, ker baje nelegalno zbiram všečke 🙂
Krasno. Hvala za obvestilo. Končno transparentna potrditev, da sem nelegalna.