Pričakovan napad na Venezuelo z drugimi vojaškimi in ekonomskimi operacijami v Latinski Ameriki je pomemben del širšega strateškega plana za reševanje dominance ZDA ob vzpostavljanju multipolarnega svetovnega reda. Zaradi tega so ZDA v večji meri varčno umaknile vojni arzenal za pospešeno izvajanje genocida v Gazi in razglasile navidezni (in začasni) “mir” na Bližnjem vzhodu, kot so se na primer po umiku iz Afganistana pripravljale na eskalacijo vojne v Ukrajini.
Ključni diplomatski dogovori in poteze za razplet posameznih dogodkov v geopolitiki vedno potekajo v ozadju. Ponavljajoči se vzorci pa nakazujejo pozornim političnim opazovalcem in analitikom, kaj naj bi se v resnici dogajalo. Vsaj zadostnemu poznavalcu geopolitike je zato jasno, da se v Siriji ni zgodil povsem nepredvidljiv napad in zmaga neke obskurne skrajne islamske fronte ob speči državni vojski s 300 000 vojaških glav, a je zrušen predsednik Bašar al Asad vseeno uspel pobegnit iz države. No, pravzaprav je mirno odletel v Rusijo. Jasno je, da so se glede na silnice in interese v Siriji odvili temu primerni dogovori oziroma pogajanja za epilog med ZDA, Rusijo, Turčijo, Iranom in Savdsko Arabijo. Pri tovrstnih pogajanjih vedno največ doseže najmočnejša sila na terenu. Drugi se zadovoljijo z relativno uteho ali pa občepijo z dolgim nosom in si zaobljubijo maščevanje v pravem trenutku nekoč v ugodnejši prihodnosti. Zato se nam vojne ponavljajo.
Navidezna ugrabitev Madura in rokohitrski bombni napad na Venezuelo v slogu nedavnega napada na Iran je izpadel ponižujoče do osnove inteligence življa. Napad na Madura je bil intenzivno napovedovan od Trumpa že najmanj en mesec, skrivnost ni bila niti konstantna okrepljena dejavnost CIE v državi. Pa vendar je Maduro ležerno ostajal tam, kjer je vedno pač bil in pred napadom celo klepetal s kitajskim odposlancem. Ob napadu na trdnjavo, ki naj bi varovala kronično obleganega in ogroženosti vajenega Madura, se ni aktiviral nikakršen odpor. Ne na zemlji, ne v zraku, čeprav Venezuela premore dobro zračno obrambo. Zato se zdaj špekulira o veleizdajstvu podpredsednice Venezuele, ki je vsaj začasno prevzela vodenje države, kar naj bi s pomočjo podkupnin sprožilo deaktivacijo obrambnih mehanizmov. Smrtno so nastradali predvsem varnostniki Madura. Moje mnenje pa je, da podkupovanje zaveznikov in nastavljanje nameščencev CIE ni neka presenetljiva praksa, ki je desna roka in naslednik Chaveza ne bi poznal na pamet. Nevarnost, da bi ZDA Madura celo ubila, je bila ogromna. Zato menim, da se je vendarle tudi Maduro po pogovorih s Kitajsko in Rusijo vendarle pogajal tudi z ZDA o svoji stoični predaji v zameno za ohranitev življenja ali še kaj. Morda za javno neizgovorjeno dolžino odslužene kazni v zaporu in vdajo njegove stranke interesom ZDA na način, ki ne bo Madura pred javnostjo predstavilo kot popolnega kapitulanta, hkrati pa ZDA izpadejo kot popolne zmagovalke v strateški akciji. Ena takšna mini diplomatska izvedba kubanske krize. Morda. To je zgolj sklepanje na podlagi vzorcev in mej verjetnosti.
V vsakem primeru Rusija v tej geopolitični igri za interesne sfere v primeru Venezuele ne more ukrepat. Razen besedičenja. Je sredi pogajanja z ZDA o razpletu vojne v Ukrajini. Pogajanja so na mrtvi točki, saj je blebetanje o dvajsetih točkah, pri čemer naj bi bil dosežen uspeh, ker sta le dve točki še nerazrešeni, idiotsko. Pomembni sta namreč ravno ti dve točki. Delitev ozemlja in varnostna zagotovila za Ukrajino in Rusijo. Rusija vojne in napredovanja v njej ne bo ustavila, dokler si ne zagotovi ključnih strateških ciljev. Pri tem so pomembna tudi pogajanja na mednarodnem prizorišču in priznanje dosežkov na terenu. Če Kitajska in ZDA priznata Rusiji osvojena ozemlja z vsemi drugimi poslovnimi dogovori o naravnih virih in interesnih sferah, lahko EU le še javka in mijavka in EU države v prazno še malo mečejo z lopato naš denar totalno skorumpiranemu režimu v Kijevu. To poslušno počne tudi slovenska vlada. EU lahko še naprej predrago kupuje ameriško orožje in se pripravlja na napad na Rusijo čez približno tri leta, ko itak nič več ne bo, kot je danes možno trobezljat, da naj bi bilo. Skratka, EU legalizirana mafija hrani le še sebe, strada pa nas. Rusija bi z neposredno pomočjo Venezueli povsem uničila pogajanja o Ukrajini z ZDA, hkrati pa vstopila v neposredno vojno z ZDA, kar bi lahko imelo hujše posledice za svet od aktualnega padca Venezuele. Zato mnogi ruski politični komentatorji apelirajo na Kitajsko. Da bi morala Kitajska odreagirat že zdaj, še preden bodo ZDA nadaljevale z miniranjem kitajskega gospodarstva s ponovnim napadom tudi na Iran. To bi Kitajsko lahko odrezalo od nafte, ki jo pridobiva od Venezuele in od Bližnjega vzhoda.
