Kaos kot krizno orodje za upravljanje z množicami

Aktualni prispevek je hkrati tudi nadaljevanje prejšnjega prispevka z naslovom Atentat v Ameriki, ki ni zgolj atentat na politično osebo. Za ustreznejše razumevanje kompleksnosti dogajanja in posledičnega norega vzdušja v Ameriki, kar vpliva tudi na širši geopolitični navidezni kaos, priporočam branje obeh prispevkov, ni pa nujno za razumevanje slednjega.

Vzdušje, ki se razvija v Ameriki po atentatu na Charlieja Kirka, je zelo pomemben primer popolnega razkroja najnižjega možnega kriterija ne le za profesionalnost novinarstva, ampak sploh za obstoj tega izraza v medijih. Razkrajanje medijev oziroma preobražanje medijev iz novinarstva v propagandna ideološka trobila, ki jim ni treba zadovoljevat osnovnih kriterijev novinarskega poslanstva, se je v postopnem procesu odvijalo dolgo, vendar smo se zdaj znašli v krizni špici, ki srhljivo spominja na predvojno stanje. Maske političnih plačancev padajo totalno brez sramu. Zdaj se je zagnala igra na vse ali nič. Za karierno preživetje enih ali drugih. Nikomur se ne zdi več potrebno vsaj blefirat, da so še kaj drugega kot navadni blejavi plačanci, ki ne izbirajo sredstev za obrambo svojih sebičnih interesov. Ja, vse do umora, ne le hujskanja, diskreditacij, cenzure in laži. Če mislite, da se nas v Sloveniji to podrhaljeno stanje ne tiče, se kolosalno motite. Kajti slovenski mediji funkcionirajo tako, kot pritiče kolonizirani vukojebini s temu primernim novinarstvom.

Če se v Ameriki večina ljudi vsaj zaveda zarotniškega stanja v državi, ker vendarle pridobijo dovolj informacij za to zavedanje, pa v neki Sloveniji javnost ne pridobi niti osnovnih informacij, kdo je kdo in od kod kapljajo razne teorije zarot in konkretne zarote, ker naši plačani propagandisti po etabliranih medijih smetijo možgane uporabnih idiotov (to smo mi) le z utrinki rezultatov določenih procesov. Na primeru bom pojasnila, kako to poteka in zavedat se morate, da se enako dogaja tudi pri vseh tematikah, ki jih doživljate z vidika geopolitike za mnogo bolj pomembne tudi za Slovenijo. V Ameriki se oblikujejo smernice in narativ, ki preko EU “oddajnika” pljuska kot navodilo tudi k nam. Na enak način se je sicer odvijala tudi naša tranzicija, ki je državljane povsem oropala osnovnih informacij, kje živijo in kam gredo. V prepričanju, da tako širokih mas, ki lahko zavzemajo celotne države, ni možno tako kolosalno nategovat in zavajat, so nas žejne peljali čez poplave. Ljudje neradi priznajo, da so bili nategnjeni, ker nihče ne mara občutka, da je neumen. Vsi bi raje pozabili na preteklost, ki nas frustrira, ponižuje in žali. Zato nikoli ne pride do ustrezne refleksije preteklosti, iz katere bi se lahko kaj realno in konkretno pametnega naučili. Tega se vedno znova zelo veselijo naši plenilci, ker niso ustrezno identificirani in izločeni iz družbe za rovarjenje v prihodnosti. In zdaj smo spet v tej prihodnosti, v kateri nas strižejo bistveno bolj kot uboge ovce.

Vsi smo baje Jimmy Kimmel. Who the fuck is Jimmy Kimmel?!

V slovenskih medijih ste v zadnjih dneh lahko prebirali ali slišali, da se v Ameriki godi huda krivica nekemu Jimmyju, ki naj bi bil blazno pomemben za posebno omenjanje. Slišali ste lahko tudi to, da naj bi postal ta Jimmy obraz žrtve pogreba svobode govora v Ameriki. In da je zdaj čas, da vsi tulimo zlizano parolo: “Vsi smo Jimmy Kimmel!”

Kdo sploh je Jimmy Kimmel? Mnogi izmed vas, boste rekli, da to pa že veste. Tisti popularen komik, ki ima na eni izmed televizij svojo oddajo. Pika. Simpatičen tip, ki skrbi za razvedrilo. Malo se norčuje iz tega in onega in še posebej radi imamo norčevanje iz politike. Sproščujoče, nedolžno. No, moja interpretacija je malček drugačna.

