Atentat v Ameriki, ki ni zgolj atentat na politično osebo

Atentat na politično aktivističnega zvezdnika Charlesa Kirka, ki je predstavljal zvestega in za volilno zmago zelo pomembnega podpornika suverenistične republikanske struje Donalda Trumpa, je začrtal pomembno prelomnico v ameriški politiki. Večina Američanov se zdaj boji ali pa veseli, da se je hoja po robu državljanske vojne naposled prekucnila v poglobljeno brezno trdega kulturnega boja, pa tudi ideološkega obračuna med globalisti in suverenisti.

Predstavitev pomena atentata na Charlieja Kirka je za slovensko javnost težaven podvig, ker velika večina nima pojma, kdo je bil ta tip, kaj je počel in predvsem kako. V slovenskih medijih namreč skoraj ni obstajal. V primerih medijske praznine si državljani običajno pomagajo k obveščenosti tako, da potrošijo kakšno minutko ali dve klikanja po družbenih omrežjih. Hitro se zadovoljijo s površinskim krpanjem popolnega deficita informiranosti. Preberejo kakšen hujskaški pamflet iz mehurčka svoje okvirne politične pripadnosti ali si zarolajo skopo minutko izseka iz videa, v katerem si lahko ogledajo podobo in posamezno iz konteksta iztrgano izjavo in že sodelujejo pri razpečevanju osebnega mnenja o liku. To so internetni škodljivci, ki razpečujejo agitatorske smeti po javnem prostoru, pri čemer se delijo na trole, ki zavedno smetijo, in na osebe, ki dobro v srcu mislijo, a zaradi nevednosti natrolajo običajno še več strupa v eter od političnih trolov, ker pamfletarijo prednostno na čustveni podlagi. Resnično dobronamerne trole pozivam k več samodiscipline in odločitvi za molk, v kolikor se jim ne ljubi investirat časa in energije, da bi se resno pozanimali o zadevah, o katerih se izjavljajo.

Charlie Kirk ni bil zgolj preklet klerikalen desničar in domnevni fašist, ki naj bi bil – kot nekateri politični nasprotniki trolajo – absoluten apologet judovskih lobijev, Izraela in domnevne upravičenosti masakra v Gazi, ampak je bil predvsem discipliniran debater! Bil je pristaš argumentirane polemike in – če že – viteškega boja z argumenti in dokazi v debatah z različno ali nasprotno mislečimi predstavniki mnenj. To pomeni, da je dneve in dneve in ure in ure romal po univerzah in raznih shodih ter se po potrebi do nezavesti pričkal s kritiki njegovih stališč. Užival je v argumentacijski zmagi nad raznimi figurami, ki so se zaradi raznih profesorskih titul ali narcističnega vzgiba spuščali v besedne boje s prekletim desničarjem. In nanizal je veliko zmag na terenu, ki je v izumiranju. Polemika namreč! Argumenti namesto “kulture črtanja” in hujskaškega pamfletarjenja z brezpomenskimi slabšalnimi pridevniki. Skratka, namesto zganjanja fašizma!