Po eni strani smo že v 3. svetovni vojni, saj se odvija vojna za interesne sfere, pri čemer predstavlja za ZDA Latinska Amerika tako pomembno sfero kot Ukrajina za Rusijo (čeprav zgodba ni povsem enaka, saj Venezuela ne napada ZDA ali njene manjšine v svoji državi, kar se je v Ukrajini dogajalo). Vendar pa bi se po tej logiki morale ZDA sprijaznit z dejstvom, da Tajvan pripada Kitajski in pika. Jasno je predvsem to, da se ZDA zagotovo ne bodo odpovedale pogači v območju Arktike, zaradi česar bo bitka za Grenlandijo, ki pripada Danski, milo rečeno neprijetna. Pomenila bi tudi dokončni razkroj zavezništva Nato. Rusija je z močnim in razvitim monopolom na tem področju sicer že najavila, da je interesi ZDA v zvezi z Grenlandijo ne motijo. Torej bi v tem smislu lahko velesili sodelovali. Večji problem je, kako bi lahko sodelovali Kitajska in ZDA. S tega vidika pa je največja neznanka strategija in diplomacija pregovorno tihe Kitajske, za katero je razvidno predvsem to, da ji ni do vojaškega spopada. ZDA zelo verjetno v dani situaciji preverjajo meje verjetnosti in ni še vse odločeno. Ali bodo ZDA pristale na multipolarno ureditev, v kateri ne bodo več hegemonija, ali pa bodo tokom tipanja in provokacij presodile, da Kitajska ni tako močna, kot se zdi, in bodo udarjale proti Kitajski z vsemi sredstvi in povsod v upanju, da bo strah pred posledicami sprožitve nuklearnega spopada večji od preživetvenega interesa velesil.
Ponovna kolonizacija Latinske Amerike
Prva pomembna poteza za ponovno kolonizacijo Latinske Amerike je bila obilna finančna podkupnina ZDA Argentini v predvolilni kampanji, da bi ponovno zmagal ideološko kompatibilen anarhoneoliberalen predsednik Javier Milei, ki mu je zaradi predhodnih brutalnih rezov v socialno državo, ukrepov za enostavnejše bogatenje premožnih in posledične korupcije ponovna zmaga polzela iz rok. ZDA so se – kot vedno – brez sramu vmešale v predvolilno kampanjo tako, da je Trump obupanim Argentincem zagrozil z ekonomskim terorizmom na državo (ljubkovalno poimenovano ekonomske sankcije in blokade pri mednarodnem trgovanju), v kolikor ne bodo volili kandidata po želji ZDA. Grožnje je “prijazno” podmazal še s podkupnino v skupni vrednosti okrog 40 milijard dolarjev (v dveh enakovrednih obrokih pred in po volitvah). Podpora je namenjena le prodanemu ameriškemu marionetnemu kandidatu, v primeru izvolitve katerega koli drugega kandidata, pa bi sledile le sankcije in blokade Argentine na svetovnem trgu.
Milei je bil na takšen koruptiven način ponovno izvoljen. V predvolilni kampanji je državljanom obljubljal, da se bo obup(a)no stanje v državi po njegovi izvolitvi začelo drastično izboljševat za vse državljane, ker naj bi bili najbolj neprijetni nujni ukrepi za prehod v okrepljen kapitalistični sistem že za njimi. Skratka, najhuje je mimo, v naslednjem mandatu pa naj bi žela sadove tudi deprivilegirana večinska kasta. Vendar pa povsem predvidljivo Milei že zdaj zopet zaostruje retoriko in dejanja. Napoveduje nove radikalne reforme za utrjevanje t. i. svobodnega trga in manjšanja vpliva socialne države. Intenzivno šihta in kriči o nujnem preganjanju socializma, pri čemer predstavlja socializem praktično vse, kar definira socialno državo in javno sfero. Argentina je pod totalnim skorumpiranim norcem, ki mastno služi roparskim interesom ZDA, daljnoročno na kolenih.
