Ustava RS kot dobrodošlica v svet učenjakov

Podpiram idejo, da srednješolci IN še posebej prvošolčki prejmejo ob vstopu v taborišče … pardon … šolo izvod Ustave RS in zastavico.

Kako lepo bi bilo, če bi se ravnatelji in drugi šolniki razburjeno javno oglašali tudi v primerih, ko se odvija splošna degradacija otrok na male človeške opice, pri katerih je treba zatirat idejo, da so radovedna in misleča bitja, ki naj bi ta človeški potencial razvijala. To dejstvo se kaže sicer vsak dan v javnosti, še posebej se je pa izrazilo v polnem sijaju med covid pandemijo, ko smo se naposlušali patološke zaskrbljenosti, kako bo generacija otrok baje ostala retardirana, ker jim primanjkuje športa za usvajanje osnovnih motoričnih razsežnosti.

In to kljub dejstvu, da ukrep izolacije nikoli ni ljudem prepovedoval gibanja na prostem, pa tudi telovadbe ne. Šlo je le za krepitev siceršnje vsiljevane ideje, da je šport bistveno pomembnejši od intelektualne dejavnosti. Ideološki idiotizem pa je napredoval celo tako daleč, da so oglaševalci imbecilne politike lansirali prispevke, s katerimi so intepretacijsko zavajali, da je za otrokov intelektualni razvoj posebej pomembno, da je aktiven športnik. Za prekrvavitev možganov in podobne drobne resnice, ki v širšem kontekstu nimajo nobene zveze z realnostjo. Kakšno? Jah, da dober športnik z več fizične energije in prekrvavljenimi možgani pač ne bo niti približek intelektualno vsaj zadostne osebe, če se za razliko od tistega, kar je lastno živali – telovadba, ne bo posvečal tudi umskim dejavnostim. Z enako voljo in željo seveda kot opica radostno skače po drevesu. Zato so pač mnogi izjemni intelektualci ali znanstveniki tudi milo rečeno slab fizkulturni zgled. In premnogi profesionalni športniki so milo rečeno nikakršen zgled za intelektualni razvoj. Seveda v sodobni civilizaciji večina ljudi preveč sedi in premalo giba, vendar to ni edini problem in se ga ne rešuje zgolj s pridigo in propagando profesionalnega gladiatorskega športa. Že opuščanje nepotrebnega nažiranja in nepotrebnih voženj z avtomobilom pomembno zadosti rekreativnim potrebam človeka in ima še druge pozitivne socialne učinke.

S to propagando, ki nikakor ni premosorazmerno obravnavala zaskrbljenosti za intelektualni potencial otrok, so okrepili popularnost dobičkonosnih profesionalno gladiatorskih tekmovalnih športov, ki z uravnoteženim zdravjem in rekreacijo nimajo nič skupnega. V istem času je celotna srenja hkrati skrbela, da bi se otrokom in mladini učenje še bolj zagabilo, kot se jim je s pomočjo načrtno slabih učnih pristopov gabilo že prej. Namesto da bi čas postanka izkoristili za dobre ideje v smeri spremembe pristopov k izobraževanju, ki so še vedno nujno potrebne, so z druge strani nabijali paniko in paranojo v smeri domnevne strahote, ker z učenjem na daljavo morda ne bodo uspeli zdrilat ves predložen program. Z brezvezno paniko, ki nima nobene veze z resnim učenjem in spoznavanjem življenja ob razvoju zmožnosti kritične misli, so med drugim tudi prikrivali računalniško nepismenost večine šolskega kadra, pa tudi funkcionalno in bralno polpismenost, ki jih je spravljala ob živce, ko so pripravljali razne nesmiselne in učencem odbijajoče brezdušne predloge za piflanje na daljavo. Poleg tega so pa še uspešno na kapitalistično pokvarjen način zafrustrirali polno družin, ki jim je primanjkovalo računalnikov za več otrok.

Na fotografiji v povezavi na članek etabliranega medija si lahko tudi ogledate otroka, ki kot trpinčen osel komaj vleče po stopnicah zanj pretežko torbo, v kateri je polno nepotrebne navlake, vključno z delovnimi zvezki, ki v imenu poenostavljanja miselnih procesov in asociacij na prvo žogo uničujejo otrokovo sposobnost razvijanja lastnega mentalnega potenciala in krepitve vsebinske koncentracije. Ta težka torba, ki učinkuje sporočilno enako kot prizori izkoriščanja otrok za težaška fizična dela, ob kakršnih se domnevno civiliziran Zahod zgraža, služi navadnemu dobičkarstvu proizvajalcev delovnih zvezkov.

