Le en medklic, čeprav pripravljam prispevek o aktualnem vohunskem psevdotrilerju v Sloveniji. Vendar so vzroki in modus operandi preusmerjanja pozornosti od bistvenih vprašanj precej enaki kot v primeru politično motivirano veleslavnega in velečislanega “profesorja” na Cambridgeu. Nasprotni lobiji so precej zlahka posredovali dokaze, da je najslavnejši mladi genij med profesorji v resnici plagiator, ki je poleg plonkanja v člankih tudi zavajal o svojih siceršnjih referencah.
In kako se trudijo spolitizirani prodani mediji – vključno s slovenskimi – preusmerjat pozornost stran od bistva greznice? Jah, v tem primeru predvidljivo in enostavno. Ker je protagonist afere storil samomor in ker je pripadnik temnopolte rase, vsako kritiko na spolitizirano delovanje označujejo za rasistični napad, ki je ubogo žrtev spletnega linča pahnil v samomor. Nek Mijič “from Slovenia” ni imel te sreče, ker ni del pravega sloja in prave klientele, pa je bila velika politična kariera vsaj v slogu Jankovićev in še mnogih … pač nemogoča. Ni debate o sistemu, v katerem Mijič skupaj z oškodovanimi delavci ni nič posebnega in v katerem tudi demagog Luka Mesec kot minister za delo ni storil v smeri sistemskih varovalnih sprememb pač nič. Morda zato, ker tudi država stoji na gradbenih in drugih delih, ki funkcionirajo dovolj množično le v kalnem. Velike ribe ostajajo nedotakljive, kakšno sardino je treba pa včasih zabrisat na trg, da mu sodi zmeden plebs, za katerim se skriva jara gospoda.
Namesto da bi se razvila resna razprava o goljufijah, lažnih intelektualcih in o sili politikantske propagande, ki sega tudi v univerzitetne in znanstvene loge, o čemer najbolj medijsko zanemarjeno pričajo tudi Epsteinovi dokumenti (gibanje Metoo služi za zamegljevanje ostalih perečih problemov na vrhu hegemonije), mediji in politika podtikajo pod nos ljudstvu, da se med seboj prička, v katero smer je kdo bolj moralen. Ali tisti, ki ga skrbi poštenost in kakovost izobraževalne sfere, ali tisti, ki se le na tem primeru trudi proslavit kot sočutno antirasistično bitje. Cilj naj bi bil pa na koncu spet tišina, kot posledica utrujenosti po brezplodnem pričkanju na idiotski lažno moralistični osnovi.
Kaj pa realnost? Dejstvo je, da je Jason Arday, ki je sicer najprej poučeval telovadbo, kasneje pa ugotovil, da bi lahko daleč prilezel kot sociolog, svojo kariero bildal s pomočjo politikantstva. Torej ni bil nič posebnega. Kracal in plonkal je psevdosociološke pamflete in osebne izpovedi predvsem o rasizmu, kar je godilo lažnim intelektualcem t. i. “woke” ideologije. Ker je mladenič pridno štancal izdelke po politični predlogi, so ga z vsemi razpoložljivimi fanfarami razglaševali za genialnega mladega profesorja, ga zasipavali celo s častnimi doktorati in vsemi možnimi kariernimi in finančnimi poslasticami. Torej spet ni bil nič tako zelo edinstvenega.
Zakaj je Jason Arday kljub dokazanim intelektualnim zločinom izrazil občutek, da se mu godi krivica, zaradi česar je spletna gonja podivjala še bolj? Zelo verjetno iz podobnega razloga kot moja znanka iz daljne gimnazijske preteklosti, ki je šla s starši v mega napad nad profesorja filozofije, ki je njeno znanje ocenil le s 3. Odličnjakinja pa je bila mnenja, da je tudi tokrat znala vse na pamet. Torej si zasluži 5. Vendar ji je profesor na ustnem zagovoru zastavil vprašanje, kako bi trditev enega izmed filozofov (kar se je pridno napiflala) umestila v svoje lastno opažanje ali na kakršnem koli primeru iz prakse. In mladenka, ki je vse znala in nič razumela, je okamenela. To pa ne piše v njenih ličnih zapiskih, pa tudi v učbeniku ne. Kako bi torej lahko vedela. Strašna krivica. S fotrom je udarila pritožbo pri ravnatelju in uspela. V zbornici so se odločili, da vendarle ne more vplivat na oceno nekaj, kar ne piše v predlaganem učnem gradivu. Tega ne bom nikoli pozabila. Kot še marsičesa, zaradi česar se tudi pri nas sesuva šolski sistem in na osnovni ravni šolanja primanjkuje že preko tisoč učiteljskega kadra. To je posledica totalne kadrovske in intelektualne neresnosti, kar mafijsko klientelistični korporacijski kapitalizem tudi podpira. Z mojo generacijo se je desant nad vzgojo radovednih in mislečih človeških bitij šele začel in uspešno nadaljeval.
