Bela hiša je z velikimi fanfarami in napihovanjem mizernega podviga, češ da je bil napad na Iran spektakularen in da je jedrski program uničen, pravzaprav uprizorila v Iranu diplomatsko predstavo za javnost, ki jo po mojem mnenju dobro razumejo vsi pomembni deležniki – torej oblasti ključnih držav (Iran, Izrael, Kitajska, Rusija, Savdska Arabija …). Ne pa tudi mediji, zadolženi za posredovanje predložene propagande širši javnosti.
Bombe in rakete, ki jih je ameriška vojska zmetala na tri znana nuklearna središča v Iranu, so verjetno učinkovale približno toliko, kot bi rakave tumorje uničevali s kamilicami. Doseg razdejanja največ 60 m v globino je prešibak za resno uničenje nuklearnega arzenala, ki ga tudi Iran hrani najmanj 100 metrov globoko (in v gorovju), čeprav ocene resnih vojaških in jedrskih analitikov poročajo o še bistveno globljih strukturah. Poleg tega pa mednarodni agenciji za jedrsko orožje (in energijo – IAEA), ameriški in izraelski obveščevalni službi niso znane vse možne lokacije, kjer Iran jedrsko orožje skladišči in hipotetično razvija. V resnici nimajo pojma, ali je Iran jedrsko bombo že razvil ali ne in kje v gorati prostranosti naj bi se skrivala. Z večjo samozavestjo si upajo trdit le to, da Iran ne premore ustreznih nosilcev in dodatne opreme za uporabo jedrske bombe.
Mnogi v Ameriki se razburjajo, češ da strašni Donald Trump ni upošteval poročanja ameriške obveščevalne službe oziroma Tulsi Gabbard, da ni znakov, da bi Iran razvil jedrsko bombo. Kar pomeni, da so se s tem poročilom strinjale vse pomembne frakcije, sicer bi Tulsi Gabbard po zakonu opozorila na neenotno presojo. Ali je administracija Donalda Trumpa upoštevala le hujskanja izraelske vlade? Trump je očitno pod pritiski močnih kapitalskih židovskih lobijev na eni strani in pritiski težnje, da bi izpolnil zagotovila o politiki, s katero bi obvladal svet in hkrati vojne končal, a na način zmage Amerike s svojimi interesi. Trump z ožjo ekipo (J. D. Vance, Marco Rubio in Pete Hegseth) ni upošteval opozorilnih mnenj nikogar – niti lastne obveščevalne službe – ker očitno sploh ni nameraval izvest napada, ki bi dramatično prizadel Iran. Tudi Tulsi Gabbard, ki naj bi bila s tega vidika ponižana z ignoranco Trumpa, je bila povsem tiho, pa ni ravno tiha in pokorna oseba. Ravno obratno. Zelo verjetno je vedela, da napad ne bo dramatičen (dramatična je le propaganda).
Amerika je uprizorila predstavo, da ne bi izpadla v geopolitični tekmi povsem nesposobna in anemična. Da bi pomirila izraelske hujskače, češ, da so naredili, kar je Izrael z judovskimi kapitalskimi frakcijami v ZDA pričakoval. Hkrati pa se ne bi Iran pretirano razburil, ker ta ameriški napad ni bil usodno bolj učinkovit od predhodnih izraelskih napadov.
Izrael je – kot kaže – v rahli krizi. Ni pričakoval tolikšne moči iranskih hipersoničnih raket, ki prebijajo izraelski zračni zid, kot ga prejšnje iranske balistične “petarde” niso še nikoli. S temi uspešnimi napadi na Izrael je Iran pokazal, da ni tako oslabljen, kot so si v Izraelu in Ameriki domišljali oziroma upali. Tudi iranska oblast in vojska sta se ponovno vzpostavili zelo hitro, čeprav je Izrael pobil precej pomembnih figur. A očitno tako pomembne, da bi se iranska oblast in vojska sesuli in bi v Iranu zavladal kaos, niso bile. Poleg tega se je iransko ljudstvo prej poenotilo v odporu do zunanjega sovražnika, kot pa da bi lahko v Beli hiši in Netanjahujevi tolpi upali, da se bo razdivjala državljanska vojna, ki bi od znotraj zrušila oblast (Američani vedno delujejo po istem kopitu, da skušajo države najprej rušit predvsem od znotraj, a zdaj že vrabci poznajo to taktiko).
