Brutalno soočanje državljanov z ugrabljeno državo

Slovenski državljani se ta trenutek le na enem področju eksistence soočamo s kapljo čez rob namerne disfunkcinalnosti države, ki državljane brez možnosti izgovorov za vzdrževanje apatije opomni, da se morajo sami borit za državo, ki so jo nekje na poti izgubili. Če so jo sploh kdaj držali v rokah. Odgovora ne bom na tem mestu sugerirala. Državne institucije preočitno ne delujejo v dobrobit večine v imenu demokracije in raznih drugih lažnih propagandnih puhlic, ampak za dobrobit najmanjše manjšinske peščice korporacijske mafije. Država, ki je v resnici le podjetje, domačine in priseljence dojema zgolj kot intelektualno, politično, ekonomsko in kulturno osiromašeno razoroženo maso poceni delovne sile, ki se med seboj vedno bolj odtujeno drug od drugega cufa za drobtine, kopiči frustracije in posledično med seboj vedno bolj sovraži in pretepa, kar predstavlja toliko bolj ranljiv plen za sistematično premišljene plenilce.

Takoimenovana vitka država, v kateri namenoma vedno bolj alarmantno primanjkuje denarja za kakršne koli plačne ali socialne reforme in krepitev javne sfere, ki bi realno plemenitila blagostanje vseh državljanov, je sistem in politični cilj Zahodne politike, ki izčrpava tudi ugrabljeno Slovenijo. In ja, zato nikoli ne zmanjka denarja za orožje ali za petične investicije v kar koli, kar zahtevajo korporacijske strukture diktature kapitala, konstantno pa zmanjkuje denarja celo za osnovne civilizacijske pridobitve, ki bi krepile kakovost socialnega, produktivnega, osmišljenega, družabnega in intelektualnega življenja. Ustava ščiti pojem lastnine pred blagorjem človeka! To je diktatura kapitala, ki vas za svoje interese ta trenutek potiska tudi v vojno. V vitki državi je temu primerno vitka tudi varnost. Vedno bolj.

Tudi organi pregona so kadrovsko in organizacijsko osiromašeni. Plače in kriteriji za delovno mesto so porazni, podcenjujoči in načrtno jebivetrski. Na položajih moči, vključno z ministrskim položajem, spremljate osebe, ob kakršnih lahko le zavijate z očmi in se sprašujete, kje neki je Vlada RS napraskala te like, ki jim na čelu piše, da niso primerni in sposobni v nobenem možnem oziru za takšen položaj, ki nima več nobene časti in ugleda. Vedno bolj pa se kopičijo sumi o rolanju najbolj primitivne korupcije in streljanju kozlov v kamero. Namenoma! Država, v kateri se ne počutite varni, je idealna država za diktaturo kapitala. Narod, ki se boji sproščeno gibat, ker se ne počuti varno, je po šihtu pospravljen za štiri stene in ne ustvarja pristnih fizičnih medsebojnih povezav.

Najprej so vas pitali z moralističnim ideološkim kretenizmom, da nevidnost policije pomeni, da končno ne živite v policijski državi. Da je policija sovražnik državljanov, ki deluje proti državljanom za izvajanje terorja oblasti. No, to puhlico vam predvsem psevdoleva opcija streže še danes, po potrebi. Na drugi strani desnica dojema organe pregona res kot predvsem politično orodje za discipliniranje ideološko nepokornih državljanov, pa se lahko zdi, da ima psevdolevica prav. V resnici vam z združenimi močmi perejo možgane za isti cilj. Da državljani ne bi pogrešali prisotnosti policije. In zato tudi ni več skoraj nikjer prisotna. Malo se vozijo po mestu, izolirani od terena delovanja. Če se ponoči sprehajate po ulicah, ni nikjer nobenega policaja, ki bi vam nudil realen občutek varnosti. Niti na kritično prepoznavnih območjih. Policijo lahko pokličete na pomoč, ko ste že drastično najebali in je vsega konec. Ko je najtežje kar koli dokazat. Super! Važno, da ne živimo v policijski državi, kot smo nekateri živeli nekoč, z bistveno večjim občutkom varnosti. Ko pokličete na pomoč policijo, ste mnogi zlahka razočarani. Če ravno nimate za izjokat na voljo najhujše zgodbe, da že nekdo leži ob vas mrtev ali vsaj posiljen in razbit, vam skrajno birokratsko in neempatično zastavljajo vprašanja, ki služijo odvračanju prijav! Ali ste anonimni ali osebno identificiran prijavitelj? Ali boste zadevo prijavili ali ne? Pa brzinsko pomislite, ali ste se pripravljeni svaljkat po sodišču sto let in obubožat še za sodne stroške ali bi raje vznemirjeni pogoltnili kakšno pomirjevalo in šli vdani v usodo mafijskega Divjega zahoda obupani spat? Se vam bo storilec maščeval, če ga prijavite? Ravnanje policije, ki spravlja v dodaten strah in zadrego žrtev kriminala ali kršitve javnega reda in miru. Zakaj me to sprašujejo? Zakaj prelagajo name vso odgovornost? Mar jim ni jasno, da potrebujem pomoč? Mar ni jasno, da pričakujem zaščito, ne pa vprašanja, ki sugerirajo, naj nehamo težit, če se nismo pripravljeni posebej izpostavit boju proti tistemu, zaradi česar ali kogar kličemo na pomoč. Mar ni kriminalno dejanje v vsakem primeru razlog za ukrepanje policije? Ne, ni. Ker ne živite v policijski državi, ampak na divjem demokratičnem Zahodu. Svobodni ste in se lahko skrijete pred svobodno drhaljo, kamor se pač lahko.