Medtem ko poslušamo lažno zgroženost, ker bralna pismenost drastično pada, se ovija v molk preizpraševanje o kakovosti večine učiteljskega in profesorskega kadra ter izobraževalnih prioritet. Kot da nam ni jasno, da bralna pismenost in kultura pri učencih ne more niti pogojno naraščat, če pa večina učiteljic in učiteljev ni niti visoko prismenih niti posebej razgledanih niti ne berejo knjig, ki bi presegle nivo komercialnega pofla. Le izjeme potrjujejo pravilo in te izjeme med večino bleferjev kvečjemu trpijo in iz poklica bežijo. Poklic je v skladu s sistemskimi prioritetami porazno plačan. Stanje se slabša in ne izboljšuje.
Razumem, da je tudi Jason Arday verjetno težko razumel, zakaj ravno on kasira takšen pogrom, ko ga pa (baje) niso spregledali njegovi mentorji in obsežen ceh, ki ga je slavil. Mar ne prepoznajo bleferja? Mar niso z njim spili niti kave? So sami itak njemu podobni, pa torej ni orodja, s katerim bi ga prepoznali? Tudi on se je zagotovo zavedal, da ni edini, ki plonka, tako med učitelji in profesorji kot učenci. In na koncu … Kakšna pa je sploh razlika med nekom, ki zgolj plonka in citira spoznanja drugih, in odličnjakom v šoli ali na fakulteti, ki se zgolj pridno pifla. Torej se le na pamet uči, kar piše na plonk gradivih ali pildkih ter izkazuje gospodarjem v imenu znanja in intelektualizma, da je priden. In za to je nagrajen z nekimi ocenami sumljivega pomena. Pridobi reference za delo na trgu dela, kjer se karierno vzpenja predvsem privilegiran sloj in tisti, ki se pač znajdejo, kot se temu reče. Med priporočljivo iznajdljivostjo spada tudi politično udinjanje, prilizovanje in šihtanje.
V ZDA poteka zadnja leta v javnosti razprava o številnih blamažah uglednih univerz in šol ter o sistemski ideološki zlaganosti, ki ne proizvaja realnih nadarjenih premišljevalcev, razvojnikov in strokovnjakov. Ta debata se je odvijala bolj goreče ob pojavu in kasneje atentatu na Charlieja Kirka, ki je intenzivno in vedno bolj popularno kritiziral izobraževalni program in sistem. Enako ob razkritju Epsteinovih dokumentov, kjer je bistvo škandala brez dvoma v razkrivanju skorumpiranosti v znanosti in na najbolj uglednih zasebnih univerzah, še posebej na Harvardu, kjer itak pridobi vse reference vsak bleferski smrkavec premožnih ali/in politično omreženih staršev, ki je včlanjen tudi v temu primerne bratovščine in druge ogabne klientelistične prevare.