Jimmy Kimmel je enako kot številni drugi profili enakega žanra – od Stephna Colberta, preko Setha Meyersa, Billa Maherja, Johna Oliverja pa vse do najbolj notoričnega propagandista Johna Stewarta – eden izmed kadrov posebnega profila, ki služi najnižjemu nivoju izvajanja politične propagande, ki ljudem na razvedrilni način pere možgane, ne da bi se zavedali resnosti vpliva, ker se bojda samo malo hecamo, včasih pa celo zajebavamo. Gre za žanr, ki se je že zdavnaj razpasel po Ameriki in ravno zaradi razvedrilnega predznaka povsem izbrisal z radarja zanimive pogovorne oddaje z gosti, od katerih bi pričakovali kaj več od zgolj afnanja, spakovanja in benignih poskusov duhovičenja. To so skrajno dolgočasne in repetitivne oddaje, ki idiotsko javnost poneumljajo do te mere, da ji sugerirajo z zvočnim učinkom celo to, kaj se jim mora zdet smešno in kdaj naj se krohotajo. Beeeee, beeee!

Ti bogato plačani “simpatični” drugorazredni klovni, ki v Ameriki služijo nižanju splošnega standarda zahtevnosti tako na ravni vsebin kot na ožji ravni nivoja humorja konec koncev, so postali milijonarji, ker služijo politični propagandi in so odvezani kakršne koli zahtevnosti. Satira omogoča, da lahko v imenu duhovičenja, izpove marsikaj, v čemer se večina samocenzurira, si pa vsi mislimo. Zato gre za dragocen žanr. Ampak! Vsak pojav ima mračno plat medalje, pa tudi satira ni izjema. Satira je lahko tudi zlorabljena za sporočanje popolnih kretenizmov, zavajanj in lažnive politične propagande. In to so vsi ti gospodje počeli leta in leta in ravno zato bogateli. Ne zato, ker so tako virtuozni v svojem poklicu, ker niso. Niti eden izmed njih. Večinoma so dolgocajtni in predvidljivi, ker pač flancarijo le predvidljive politikantske ali mentalitetne pamflete in se režijo samim sebi. Mnogim je gledanost skozi leta že drastično padla, ker so se jih tudi najbolj nezahtevni gledalci naveličali. Oni pa so se še vedno lahko spakovali pred kamerami in obilno služili. Zakaj? Ker so predstavljali koristne idiote za politiko. To je vse.

Že na primer bistveno bolj nadarjen, brihten, prodoren in vsebinsko poln Ricky Gervais, ki je tako v Veliki Britaniji kot v Ameriki zaslovel in mu nič ne manjka, kar se tiče slave in zaslužka, lahko počne marsikaj, a takšne vrste redne oddaje na televiziji ne more dobit. Bil je odrezan tudi od vodenja podelitve Globusov in ni šans, da bi nekdo tako realno duhovit in sporočilno provokativen še kdaj vodil podelitev Oskarjev. Preizkusili so ga in ni ubogal. Z izpovedano resnico skozi satiro je globoko vznejevoljil in užalil številne kapitalistične, hollywoodske in politične brezvezne stremuške barabe, pa z njim niso poskušali več kovat dobička. Torej so tudi tovrstne nekoč davno najbolj gledane snobistične prireditve prevzeli spet najbolj dolgočasni, predvidljivi, samocenzurirani, povprečni in celo slaboumni “satiriki”. Gledanost jim pada, ampak nič hudega. Tako to gre!

Povsem enaka politika kadrovanja, ki asistira vsebinskemu poneumljanju in miniranju profesionalnih kriterijev, vlada seveda tudi v novinarstvu. Aktualno medijsko propagandno osredotočanje na Jimmyja Kimmela kot na obraz žrtve miniranja svobode govora je le prozorna tehnika preusmerjanja pozornosti na eno posušeno drevo, da čim širša javnost ne bi razširila razgled nad gozdom. Kot prvo je v Ameriki (in v Sloveniji) odpuščanje politično neustreznih kadrov in zaposlovanje svojih vodljivih vojščakov po medijih, ki so v lasti kapitala in politike, nekaj povsem vsakdanjega! Absolutno nič, kar bi bilo posebej lastno aktualni Trumpovi administraciji. Ja, Trump že od začetka mandata izvaja kadrovske čistke v imenu boja proti globalistom, ne le demokratom. To se ni začelo včeraj z jebenim Jimmyjem. In daleč od tega, da se enako ni dogajalo pod Bidenovo administracijo in že prej.