Ravno v primeru Charlieja Kirka se je prevečkrat izkazalo, da se psevdolevica ne otepa fašističnih vzvodov delovanja, v kolikor se tolaži z idejo, da so upravičena vsa možna še tako idiotska, nemoralna ali celo kriminalna sredstva, če si zapojemo površinsko mantro v glavi, da se borimo proti fašizmu ali fašistu. Zgodi se zanimiva grenka ironija, ki je zgodovina itak ne strada. Na takšen način bo vedno zmagal fašizem. Ali zaradi tega, ker so v resnici fašisti ravno tisti, ki kričijo, da so uradno bojda borci proti fašizmu. Ali pa fašizem zmaga zato, ker se tistim, ki so kar naprej obmetavani s to puhlico, sploh ne splača več borit proti stigmi, pa se v miru skoncentirajo raje na vsebino in strategijo. Podporniki spontano izberejo najbolj sposobne aktivistične kadre za pridobivanje naklonjene javnosti, ki se obračajo k najbolj prepričljivo iskrenim, komunikativnim in artikuliranim figuram. Medtem takoimenovani antifašisti spuščajo na sceno najbolj besno in totalno neartikulirano drhal ali neke intelektualno podhranjene nadebudne najstnike, da bi se prikupili staršem vsega sveta, ali pa svoje znane propagandiste s titulami, ki jih nihče na svetu več ne dojema resno, kot osebe, ki dejansko mislijo, kar govorijo, ampak kot politične lajne, ki se borijo le za svojo zaposlitev ali kariero na politični strani, ki doživlja brodolom in popoln zaton. Ne morejo se javnosti opravičit niti za tako kolosalne neumnosti, kot jo je naplavila na površje agresivna transspolna psevdoteorija spola, kar meče slabo luč na prisebnost in zmožnost realne presoje protagonistov o čemer koli na svetu. Zakaj se ne opravičijo in pokažejo voljo do programskih sprememb, ki bi povrnila vsaj izgubljeno zaupanje ljudi v lastni volilni bazi? Verjetno zato, ker ima zvezane roke in noge vsak, ki se je zaposlil ali je že zapravil tiste finance, ki jih je prejel od lobijev za razpečevanje družbi škodljivih neumnosti.

In ravno zato »demokratska« opozicija predvsem histerično drhali in na tak ali drugačen način strelja s težnjo po cenzuri. Skušajo poteptat svobodo govora in dokončno pokopat vsak poskus oživljanja polemike, kar je osnovna definicija fašizma. Atentat na Charlieja Kirka predstavlja predvsem ogrožanje svobode govora in ponovnega porasta polemičnosti v Ameriki, kar so prebudili predvsem podkasti. Češ da polemika ni potrebna. Le klepeti enakomislečih in prepričanih s prepričanimi. Ker mi že vemo, kdo je fašist. In da je fašiste pač dobro utišat ali pa vsaj prestrašit do tolikšne mere, da si ne bodo upali tako suvereno, dinamično in živahno izražat. Drhal bo namreč prepričevala ljudi, da polemika sproža nasilje in vojno! Ne arogantne, podrhaljene in argumentacijsko prazne parole!

Zato bi po mnenju nekaterih lažnih moralistov morali mislit, da je Charlie Kirk dobil, kar si je zaslužil. Da je žel, kar je sejal. Z mirno vestjo trdim, da so takšne sovražne puhlice tipičen znak, da se fašizem res krepi. Fašizem nereflektiranih moralistov, ki so slišali, da je bil Kirk proti abortusu. Ali da je zagovarjal posedovanje orožja. Pa da je podpiral genocid v Gazi. Huh, pa transspolne agende ni podpiral! Nič hujšega! Vse to in še marsikaj so slišali. Šušlja se.

Fašizma ne krepi oseba, ki polemizira in postavlja svoja stališča na razpelo vseh, ki se ne strinjajo z njim ali ga celo sovražijo. Fašizem širijo tisti, ki menijo, da razprava sploh ni potrebna in ki ne zmorejo ustvarit konkurenčno pritegljivih debaterjev ali mnenjskih vodij z nasprotnega političnega brega. Ker oni že vedo, da … Ma, nič ne vedo. Vedo le, da pripadajo neki ideološki sekti, ki jih obvešča o nezaželenih figuricah na šahovnici, pa se zato lahko snamejo s ketne in frustrirano drhalijo do nezavesti. Kajti nič ni bolj ležernega in blagodejnega od občutka moralne upravičenosti do kričanja in magari klanja, ker naj bi avtomatsko pripadali domnevno moralni politični opciji, tudi če smo popolni razdraženi tepci. Tudi če bi bolj potrebovali psihoterapevta kot pa namišljeno idejo o politični angažiranosti. Politika obožuje arogantne analfabete, ki jih lahko s pomočjo čustvenih manipulacij po potrebi pošlje na takšno ali drugačno fronto.