Tako deluje dandanes nevidna policija. Na podlagi predpisov. In če se pogumno prebijete preko sadističnih in zastrašujočih vprašanj … Boste morda fascinirani, ker se bo policija privlekla čez kakšno uro ali dve ali pa morda sploh ne! Ko in če bo policija le prišla na kraj dogodka, boste zlahka občutili, kako bistveno več sprašujejo marsikaj, na kar tudi ne znate odgovorit, kot pa da bi občutili njihovo pripravljenost na energično in zaščitniško ukrepanje. Znanka mi je izpovedala, da se je počutila, kot bi bila ona oseba, ki je hotela sama sebi vdret v stanovanje in se prebutat. Brezvoljnost policije jo je čisto potrla. Pač. Kot povsod v javni sferi vitke države. Brezvoljni kader, ki zgolj opravlja svoje osovraženo delo za prenizko plačo. Ob negativni selekciji za pridobitev delovnega mesta je povsem logično, da javnost pravilno sklepa, da se policaji celo bojijo mnogih kriminalnih združb in se izogibajo pretiranim konfrontacijam z njimi. Ker celo policaje zlahka skrbi, da tudi njih v ugrabljeni skorumpirani državi ne bo nihče ustrezno zaščitil. In njihove družine. Strah ni neutemeljen, saj se že izpovedano ne počutijo varni niti tožilci, pričo proti organiziranemu kriminalu pa s preveliko lahkoto ustrelijo policiji pred nosom. To je ta krasna demokratična varčevalna država, v kateri med drugim tudi ni nikjer več nobenega policaja na spregled, pa še takrat, ko pridejo, pišejo neke pildke in se poberejo z mesta zločina, če je le čim prej možno. V resnici bi civilizirana demokratična država pomenila to, da bi policija predstavljala državljanom varnost! Da nas ne bi motilo, če srečamo policaja sredi noči na ulici, ker bi se zavedali, da nas varuje, skrbi za red in nam omogoča več svobodnega gibanja!

V vitki ugrabljeni državi diktature kapitala pa se občutek nevarnosti stopnjuje in vedno bolj se zapiramo za štiri stene ali vsaj zaklepamo v avtomobil. Še posebej ko pade mrak. Začne se širit jamranje zaradi nevarnih območij. In kaj doživimo? Zglednega plačanca brez trohice prepričljive avtoritete na funkciji direktorja policije ali na čelu Ministrstva za notranje zadeve, ki pride pred kamero, hiti zatrjevat, da si državljani občutek padanja varnosti izmišljujemo. Poslušamo citiranje statistik, ki bojda kažejo, da je Slovenija varna dežela. Te statistike seveda niso umeščene v nikakršen okvir definicije kriterijev. Če varnost rapidno pada po celotnem divjem Zahodu zaradi temu primerne politike, pomeni tudi dobra statistična uvrstitev države, navadno norčevanje iz državljanov. V primerjavi, s kom ali čim smo varna država? Takšno in podobno zavajanje se recitira v ugrabljenih državah, v katerih je itak slabšanje stanja predvideno! Ni investicij v krepitev javnih institucij, ampak ravno obratno. In tako se na ekskurziji po BTC-ju zagledam v plakate za prodajo solzivcev in prodaja narašča. Državljani se morajo v tišini nekako zavarovat, ker se politični plačani nastavljenci norčujejo iz državljanov in jih ponižujejo. Od uspešne prodaje orožja za osebno zaščito je le še korak. Čas je, da začnemo razumet, zakaj se državljani v ZDA oborožujejo in podpirajo masovno oboroževanje. Oni že od nekdaj živijo tam, kamor nas vodijo že od osamosvojitve oziroma prodanosti države.