Venezuela in Kuba (pa nadalje tudi Kolumbija, Nikaragva in Mehika) sta državi v interesni sferi, ki se v skladu z Monroejevo doktrino ZDA imenujeta “dvorišče ZDA” in vztrajata z odporom do ponovne kolonizacije države, privatizacije, plenjenja naravnih resursov, nadvladovanja trga ter izgube kakršne koli politične, kulturne in ekonomske suverenosti. Venezuela je seveda najpomembnejša država za plenjenje, ker poseduje največjo zalogo nafte na svetu (sicer težke in goste nafte, ki zahteva temu primerne rafinerije za obdelavo). Vendar pa razlog za napad ZDA na državo ni le nafta, ampak tudi druge rudnine, saj ima Venezuela poleg zlata in urana tudi večjo količino redkih zemelj, ki jih tehnološki sektor v predvideni bodočnosti zelo potrebuje, zaenkrat pa ima monopol nad njimi Kitajska. Bitka za redke zemlje se bije tudi v Ukrajini, čeprav realne zaloge še niso dovolj znane, tako da Volodimir Zelenski s skorumpirano bando ob boku morda prodaja naokrog tudi mačka v žaklju.
ZDA so oktobra lani sklenile tudi z Avstralijo pomemben strateški pakt o medsebojnih investicijah in sodelovanju pri vzpostavljanju infrastrukture in črpanja rudnin z jasnim ciljem zmanjševanja odvisnosti od Kitajske. Pakt z Avstralijo, ki med drugim steguje lovke tudi po srbskem litiju, je le ena izmed potez v kontekstu radikalnega plenjenja nafte in drugih rudnin, ki bodo določale zmagovalca v tehnološki in politični tekmi za dominanco nad svetom.
Napad na Venezuelo in odvoz predsednika Nicolása Madure na sojenje v ZDA je seveda v celoti popolnoma protipravno kavbojsko dejanje. Že predhodno sestreljevanje venezuelskih čolnov in pobojev več sto ljudi je bilo enako povsem nelegalno in Trumpova administracija ni predložila niti nobenih dokazov, da bi ti čolni in ladje sploh prevažali drogo. Predstavili so le zajetje dveh tankerjev z nafto, ki so jo povsem transparentno ukradli. Po Trumpovih besedah pač obdržali. Prvotni izgovor Trumpa, da naj bi šlo za preganjanje narkokartelov, ki preko trgovanja z drogo (kokain in fentanil) v ZDA ubijajo uboge ameriške državljane, se je dokončno izkazal za propagandno zavajanje vseh naivnih državljanov sveta. Vsi narkokarteli, ki delujejo v ZDA in preko ZDA, bi bili že zdavnaj pregnani, če ne bi bile ravno ZDA zgodovinska meka nedotakljivih mafij, ki trgujejo z drogo preko političnih povezav neovirano, dokler se pač ne pojavijo kakšni politično interesni konflikti.
Venezuela namreč sploh ni izvorna država za izvoz droge v ZDA, ampak sta to Kolumbija in Mehika, Venezuela pa je s tega vidika le manj relevantna tranzitna država. Preden je začel Trump s propagando o Maduru kot pomembnem šefu narkokartela, je pomilostil v ZDA dejanskega in dokazanega kralja narkokartela v Latinski Ameriki, bivšega predsednika Hondurasa Juana Orlanda Hernándeza (predsedoval od leta 2014 do 2022). Hernández je bil v ZDA obsojen na 45 let zaporne kazni, zaradi Trumpove pomilostitve konec novembra leta 2025 pa je odsedel le leto dni. Administraciji ZDA se je od nekdaj fučkalo in se še vedno fučka za umirajoče zaradi droge, dokler mafije služijo višjim interesom biznismenov, ki obvladujejo ZDA. Izgovor Trumpa za izpustitev Hernándeza iz zapora je bil zelo preprost. Ker je nekdanjega predsednika in dejanskega šefa narkokartela v Hondurasu pospravila v zapor Bidenova administracija demokratov, se je Trumpu zdela obsodba krivična. Hernández je namreč desničarski politik in politični zaveznik republikancev v ZDA, zato se je dojemal kot politični zapornik, saj desna in leva mafija sicer prosto delujejo po Latinski Ameriki in ZDA. Zato sta zdaj Maduro in njegova žena, ki je bila sicer tudi poslanka v parlamentu, kot politična nasprotnika na zatožni klopi v ZDA, desničarski kralj narkokartela iz Hondurasa pa na prostosti.
Trump izvaja politično čistko po celotni Latinski Ameriki. Politična kompatibilnost je izrednega pomena za širjenje in utrjevanje brutalnega korporacijskega kapitalizma, posledične privatizacije v državah in poslovanja za interese ZDA. Vendar pa to še ni vse. Znotraj ZDA se še vedno bije bitka med lobiji republikancev in demokratov, ki niso nič manj neoliberalni sužnji korporacij. Gre za boj za obvladovanje gospodarstva in drugih institucij s svojimi političnimi in kapitalskimi klientelami v državi. Ameriške korporacije in premožna podjetja želijo investirat le v čim bolj stabilne interesne sfere po svetu. Politična stabilnost v državi je predpogoj za naložbe. Ali na primeru Venezuele povedano: Venezuela mora postat prepričljivo kapitalistična država, ki se je povsem odpovedala ideji o širjenju in razvoju socializma, kar pomeni kombinacijo močne javne sfere in socialne države s strateškimi panogami in področji v svojih rokah ter s trgom za razvoj enakopravnega delovanja podjetništva.