Nekooperativnih in nadpovprečno sposobnih kadrov v medijih sploh ne zaposlujejo. Če se pa kdaj zmotijo, sledi popravek napake. Serijska odpuščanja se dogajajo pa le v obdobjih spremembe oblasti ali spremembe lastnika medija! Enako in še huje je v kolonizirani Sloveniji, kar ste vsi lahko že spremljali. Med najbolj popularnimi podkasterji v Ameriki je paleta nekdanjih skenslanih novinarjev velikih medijskih hiš. Od Tuckerja Carlsona, preko Maxa Blumenthala, pa do Megyn Kelly. Tudi najbolj slaven britanski primer Piers Morgan je enak primer odpuščenega novinarja zaradi politične neubogljivosti. Carlson je verjetni rekorder, ker je fasal brco v rit tako v medijskih hišah demokratov (CNN ipd.) kot republikancev (Fox News ipd.). Ti slavni in razvpiti primerki, ki so obogateli že prej, so seveda z lahkoto prenesli kariero v internetne medije in naprej kovali slavo in denar kot sami svoji gospodarji. Problem je v tem, da ni nobene pozornosti in govora o radiranju kakovostnih in neodvisnih dejanskih talentih, ki so na povampirjenem in sprostituiranem trgu potolčeni, onemogočeni, brez sponzorjev in kapitala, še preden bi razprli krila. Cenzura teče non stop in se sploh ne problematizira, ker v kapitalizmu cenzura formalno sploh ne obstaja, ampak le avtonomne lastniške in posledične uredniške odločitve. Novinarji nikoli niso branili svojega poklica, ampak se je večina potuhnila in prodano podpirala, da se medije zreducira na leve in desne in da postanejo orodja raznih polpismenih kešarjev. Brez razprave o kakovosti in profesionalnosti. Večina novinarjev je začela cvilit in jamrat, šele če so bili pač odpuščeni brez obrazložitve.

In zdaj živimo v svetu, v katerem so mediji le še propagandna trobila s kadrom, ki predstavlja polpismeno povprečnost in beden karakter, ki se proda magari za drobtino. Povsem običajno pa postaja že to, da mediji ne le zavajajo s selektivnim poročanjem, ampak tudi brezsramno lažejo!!! Važno, da je naš! Vse je dopustno v boju proti sovražniku. Primer Charlieja Kirka je naslednja stopnja te prakse prevlade primitivne in slaboumne drhali s svojimi mentalno ubožnimi feni, ko je za cilj zaželen tudi umor! Po atentatu so se divje in bučno širili sovražni in posmehljivi izbruhi podpore umoru. Med kričači so bili tudi podpisani profesorji, novinarji in drugi poklicni profili, pri kakršnih takšna krvoločna in primitivna drhal ne bi smela v civilizirani družbi nikoli obstajat na položaju zgleda. V aktualni dobi se takšno drhaljenje imenuje “mnenje”. In vedno več popolnih bolj ali manj spolitiziranih idiotov po družbenih omrežjih meni, da imajo pravico do izražanja mnenja, kar naj bi pomenilo, da bi morali njihovo slaboumno, neargumentirano in družbi škodljivo “mnenje” vsi sprejemat enakovredno kot mnenje argumentirane, pismene in mentalno prisebne osebe. Kriteriji tudi za formalno izobraženo drhal ne obstajajo več. In to trolanje se je preselilo tudi v medije. Izvajal ga je tudi navidez simpatičen in prijazen Jimmy Kimmel. Brez vesti je v eter izpljunil ogabno laž v imenu satire, da je Charlieja Kirka ustrelil skrajni desničar, kar naj bi se desničarji trudili prikrit. Hahahahaha … Za crknit od smeha. Retardirano!

Kdo je ustrelil Charlieja Kirka in o čem priča tragična spletkarska zgodba?

Ker je konkretno izvedbo atentata izvedel 22-letni Tyler Robinson, ki je bil politično profiliran zelo konkretno levičarsko oziroma je branil predvsem transspolno agendo. Njegov mladi ljubimec Lance Twiggs, s katerim je živel v skupnem stanovanju, ki je sicer last staršev Lancea Twiggsa, je transseksualec v fazi medicinske spolne tranzicije. Na podlagi njegovih prebrskanih klepetov po družbenih omrežjih je razvidno, da je veliko klepetal o rabi raznih hormonskih pripravkov, ki izpolnijo obljube farmacije ali pa ne in se jih je bolje izogibat. Večinoma je komuniciral v vlogi svetovalca z veliko izkušenj s hormonskimi pripravki in se hkrati izpovedoval kot oseba, ki so mu hoteli naprtit diagnozo shizofrenije, da bi se ga znebili in ga strpali v norišnico, čemur se je pogumno postavil po robu in spoznal svojo pravo diagnozo. In zdaj išče pot k pravemu spolu. Verjamem, da je bil duševno ranljiv fant deležen resnih politikantskih predavanj o tem, kaj naj bi bil njegov resnični duševni problem, da se v svoji koži počuti tako neudobno (lasje mi stojijo pokonci).