V skladu s pristopom narcistične osebnostne motnje ali celo psihopatije nas prepričujejo, da kar zaznavamo, doživljamo in občutimo, ni resnično! Da smo zgolj prenapeti duševni motenci in zelo verjetno tudi sovražni nestrpneži do nečesa ali do nekoga. Jebite se! Z državljani je baje nekaj narobe, ne z njimi, ki ne opravljajo svojega dela niti pogojno zadovoljivo in so ravno za to tudi plačani. Da brižni in sposobni kadri ne dobijo priložnosti, ker niso zaželeni. Da lahko celo izgubijo službo, če preveč težijo, kot težijo prenapeti državljani, ki bi radi bolj varno, socialno brižno in funkcionalno državo. Točno ta pristop se je izvajal tudi do prebivalcev Novega mesta, ko so več kot slišno klicali na pomoč. Ma, ni denarja niti za kader, ki bi se sploh ukvarjal z romsko populacijo, je pa denar za orožje, luksuzne bloke s praznimi stanovanji, kamor bolj ali manj legalizirana mafija parkira svoj bolj ali manj legalizirano nakraden kapital, pa za razna gradbena in druga posla s pomočjo prirejenih razpisov, ki obetajo provizije snobističnim nesposobnim in neosmišljenim brkljačem v prazno na položajih moči. Ampak to vemo! Pomembno je vprašanje, zakaj smo državljani tako benigni, da si ne izborimo ukradene države nazaj in s kakšnimi lažnivimi moralističnimi agendami politika in navidezne nevladne organizacije še vedno uspevajo poneumljat in zavajat zadostno kritično maso ljudi.

Aktualna tragedija v Novem mestu, kjer je precej predvidljivo prišlo do najhujše katastrofe, je le eden izmed simptomov širšega konteksta uničevanja funkcionalne države. Zgodba je brutalna. V nočnem baru, kjer se je mladina zabavala, se je razplamtel pretep. Nasilna romska banda je po pričevanjih ustrahovala in napadala ostale v baru. Policija naj bi po klicu na pomoč nekatere izmed nasilnikov zgolj popisala in brzinsko zapustila teren. Prebutan mladenič ni podal prijave, pravi policija, pa so zato kar odšli. Logično. Ob takšnem delovanju policije v skladu z abotnim zakonom si gotovo nihče ne upa podat prijave. Eden izmed napadenih mladostnikov je na pomoč poklical raje očeta. Verjetno si nihče ni upal sam domov. Oče se je pripeljal z avtom, tudi sam doživel napad in udarec v glavo zdaj že aretiranega Roma je bil smrtonosen. Ne gre za posamezen dogodek, ob kakršnem bi organi pregona težko predvidevali visoko stopnjo možnosti, da se razvije najhujši scenarij, saj so hudi problemi z romsko populacijo v Novem mestu več kot znani. Vlada RS je bila s problematiko še nedavno konkretno soočena, a razen uprizarjanja propagandnih ideoloških puhlic ni konstruktivno ukrepala, ampak celo zavrnila v parlamentu pač edini obstoječ paket predlogov opozicije za zakonske spremembe, medtem ko koalicija ostaja brez strategije.

Luka Mesec se je kot aktiven minister s puhličarsko psevdolevičarsko agendo v odnosu do manjšin še posebej osmešil, saj se je za javnost pred kamerami oglašal iz Prekmurja in nakladal o zglednem primeru sobivanja z Romi, medtem ko na Dolenjskem raje poziral ni. Prizor bi bil namreč ob armadi policije za ministrovo varnost precej razkrinkavajoče aboten, pa je minister raje v Prekmurju čvekal, kako tam župan hodi na kavico v romsko naselje, kar naj bi pomembno pripomoglo k integraciji Romov. Na posmehljive krike, da naj gre v Novo mesto na kavico v romsko naselje, če si upa, se predvidljivo ni odzival. Psevdolevica je v politiki nakadrovana in plačana za to, da lajna nekoristno ideološko agendo o strpnosti in kavičarjenju, kar omogoča, da državni aparat preloži vso odgovornost na državljane, ki morajo živet v stiski in neznosnih razmerah, medtem ko vedno bolj vitka in disfunkcionalna država deluje le za interese diktature kapitala, po navodilih iz Bruslja, ki deluje v interesu ZDA. Ali drugače povedano: politiki v parlamentu in na ministrstvih se zelo hitro naučijo predvsem tega, da sta njihova služba in plača odvisni od njihove kooperativnosti, sicer bodo na tak ali drugačen način postali brezposelni. Le najbolj omreženi tranzicijski dobičkarji se po potrebi svaljkajo z visokega položaja na položaj, ko je treba koga od omrežencev uslug in prikrite zapufanosti umaknit z medijsko pretirano opaznega položaja zaradi škandala, ki ga niso mogli povsem prikrit pred ugrabljenim ljudstvom.