V resnici je realnost takšna, da če se v čem strinja večina staršev in učiteljev, je pa to, da se otroke ponižuje na nivo tistega, kar naj bi definicija pojma otrok pomenila. Naj ostanejo čim dlje idioti. Da bodo postali čim bolj podobni povprečju življa, ki ni razvil nobene radovednosti in najmanjše radosti do učenja, s tem pa tudi ne vzvodov za soustvarjanje okolja, v katerem bodo životarili in šihtali za gospodarje v taborišču. Temu se ljubkovalno reče: Naj bo otrok čim dlje otrok. V nadaljevanju te misli se sliši, da pomeni odraslost nekaj strahotnega. Jah, dragi otroci, dobrodošli v svet nesposobnih in fuknjenih “odraslih”, ki vam tlakujejo pot v strahoto. Pričakuje se, da boste tudi sami postali strahota. Pekel zase in za druge. Od nevzgojenega smrkavca, ki ga nič ne zanima in še manj briga, do odraslega kretena je pot ravna.

Tako se začne degradacija vseh otrok, ki se ne vklapljajo v sistem sistematičnega zaviranja volje do učenja in razvijanja mentalnih zmožnosti. Na primer tisti otrok, ki je fotra spravil ob živce, ker se raje igra z njegovo miško kot pa s predloženo nesmiselno igračo za mentalno omejene na tleh. Na primer tisti otrok, ki se je že pred prvim razredom osnovne šole naučil brat, ker si je tako želel, da ne bi bil več odvisen od branja staršev, ki s takšnim veseljem okrog njega posegajo po čtivu po svoji volji in kadar jih je volja. Ne govorim o otrocih, ki jih starši prisilno učijo brat pred šolo, da bi se bahali pred drugimi in prikrivali, kako se njim sicer za to dejavnost fučka, ker raje pečejo palačinke in lajajo v luno, kar otroci tudi zaznajo. Ker niso tako butasti, kot bi odrasli vedno radi mislili, da otroci butasti so.

No, in v takšnem vzdušju seveda tudi ni osnovnega smisla za simbolne pomene. Zato poslušamo kričanje o nesmiselnosti, da bi otroci prejeli izvod Ustave RS, ko pa večina ne le da ne zna še niti brat, ampak si mnogi še vezalk na čevljih ne znajo zavezat. Logično, da ne znajo, če pa ne razumejo smisla v tem početju. Vezalke si znajo zgodaj zavezat tisti otroci, v katerih je vzbujen smisel za takšne sila naporne dejavnosti. In spet trčimo ob še en simptom degradacije smisla učenja. Mnogi učitelji, tudi tisti, ki poučujejo domovinsko vzgojo v zadnjih letih osnovnega šolanja, radi pojamrajo, kako otrok in staršev določen predmet ne zanima. Še posebej domovinska vzgoja. In kako žalostno je to. Ne zanima? Logično, da jih ne zanima. Nikogar brez podlage ne zanima nič. Ključna definicija dobrega učitelja pa je, da zna za določeno področje vzbudit zanimanje v učencih. To tudi pomeni, da razume smisel svojega početja, ki ni zgolj – dobim plačo. To tudi pomeni, da obvlada osnovno psihološko veščino poučevanja, ki pomeni sposobnost prisluha učencem, zakaj jih nekaj ne zanima in zakaj bi jih lahko zanimalo, pa tega še ne vedo.

Ustava RS se ne podeli prvošolčkom zato, da bi takoj pritekli domov, jo prebrali in se jo naučili na pamet od A do Ž kot roboti. Gre za simbolni pomen, s katerim prvošolčke počastimo s spoštovanjem, ker resno vstopajo v svet bodočih odraslih. To pomeni, da so na državni ravni postali priznani učenci in bodo to tudi ostali do zadnjega diha. Če si bodo kdaj domišljali, da dovolj znajo in se jim na srečo ni treba več učit, ne bodo nikoli postali zreli odrasli. Ustava RS kot simbolno darilo pomeni za prvošolčka vznemirjenje, ker so končno dojemani resno. Ne boste verjeli, ampak otroci imajo to radi, če jim je dovoljeno, da se jih jemlje resno. Ustava RS je dokument o okolju, v katerem živijo in se bodo razvijali. Ko dobi otrok v roke Ustavo RS in še ne zna niti brat, bi se morala v njem vzbudit radovednost. K čemur naj bi pripomogli odrasli, če so v resnici odrasli vsaj toliko, da razumejo pomen ustave. Otrok bi moral komaj čakat, da se nauči brat in razumet dovolj, da bi spoznal, kje živi in kaj je s tem narobe ali prav.