Rafinerije nafte in naravne surovine so prav gotovo pomembna strateška področja, ki morajo ostajat večinsko v državni lasti, sicer se država obsodi na sužnjelastniško kolonijo, ki bo imela bore malo od dobička tujih korporacij. Ker je do določene mere krivično, da nekatere države po teritorialni naravi stvari posedujejo obilje naravnih bogastev, druge pa ne, bi moralo delujoče mednarodno pravo pravzaprav urejat to področje. Ker enakopravno mednarodno pravo itak ne deluje in nikoli delovalo ni, seveda tudi na tem področju prevladuje nepošten kaos v interesu hegemonije, ki povzroča, da so nekatere države zaradi naravnih bogastev neenakovredno premožne, druge pa obubožan in ogrožen plen velikih in močnih držav. Medtem ko se ta trenutek v nekaterih afriških državah (Burkina Faso, Niger …) odvija prava odporniška revolucija z nacionalizacijo rudnikov zlata proti kolonizaciji in umetni zapufanosti držav na veke vekov, se v Latinski Ameriki odvija ponovna kolonizacija držav s krajo in privatizacijo njihovih naravnih bogastev.
Če pade Venezuela, precej avtomatsko pade tudi Kuba, ki kupuje manjše zaloge nafte iz Venezuele. Bistvo je pa v tem, da večino nafte kupuje Kitajska, zaradi česar pomeni okupacija Venezuele tudi udarec proti Kitajski. Na tej točki nastopi razumevanje političnega dogajanja, ki premnogim ljudem po svetu ni jasno, zaradi česar mislijo, da so pametni, če se pričkajo, ali jim je všeč Maduro ali ne. Ali so za strašno diktaturo, ki naj bi jo izvajal Maduro, ali ne. Ali menijo, da je Maduro dovolj dobro upravljal z državo ali porazno, pa naj zato ne bi bilo nič hudega, če je protipravno strmoglavljen. Vsa tovrstna pričkanja so absurdno naivna in posledica nerazgledanosti na področju zgodovine. Tovrstne kretenizme spodbujajo tudi prodani Zahodni mediji seveda, vključno z našo nacionalno javno RTV Slovenija. Predvajajo nam na primer posnetke izjav raznih venezuelskih migrantov. Češ, povprašajmo, kaj misli nek xy z ulice o zadevi. Zakaj je zapustil Venezuelo in ali se veseli, da strašnega diktatorja ni več. In neki xy bralno polpismeni analfabeti pač jamrajo v mikrofon na podoben način, kot jamrajo moji znanci, ki so se odselili v tujino, ker v Sloveniji niso dobili (ustrezne) službe ali pa so bili obsojeni na prenizko plačo. Med njimi je na primer tudi pilot, ki v Sloveniji ne more več opravljat svojega dela, ker v banana republiki Slovenija ne obstaja več letalska družba. Ko preverjamo nivo in voljo ljudstva, nam pomaga kvečjemu poštena in ne lažno propagandna statistika. Prav gotovo pa ne tiščanje mikrofona pred gobec naključnih uličnih sprehajalcev, ki bi morda lastne otroke poslali v taborišče zaradi naivnosti in nevednosti.
Navidezno mednarodno pravo in ekonomske sankcije za teroriziranje nepodredljivih in ugrabljenih držav
Ampak! Ali ni Venezuela res v slabem stanju, zaradi česar se je odselilo že okrog 8 milijonov ljudi? Seveda je res. Ampak ključno vprašanje je, zakaj se Venezueli in drugim podobnim državam to dogaja. In kaj bi takšnim državam pomagalo, v kolikor bi kadar koli od 2. svetovne vojne dalje resnično delovalo mednarodno pravo in bi zares obstajala suverenost držav. Ključen razlog, da države, ki se ne uklanjajo terorju velesile, stagnirajo, so ekonomske sankcije in poslovalne blokade. Gre za navaden ekonomski terorizem, ki ga spremlja tudi infiltrirana propaganda (preko USAID, Ned, Open Society organizacij itd.) po ugrabljenih državah. Kot zdaj lahko že tudi vsak cepec ve, ekonomske sankcije zlorabljajo ZDA, medtem ko EU hlapčuje interesom ZDA. Zato genocid ni obravnavan kot zločin, ZDA lahko mimo mednarodnega prava počnejo, kar hočejo, napada pa se ideološko nekooperativne države. Zato je ta trenutek Rusija najbolj sankcionirana država, Izraelu in ZDA pa se ne zgodi nič. Za močne države veljajo le lajne, ki jih izgovarjajo legalizirani mafijci na čelu EU in papagajsko ponavljajo predsedniki in vlade EU držav. Da zagovarjajo spoštovanje mednarodnega prava. Kajti nekateri moramo pravo upoštevat, sicer bomo pristali v čuzi. Nekateri pa pravo spoštujejo ali pa pač ne.