Opozarjam, da se popolnoma zavedam, kako v dani situaciji gorečih emocij in fokusa na problematiko sobivanja z Romi, večine ne brigajo širši konteksti, ampak ukrepi, ki bi čim prej pogasili požar. Vendar hkrati opozarjam, da bodo ukrepi brez zavedanja širšega konteksta hinavsko ničvredni in daljnoročno disfunkcionalni. Tudi državljani bodo lenobno pristali na prehodne ničvredne ukrepe, ki bodo za silo morda pomirili besne prebivalce Novega mesta, sistemska praksa, ki bo poglabljala katastrofo, pa se bo odvijala naprej – novim konstantnim stiskam ljudi, poglabljanju frustracij, slabšanju kakovosti bivanja naproti. Prepoznanje vzorca delovanja znotraj širšega konteksta edino omogoča vzpostavitev pogojev za pozitivne rešitve. Treba je razumet, da aktualna zgodba v Sloveniji nikakor ni zgolj lokalna zgodba o romski problematiki na lokalno omejenem dolenjskem območju. Zaradi popolnoma enakih razlogov se v aktualnem obdobju odvijajo množične demonstracije v Veliki Britaniji proti za državo uničujoči migrantski politiki z leve in desne strani parlamenta. Vrši na Irskem, v Franciji, Nemčiji … Vedno posebej eskalira ob kakšnem umoru ali terorističnem napadu, čeprav se situacija pogreza v slabšanje kakovosti bivanja in krepitve kriminala non stop. Skoraj povsod zaupanje v državne institucije poka po šivih in že osnovni občutek varnosti ne obstaja več. Etablirani prodani mediji se trudijo čim manj poročat o dogajanju, da bi po navodilu političnih plačancev čim bolj prikrivali dogajanje in državljane v državah, v katerih še ne prihaja do večjih akcij odpora, vzdrževali v trpeči (strpni) apatiji čim dlje. Državo si je pač težje izborit nazaj, kot se spopadat med seboj, ko prihaja do hudih konfliktov med različnimi skupinami pojebanih državljanov ali magari med povsem odtujenimi in brezobzirnimi sosedi. Politika se tega zaveda in s pridom izkorišča ranljivost, utrujenost in bojazljivost državljanov. V medije pošilja sebe in razne ideološko pripadne snobe, ki ne živijo v razmerah, o katerih moralizirajo v imenu strpnosti. Njim je dovolj udobno, da ne potrebujejo strpnosti in je v parlamentu tudi ne premorejo, niti ko se spopadajo za ohranjanje položaja in plena že zgolj v parlamentu z nasprotnimi političnimi lobiji. Hinavščina je odvratna. Strpen (trpeč) naj bi bil torej kdo do koga?

Zgolj pogojno civilizirana in suverena kulturna država bi – če že prisega na parole in pamflete za polpismene ignorante, ki tvorijo zajeten del mase volivcev – z realno dobrimi nameni promovirala kvečjemu OBZIRNOST. Kajti obzirnost je pojem, ki opozarja na pomen kultiviranosti in obojestranske empatije. Ki naslavlja vse in vsakogar, da preizprašuje svoj domet obzirnosti. Agenda o strpnosti pa namerno spodbuja konflikte in kaos med pojebanimi državljani, ker strpnost vedno narekuje, da se mora nekdo počutit trpeče in potrpežljivo v odnosu do drugega, ki uživa poklonjene privilegije brezobzirnosti na podlagi priznanih kolektivnih travm iz otroštva iz takšnih ali drugačnih razlogov ali diskriminacije ali pač težkega življenja pri pehanju za namišljen sistemski uspeh. V resnici se diskiminirani in ignorirani z razlogom počutimo skoraj vsi in zavedamo se, da takšne ali drugačne travme iz otroštva nikakor ne ustvarijo brezobzirnežev, nasilnežev ali zločincev iz vseh ljudi. Pri mnogih je rezultat soočenja s težkimi preizkušnjami ravno obraten.

Nujno je treba razumet, da je politika geta načrtna politika, ki najbolj zgledno domuje v Ameriki. V njej sodelujejo tudi naivni, sebični in frustrirani državljani. Najbolj revne, ignorirane in diskriminirane populacije, ki so s pomočjo terorja kapitala strpane v cenena naselja, ustvarijo kar same iz teh naselij področja, v katerih je obnašanje destruktivno, da ne podpira nikogar, ki bi rad kaj smiselnega počel v življenju in se uprl zasužnjevanju. Še najmanj so podprti otroci, ki v konstantnem hrupu, manku osnovne medsosedske obzirnosti in ob porasti uličnega kriminala, ki mnogim nudi najbolj priročen izhod iz osnovne preživetvene krize, težko predriblajo že skozi osnovno šolo oziroma jih spuščajo skozi sistem polpismene, nerazgledane in kulturno siromašne. Takšen je tudi cilj! Gre za vzgajanje, vzdrževanje in širjenje pojebane poceni delovne sile od znotraj in od zunaj (migrantska globalistična politika). Suženjstvo! Ta cilj v Sloveniji zgolj še ni povsem dosežen, ampak delovanje se odvija v tej smeri, s počasnim in učinkovitim rušenjem kakovosti delovanja javnih institucij. Tudi izobraževalni sistem je temu primerno zaznavno na udaru. Tudi piflarji so izgubljena generacija, če pogledamo z vidika krepitve realnega znanja, radosti do učenja, bralne pismenosti in razvoja kritične misli. Šola še vedno uspešno krepi odpor do učenja. Vedno več staršev in šolarjev radosti ideja o šolanju na domu, da bi se izognili socializaciji ogvantanega barbarstva. Tudi Romi nočejo v šolo in razlogi niso tako zelo drugačni, kot se navidezno zdijo. Rapidno padanje spoštovanja do vseh strok po spisku, ki se realno izkazujejo za povsem benigno in uničevalni politiki podrejeno, se nam odvija pred nosom.