Tudi matematik in fizik Eric Weinstein je postregel z mnogimi zgodbami – vključno s srečanjem z Epsteinom na Harvardu – ki pričajo o rednem šikaniranju realno nadarjenih in vsebinsko zagnanih študentov v primerjavi s pridnimi in privilegiranimi omreženci. Problem je pa v tem, da tudi profil, kakršen je Eric Weinstein, o takšnih zadevah spregovori šele potem, ko se sam počuti dovolj močan in zavarovan. Ker je na primer postal relevanten vlagatelj v posle in kapital Petra Thiela. Skratka, razkrinkavanja legalizirane mafijske greznice se običajno odvijajo v prilagojenem hrupu za javnost, ko in ker se spopadejo med seboj lobiji. Enako se dogaja ta trenutek v Sloveniji na področju delovanja tujih interesov s svojimi obveščevalnimi službami. Pri čemer ostaja seveda še vedno zakrita Zahodna ugrabljenost države in bistvena vprašanja o protagonstih in aferah. Brejčeva anketa je le primerek dna od dna, ko tudi najbolj mentalno siromašen del javnosti, ki ga omreženi prevaranti naslavljajo, ne more več spregledat, kako se norčujejo iz njih tudi prodani etablirani mediji s svojim izjemnim kadrom, ki pač … le šihta!
Uničevanje intelektualne sfere se je s prehodom v turbokapitalizem že začelo sistemsko. Z degradacijo pojma nadarjenosti, ustreznega karakterja ali zainteresiranosti na določenem področju, zaradi česar so bili pri nas tudi ukinjeni na primer sprejemni izpiti za univerzitetno izobraževanje. Hkrati s tem intelektualnim zločinom se je razbobnala ideološko idiotska propaganda, da lahko vsak postane pač vse, če je dovolj priden. In da naj mladež opreza na trgu, kakšne naj bi bile potrebe za delovno silo in naj se v skladu s takšno računico nemislečih robotov odločajo za svojo poklicno ali karierno prihodnost. To pomeni, da državljani ne soustvarjajo položaja na trgu, ampak le služijo gospodarjem (kdo pa so to?). Pozorni naj bodo, kaj prinaša denar. Izobraževanje se je sistemsko in vsebinsko povsem prilagodilo povprečju, robotizaciji in birokratizaciji človeških možganov. Zato smo zdaj baje že dovolj idealna masa za sprejemanje ideje, kako nas bodo roboti zlahka nadomestili tudi v ustvarjalnem in intelektualno zahtevnem delovanju, ker naj bi bili inteligentnejši od nas. V to lahko verjame le človek, ki ni več človek. Ampak robot. Mladi nimajo opore v prepoznavanju in razvijanju svojih sposobnosti in karakterja. Zato zelo verjetno tudi Jason Arday ni raje ostal učitelj za telovadbo. Zakaj pa bi, če baje obstajajo uglednejše in donosnejše kariere, če … Če se pač znajdemo in znamo unovčevat.
Družbi vsem potrebna in koristna dela za osnovno civilizirano eksistenco so degradirana na prostovoljno delo, podcenjeno delo ali celo na kazen za zapornike. Prihaja še ideja o družbi koristnem delu za vse na socialni podpori, kar enako predstavlja prisilno delo, ki ne more nobenemu mentalno živemu bitju pomenit vrednote. Temu primerni so rezultati družbene morale in prakse v vseh ozirih.
Kar naprej naletavam na razne novinarje, tudi profesorje ali druge vrste domnevnih intelektualcev, ki ne zmorejo dialoga in ne znajo argumentirano predstavljat ali zagovarjat vsebine, o kateri so še nedavno pametovali. A veste, zakaj? Ker so zgolj plonkali in pamfletarili. Ne dobesedno. Ne s pravnimi merili štetja sosledja besed in podobne zavajajoče navlake. So premetali besede, povedali malo po svoje, ampak … Plonkali so, zaradi česar ne razumejo, o čem so govorili in zakaj. Ampak ziher je kul. Vsaj politično. Vsebine niso tudi sami kritično obdelali, o njej premislili in sami radvedno in doživeto prišli do določenih spoznanj. Takšna krama v glavi je temu primerno podvržena hitri pozabi. Baje hitro mislijo in zato ničesar ne domislijo. In politika točno to podpira z vsem propagandnim arzenalom in hiperpsevdoproduktivnim tempom.