Seveda takšen odnos do stvari ni možen, če več kot polovica življa kriči, da ustave ne poznajo niti starši in se jim fučka zanjo. Torej je Ustava RS kot darilo prvošolčkom še toliko bolj pomembno dejanje. Prvošolčki dobijo Ustavo RS v roke, da bi jo prebrali starši, ker sicer ne morejo dohajat otroka v osnovnem znanju, kaj šele v vzpostavitvi kritične misli do predmeta diskusije.

Nekateri učitelji pravijo, da obstaja bojazen, da bi vsebino otrokom priskutili, ker ji niso dorasli. In da bi jim morda raje poklonili kakšno slikanico s poenostavljenimi ustavnimi izseki. Ja, da bi jih spet poniževali na male opice in jih hkrati obremenjevali z nečim, čemur res še niso dorasli. Za koga bi bila ta slikanica oziroma strip? Za starše? Za učiteljice in učitelje? Ker otrokom gotovo ne bo segla v srce.

Ustava RS ima v tem primeru simbolni pomen. Podobno, kot sem na primer sama kot otrok opazovala odrasle okrog sebe, kako goreče so klepetali o določeni knjigi, ki je počivala v knjižnici. Jaz pa nisem mogla bit del teh klepetov. Zato sem si sama želela čim prej naučit brat. Da ne bom odvisna od mame, ki mi bere, ali poslušala le kasete, glas drugega, ne svoj glas v možganih. Želela sem si tudi znat pisat, ker so pač v mojem okolju tudi veliko pisali in zdelo se je, da v tej dejavnosti občutijo veliko smisla. Ampak na tistih policah so še vedno čakale knjige, ki naj jih kot otrok še ne bi dobro razumela in bi me zato dolgočasile. To dejstvo, da sem retardirana, me je motilo. Razumela sem, da bolj pametni od mene doživljajo draž in smisel v nečem, za kar sem jaz prikrajšana. Torej je moj cilj, da čim prej pridem do tja. Moj cilj! Ne vsiljevan cilj odraslih, ne da bi mi bilo jasno, v čem je smisel. To je kasneje veljalo enako za področja, ki me niso prav nič zanimala. Šola večinoma ni delovala spodbujevalno niti za branje, ampak prej obratno. Zasipavala nas je s povzetki in piflanjem, zaradi česar je zmanjkovalo časa in energije za branje in razvoj radovednosti. Ko sem naključno spoznala profesorja matematike, ki me je navdušil za matematiko, se je treba zavedat, da sem s tem spoznala tudi dejstvo, da imam v srednji šoli še vedno zelo slabo učiteljico matematike. Nič posebnega, da ne bo nesporazuma. Porazno še danes velja za običajno. Žal. To je stanje, ki ga država in dikatura kapitala podpira. Zato je učiteljski poklic degradiran totalno in zato jih v tej državi zdaj že primanjkuje več tisoč. Kaj pričakujemo od bodočih generacij, če učenje ni sveti gral države? Kaj pričakujem od državljanov, če je v ustavi bolj zaščiten in cenjen pojem lastnine od smisla človeka?

In zato kar naprej poslušamo, kako otroci premalo telovadijo (ni boljšega načina, da bi otroci še manj radi telovadili, od neprestane pridige v prazno), smo pa zelo zaskrbljeni, če bo kdo bolj zgodaj prijel v roke celo Ustavo RS in se začel spraševat, kje živi in zakaj. Ta zaskrbljenost se v resnici sploh ne tiče otrok. Tiče se blefa odraslih. Tiče se tistega, kar vsi otroci dobro zaznavajo in so s tega vidika travmatizirani že za dober dan. Če se česa učijo spontano, se pa učijo blefiranja, mar ne.