Spomnimo se na benigen, lažniv in disfunkcionalen ukrep ob eskalaciji katastrofe v Ambrusu že pred skoraj dvajsetimi leti, ko so domačini po letih ignorance državnih institucij do kriminalnega obnašanja velike ilegalno naseljene romske družine v soseščini množično demonstrirali, da bi jih vsaj državljani slišali. Takoj se je zagnala ogabna politična propaganda, ki je izgovor o pregovorni nestrpnosti Slovencev do tujerodnih priseljenih manjšin učinkovito zlorabila s predstavljanjem domačinov v Ambrusu kot nekih primitivnih nacionalističnih Slovencev, ki želijo zaradi rasizma z vilami in gorjačo pregnat ubogo romsko skupnost, ki zaradi revščine komaj preživi bližajočo se zimo. Psevdolevičarji so v skladu z ustaljenim vzorcem delovanja bučno širili skrajno pristransko propagando stigmatizacije in sovražnosti do domačinov v imenu boja proti sovražnosti (rasizmu, nacionalizmu ipd.). Prozorna bedna fora, ki vedno uspe dovolj, da se sprejmejo benigni in sistemsko disfunkcionalni ukrepi. Predsednik Janez Drnovšek je namesto učinkovitega delovanja plesal v romskem naselju s smešnim travnim venčkom na glavi in kričal moralistične floskule o zaščiti uboge manjšine. Takrat se je že prelevil v vlogo nekakšnega guruja po vzoru instant duhovnosti, ki se zgraža nad podrhaljeno pohlepno politiko, ki ji je učinkovito služil tudi sam. Drnovšek je bil namreč figura na oblasti, ki je državljane privlačila z imidžem resnega, molčečega, karizmatičnega, introvertiranega in uglednega možaka.

A tudi pod Drnovškom  se je nemoteno odvijal najbolj ogaben rop države v tranziciji in sprejemali so se najbolj škodljivi zakoni v smeri privzemanja diktature kapitala. Drnovšek je bil idealna fotografija za pomirjanje državljanov, medtem ko se je odvijala svinjarija stoletja, katere posledice živimo še danes. Za razliko od nažganega in neprisebnega Borisa Jelcina v Rusiji, ob katerem so lahko državljani že na prvo žogo zaznali, da nekaj ne štima v državi, je nam glave mešal introvertiran in molčeč Drnovšek z nagubanim čelom in umirjenim tonom, ki je vzbujal zavajajoč vtis razmišljujoče in zaupanja vredne osebnosti. V resnici je njegova rahlo avtistična introvertiranost predstavljala nezmožnost in odsotnost poguma, da bi vzpostavil red v razredu. Intelektualna superiornost ni obstajala, kar je postalo jasno v zadnjem obdobju njegovega skesanega delovanja, ko se je prelevil v guruja alternativnega zdravljenja duše in telesa. Na pomoč v Ambrusu je priskočil še Zoran Janković in na koncu so nesocializirano romsko družino preselili drugam, na rob Ljubljane. Mediji so se trudili večinoma pridno skrivat, da se je romska družina tudi tam skregala in stepla s sosedi. In da kasneje ni bilo možno več obračat glave stran od kriminalnih sinov. Omledni prispevki na stoti strani tiskovine o sinu, ki je prvi pristal naposled v zaporu. Nihče se ni opravičil Ambrušanom za pretirano sovražno stigmatizacijo in hruljenje, da so vsi tam zgolj rasistične svinje, ki napadajo romsko družino, ker jim je le dolgčas v življenju. Karavana je šla dalje po planu. Vitka država se ni ukvarjala posebej z romsko problematiko, pa tudi z nobeno drugo socialno problematiko v državi ne.