Zelo pomembno je zavedanje, da mednarodno pravo nikoli ni veljalo za ZDA in zaveznice. To zavedanje je pomembno zato, ker skušajo nekatere oprode in sponzoriranci globalistov prepričat svoje državljane, da je mednarodno pravo razpadlo zdaj, ker v ZDA vlada Donald Trump. Češ, da je Trump avtor nekakšnih sprememb in zaostrovanj v mednarodni politiki, sicer je bilo pa prej z delovanjem ZDA vse v redu. Še posebej dokler so sponzoriranci gradili psevdokariere v vseh porah družbe s pomočjo prilagojenih EU razpisov ter USAID, Ned in Open Society projektov. Da špekulantov z računi v davčnih oazah niti ne omenjam. In strank, ki se prosto neenakopravno financirajo na trgu, kar pomeni, da zmagujejo tiste stranke, ki so najbolj obilno sponzorirane od pošasti kapitala in po logiki stvari tudi delajo za interese prisvajanja državnega kapitala in zasužnjevanja delovne sile.
Trump se razlikuje od svojih predhodnikov le po tem, da marsikaj na ves glas razglaša točno tako vulgarno, kot tudi je vulgarna politika plenilcev, kar pa tudi prenekaterim državljanom ni preveč všeč. Povzroča nemiren spanec, ker zdaj vemo. Prej se je bilo pa možno pretvarjat, da ne vemo in da morda za razne svinjarije in morije vendarle obstajajo neki moralni razlogi. Hmmm … Da se baje borimo za demokracijo. Tako so nam strici in tete povedali. Prostovoljne budale rade verjamejo, kar kdo ideološko zaželen pač reče. In ni se v polpretekli zgodovini veliko govorilo o sankcioniranih državah. Še manj o tem, kaj to ranljivim in manjšim državam povzroča. Trumpov prvi mandat je bil povsem miren (razen covid psihoze na svetovni ravni). Obveljal je celo za ameriškega predsednika, ki za razliko od predhodnikov ni sprožil nobene nove vojne. Zakaj? Ker je bil takrat takšen čas. Zdaj je pa drugačno obdobje in drugačne geopolitične potrebe, ki jih še vedno prvenstveno usmerjata Bela hiša in CIA. Trump le do določene mere vpliva na način delovanja in pot do cilja, interesi in cilji pa ostajajo enaki. Da bi ZDA v danih razmerah ohranile svetovni primat, ki se ob vstaji Bricsa in zavezništva južnoameriških opozicijskih držav ruši. Maduro je bil namreč tudi ključen pobudnik zavezniškega delovanja držav v Latinski Ameriki proti pritiskom ZDA. Poslovno sodelovanje s Kitajsko pa se je krepilo. Kitajska je postala dovolj ekonomsko močna država, da je najbolj odporna na sankcije in grožnje ZDA, druge države si v strahu pred blokadami in stigmo ne upajo poslovat s sankcionirano državo. Toliko o pošteni konkurenčnosti na trgu. Kitajska ni le kupovala nafte od Venezuele, ampak tudi vedno več investirala v državo. Za razliko od ZDA pa je Kitajska to počela na način, da se ni prav nič vtikala v notranjo politiko države ali celo v razvoj državi zaželenega sistema. Na primer socialističnega. In ZDA zdaj čistijo področje, ki ga dojemajo za svoje “dvorišče”.
Tipičen primer blokirane države je Venezuela. In ne edinstven primer! Vse države v Latinski Ameriki, ki se ne uklanjajo plenilskim in političnim interesom ZDA so pod sankcijami. Seveda tudi Kuba. Kolumbija je zdaj poslala vojsko na mejo, ker aktualni predsednik ni kompatibilen z neoliberalno desnico, medtem ko so prejšnji predsedniki bili kompatibilni in zato ZDA ni motilo razraščanje narkokartelov. Sodelovali so. Še hujšo torturo pa živi na primer povsem zaprta Severna Koreja.
Prve sankcije posameznih investitorjev in podjetij je Venezueli po prevzemu oblasti Madura nabila že ameriška administracija pod Barackom Obamo leta 2014. Nadaljeval je Donald Trump. Drastično pa so se zaostrile zadeve leta 2017, nov paket sankcij je prifrčal leta 2018 in 2019. Sankcije so ciljale celo na posamezne investitorje v državo! Hud udarec sankcij, ki so Venezueli onemogočale trgovanje z nafto in poslovanje nasploh, je sledil seveda po tem, ko marionetni plačanec ZDA Juan Guaidó kot kandidat za predsednika pač ni bil izvoljen. Kljub veliki sponzorirani revoluciji, ki je specialiteta CIE povsod po svetu, kjer ne pridejo na oblast kooperativni skorumpirani pajaci z leve ali desne. Demokrati ali avtokrati. ZDA ne briga, ali je država avtokratska ali demokratska. Briga jih le to, ali je država na razprodaji, kar pomeni, da ni socialna, ampak je naklonjena privatizaciji, poceni delovni sili in polnjenju žepov kapitalističnih plenilcev. To je vsa filozofija, ki odloča, ali ZDA državo dojemajo kot ogrožanje njihovega interesa ali ne.