Lance ima baje zgodovino težav z alkoholizmom in drogami že v najstništvu, odklanjanjem psihiatričnega zdravljenja, ker naj bi postajal za starše neznosen, naposled pa se ga je primarna družina znebila tako, da ga je naselila v stanovanje, kjer je živel sam. Dokler se ni k njemu priselil ljubimec Tyler Robinson – nekoč priden, tih in odličen študent z visoko državno štipendijo, ki je odraščal v mormonski družini. Zgodba je predvidljiva. Tyler Robinson je bil gej, kar je bilo za mormonske starše nesprejemljivo. Po pričevanju očeta je v zadnjih letih pred atentatom razvil močna levičarska prepričanja. Postajal je politično profiliran, o čemer prej ni bilo ne duha ne sluha. In naposled se je preselil k ljubimcu in po mnenju staršev spremenil karakter. Nič več ni bil priden študent, ampak vedno bolj delinkventen in od staršev odtujen. Ta podatek je pomemben zato, ker je ravno oče tisti, ki je policiji prijavil lastnega sina kot najbolj verjetnega morilca Charlieja Kirka. Mama naj bi ga kljub krinki s čepico in sončnimi očali prepoznala na fotografijah varnostnih kamer, ki so bile objavljene za javnost pri lovu na morilca.

Detajl o očetu kot prijavitelju lastnega sina, ki naj bi mu po prigovarjanju priznal atentat, pa vsebuje še en problem. FBI in judovski milijarder Bill Ackman sta razpisala denarno nagrado za tistega, ki bi posredoval policiji informacije o morilcu. FBI je ponujal 200 000 dolarjev nagrade prijavitelju, Bill Acman pa kar polni milijonček. Problem je v tem, da je bil Bill Ackman tesno povezan s Charliejem Kirkom, ki je preko svoje organizacije Turning Point USA prejemal sponzorske donacije, ki so bile polne sponzorstev judovskih lobijev. Zadnji sestanek avgusta je imel Charlie Kirk ravno z Billom Ackmanom, enim izmed sponzorjev. Ta naj bi mu ponudil obilno sponzorsko vsoto ravno v času, ko se je Kirk začel obračat proti judovskim lobijem in ni več podpiral Netanjahujeve vlade pri masakru v Gazi. Zato je zadnjo sponzorsko donacijo dojemal kot podkupnino s pridihom grožnje. Zgroženo je jamral v intervjuju pri Megyn Kelly, ker je kot dolgoletni podpornik judovske skupnosti in še posebej religije, po novem doživljal organizirane zmerljivke, da je postal antisemit. Ravno Ackman je po atentatu ponujal milijon dolarjev za informacije o atentatorju. Za ključnega informatorja pa se je izkazal oče strelca. Oče mormon in podpornik Trumpa, ki je bil sila razočaran nad sinom gejem in novopečenim ideološkim nasprotnikom, ki je zaživel v zvezi s transseksualcem, bo najbolj verjetno prejel več kot milijon dolarjev, ker je prijavil svojega sina. Logično, da je v Ameriki završalo in začele so se rolat teorije zarote o možnem vnaprejšnjem podkupovanju očeta, v kolikor bi židovski lobiji vedeli, da bo nad Kirkom izvedel atentat našuntan in duševno ranljiv mulc. FBI se je odzval, da ne daje informacij o nagradah tovrstnega značaja. Ackman je na X-u sporočil, da njegovo nagrado dobi vsak, ki izpolnjuje pogoj, ki ga je edinega navedel – informacije o morilcu, ne glede na morebitne karakterne hibe ali konfliktne spornosti pri osebnih interesih. Biznis je biznis.

Na tulcih metkov, ki so bili izstreljeni v Kirka, je policija našla vgravirane stavke. Eden se je glasil: “Hey, fascist. Catch!” Na drugem metku je bilo vgravirano: “Bella Ciao!” Pojavila se je tudi neka fraza, ki je predstavljala skupnost ljubiteljev oblačenja v živali. Gre za osebe, ki jih tudi seksualno vzburja stik s krznom, tudi umetnim. Na internetu so zaznavne fotografije, na katerih se Lance in Tyler pojavljata oblečena v plišaste kostume. Za Lancea Twiggsa je znano tudi to, da je večino svojega življenja preživel na internetu, vključno s t. i. “dark net”. Ogromno časa je potrošil tudi za igranje iger, v katerih sodelujejo spletni igralci s ciljem zaslužka.