Takrat sem začela pisat, da leva in desna opcija delujeta z roko v roki z nasprotnih bregov. Na eni strani kriči desnica s propagandnimi sovražnimi puhlicami do priseljencev ali drugih kulturno odstopajočih skupin, na drugi strani pa se pridruži kričanju s propagandnimi puhlicami psevdolevica, ki oglašuje enako radikalno škodljivo nasprotno agendo o popolnem rušenju meja, “pozitivni” diskriminaciji in posledični strpnosti, kar enako vzdržuje le poglabljanje slabega stanja. Kaj podpirajo oboji? Oboji so neoliberalni plačanci, ki so nagrajeni s kariero in plačilom za ustrezno delovanje po navodilih iz tujine, preko Bruslja. To pomeni, da je želen rezultat navidezno nasprotne politike enak. Zato se dogajajo osupljivi idiotizmi, ko psevdoleva opcija v Vladi RS ustanavlja posebno agencijo za uvoz revnih in pojebanih Filipincev, da bi za brezsramno nizko ceno opravljali delo, ki ga domačini nočejo in ne zmorejo več opravljat, če želijo ostat del določene skupnosti, ki živi določen način življenja, ki ne predvideva romskega nomadskega prizora na travniku ali pločniku, kakršen je v ZDA povsem normaliziran za državljane vseh ras in narodnosti. Domačini se zato s trebuhom za kruhom izseljujejo in postajajo priseljenci v tujih deželah za kakšnega stotaka več. Ker v svoji domovini ne uživajo več osnovnega dostojanstva in spoštovanja, kaj šele dostojnega plačila za delo. Običajno gre za poklice, ki so najbolj družbi potrebni in celo plemeniti v smislu pomoči in skrbi za sočloveka, a so ravno ti poklici v diktaturi kapitala degradirani na kazensko taboriščno dejavnost. Obsojeni na revščino. Kako krasen zgled za pogreb osnovne morale, mar ne?

Ideja diktature kapitala je, da je migrante lažje strpat v geta in jih izolirat od domačinov do tolikšne psihopatske mere, da ne obetajo večjih težav z uporom ali celo demonstracijami. Ker se ne počutijo kot enakovreden del družbe, ker tudi niso. Običajno že kulturno ne. Domačine se torej izganja iz držav s politiko vojne ali postopnega izčrpavanja, utrujanja, podcenjevanja in frustriranja, uvaža pa se priseljence, ki se morda oglasijo glasno, če jih je zgolj dovolj na kupu na kakšni plantaži, kjer ne prejmejo med delom od zore do mraka niti kozarca vode. Bolj izjema kot pravilo.

In v ta izjemen sistem celo prenekateri državljani potiskajo problematične kriminalne Rome, češ da jih bo delo vzgojilo v zgledne državljane, ki nas vsaj ne bodo hoteli pobit. Malo prepozno je za puhlice o častnem in vzgojnem delu, ki naj bi kultiviralo neprilagojence sveta. Delo je že zdavnaj onečaščeno! Tega se politika dobro zaveda. Česa? Da na trgu dela, na katerega naj bi danes vstopali tudi izrazito neprilagojeni Romi, ni prostora za njih, ker jih večina delodajalcev v izogib težavam in odporu noče zaposlit, pa tudi slovesa dobrih sodelavcev ne uživajo. V aktualnih sužnjelastniško zaostrenih razmerah ravno ta populacija skrajno neasimiliranih Romov predstavlja kvečjemu grožnjo odpora. Morda bo kdo celo pretepel ali ubil prevzetnega ukazovalnega šefa. Kulturni državljani smo poniž(a)no pridni delavci in se v skrajnem primeru trpinčenja na delovnem mestu kvečjemu izselimo, s trebuhom za kruhom. Zato ravno najbolj hlapčevski in frustrirani državljani najbolj z veseljem podijo Rome ven iz države in pozivajo k ukinitvi socialne pomoči, ker sami tiho in prilagojeno prenašajo hudo torturo in nikoli v življenju niso premogli najmanjšega poguma, da bi se uprli strukturam moči, ki jih izkoriščajo, ne cenijo in ponižujejo. Pred šefom se smehljajo, kimajo in le na skrivaj trpeče preklinjajo. Bojijo se, da bi pristali na socialni podpori, ker se zavedajo, da se bodo še težje prebili skozi mesec, poleg tega pa bo trpel ponotranjen namišljen državljanski ugled.

Najbolj zaželeni delavci so sicer danes ravno Filipinci, za katere je pod budnim očesom Levice zrasla posebna agencija tudi v Sloveniji. Kotirajo na vrhu zaželenosti pri delodajalcih, ker naj bi bili kulturno najbolj prilagodljivi, tihi in posledično nevidni. Leva politika njihovo kulturno privzgojeno boječnost in prilagodljivost interpretira kot idealnega sodržavljana in delavca, ki ne povzroča konfliktov in težav in se z lahkoto … Integrira! Tako se temu reče. Integracija v resnici ne obstaja, ker po definiciji ne premore jasne opredelitve, kaj sploh pomeni. Kje naj bi se začrtavala tista magična meja, po kateri se oseba zadostno prilagodi kulturnemu okolju in hkrati bojda svobodno ohranja svojo kulturo. V realnosti je uspešna le asimilacija. In pika. To pomeni, da se obeta največ težav s kulturno najbolj različnim pedigrejem, ki konfliktno trka ob kulturo in posledične človekove pravice države gostiteljice. Če je v imenu integracije svobode širjenja tuje kulture preveč – tudi populacijsko – prihaja do predvidljivih izgredov, kakršne opazujemo po skoraj vseh Zahodnih prestolnicah dandanes. Kajti okrepljena kultura si bo vedno podredila druge kulture in vzpostavljala svoj sklop zakonov in pravil nad vsemi. Če pa asimilacija deluje učinkovito, se priseljenci lahko poslovijo od vzdrževanja in razvijanja svoje kulture na način, ki jih ne bi frustriral in navdajal z občutkom izgubljanja korenin. Rešitev znotraj hinavskega projekta diktature kapitala globalistov, ki jim dol visi, ali v državi kot zgolj podjetju garajo za kapitaliste migranti ali domačini, je torej v čim bolj tihih in nevidnih sužnjih.