V vsaki državi je zato pomembno, da so na oblasti skorumpirani poslušni brezvezniki brez karakterja in duha. In vzpon hegemonije ZDA je temu primerno rezultiral, da tudi v državah EU ni več na oblasti nikjer niti pogojno razgledana, intelektualno zadostna in osebnostno krepostna figura. Le obilno prodani, duševno prazni, butasti, pokvarjeni, primitivni, nesmiselni, materialistično plitki in dosmrtno z uslugami zapufani japiji in avše, s katerimi normalno moralno osveščen in duševno živ državljan ne bi šel niti na kavo. Zato izpade Vladimir Putin v tej sodobni Zahodni kloaki kot osupljiv primer inteligence, poguma ter strateške in politične sposobnosti. Rusija je postala odporna izjema, ki dobro izkorišča svoj naftni privilegij, ker jo je po ubijalskih devetdesetih letih v tranziciji, ko se je v Rusijo po uničenju SZ in državnem udaru nasrala marionetna oblast ZDA, KGB rešila pred popolno izgubo suverenosti in posledične izropanosti. KGB je poznala delovanje CIE. In na oblast so postavili najbolj primerno figuro za upravljanje in komunikacijo z državljani. To je bil Putin. Nočna mora za ZDA, saj so si že domišljali, da so si uspešno podredili državo, ki bi lahko postala po razpadu SZ evropska velesila. Torej tudi barikada za plenjenje po celotni Evropi.
Zakaj se v ranljivih državah razvije diktatura z vojaškimi liki na oblasti
Zakaj posebej omenjam posebno situacijo v Rusiji in Vladimirja Putina? Ker razumem, da se zdi marsikomu Maduro navaden bumbar, ki mu ne bi zaupali radi niti pasjega zavetišča v roke. Ker je bil v bistvu tudi Hugo Chavez milo rečeno preprosto bitje. In podoben vtis predvidljivo učinkuje v številnih državah, ki so obremenjene z blokadami ZDA. In najbolj uporne in napadane države so bolj ali manj avtokratske in vsem se pripisuje visoka kriminaliteta. Običajno gre na oblasti za figure, ki so bivši vojaki ali pa vsaj kurpulentne vročekrvne muškarčine, ki nudijo bolj vtis prekaljenega uličnega tolpaša kot pa uglednega okravatanega političnega stratega. Zakaj se to dogaja? Ker v manjših in ranljivejših državah v krizi oziroma kar v konstantni vojni nihče, ki mu predstavlja prioriteto, da preživi, ne bo hotel postat predsednik. Gre namreč za zelo naporno življenje, v kakršnem političnim vodjem na vsakem vogalu grozi atentat ali notranje izdajstvo, saj so te države polne agentov, nameščencev in podkupljencev. Živeli smo v Jugoslaviji, kjer so nas v času prepojenosti države z zunanjimi nameščenci in agenti prepričevali, da živimo v partijski diktaturi, ki si izmišljuje zunanjega sovražnika, še raje pa notranjega sovražnika, da bi nas le maltretirali in preganjali. Za hobi in nadzor. Problem realnosti je bil pa v tem, da je dejansko obstajal zunanji sovražnik, ki je podkupoval in angažiral tudi polno zavestnih ali zgolj naivnih notranjih disidentov. Na koncu smo doživeli desant na socialistične države v Evropi. Vse s pomočjo dolgotrajno in skrbno načrtovanimi operacijami. KGB je izgubil vojno proti CII, vendar pa se je po uničujoči tranziciji v Rusiji pobral, in zdaj se zgodba nadaljuje z vrhuncem v geopolitičnem potresu. K temu vrhuncu je pripomogla tudi skrajno potrpežljiva Kitajska, ki je ogromno žrtvovala za daljše obdobje, da bi ZDA začela premagovat na njenem terenu diktature kapitala. Takšne žrtve (revščina, poceni delovna sila od zore do mraka itd.) med ljudstvom je težko vzdrževat brez državljanskega odpora tako dolgo na poti do daljnoročnega cilja. To si lahko privošči le avtokratska družba s kulturno zelo ubogljivim ljudstvom, ki je hkrati tudi velika ali/in populacijsko številčna država z možnostjo, da postane velesila. Manjše države se morajo pa povezovat v skupnih idealih in previdno sklepat zavezništva ter se izogibat popolni podrejenosti velesilam. Niti Latinski Ameriki niti Slovanom v Evropi to ne uspeva dobro.
Ker se ogrožena uporna država v boju za suverenost skuša konstantno otepat notranjih izdajalcev in propagandistov tujega režima, se že po naravi stvari razvije diktatura. Takšno državo pa noče in niti ne upa vodit nihče, ki se noče bratit s takoimenovanimi barabami, ki so pripravljene na vse. Ki do neke mere uživajo v velikih vojnih zgodbah. In tovrstne adrenalinske figure običajno niso ravno pojem moralne filozofije, intelektualne vzvišenosti in umirjene plemenitosti. Tudi ljudstvo v takšnih razmerah ne voli oseb, ki se jim zdijo že na vtis šibki na primarni ravni boja v divjini. Volijo osebe, ki se jim zdijo dovolj nori in animalno močni ali pa vsaj osebe, ki obetajo, da imajo za seboj močno mafijsko vojsko. Dovolj barab, da bodo predvidoma uspešno branile ljudstvo pred močnejšimi barabami, ki jih ogrožajo od zunaj. Problem je seveda v tem, da barabe in vojaki niso ravno tankočutni in tankovestni tudi do ljudstva, ki ga branijo. Kriminal, vključno s preprodajo drog in orožja, se v teh državah razvija, ker je to pomemben način pridobivanja kapitala, ki ga je legalno nemogoče pridobit. Zaradi ekonomskih sankcij in blokad gigantske mafijske države, ki jo imenujemo velesila. In to je ta začaran krog, iz katerega ni izhoda, dokler države in družbe, ki se predstavljajo kot najbolj izobražene, demokratične in civilizirane, tako tudi ne ravnajo v odnosih z drugimi državami. Plemenito in demokratično. Socialno.