Charlie Kirk ni bil persona, ki bi potrjevala tudi vsa moja stališča in žal osebno nisem imela možnosti, da bi se argumentacijsko soočila z njim v razlikah. Ali s podobnim kalibrom. Sem pa vsekakor cenila njegovo angažiranost, zaradi česar se mu je splačalo prisluhnit. Bil je dovolj artikuliran, da sem lahko kot politična analitičarka izvedela marsikaj v odgovor na vprašanja, kako in zakaj ta politična frakcija, ki je osebno verjetno volila ne bi, razmišlja in kakšne cilje si zastavlja. Največja odlika Kirka, ki jo malokdo premore, je bila v tem, da je bil argumentiran in izredno prepričljiv v pristni zavzetosti. Lahko je spremenil mišljenje. Skozi čas je najbolj spremenil odnos do Izraela. Ravno malo pred usodnim atentatom je kot nekdanji podpornik Izraela, tudi v odnosu do Palestincev, začel preizpraševat napad Hamasa na Izrael. Prerešetal je takratno dogajanje in končno ugotovil, da se je takšen napad Hamasa lahko zgodil le ob mižanju vseh varnostnih struktur Izraela na obe očesi. Pa tudi ob gluhosti. Da ni ustreznega pojasnila, zakaj je vojska z Zahodnega brega uletela na kraj terorizma tako absurdno pozno. Zakaj sta Mosad in vsa vojska na mejnih kontrolnih točkah zaspala? Da nekaj zelo smrdi. S tem je sprožil v javnosti tudi ponovno preizpraševanje o napadu na WTC v ZDA 11. septembra leta 2001. Kajti tudi v tem primeru Američani niso prejeli zadovoljivih pojasnil, kako se je lahko napad udejanjil, glede na to, da je morala CIA priznat, da je že prej zaznala in sledila domnevnim teroristom. Neodgovorjena so ostala tudi še nekatera druga vprašanja vsaki oblasti zoprnih popoldanskih detektivov. Pozival je k omejevanju plenjenja korporacije Black Rock, ki in ker prikrajšuje državljane za dostop in rabo zemljišč za gradnjo cenovno dostopnih stanovanj. Začel je nasprotovat vplivu judovskih lobijev, ki in ker v Ameriki niso označeni za tuje lobije. Zavrnil je zadnjo prikladno sponzorsko ponudbo Izraela. Ni več soglašal z idejo Trumpa, da Amerika izvede napad na Iran.

Izrael je Charlieja Kirka slavil kot slavnega judovskega zaveznika. Vendar se je začel Kirk obračat proti. Za politiko niso tako pomembni tisti, ki veljajo za nasprotnike od nekdaj. Izrael je takšne figure pač odpikal z zlizano in neumno diskreditacijo, da so pač antisemiti. Charlie Kirk pa je bil močan zaveznik judovskih in izraelskih interesov. Vendar je spreminjal stališče. Ko in če postaja nasprotnik nekdo, ki je sicer veljal za glasnega, slavnega, tudi sponzoriranega in zelo uporabnega zaveznika, je politika v resnih težavah, saj se obračajo proti njim celo njihovi apologeti.

Charlie Kirk je na svoji zadnji turneji pred usmrtitvijo debatiral z drugače mislečimi pod naslovom turneje “Prove me wrong” (Dokaži mi, da se motim!). Pokazal je že, da zna in zmore tudi spremenit mišljenje, če se mu zdi, da mu je bilo dokazano, da se moti. Kirk je pred študenti, ki so bili zgroženi zaradi genocida v Gazi in vpliva judovskih lobijev na Ameriko, izgubljal retorično prepričljivost in počasi priznaval poraz.