Po identifikaciji atentatorja ni bilo nobenega dvoma, da je bil v primeru politiziranja situacije mladenič opranoglava žrtev t. i. “woke” transideološke levičarske struje. Transspolnim propagandistom, ki so se že prej izkazovali za verbalno predvsem agresivne, je ob zadnjem odmevnem strelskem napadu resno odklenkalo v javnosti, saj je le nekaj tednov pred tem dogodkom 23-letni transseksualen napadalec Robert Westman, ki se je preimenoval v Robin, izvedel v Minneapolisu strelski pokol v cerkvi katoliške šole med mašo. Ranil je 18 žrtev, med katerimi je bila večina otrok in dva otroka tudi ubil. Tudi v tem primeru je množični morilec, ki se je po akciji tudi sam ustrelil, posredoval politično motivirana sporočila, ki pa jih v tem primeru ni bilo možno strpat v kakršno koli ideološko pripadnost. Njegovi zapiski so delovali, kot bi od vsake ideologije potegnil nekaj fraz in oskubljenih parol ter jih oblikoval v sovražno čustvo. Odraz osebe, ki nima pojma o pojmu, kaj se dogaja in zakaj, se pa s politiko “ukvarja” na način zbiratelja sovražnih parol, kot to počnejo troli z vseh možnih ideoloških bregov po družbenih omrežjih. Efekt kaotičnega “Jokerja”, ki je neulovljiv v vzroku, smotru ali nameri. Na podoben način puščajo vtis razne sledi v virtualnem svetu, kjer živijo prenekateri predstavniki mlajše generacije in bliskovito hitro prehajajo iz ene skupine sledilcev v drugo, brez kakršne koli ponotranjene rdeče niti ali povezave v vrednotah, stremljenjih ali ciljih. Trans način življenja, ki ne prehaja iz ene skrajnosti v drugo le na podlagi spola, ampak tudi na vseh drugih področjih prepričanj ali oblikovanja pogledov, ki na koncu rezultirajo v trans neoprijemljivem kaosu in naposled v transu norosti, ki eskalira v težnji po katarzičnem uničenju nečesa. Strelec naj bi po pričanju organov pregona predhodno zapisoval, da je njegova težnja predvsem poboj čim več otrok. Verjetno gnev do “biti rojen”.

Izjemen filmičen scenarij, ki ga je atentator napisal med begom po morilski akciji

Za razliko od Roberta Westmana, ki je uresničil plan množičnega poboja v paketu s samomorom, pa je primer Tylerja Robinsona primer, ki bi ga na podlagi dokazov lahko označili za demonstracijo najbolj neumnega in nerodnega morilca v zgodovini obstoja sveta. Robinson naj bi se namreč odločil udejanjit atentat na Charlieja Kirka in s svojo skrivnostjo doživet stara leta v objemu svojega ljubimca. In kako naj bi to dosegel? Očitno tako, da je vse v podrobnostih ne le izblebetal že med delovanjem po atentatu, ko se je še ubadal s skrivanjem puške, ampak naj bi to celo podrobno popisal v telefonskih sporočilih, ki jih je poslal svojemu ljubimcu Lanceu. Takole izgleda dopisovanje, ki naj bi ga predal Lance Twiggs policiji ob raciji, ko je domnevno šokiran spoznal, da je njegov partner in sostanovalec izvedel atentat:

Twiggs: What?????????????? You’re joking, right????
Robinson: I am still ok my love, but am stuck in Orem for a little while longer yet. Shouldn’t be long until I can come home, but I gotta grab my rifle still. To be honest I had hoped to keep this secret till I died of old age. I am sorry to involve you.
Twiggs: You weren’t the one who did it, right????
Robinson: I am, I’m sorry.
Twiggs: I thought they caught the person?
Robinson: No, they grabbed some crazy old dude, then interrogated someone in similar clothing. I had planned to grab my rifle from my drop point shortly after, but most of that side of town got locked down. It’s quiet, almost enough to get out, but there’s one vehicle lingering.
Twiggs: Why?
Robinson: Why did I do it?
Twiggs: Yeah.
Robinson: I had enough of his hatred. Some hate can’t be negotiated out. If I am able to grab my rifle unseen, I will have left no evidence. Going to attempt to retrieve it again, hopefully they have moved on. I haven’t seen anything about them finding it.
Twiggs: How long have you been planning this?
Robinson: A bit over a week I believe. I can get close to it but there is a squad car parked right by it. I think they already swept that spot, but I don’t wanna chance it.
Robinson: I’m wishing I had circled back and grabbed it as soon as I got to my vehicle. I’m worried what my old man would do if I didn’t bring back grandpa’s rifle. Idek if it had a serial number, but it wouldn’t trace to me. I worry about prints. I had to leave it in a bush where I changed outfits. Didn’t have the ability or time to bring it with.
Robinson: I might have to abandon it and hope they don’t find prints. How the fuck will I explain losing it to my old man… Only thing I left was the rifle wrapped in a towel.
Robinson: Remember how I was engraving bullets? The fuckin messages are mostly a big meme. If I see “notices bulge uwu” on Fox News I might have a stroke.
Robinson: Alright I’m gonna have to leave it. That really fucking sucks.
Robinson: Judging from today I’d say grandpa’s gun does just fine idk. I think that was a $2k scope ;-;
Robinson: Delete this exchange.
Robinson: My dad wants photos of the rifle… he says grandpa wants to know who has what, the feds released a photo of the rifle, and it is very unique. He’s calling me rn, not answering.
Robinson: Since Trump got into office, [my dad] has been pretty diehard MAGA.
Robinson: I’m gonna turn myself in willingly. One of my neighbors here is a deputy for the sheriff.
Robinson: You are all I worry about love.
Twiggs: I’m much more worried about you.
Robinson: Don’t talk to the media please. Don’t take any interviews or make any comments. If any police ask you questions ask for a lawyer and stay silent.