Marco Rubio in Maria Corina Machado kot tipična prodana izdajalca rodnega naroda
Trumpova pot ni po volji globalistom in rusofobom. Vendar dokler uspeva s svojo ekipo uresničevat druge zahteve CIE in Bele hiše, ki so del vojne republikancev proti demokratom tudi pri plenjenju gospodarske in druge institucionalne infrastrukture v ZDA, ostaja kooperativen tudi Marco Rubio, ki je pomembna vez s staro gardo republikancev in ga Trump nikoli ne bi postavil na funkcijo zunanjega ministra in hkrati prvega moža za nacionalno varnost, če to ne bi bilo nujno za mir v Beli hiši, ki ga Trump celoten prvi mandat ni užival.
Marco Rubio je potomec kubanskih priseljencev, ki so migrirali v ZDA v času, ko je Kubo vodil diktator Fulgencio Batista, ki je bil obilno podprt od ZDA in močno sodeloval z ameriško mafijo pri prekupčevanju z drogo in ameriškimi biznismeni, ki so izčrpavali državo. Takrat je postala Kuba kot kolonizirana država popolnoma izropana na področju največjega ekonomskega aduta, ki so ga predstavljale plantaže sladkorja. Ameriški kapitalisti so pokupili zemljišča okrog rafinerij sladkorja in državo izropali za svoj profit. Kot to počnejo od nekdaj in še danes. Družina Rubia je v tem depresivnem času migrirala v ZDA, vendar je Marco Rubio – kot vsi ambiciozni in premožni migranti v ZDA – nakladal javnosti, da je njegova družina pribežala v ZDA zaradi strašnega komunizma. Kasneje je bila ta laž razkrinkana, pa je še vedno mutil, da ni tako mislil, ampak je hotel povedat, da so se želeli vrnit na Kubo, pa se niso zaradi strašnega komunizma pod Castrom. Treba se je zavedat, da so ZDA polne nekih priseljencev, ki so bili karierno poplačani, če so izdajalsko udrihali po svojih rodnih državah, ki so bile socialistične ali komunistične. Če ne bi hoteli sodelovat v svinjariji, ne bi bilo karierne ponudbe ali nadaljnje podpore. In to velja za Rubia ali pa enako za kakšno Melanijo Knavs ali Marino Abramović, ki je pa itak ameriška propagandistka za udrihanje čez Jugoslavijo, Srbijo in celo čez lastno družino preko vsake meje okusnosti. Zdaj šihta celo z nekimi kičastimi podobami za Ukrajino, čeprav ima o politiki še mnogo manj pojma kot o resni umetnosti. Da bi ugajala judovskim lobijem v ZDA, celo jamra, kako je bojda živela v “ukradenem” judovskem stanovanju zaradi strašnega komunističnega režima. Patetično! Dobrodošla v Sloveniji in to v Cukrarni, ki bi morala delovat kot spomenik resnim in žlahtnim umetnikom, ki so v Cukrarni umirali, ker jih je naš narod zanemarjal. Ignoranca, blef in plehkost se nadaljujejo.
Države v Latinski Ameriki so bile pred socialističnimi revolucijami kolonizirane od ZDA, izropane in obubožane. Zato je sploh prišlo do socialističnih revolucij. Donald Trump je za argument pravice do venezuelske nafte navedel nekdanji izgon ameriških podjetij (ostalo je le eno za majhen delež poslovanja) in nacionalizacijo rafinerij. In da Venezuela zaradi povzročene škode ameriškim korporacijam ni poravnala dolga. Logično, da dolga ni poravnala in ga tudi nikoli ne bi. Tako kot ropane in umetno pufane afriške države na veke vekov ne morejo poravnat dolga. Edini način, ki se zdaj dogaja v Afriki (Burkina Faso, Niger …), je revolucionaren upor in v tem primeru nacionalizacija rudnikov zlata. In medtem ko v Afriki poteka revolucionaren odpor z nacionalizacijo svojih virov bogastva, ZDA vdirajo nazaj v Latinsko Ameriko. Marco Rubio je dobršen del svoje kariere zgradil na posebni osredotočenosti na plenjenje Latinske Amerike.