Ob njegovem zadnjem nastopu je namesto dokazovanja, da se moti, dobil smrtni strel v vrat! Kako tipično! Tako komunicira v vrtinec kaosa zaciklana drhal! Duševna bolezen ali kaj podobnega v izgovor je po mojem mnenju neutemeljena, ker se mi tudi takšna stigmatizacija duševnih bolezni zdi milo rečeno neustrezna in hinavska. Obstajajo ljudje z duševnimi težavami, ki niso nevarni nikomur in ničemur, ter tisti z enakimi diagnozami, ki nasilni in nevarni pač so. Ker so karakterno iztirjeni in zagotovo obteženi z osebnostno motnjo. Morali bi pa nujno razpravljat o podivjanih mladih žrtvah političnih podrhaljenih sekt, ki perejo možgane duševno ranljivim in jih usmerjajo na razne politično motivirane misije. O tem razpravljajmo, reflektirajmo situacijo in ukrepajmo! Nič od omenjenega se seveda ne dogaja.

Klepetkanje o nekih amaterskih osamljenih mladih strelcih od nikoder, ki se začuda dokopljejo do idealnih pogojev za izvedbo pokola ali celo atentata na zvezdniške politične figure, ki naj bi uživale največjo možno varnost v Ameriki, je z razlogom postalo precej nesmiselno. V vsakem primeru v aktualnem vzdušju nihče več ne verjame v naključja. Izvedba atentata na Charlieja Kirka je bila identična poskusu atentata med predvolilnim govorom Donalda Trumpa na shodu v Pensilvaniji. Nek radikaliziran mulc, ki se je baje vzel od nikoder, prosto strelja kot profesionalni morilec z nizke zgradbe, kjer se lahko morilec neovirano sprehaja po strehi. Ko se je v primeru Trumpa razkrilo, da je mladeniča, ki je streljal, ustrelil specialec, ki je bil hkrati odgovoren za organizacijo varnosti, večina Američanov ni povsem verjela več v banalno zveneče interpretacije za javnost. Odprla se je javna razprava in ponovna zahteva za razkritje vseh dokumentov o atentatu na Johna F. Kennedyja in bizarnem odstrelu aretiranega morilca.

Izvajajo se močni pritiski za javno razkritje dokumentov o Jeffreyu Epsteinu, za katerega ob predloženih podatkih o dogajanju v zaporu ne le da nihče na svetu ne verjame, da je storil samomor (ubit pa je bil kasneje v zaporu tudi njegov cimer), ampak je problem tudi v tem, da ni razkrito, kdo je ta človek sploh bil. Glavna priča proti Epsteinu Virginia Giuffre, ki je kot prepoznana žrtev zlorab tudi zmagala na sodišču in prejela obilno odškodnino, je umrla milo rečeno sumljive smrti, ki je spet označena za samomor. Trump je pred vstopom v Belo hišo močno agitiral za razkritje dokumentov, zdaj pa mu je muca popapcala jezik. Najbolj poenostavljene razlage sumijo, da je bil tudi Trump omenjen v dokumentih kot zlorabljevalec mladih deklic na otoku Epsteinove razuzdane zabave. Po družbenih omrežjih krožijo predvsem lažnivi domnevni dokazi. Fotografije, na katerih je Trump v sumljivih tesnih objemčkih na javnih krajih z rosno mlado pretirano nališpano punčko. Vendar je ta punčka njegova hči Ivanka in sumljivega je manj od nič. Trumpova šovinistična volja do kurbanja (praksa poleg gobcanja ni tako zelo potrjena) ni nobena skrivnost, saj mu pregovorni narcizem preprečuje zdravo dozo samoomejevanja pri robavsastem hvalisanju. Da je Epsteina dobro poznal, tudi ni skrivnost. Trump je rad “prijateljeval” z vsakim, ki je obetal možnost dobičkonosnih poslov, investicij ali posojil. Razkritje dokumentov o Epsteinu je bila njegova pomembna predvolilna zaobljuba.