Dubaj kot umetna tvorba za gostitev in praznenje denarnic premožnih snobov zato že od začetka najbolj uvaža Filipince, da pedenajo in strežejo petičnim materialističnim barbarom brez vesti, kulture in smisla. Imajo “dober” sloves na trgu, zaradi katerega ni treba preveč razpravljat, ali so integrirani ali asimilirani, ker običajno niso ne eno ne drugo. In nikogar ne briga. Psevdolevica in desnica sta zelo zadovoljni, ker oboji delujejo za isti cilj. Da so podjetniki in predvsem korporacijski kapitalistični diktatorji zadovoljni. Tudi z njimi, ki pridno delujejo z agendami po nareku in se predstavljajo kot dobro plačani norci na navidez uglednih političnih položajih moči. Popolni norci, ki pred ljudstvom vedno izigravajo figure, ki bojda v srcu dobro in plemenito mislijo, samo malček naporno delo imajo, ki ne gre povsem dovolj hitro in po planu naprej. Idiotski državljani pa se res vedno znova čudijo, ker niso dobili, kar so si predstavljali. Uh, uh, ta stota reforma, ki je veliko obljubljala in bore malo realizirala. Gremo se razburjat ves mesec za nekaj, kar se ponavlja ves čas, kot da smo resno presenečeni.

V resnici gre dovolj hitro in po planu vse. Namen s prioritetnim ciljem v politiki nikoli ni takšen, kot lahko zveni smiselno in sprejemljivo propaganda, ki ljudi pošilja na volitve ali referendume ali jih skuša zgolj pomirjat z zavajanjem. Desnica bi raje imela domače sužnje, levica pa tuje. V tem je edina razlika. In v tem nasprotju se zlahka sporazumejo in sprejmejo kompromis, ne da bi jim bilo treba sploh spregovorit o “višjem cilju”. Oboji se zato tudi zavedajo, da so današnji mladi Romi najbolj nehvaležna delovna sila, ki je tudi oni na terenu nočejo, zato puščajo vse pri miru, dokler pač gre. Naj spomnim, da je bila v primeru eskalacije nad romsko družino v Ambrusu na oblasti SDS! Predsednik vlade je bil Janez Janša. In storili so en velik nič v smeri funkcionalne rešitve problema. Janša je bil izrazito molčeč. Ko se je afera rešila zgolj s preselitvijo problema z enega konca na drug konec Slovenije, je bilo konec ukvarjanja s tematiko tudi za SDS! Kajti ne glede na verbalno robantenje, ki zveni rasistično, tudi Janša ni in ne bo nikoli ukrepal kakor koli, s čimer bi razjezil Nemčijo ali celo Bruselj. Tudi če bi rad. Ne bo. Ve, zakaj in za kaj je na položaju. Brez sistemske podpore “od zunaj” ne bo storil ničesar, zaradi česar bi bil okaran od gospodarjev, kot si na primer drzne Viktor Orban, s katerim ga poneumljajoči psevdolevičarji radi primerjajo, čeprav nimata skoraj nič skupnega. Orban je v Sloveniji dosegel, kar je hotel v interesu Madžarske, in Janša je lahko le še opazoval njegov hrbet. Janša je šel celo Putinu stiskat roko, ko je gospa Merkel tako zahtevala zaradi aktivacije Severnega toka. Stisnil je zobe in upal, da njegovi volivci ne bodo preveč hudi, ker je njegov zlajnan rusofobni antikomunajzerski glas po potrebi poniknil. Ker je Nemčija tako zahtevala. Zdaj pa zahteva drugače. In Janša si lahko oddahne. Tako deluje naša politika z leve in desne. Uslužbenci pač.