Za Belo hišo je pač dobro, da interese ZDA nad Latinsko Ameriko v prvih bojnih frontah izvaja latinskoameriški obraz. Rubio to priložnost sodelovanja z okupatorjem spretno izkorišča. In pridno šljaka. Bil je tudi glavna figura za izvajanje podpore hčeri industrijskega venezuelskega mogotca Marii Corini Machado v Venezueli, ki je prejemala finančno podporo preko organizacije NED in CIE za izvajanje množičnih protestov in rušenje Madura z oblasti. Klena kapitalistka podpira privatizacijo venezuelske nafte pod škornjem ZDA. Bučno salutira tudi judovskim lobijem in je temu primerno izrazila tudi podporo Izraelu med izvajanjem genocida nad Palestinci. Še ena prodanka tujemu okupatorju. In saj ni res, pa je! Rubio je celo osebno pisal odboru za podelitev Nobelove nagrade za mir Corini Machado, kar je očitno uspelo. Nobelove nagrade namreč služijo propagandi ameriških interesov s svojimi sateliti v EU, pri čemer skandinavske države niso izjema. Podelitev Nobelove nagrade za mir navadni plenilski pošasti ali kolaborantu za interese hegemonije pa ni nič novega. Branje podeljenih nagrad je prav komično, saj jo je prejela tudi iranska sponzoriranka za netenje revolucije v Iranu, pa beloruski “disident”, pred leti jo je prejel celo Henry Kissinger, Obame, ki je prejel nagrado kar vnaprej, sploh nima smisla posebej omenjat. Podobno je z večino nagrad z visokim in nabildanim renomejem na svetovni ali posamezni državni ravni. Služijo interesom politike. O njih v komisijah ne odločajo razgledane, profesionalne, častne in krepostne osebnosti, ampak večinoma politično prodani in uslužni papki. Pika.
Patetična hinavščina EU in priznanje ZDA o volilnih prevarah in prevratih
Vendar pa je Corina Machado svoje odšljakala in pričakovala ustoličenje na mesto predsednice države (ali pa vsaj njenega bebavega pribočnika). Vendar je Trump ne mara. Kar je izjavil Trump, pa je zelo pomembno in osmeši celotno EU in naše vladne veljake. Tako je povedal na novinarski konferenci:
“I think it would be very tough for her to be the leader. She doesn’t have the support within or the respect within the country”
Trump je torej celemu svetu povedal, da Corina Machado v Venezueli ne uživa dovolj podpore in spoštovanja, da bi lahko postala predsednica. To je povedal, medtem ko EU hunta, vključno s slovenskim predsednikom vlade in predsednico, lajnajo hinavsko lajno, da Nicolása Madure niso priznali za legitimnega in legalnega predsednika Venezuele. S tem želijo hlapčevsko mehčat razlog za svoje popolno neukrepanje proti nelegalnemu napadu ZDA na Venezuelo. Vsi ti potuhnjenci so v odzivu za javnost zgolj splošno in skrajno birokratsko navajali, da podpirajo spoštovanje mednarodnega prava in suverenost držav. Vendar brez neposredne obsodbe ZDA, kaj šele da bi sprejeli kakršne koli ukrepe. Na primer sankcije. Morda bi lahko ZDA v Evropi zamrznili premoženje. Malo morgen. Na zadnjih venezuelskih volitvah, na katerih Zahod trdi, da so bile volitve nepoštene, je po mnenju Zahoda zmagala Machado. Tako so trdili njihovi plačani opazovalci za izvajanje poštenih volitev. Kje neki so bili v Romuniji in Moldaviji? Eh, ukradene volitve niso ukradene, če kradejo naši, mar ne. Sledi vprašanje, kako je možno, da Machado ne bi uživala dovolj podpore kot predsednica Venezuele, če pa naj bi po takratnem mnenju ZDA in EU zmagala na volitvah?
Trump ima seveda prav, čeprav on sam ne zaupa Corini Machado predvsem zato, ker je bila sponzorirana vojna hujskačica dejavna tudi pod Bidenovo administracijo, Trump pa Bidenovcem ne zaupa po defoltu. Machado so v Venezueli podpirali kvečjemu najbolj zabiti, zavedeni in naivni državljani. Sicer je pa jasno, da kapitalistka, ki odkrito navija za vojni napad na lastno državo in privatizacijo največjega državnega bogastva pod upravljanjem ZDA, ki državo že zdaj s sankcijami spravlja v uboštvo, pač ne more uživat zadostne podpore v državi, pa tudi če bi bil Maduro najhujši diktatorski robavs na svetu.
Zakaj se celemu svetu zdi, da Taivan pripada Kitajski? Morda nekoč je, zdaj pa je pomembna visokotehnološka država, ki se vzdržuje sama. Vsi bi se radi sklicevali na preteklost. Kitajci na stanje pred 80 leti, Judje na situacijo pred 2000 in več leti. Itd.
Dobro vprašanje. Mogoče zato, ker čankajšek takrat ni dobil sedeža v UN, Mao Zetung pa in s tem do UN smatrale, da je Tajvan tudi Kitajska. Drugače pa za mene sta to dve državi in tudi Kitajske tega ne bi motilo, če je ne bi začele ZDA prevzemati in lezti na dvorišče Kitajske. Če ne boš ti, bom jaz. Razumem Kitajsko.
Taivan je pač del Kitajske, to je dejstvo. Pa če je to vam všeč ali ne.
Briljanten članek, hvala!
Spoštovana Simona Rebolj, hvala!
Še enkrat, in ponovno, klobuk dol.