Vendar pa Trump dokumentov zagotovo ne more razkrit, če CIA ne dovoli. In ob vedno več precej prepričljivih sumih, da je bil Epstein pravzaprav agent Mosada, ki si je privoščil malo preveč zločinske razuzdanosti ob občutku najvišje stopnje nedotakljivosti, je Trumpova zadrega lahko toliko bolj logična. Kot prvo bi bilo za narcističnega Trumpa ponižujoče, da je tudi sam kot prvo budalo na vasi spustil Epsteina v svojo bližino, kot drugo ga to morebitno dejstvo lahko toliko bolj ponižuje, ker je sam zelo prepleten z judovskimi kapitalisti in lobiji. Kot vsak mega profitabilen biznismen v Ameriki. Mimo judovskih kapitalistov in korporacij pač zagotovo ni možno v Ameriki obračat velikih dobičkov. V primeru teorije o Epsteinu kot agentu Mosada naj bi Epsteinov otok služil predvsem temu, da na zabave privabi močne politične in druge vplivne osebnosti, za katerimi naj bi vohunil in jih snemal pri raznih spornih dejanjih, ki bi razuzdanim veljakom v primeru javnega razkritja uničili reputacijo in kariero. Prežal naj bi na najbolj bedne hibe oseb s politično, javnomnenjsko ali gospodarsko močjo ter navideznim lažnim ugledom. Kdor se je ujel v past, jih tuja agentura lahko po potrebi izsiljuje ali drži za vrat. V tem primeru še najbolj za jajca, glede na to, da je Epstein očitno mogotcem predvsem ponujal ranljive mladoletnice in mladoletnike v posteljo.

Ta teorija je zazvenela v Ameriki toliko bolj prepričljivo, ko se je sredi najhujšega viharja zahteve javnosti po razkritju dokumentov o Epsteinu zgodilo še nekaj nezaslišanega. Epsteinova nekdanja partnerica in kasneje sodelavka Ghislane Maxwell je bila premeščena v Texas, v najbolj udoben zapor v Ameriki, s prostim gibanjem in minimalnim varovanjem. V takšen zapor najbolj udobnega in odprtega tipa nameščajo običajno zapornike, ki so na pragu izpustitve in obsojeni za bistveno bolj minorna kazniva dejanja od obtožnice Ghislaine Maxwell. Nonšalantna in do jezne javnosti arogantna poteza je osupnila ameriško javnost. Pojasnil ni. Če bi bila Maxwell premeščena, ker bi izdala kakšne pomembne informacije o domnevno kontaminiranih politikih in drugih slavnih ali manj slavnih bogataših z Epsteinovega otoka zlorab, bi seveda z veseljem o tem obvestili javnost in jo pomirili v pričakovanju obtožnic zoper skorumpirano legalizirano mafijo v ameriški politiki. Vendar se nič podobnega ne dogaja. Niti blizu. Zato ameriška javnost po logiki stvari večinoma sumi, da je Maxwell nagrajena kvečjemu za molk.