Če ste dobili občutek, kot da berete izsek iz najslabše spackanega scenarija za film na svetu, v katerem vam igralci razlagajo tudi tisto, kar bi moral film pokazat ali bi moralo bit jasno, da liki v filmu že vedo, niste osamljeni v občutku. Kot prvo je jezik pogovora milo rečeno neprepričljiv za osebi v svoji starostni skupini in z načinom življenja. Že nazivanje Lancea z “my love” zveni bolj kot obveščanje bralcev, da gre za ljubimca, kot pa prepričljivo sladkobno nazivanje mladega ljubimca v 21. stoletju. Kot bi scenarij o današnji mladini pisal Drago Jančar.

Kot drugo Tyler popiše v podrobnosti svoja dejanja, kot da ne bi šlo za pogovor med dvema mulcema, ampak za zgoščeno policijsko poročilo. Lance ne sodeluje čustveno nikakor, ampak zastavlja le za policijsko poročilo nujna osnovna vprašanja. Ne odziva se kot nekdo, ki bi bil po logiki stvari resnično šokiran in posledično vsaj malo zmeden in osebno prizadet.

Kot tretje pa Tyler v tem “policijskem poročilu” ljubimca, s katerim živi, obvesti, da je bil njegov oče zaprisežen MAGA fen, odkar je Trump postal predsednik. Kolikšna je verjetnost, da ljubimcu ta podatek ni že znan? Komu neki naj bi to razlagal Tyler? Nam? Policiji? Ljubimcu, ki se očitno zelo slabo poznata, čeprav celo živita skupaj? Bizarno. Tekst je ravno prav prfuknjen, da lahko Američani spet zavijajo z očmi in ugibajo, kaj se skriva v ozadju. Država zarot nikoli ne spi.

Zadeva ni bizarna le zaradi dopisovanja samega po sebi, ampak tudi zaradi dejstva, da smo tekst lahko vsi Zemljani prebirali od prvega dneva dalje po aretaciji Tylerja Robinsona. Takšni dokazi o storilcu hudega kaznivega dejanja običajno ne smejo pricurljat v javnost, dokler ni končan sodni proces. Javno razkazovanje dokazov lahko škodi samemu procesu sojenja. Zakaj se torej lahko ves svet zabava ob prebiranju tega nenavadnega scenarija? Ne vemo natančno. Tožilstvo se je branilo, da je tekst v javnosti zato, ker ga je objavil nek medij, še preden ga je dobilo v roke tožilstvo. Prosim??? Kdo je pa tekst poslal medijem, če to drži? Morda Lance Twiggs?

Pojasnil ni in nihče v Ameriki jih tudi ne pričakuje, kot v številnih drugih kriminalnih primerih ne.

Od kod se je vzel Jimmy Kimmel kot prvi obraz teorije zarote o atentatorju, ki naj bi bil skrajni desničar? In kaj ima s tem Nick Fuentes?

Po kakšni logiki torej Jimmy Kimmel in drugi psevdolevičarski propagandisti tulijo, da je Charlieja Kirka pokončal skrajni desničar? Iz katere najtemnejše riti so potegnili to idejo, da bi se ubranili pred nasprotno realnostjo? Naj posebej opozorim, da slovenski etablirani mediji o vseh teh informacijah niso poročali skoraj nič, kaj šele o kontekstih, je pa nacionalka brez sramu objavila oddajo Zrcalo tedna, v kateri je priden »novinar« na dolgo in široko napletal le lažnivo trditev, da je Kirka ustrelil skrajni desničar, ker je tako trdil Jimmy Kimmel, ki naj bi bil zdaj zaradi tega odpuščen, kar naj bi predstavljalo strašen desant na svobodo govora. Ne atentat na Kirka, ampak kariera našega milijonarskega lažnivega kljukca Jimmyja je desant na svobodo govora. V oddaji ni nobenih drugih pojasnil in kotekstov o atentatorju. Tako pa izgleda poročanje slovenski javnosti. Kot v neki vukojebini, ki predstavlja četrti svet. Ne le tretji. Mi prejemamo od medijev le navodila, kaj bi si morali mislit o čem ali kom. Ni se treba trudit z nobenim posebnim zavajanjem, ker naj bi bili itak popolni idioti, brez osnovnih informacij. Še posebej novinarji starega kova se v tej deželi težko privajajo na nove čase družbenih omrežij in dostopnosti do tujih medijev, ki nekoč ni bila tako enostavna. Na primer v naši tranziciji, v kateri so si prodani novinarji tako zlahka skovali bajne kariere za nebulozovanja.

