Prijatelju sem v zasebnem sporočilu predstavila svoje mnenje o filmu Babygirl (Ljubica, scenarij in režija: Halina Reijn), pa sem se odločila, da je škoda, da ne bi bili posvarjeni tudi drugi filmoljubci, ki iščejo posvete, vtise in nasvete. In kopiram še javno moj odziv brez dostojnosti in z nekaj stavčnih dodatkov, ki so nujni za recenzijo:
“Prepozno za lepe želje uživanja ob ogledu. Sem si film že ogledala in ponoči eno uro nisem mogla zaspat od jeze.
Kemije in erosa je bilo v filmu manj od pogleda na mrtvega konja, ki še za nekrofila ne bi bil dovolj mamljiv. Zato so morali rolat hitaste komade na polno in na ves glas. Da ne bi ob “erotičnih” prizorih zaspali. Tako da lahko rečem predvsem to, da sta komada Father Figure in Never Tear us Apart res učinkovita hita, ker so hudi pač Inxs in George Michael s tremi top komadi v karieri. Režiserka in scenaristka tega filma je pa lahko marsikaj, huda na področju psihologije erosa pa zagotovo ne.
S tem filmom si je Kidman uničila kariero z vidika spoštovanja, enako, kot si je uničila faco z botoksom. Nikoli si pa ni uspela uničit inteligence, ker je nima dovolj, kar lahko dojamemo ob njenih praznih intervjujih. Je odlična instinktivna igralka, ki jo je možno uničit, ko pade na narcistično foro, da bi ona tudi nekaj, česar ne zmore. In to je to, kar smo naposled doživeli, hkrati z zatonom njene karizme, ki je preveč odvisna od ene in edine aristokratske pojavnosti, ki se razkraja. Perje je oguljeno in plastično, drugega pa ni na voljo. Kidman je namreč eleganten konj. Lipicanec, če hočeš. Ona je erotično za na modno pisto, da lepa koraka gor in dol v ravni črti kot konj pač. Kraljevski konj, ampak še vedno konj. Ni lisica, ni mačka, ni kača in niti ni volkulja v prikupni mišji koži. Nima v sebi niti trohice prikritega perverznega seksapila, ki naj bi ga v tem filmu poosebljala. Nula. Aristokratska smetanova torta, ki se stopi v lužo, če ji hladen veterc odpihne sladkorno tančico.
Nima tistega, kar ima na primer Isabelle Huppert. Ker ima to V SEBI! Ker ji sije iz oči, če hoče. Ker njena energija ustvarja podobo in ne obratno. Zato je Huppert vrhunska v Učiteljici klavirja, ki je tudi vrhunski film, ker je Haneke pač Haneke, ta nizozemska krota, ki je neupravičeno dobila priložnost za visoko produkcijo, je pa psevdoaktivistični mentalni ništrc. Isabelle Huppert lahko odigra tudi v erotičnem trilerju tipa Elle, ki ni vrhunski in celo komercialno prfuknjen. Ampak vsaj njo spremljamo kot pribiti. Ker preprosto JE in je prepričljiva. Kidman lahko pa samo sedi na prestolu v monarhični palači in mežika, flirta, stiska šobico v poljubček in podobne bedarije, ko se znajde na terenu, ki ji je povsem tuj. A se tega očitno ne zaveda, sicer bi odklonila že scenarij. Ne želim si je sploh gledat, kako se trudi fukat, kaj šele uprizarjat neke deviantne tendence, ker mi je nerodno zanjo. Ker ne šteka. In ni jasno, zakaj se matra. Saj ni treba, no.
Scenarij je tako absurdno neumen in pridigarsko plitek, da se malo zakrinka “miskast” Nicole Kidman. Vsebinska scenaristična polomiada, kot bi jo napisal otrok, ki skuša štekat nekaj, kar je slišal med prisluškovanjem staršem, ko so se kregali in tepli o žgečkljivih zadevah. In na koncu še pridiga o zakonski zapovedi. Naučite se žokat v luknjo s pravim orodjem in tempom, pa bo vse v redu. Tudi kakšni Kidman bo prišlo, če blefira S/M apetite. Ja, pajade … Hahahaha … Popridiga še o tem, kako bi bilo zastarelo razmišljat in kako sodobno. “Feminizem” se gre film na srednjeveških predpostavkah, da naj bi bilo neverjetno pogumno, če si ženska drzne bit seksualno odklonska. Oh, to osvobajanje potlačenih fantazij. Odkrivanje tople vode v 21. stoletju, pri čemer spremljamo žensko starejše generacije in ne sodobne deklice, ki so jo morda našuntali, da se mora celo življenje ubadat z vprašanjem, katerega spola sploh je. Da si starejša ženska privošči mlajšega ljubimca, izpade v tej prezentaciji štorije ravno obratno, kot film ves čas nakazuje svojo psevdoaktivistično tendencioznost. Odbojno. Za razliko od filma Nezvesta (režija: Adrian Lynn), v katerem je Diane Lane v vlogi žene in matere, ki se erotično zaplete z mulcem, blestela. Babygirl pa je čista žaljivost za ženski in moški rod. Ker ljudje smo le prazni roboti, ki čakamo na tehnična navodila raznih hollywoodskih budal, da bi nam morda kdaj v življenju prišlo. Ta film je tako zelo obupen, da sem vzljubila celo 50 odtenkov sive. Ker se vsaj ne pretvarja, da hoče bit nekaj več od infantilne bedarije.
Film ne ve, ali bi hotel bit 9 tednov in pol, Nezvesta ali Učiteljica klavirja. Pritegljiva komerciala ali art za anale. Ne more postat pa ne eno ne drugo, ker ni možganov in ker je film napisala in zrežirala neka preočitna woke analfabetka. Omleden poskus nereflektiranega kopiranja tega in onega. Chat GTP seminarska naloga z možgani “na off”. Sramota! In takšni diletanti dobijo denar in propagando, da celo Nicole Kidman uničijo, ker jo pač očitno lahko. Igralka, ki nima toliko občutka zase, da sprejme takšen scenarij, se mi zameri za vse večne čase. Obstaja dno.
Harris Dickinson – sicer odličen igralec – je funkcioniral dobro. Edina dobra stvar v filmu. Ampak je tudi on potonil, ker ni imel niti teksta niti opore v soigralcih. Izgubljen je taval, klepetal in seksal sam s seboj. Verjetno je globoko travmatiziran ob karierni izkušnji z “zombielandom”. Ker tole je bilo pa res bedno spremljat, kako se je mučil na sceni, čeprav sam težav z vlogo ni imel.
Antonia Banderasa bom pa raje pozabila, da sem ga sploh zagledala. Vloga absurdno retardiranega moža brez osnovnega občutka za kar koli na svetu, ki je pa brez posebne obrazložitve (na primer kritike ceha ali kaj podobnega) dovolj dober za uspešno kariero gledališkega režiserja. Tega se nočem spominjat. Na bruhanje mi gre.
Tudi filma v celoti ne bom pozabila. Vrhunski je v tem, da ne moreš pozabit sramote, izvajanja lobotomije in užaljenosti, da te imajo kot gledalca tako zelo za zabitega brezveznika. Vredno tožbe za globoko razžalitev s hudimi posledicami na ranljivo populacijo.”