Po ameriških medijih kroži še ena kriminalka, ki jo prodani etablirani mediji zelo slabo pokrivajo in poročajo o njej, pa toliko bolj kroži med najbolj slavnimi ameriškimi podkasterji in bivšimi novinarji največjih medijskih hiš. Nekdanji sodelavec Suchir Balaji pri Open AI je postal žvižgač in Sama Altmana obtožil nelegalnega pridobivanja in procesiranja podatkov za treniranje programa, poleg tega pa naj bi nameraval razkrit še nekaj bistveno bolj obremenjujočega za glavnega dečka Silicijeve doline. Računalniškega mojstra, ki se je ravno vrnil z daljšega pohodniškega izleta s prijatelji, so našli ustreljenega na njegovem domu in že po prvem dnevu preiskave zaključili primer kot … Uganite! Seveda naj bi žvižgač storil samomor. Tucker Carlson je intervjuval njegovo mamo, ki je naročila neodvisno preiskavo in zatrjuje, da je bil njen sin na podlagi podatkov neodvisne forenzike umorjen. Sumi se vrtijo predvsem okrog neverjetnega kota strela v glavo in krvi, ki je bila najdena tudi v kopalnici, kar bi bilo težko verjetno, razen če bi se ustreljen moški še malo sprehajal po stanovanju. Mati trdi, da je bil njen sin v brutalnem sporu s Samom Altmanom, zaradi česar tudi ravno njega sumi, da je naročil umor. Sama Altmana obtožuje umora tudi Elon Musk. Da je bil Balaji v hudem sporu z Altmanom, je povsem logično, saj je ravno njega obtoževal nelegalnega delovanja. Sam Altman se brani na nenavaden način. Seveda zanika vse obtožbe, hkrati pa podaja naklonjene izjave o pokojnem sodelavcu, kot da bi bil njegov dragi prijatelj, čigar smrt ga je globoko prizadela. Takšne nežne emocije so seveda za človeka, ki ga je želel spravit za rešetke, precej neprepričljive. Še posebej v primeru Altmana, ki ne daje niti najmanjšega vtisa o sila empatični in subtilni osebi, ampak deluje prej kot eden izmed prvih modelov robotiziranega človeka. Njegova drža, retorika, energija in tisto, kar mu sije iz oči kot ledena voda, bi zlahka uporabili za sekvenco v filmu Invasion of the Bodysnatchers. Za Sama Altmana je ta zgodba precej neprijetna, saj se je medijsko komaj umirilo poročanje o njegovi sestri, ki ga je tožila zaradi domnevnih hudih zlorab v njenem otroštvu.

Forenzika v San Franciscu, ki je primer ustreljenega Suchirja Balajija zaključila po urnebesno hitrem postopku, se v odzivih za medije brani s svojimi rezultati, vendar pa ne pojasnjuje svojih stališč v primerjavi z neodvisno preiskavo, s katero maha in kliče ameriško vlado na pomoč mama pokojnika. Nekateri etablirani mediji označujejo dvom v samomor za teorijo zarote, drugi mediji so bistveno bolj previdni in rezervirani, pa ne podajajo sodb, ampak le zelo selektivno poročajo pač.

V vsakem primeru se Amerika utaplja v kriminalnih zgodbah na visoki politični in gospodarski ravni z epilogi preiskav, ki milo rečeno ne pomirijo javnosti. Krotovičijo se tudi pod kriminalnimi aferami iz zabavne industrije, vključno z neraziskanimi ali nezadovoljivo pojasnjenimi umori. Nazadnje se je odprla Pandorina skrinjica ob sojenju reparju Diddyju, ki je prirejal podobne zabave kot Epstein, bil obtožen nasilja nad ženskami in trgovanja v prostituciji ter prek pričevanj osumljen več umorov.

Bolj se zaostrujejo geopolitične razmere, bolj se tudi na notranjepolitičnem parketu v Ameriki krepi kaos, kulturno-politični boj, nezaupanje, nasilje in strah. Ali drugače povedano: V Ameriki boste težko še naleteli na kakšnega lunatika, ki bi bučno regljal o strašni Rusiji, ki ji vlada mafija in po potrebi izvaja umore, ki nikoli uradno niso ustrezno preiskani in ne doživijo ustreznega sodnega epiloga. Večini Američanov je najkasneje zdaj dokončno jasno, da živijo v mafijski državi z bistveno večjo propagandno močjo nedotakljivih “elit” od drugih držav, ki in če skušajo parirat in se upirat hegemoniji, ki vojaško, politično in ekonomsko že predolgo nadvladuje ves svet.

Please leave this field empty

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Preverite e-pošto za potrditev naročila!!