Izrael in Amerika sta s svojimi plani na Bližnjem vzhodu v resnici v večji krizi, kot želijo, da bi bilo opazno. Izraelska oblast si obupno in ne ravno uspešno prizadeva odganjat tuje novinarje in izvajat cenzuro, da ne bi izvedeli, kakšno razdejanje povzroča Iran Izraelu. Izrael se je precenjeval in zaplezal in bi se zdaj očitno rad nekako izkopal iz sranja, ki ga je zakuhal, na način, da bi še vedno čim več profitiral. Vendar je ideja, da lahko povsem zavlada s pomočjo Amerike na BV brez posebnih težav, očitno padla v vodo. Treba se bo bistveno bolj potrudit, a vprašanje je, kako, da se ne bi trud vrnil kot rušilni bumerang.
Vladimir Putin je na zadnji pomembni dolgi tiskovni konferenci povedal, da je Kremelj pred časom Iranu ponudil gradnjo zračne obrambne kupole, a je Iran ponudbo zavrnil (zaznana je bila rahla jeza v Putinovi retoriki in izrazu na obrazu). To posebej omenjam, ker je bilo na današnjem Dnevniku na TV SLO ob gostovanju Primoža Šterbenca, ki je sicer velik in dragocen poznavalec razmer na BV, rečeno, da Rusija ni Iranu priskrbela zračne obrambe, kar pa očitno ni res. Razlog ni v Rusiji. Šterbencu se je očitno ta podatek izmuznil, kar se zgodi hitro. Tiskovne konference so dolge in tisti, ki marsikaj že vemo, lahko pritiskamo na prevrtavanje, da ne bi zakinkali, vendar to ni vedno priporočljivo početje, ker vmes pade kakšen stavek ali dva, ki preseneti z novo pomembno informacijo. Rusija je zagotovila, da še vedno poteka standardno sodelovanje v obrambi z Iranom, poleg tega zelo konkretno sodeluje tudi pri iranskem nuklearnem programu kot “varuh”. Pred leti je sodelovala tudi Nemčija, a je kot zgledna hlapčevska država odstopila, ko je v prvem Trumpovem mandatu Amerika odstopila od jedrskega sporazuma z Iranom. Na vprašanje Putinu, kaj bi se zgodilo, če bi Amerika napadla Iran, je Putin odgovoril, da na to vprašanje sploh noče odgovorit, ob čemer je zmajeval z glavo in odgovarjal s pomenljivimi pogledi. Molk je pri Putinu najbolj srhljiv možen odgovor, ker je sicer zelo gostobeseden in natančen. Zdaj se je zgodil ameriški napad, a dvomim, da na tej točki vojne Kitajska in Rusija skačeta posebej v zrak, ker je bil napad bolj podoben signaliziranju nečesa kot pa resnemu napadu v slogu Hirošime, kar bi edino resno zaleglo.
Negotov scenarij vojne se nadaljuje. Iran se zdaj odloča, kako se bo odzval na ameriški napad. Odzvat se mora, vendar pa ni samoumevno, kaj bi bilo primerno, da stori za svoje interese. Trump je s to predstavo za budale, v kateri je Amerika izvedla benigno bombardiranje z več propagande kot realne “muzike”, pravzaprav Iranu ponudil možnost, da umiri žogico in bi se lahko nadaljevala pogajanja, ki jih je Trump nespametno in predrzno prekinil v upanju, da bo Izrael zmogel več le z ameriško obrambno podporo.
In zdaj je vprašanje, ali bo Iran ta reklamni spot o spektakularnem napadu in popolnem uničenju iranskega jedrskega programa dojel kot mamljivo šibkost Amerike in Izraela. Ali se bo raje obrnil v smer priložnosti za nadaljevanje pogajanj z Ameriko. Amerika bo gotovo zahtevala vsaj navidezno javno kapitulacijo Irana in za to ceno morda zagotovila Iranu, da ob določenih varnostnih zagotovilih do nadaljnega ne bi več radikalno drezali v njihov jedrski program, kjer koli ga že skrivajo in v kakršni koli fazi že je. Vprašanje je, ali bi Iran takšno možno ponudbo sprejel. Za ceno javnega ponižanja.
Zakaj mislim, da bi si lahko Amerika sploh obetala kaj takšnega? Ker je nekaj podobnega uspelo Kennedyju v kubanski krizi. Nikita Hruščov je takrat pristal, da se zamolči dejstvo, da so bile ruske rakete na Kubi le odziv na ameriško zahrbtno nastavljeno orožje v turškem morju. Za to informacijo smo izvedeli šele trideset let kasneje. Rusija je tiho umaknila vojaški arzenal s Kube v zameno za zagotovilo, da bo malo kasneje tudi Amerika umaknila svoje za javnost neobstoječe orožje. In tako se je zgodilo. Ampak to je bilo takrat, nekoč sredi prejšnjega stoletja … v drugačnem geopolitičnem kontekstu.