Še ena teorija zarote je v igri, ki ima nekaj soli, a premalo za okusno solato. Ključna oseba v tej zgodbi je Nick Fuentes. To je oseba, ki jo vsi v Ameriki dobro poznajo, v Sloveniji pa kvečjemu tisti, ki bistveno bolj goreče spremljajo tuje medije kot domače. Zato je pisanje člankov o mednarodnih zadevah za slovensko javnost bistveno bolj naporno in dolgotrajno delo, kot bi bilo sicer. Nick Fuentes je aktivist in zelo popularen podkaster, ki bi ga večina slovenskih medijev, ki pripadajo globalističnim sponzorjem že od osamosvojitve dalje, opisali skrajno preprosto in naivno kot strašnega skrajnega desničarja, rasista, šovinista, homofoba, fašista in … Ne vem, kakšen brezvsebinski trolarski pridevnik bi si lahko še izmislili, glede na to, da so na isti primitiven in cerebralno podhranjen način predstavljali Charlieja Kirka. Kirk je bil namreč povsem običajen krščanski konservativec, ki je komuniciral mehko, polemično in prijazno. Fuentes je v neposrednosti in artikulaciji stališč v primerjavi s Kirkom kot tank proti kolesu. Poniju.

Razlika med Kirkom in Fuentesom pa je že na ravni stališč pomembna. Fuentes je namreč daleč najglasnejši nasprotnik židovskih lobijev in masakra v Gazi. To je zelo pomembna podrobnost, kajti psevdolevi lažnivi mediji velikokrat nakladajo, da je Fuentes tako skrajni fašistični rasist, šovinist in homofob, da so ga blokirali na skoraj vseh družbenih omrežjih, razen na Rumble-u in na X-u, ko je Elon Musk njegov profil obudil od mrtvih oziroma virtualno ubitih. V koloniziranih državah skušajo prikrivat omembo, da je Fuentes glasen nasprotnik ameriške politike v sodelovanju z Izraelom v Gazi. S tem pa prikrivajo razlog za blokado. Fuentes je bil v resnici res blokiran na skoraj vseh družbenih omrežjih in zaprli so mu celo več bančnih računov, tako da nikomur ni jasno, kako sploh posluje. Te blokade spletnega in fizičnega življenja pa so se zgodile Fuentesu na podlagi oznake, da je antisemit! Nikoli ni bil blokiran zaradi domnevnega rasizma, šovinizma ali homofobije! Očitki, da je Fuentes nacionalist in rasist, ker podpira antimigrantsko Trumpovo politiko, so na majavih tleh, saj je Fuentes priseljenec z mehiškimi koreninami in se tega dobro zaveda in uporablja v svojih argumentacijah. Skratka, Fuentesova argumentacija vsebuje določene elemente in spine, ki jim je treba parirat. Vendar psevdolevičarji nimajo protiargumetov več skoraj za nič in ob vseh obilnih sponzorstvih niso uspeli na sceno spravit niti ene populistične figure, ki bi preko javnega udejstvovanja, podkastov ipd. uspela polemično parirat seriji desnosučnih zvezdnikov. Zato se razvijajo v frustrirane bullyje. V očeh javnosti izpadejo neumni in nori, zaradi česar republikanski kandidati za bodočega predsednika kar cvetijo v popularnosti in retoriki. Nimajo sogovornika, pa se začenjajo pričkat že med seboj, ker jim postaja prav dolgčas. Ni zabavno tekmovat le s seboj, kako si artikuliran, pameten in popularen. Fuentesu gre sploh tako dobro, da je začel prejemat že očitke od desnih kolegov, ker kot stigmatiziran skrajni desničar pridobiva med fene vedno več levičarjev. Kar je res. Ker pokriva tematike, ki jih psevdolevica ne. Fuentes na primer ne podpira oboroževanja in financiranja ukrajinske oblasti za vojno z Rusijo. Psevdolevaki pa so v najboljšem primeru potuhnjeno tiho. Tako da bo strašna skrajna fašistična desnica kmalu pobrala vse leve oziroma demokratske volivce. To bo špas.

Fuentes je bil v sporu s Kirkom zaradi Kirkove podpore judovskim lobijem in vojne v Gazi. Do trenutka, ko se je Kirk začel spreobračat. Vendar se je Fuentes temu posmehoval. Češ, da je Kirk spremenil ploščo šele zdaj, ko že vsi na svetu zgroženo kričijo zaradi pobijanja otrok v Gazi in je Kirku že grozilo, da kot podpornik Izraela ne bo več polnil dvoran s študentskimi feni. Do neke mere je imel Fuentes seveda prav v svoji sodbi, osebno pa menim, da je vseeno bolje slej kot prej in da Kirk je marsikaj tvegal zaradi tega in tudi nastradal.

Fuentes je bil nekoč enako kot Kirk podpornik Trumpa in ne zgolj to. Bil je eden aktivnejših in vidnejših figur pri spodbujanju napada na Kapitol. Vendar je Fuentes zaradi Trumpove podpore judovskim lobijem prenehal s podporo. Sledili so še drugi očitki Trumpovi administraciji. In tako je postal Kirk v očeh Fuentesa, ki je sicer sila nadarjen govorec in podkaster z jekleno energijo, Kirk nezaželen tekmec v republikanskem bazenu. Fuentesova ambicija, da bi nekoč postal predsednik z močno bazo volivcev, je namreč nespregledljiva. Tip šteje šele šestindvajset let in se opazno uči tudi raznih spletnih strategij. Ena izmed njih je tudi ustvarjanje memov na spletu.