Česa vam politiki ne povedo o razliki med prekmurskimi in dolenjskimi Romi? Na primer tega, da so se prekmurski Romi vzpostavili v času in prostoru, ki skoraj ne obstaja več. Prekmurski Romi so večinoma hodili delat v Avstrijo. Ne kot Romi, ampak kot Slovenci. Kot tudi mnogi Prekmurci, ki gredo raje študirat ali delat v Budimpešto ali v Avstrijo kot pa v Ljubljano, kamor sicer pripotujejo skoraj vsi preostali, dokler je prostor. Prekmurski Romi v Avstriji tudi zaslužijo več, kot bi za enako delo zaslužili v Sloveniji. Poleg tega so imeli Prekmurci in Romi vsaj nekaj skupnih kulturnih prioritet, ki na Dolenjskem ne obstajajo. Posebno veselje do glasbe in zabav, izgubljanja v pokrajini s Ferijem Lainščkom in podobnimi profili ob boku in tako dalje. Navidezne malenkosti, ki to niso. Asimilacija je bila zato bistveno bolj verjetna in uspešna. Ni in ne more bit povsod tako! In na Dolenjskem tako nikoli ne bo. Tudi nomadske populacije Romov niso vse enake. Nekatere so bolj nagnjene h kriminalu in “kulturi” nasilja, druge bistveno bolj umirjene in z drugačnimi prioritetamu načina nomadskega življenja. Tudi Romi se ne razumejo med seboj vsi enako, ker niso enaki. Verjetno tudi zato organizirana romska skupnost s svojimi funkcionarji ni nič omembe vredno pripomogla k izboljšanju situacije na Dolenjskem. Prekmurski pozitiven zgled se ni nič kaj prida pozitivno ukvarjal s sotrpini na Dolenjskem, ker jih verjetno tudi oni ne dojemajo za sotrpine, ampak jim predstavljajo nadlogo. Do kriminalnih skupnosti so solidarni pač toliko, kot je kdor koli solidaren z razgrajači, nasilneži in kriminalci v svojih populacijskih vrstah, če jim sam ne pripada. Bore malo.

Dokler država in narod nista realno suverena pojma – politično in še najmanj kulturno – ni jasnih definicij in pravil igre, ki bi veljale za vse državljane in tujce transparentno. Jasno in glasno. Brez pardona! V ugrabljeni državi z vitko javno sfero, ki stoji na negativni selekciji, klientelizmu in korupciji, ki presega celo romske deviantne in nesocializirane rabote, bodo vsi ukrepi zgolj navidezni in posledično disfunkcionalni. Reševanje posameznih dreves sredi bolnega in posušenega gozda je pristop, ki ga podpira Zahodna politika in skuša tudi državljane temu primerno usmerjat, da vsak dan buljijo v posamezno drevo, ki služi preusmerjanju pozornosti od pregleda nad pogoriščem gozda. Škandali, afere in politične svinjarije se vrstijo iz dneva v dan, tako da je težko ločit med hujšo ali manj pomembno grozoto. Računa se na psihično kapitulacijo državljanov in beg v zavetje vseenosti.

Vedno lahko zamahnemo z roko, da se nam vendarle še ne dogaja palestinski masaker, pri čemer je vprašanje, v kakšni vlogi se znajdemo, ker se lahko kmalu znajdemo v obeh vlogah. Celo hkrati. Tudi palestinski masaker je posledica enake politike v vseh plateh propagandnih bučk. In bistvo nikakor ni mir na koncu tunela. Ključni cilj je korist diktature kapitala. Bistven rezultat se tudi na področju Gaze odvija zdaj, ko so kamere ugasnile in naj bi si uporabni idioti (državljani vseh držav) domišljali, da je končno bolje, ker je v Gazi zavel vsaj začasni, delni ali celo trajni mir. Kako malenkostni in skromni smo, mar ne. V resnici je krvavi plan dosežen v zadostni meri, da zdaj potekajo dogovori o težkokategornem biznisu judovskih korporacij (Larry Ellison) in Silicijeve doline, od katerega ne bodo imeli nič posebnega niti Palestinci niti običajni državljani Izraela, ki si tudi bojda želijo le občutek varnosti in miru. Zdaj je ta slavni mir le uvod v preselitev vojaške zmogljivosti v Venezuelo, kjer se odvija poskus rušenja predsednika Madura in ropa naftnih resursov države preko privatizacije in prodaje ZDA. Kot je umik ZDA iz Afganistana pomenil le selitev vojaškega arzenala v Ukrajino.

Najhujša vojna hujskačica (tudi podpornica Izraela ob genocidu v Gazi), plenilka, razvajena hči industrialca, ameriška plačanka in izdajalka venezuelskega naroda María Corina Machado je prejela Nobelovo nagrado za mir, medtem ko ZDA napadajo državo. Propagandno simbolni sporočilni akt (ne prvič, saj vse zveneče nagrade služijo politični propagandi), kaj si hegemonski gospodar misli o naivnem javkanju državljanov sveta, kako si bojda želimo le mir. Ja, ja, oni tudi, ampak s povsem drugačnimi nameni in rezultati. Za ugrabljena ljudstva varčevalni mir z golo ritjo na pesku, za najmočnejšo manjšino na svetu (kapitalisti), pa še več nakopičenega premoženja, nadzora in zasužnjevanja.

Please leave this field empty

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Preverite e-pošto za potrditev naročila!!