Kaj bo storil Iran danes, bomo pa še videli.
Morda si je pa vojska s tem showom priborila nekaj maneverskega prostora na notranjepolitični sceni, ker je s tem zaprla možnost razvoja določenih propagandnih/političnih potez. Dozdeva se mi, da z vsako generalsko zvezdico več geopolitični diskurz izrinjajo razmisleki kaj bo storila Miriam Adelson (če pometonimiziram) in tudi Miriam ne more ravno v direktni propagandni spopad z vojsko, katere pomoč potrebuje. Glede na to, da likudniki resno razmišljajo v smeri uporabe nuklearnega orožja, taka poteza omogoča zavoj v kakšno manj ostro konfrontacijo, kljub eskalaciji.
Saj aktualni gledališki manevri itak vodijo v smer želje, da se žogica umiri. Kot sem zapisala. Adelson je sicer močan sponzorski faktor pri Trumpu, ni pa edini in edinstven faktor v geopolitični mineštri. Ona je v bistvu tipičen primer judovskega kapitalističnega klana, ki mu je v Ameriki tako udobno, da bi v skrajnem primeru za svoje kapitalske cilje po potrebi žrtvovali magari Izrael. Niso oni odvisni od “svoje” države, ki itak obstajat ne more brez ameriške podpore. So sionisti, a to v resnici ni bistvo interesov. Sionisti so, dokler se splača. Sicer je pa v Kaliforniji in New Yorku še bolj udobno, mar ne.
Iran je že začel zapirati Hormuško ožino. Za začetek z močnim motenjem GPS signalov in oviranjem prevoza nafte predvsem v EU. Kaj bodo na to rekli Arabci, ki že pripravljajo vojsko na polno bojno pripravljenost je pa drugo vprašanje. V celem dogajanju je preveč neznank, da bi lahko celo strokovnjak predvidel razvoj dogodkov brez steklene krogle ali kavne usedline.
:o)
Le upamo lahko, da je zadeve res umirijo, politični “hudoqrčneži” sedejo za pogajalske mize in se zmenijo za rešitev.
BTW: predlagam, da napolnite rezervoarje z gorivom. Za vsak slučaj.
Ja, Hormuška ožina je po eni strani močan iranski adut, po drugi strani pa menim, da imajo problem, ker bi radikalna poteza z blokado povzročila tudi veliko ali celo največ škode Kitajski, ki kupuje največ nafte od Irana. Kitajska je pa gonilna sila Bricsa in članica je tudi Iran. Pričakuje se torej, da Kitajska kvečjemu pomaga Iranu, ampak težko na način, da Iran povzroča škodo Kitajski. Tako da bod verjetno ta adut uprabljali previdno in selektivno. Kot ste zapisali aktualne poteze, ki so manj radikalne, a bolj usmerjene v našo smer.
Spoštovana gospa Simona REBOLJ!
Vaš zapis je še eden od nespornih dokazov, da je vojna proti Iranu utemeljena na laži. In tudi to, da pametnih analitikov ni v Evropski Uniji, kaj šele v “naši Vladi”.
Trikrat sem bil v Iranu in se srečal z kompetentnimi ljudmi in se podučil o zgodovini in dosežkih Perzije, tudi sedanjega Irana. Predvsem sem poslušal, raziskoval, primerjal videno tam in predstavljeno na t. i. Zahodu. Upam si napovedati naslednje: “Iran bo zmagal in to na vseh področjih. Zagotovo! To je le še vprašanje časa.”
Vam pa hvala za odlične analize in zapise. Upam, da Vas povabijo za svetovalko slovenske Vlade, z plačo vsaj v višini poslanca v Evropskem Parlamentu. To si zaslužite!
Vaše zapise sem posredoval prijatelju Darku. Napisal mi je: “Hvala za poslano. Končno resnica. Balzam za dušo!”
Vse dobro gospa Rebolj! Ivan Vogrin
Najlepša hvala za vaše mnenje, podporo in poročanje o konkretnih izkušnjah. Mislim, da tistega povabila v Vlado RS ali celo v EU parlament ne bo, ker si bolj želijo, da jaz ali meni podobni primeri omagamo ali izpuhtimo. Ne vem, ali bom doživela drugačen svet, v vsakem primeru pa se tolažim s tem, da je prispevek k spremembam v imenu resnice, pravičnosti in realnosti pomemben, ker je vedno lahko še slabše. Tudi če si je v danih razmerah že težko predstavljat še bolj banalno in skorumpirano stanje.