Gre za takoimenovano Groyper skupnost, ki se med seboj prepoznava s pomočjo objavljanja memov žabice v različnih položajih in preoblekah. Precej bedasto, a dokaj učinkovito. Fuentes s to meme subkulturo targetira predvsem mladino. Kaj je rdeča nit te skupnosti, ni enostavno razbrat, ker odkrita ne obstaja. Ni posebnega političnega manifesta ali kaj podobnega. Bolj gre za psihološko igro vpliva, ki nagovarja mlade, da ničesar ne doživljajo preveč resno z vidika čustvenega angažiranja in da se usmerjajo predvsem v bojevitost in strateške cilje. Lahko bi rekli, da gre za še eno varianto opolnomočevanja mlajše generacije v slogu Jordana Petersona ali nagovarjanja mladih fantov proti mevžavosti v slogu Andrewa Tate-a. Fuentesov slog je drugačen. Temelji na praktični akciji. Mladi se združujejo s pomočjo memov in izpeljujejo razne akcije na terenu. Eden izmed tarč operacij je bil tudi Charlie Kirk. Ker je šel Kirk Fuentesu na jetra, so Groyper bande v različnih zveznih državah in mestih pridivjale na Kirkov shod in med občinstvom tako razgrajale in motile pogovore, da je Kirk trpel resno motenje prireditev. Običajno je te tolpe pregnala policija.

Groyper bande delujejo kot nekakšen križanec komične maškarade in zoprnih bullyjev. Sodelovale so tudi pri napadu na Kapitol. Fuentes se je za razliko od drugih popularnih podkasterjev pokazal tudi kot prekaljen strateg v vzpostavljanju imidža guruja. Zanimivo je pa predvsem to, da se jasno kaže njegova težnja, da noče stavit le na eno ideološko smernico, ampak da hoče pobirat fene in sledilce iz čisto vseh možnih bazenov ideologij ali prepričanj, kar jih obstaja na svetu. Zato je izmuzljiv in težje ulovljiv. In z lahkoto osmeši marsikoga, ki ga okranclja s kakršno koli stigmo. Za razliko od mnogih je tudi prepričljiv zaradi konsistentnosti v še tako provokativnih stališčih, neustrašnosti in občutkih iskrenosti, ki jih vliva javnosti. Kadar doživlja napade nasprotnikov, vedno pozove k polemičnemu soočenju in že vnaprej obljublja, da jih bo retorično zmlel v pašteto. Samozavest je bombastična in do zdaj mu je uspevalo. Še nihče, ki ga je pozval k javni polemiki in mu napovedal argumentacijsko uničenje, se ni odzval na milo rečeno kričavo povabilo. Tudi Kirk ne.

Vendar pa je Fuentes po atentatu na Kirka doživel najhujši napad na svoj imidž v njegovi karieri. Atentator Tyler Robinson je namreč na eni izmed javnih fotografij poziral namaškaran enako kot ena verzija Groyper žabice na spletu. In ker je tip ustrelil Chalieja Kirka, nad katerega je Fuentes že vsaj dvakrat spustil razgrajaške bande, so hinavski medijski psevdolevičarji to priložnost pograbili za tuljenje, da je Kirka ustrelil skrajni desničar. Ker naj bi bil Fuentes skrajni desničar, ki je ustvaril te meme, naj bi bil skrajni desničar tudi Tyler Robinson. Korelacija je seveda totalno skopa in neumna glede na vse ostale podatke o atentatorju. Mladina surfa po internetu notorično in ni jasno, zakaj se je Robinson na tisti eni fotografiji izpostavil kot meme. Lahko bi šlo tudi za smešenje ali kritiko “sekte”. Takšno sklepanje bi bilo smiselno tudi zato, ker se je Robinson v takšen kostum oblekel na Noč čarovnic, kar je samo po sebi posebna priložnost. Obstajajo tudi fotografije na isti praznik, na katerih se oseba šemi v Donalda Trumpa. Podobe so razpoznavno tako odbijajoče, da je jasno, da gre za antipropagando in ne propagando. Možnosti je torej več.

Da se je morda Robinson res v Fuentesovi skupnosti učil in inspiriral za napad na Kirka. Tudi to je možno. Vendar ne zato, ker bi bil skrajni desničar, ampak ker se je morda skušal učit pri najboljših po njegovem mnenju oziroma izboru. In to hipotetično učenje se mu več kot očitno ni obrestovalo.

Please leave this field empty

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Preverite e-pošto za potrditev naročila!!