Pristop nikakor ne vpliva le na volitve, ki vedno znova nepresenetljivo ne odražajo realnih želja in upanj volivcev, ampak vpliva na sistem delovanja v vseh porah družbe. Zato se na vrhuncu krize ruši tudi splošno zaupanje v institucije. Ker niso zaupanja in spoštovanja vredne. Ker vemo, da tam brkljajo neke prilagodljive in pridne osebe, ki ne premorejo odgovornosti do lastnega poslanstva, saj jim ne pomeni nič. Pridno le izpolnjujejo navodila, z vsem “učnim” gradivom v paketu. Popolni bleferji so nastavljani na položaje moči in uporabljajo svetovalce za to in ono. Pač po svoji presoji in interesih. Kako bi lahko deloval kabinet predsednice, če mu poveljuje predsednica, ki na tem položaju ni zaradi ustreznih kriterijev. In v tem ni nič posebnega v družbi. Na položajih moči prepoznavamo ljudi, ki niso nič posebnega in zato radi poudarjajo, da so pač … samo ljudje, ki se cmerijo, ko jih gospodarji pustijo na cedilu. In kar naenkrat večina nima več v nobenem cehu občutka za osebno odgovornost do poslanstva. Večino skrbi le tisto, kar naj bi nas moralo pač najbolj skrbet. Denar. Dobiček. To naj bi bilo resno vprašanje na trgu, kjer največji zaslužkarji proizvajajo kramo, nezdravo hrano in druge skrajno neustvarjalne smeti, v katerih se potrošniško blazni dušimo. Poleg njih so seveda največji zaslužkarji še politični pajaci, ki izpolnjujejo navodila vojske in obveščevalnih služb, in mafija na svojih otokih in v rezidencah.
Domnevno pametni, sposobni in empatični ljudje se bojijo, molčijo in se umikajo. Heroji v očeh ljudstva postajajo razni sumljivi fantje ali celo izpričani ulični kriminalci, ki gredo kot angažirani influencerji v boj z mafijskimi legaliziranimi strukturami. To je trend na celem divjem Zahodu, začenši seveda v ZDA. Logično, da uživajo visoko ljudsko podporo, saj so že zdavnaj postali eni izmed nas, pravno sprejemljivih. Kruhoborci pač. Moraliziranje postaja odveč, ker korporacijski kapitalizem iz ljudi v boju za dohodek ustvarja moralne bednike na tak ali drugačen način. Le da si nekateri vseeno upajo v konfrontacijo z gospodarji, ostali pa so pač … pokakani. Zadovoljni s plačo ali dobitki na raznih spolitiziranih razpisih, dokler še obstajajo. Potrebujemo spet vojake, da bi ustavili vojni masaker za pokvarjene pohlepne gospodarje.
Zato je tudi nekaj najmanj nenavadnega, da smo pred nekaj dnevi spoznali celo velikega strokovnjaka za vzrejo govedi, ki je na domnevno presenečenje “stroke” mučil krave in jih zakopal v greznico. “Kaj takšnega pa še ne!”, poslušamo prazno moraliziranje. Nehajte se pretvarjat, da ste začudeni, ker ne užge več. Strokovnjakov, ki v resnici to niso, imamo na trgu in v državnih institucijah za odmetavat. In ravno ti so najbolj ponosni na svoje sistemske dosežke in reference. Točno ti bodo najbolj glasno oznanjali svoj doktorat in hvaležno branili institucije, ki ne opravljajo častno svojega poslanstva. Namesto da bi raje svoje znanje ali sposobnosti realno izkazovali, če bi obstajalo. In si prislužili realno spoštovanje. Razlika je le v tem, da mnogi primeri pač niso tako monstruozno očitni, da postanejo zveneča afera. Ampak smo se kar navadili na stanje in vreščimo ob primerih vrha ledene gore, kot da sicer nimamo s tem nič. Tako kot smo se navadili na davčne oaze, spolitizirane medije in še na marsikaj, kar je v popoln posmeh vsemu svetemu in poštenemu. Sistemsko!
Hvala za zelo dober zapis. Tudi sam ne bom nikoli pozabil, kako smo se smejali piflarjevemu “znanju” in to že v srednji šoli.
Če ga je kaj “zmotilo”, se je brez zadrege zmedel, da ni mogel nadaljevati…
Ampak je bil pa “priden”, da je “dogural”.
Evo ti ga danes na lagodnem, spoštovanem in bogato plačanem delovnem mestu. Naredil je kariero. Zdaj se smeji njemu. Denar ne smrdi. Raje se mu izognem v velikem loku, da ga ne spravim v zadrego.