Iran se nikakor ne bo pustil poniževati obenem pa je ponovno spoznal, da Američanom ne gre zaupati, kar je ugotovilo že kar nekaj držav. Žal prepozno. Verjetno bo posledica tega, da bo v doglednem času res razvil jedrsko orožje, do takrat pa ga lahko dobi od prijateljskega Pakistana. In morda se bodo takrat zionistčini vampirji končno vsaj malo umirili, čeprav nisem prav pretiran oprimist.
No, država, ki še vedno noče ugotovit, da Američanom ne gre zaupati, si pa počasi že zasluži propad, mar ne. Določena previsoka stopnja neumnosti, skorumpiranosti ali pa Stockholmskega sindroma je vendarle neodpustljiva. In popolnoma se strinjam, da Iran še naprej razvija svoj program v skladu z aktualnimi izkušnjami. Spoznanje, ki ni sveže, je, da je za obrambo pred napadalci nujno posedovat nuklearno orožje. In to gre Ameriki in VB seveda tako na živce, ker niso edine, ki ga posedujejo, da se zdaj trudijo ogrožat nuklearna središča neljubih ali konkurenčnih držav (tudi v Rusiji so preko Ukrajine uprizorili napad na nuklearne strukture). Zelo prozorno in zaskrbljujoče vse skupaj.
Gospa,z navdušenjem Vas berem.d
Me veseli!
Verjetno niti samemu Iranu, še popolnoma jasno, koliko je dejanske škode kapacitetah za obogatenja urama. Glede na težave z korupcijo verjetno Izraelu ni pretirano težko dobivati dejanske informacije iz terena.
Meni, se zdi predvsem zanimivo, kako neuporabna, se je izkazala iranska vojska, ki naj bi bila vsak na papirju nekakšna regionalna sila. Tudi njihovi odgovor je bolj ali manj anemičen: zadeli do bolj ali manj samo nekaj civilnih ciljev.
V praksi pa je en Izrael v nekaj urah popolnoma osvojiti njihov zračni prostor in uničiti večino protizračne obrambe.
Očitno je tudi, da je Rusija podobno kot v primeru Sirije na cedilu pustila še enega zaveznika. Bomo videli, če jo režim obstal. V Iraninu je zaradi gospodarskih težav, nezadovoljstvo zelo visoko.
Niti IAEA ni jasno, ali je uran sploh še bil tam ali ga je Iran že umaknil, ker je imel čas za to. Za škodo se ve, da nikakor ni trajna, ampak naj bi bila po poročanju IAEA in ameriških medijev zadostna le za nekaj mescev. Zdaj je Iran izstopil iz IAEA, kar pomeni pospešeno nadaljevanje s programom.
Za Iran je jasno, da je v tem trenutku oslabljen. Presenečenje je bilo, da so povzročili kar veliko škodo Izraelu s hipersoničnimi raketami. Vemo tudi, da Iran nima zračne zaščite. Rusija jim jo je predlagala, a so predlog zavrnili. Vendar je bilo to še v času močnega Hezbolaha. Verjetno se jim je takrat zdelo blj smiselno vlaganje v Hezbolah in Hamas. Že po padcu Sirije se je zgodba spremenila. Iran ni nameraval v tej situaciji v vojno z Izraelom, ker ni pripravljen na vojno z Ameriko. Amerika pa tudi ne na vojno z Iranom. Izrael tudi ne. Tudi Iran ni Amerika zdemolirala, mar ne. Seveda pa to ne pomeni, da se krepitev sil ne nadaljuje in da bo pri tem ostalo. Ker je Iran izstopil iz IAEA, je jasno, kaj to pomeni. Prav gotovo ne predaja.
Rusija ni na cedilu pustila Irana. Tudi Kitajska ni in ne bo, saj bo ščitila nafto, ki prihaja iz Irana in je za Kitajsko pomembna, pleg tega je Iran pomeben tudi strateško (svilna pot). Takšno razmišljanje bi bilo precej naivno. Iran je z razlogom član Bricsa.
Vse to je v bistvu povedano že v članku. Pričakovala bi več argumentov za drugačna ali nasprotna mnenja. Ne le trditev od nikoder.
Z grozo opazujem razne Starmerje, Maerze in UVL-je, ki kar tekmujejo v navijanju in opravičevanju tega ameriškega barbarizma po svetu. Za pest dolarjev in trepljaj po rami. Kdo nas vodi in kam gremo, bolano. Zato Simona, hvala za vaše prispevke. Mogoče pa pomagajo obrniti voz v pravo smer in spodbuditi ljudi k razmišljanju.
Vsaka kapljica k obračanju voza šteje. S tem se tolažim, pa hkrati tudi verjamem, da je to itak edina pot.
Hvala Simona. Sila si golema🙂🚩💚🌿