Pravno priznani in nepriznani vojni zločinci

Tako kot z vsem v politiki, je največji problem za širšo javnost ter vse aktivne in bivše šolarčke, ki so podvrženi točno določenemu političnemu narativu pri obravnavi zgodovine, v tem, da smo tudi državljani vseh držav pomembno uporabno orodje in orožje interesov kapitalskih in političnih samooklicanih elit, obveščevalnih služb in seveda industrije vojne. Vključeni smo v propagandni del vojne, ki vsebuje pranje možganov in ustvarjanje množic uporabnih idiotov. Največja poslastica je seveda ustvarjanje notranjih sovražnikov po državah, ki sami sebe čim bolj dojemajo kot borce za nekaj moralnega, pravičnega ali profitabilnega, medtem ko bruhajo v skledo lastnega naroda in konkretno v lastno skledo. Uspešen plan naj bi deloval tako, da se vsaj generacija nategnjenih s pomočjo propagande, uzurpacije medijev, klientelizma znotraj infrastrukture držav, podkupovanja, izsiljevanja in zastraševanja ne bi do svojega izumrtja zavedala, kje pravzaprav živi in komu ali čemu daljnoročno služi.

V času razpada Jugoslavije in kasnejše brutalne vojne na Balkanu še nismo imeli interneta. Zato smo bili bistveno bolj odvisni od poročanja in narativa etabliranih medijev, ki so bili kakopak ugrabljeni od dominantnih sil v vojni obveščevalnih služb, ter posameznih gurujev propagande, ki so bili del določene ideološke in kapitalsko interesne klientele. Skozi celotno lopovsko tranzicijo je bilo tudi v Sloveniji bistveno lažje prat možgane življu, kot je to enostavno danes. Danes imajo zato hitreje lahko malček več težav z usmerjanjem narativa in prikrivanjem svoje preteklosti tudi prenekateri politiki, ki nam še vedno vladajo. Na primer kar predsednica države. In vojna starih plenilskih lobijev je vedno bolj brutalna, kar lahko opazujemo danes tudi v parlamentu. Propaganda je še vedno ključno orodje za usmerjanje dogodkov in odmevov, da ne bo pomote! Še posebej v aktualni že trajajoči hibridni vojni, katere del smo tudi mi, kljub nizkemu splošnemu zavedanju tega dejstva. Vendar je izvajanje agend malo težje, kot je bilo osupljivo enostavno nekoč. Dosežki so na žalost še vedno nezanemarljivi, ni pa bilo na primer možno več kot kakšno leto dni (kar je predolga doba, da bi se ljudstva lahko pohvalila z zadostno razgledanostjo in prisotnostjo) nategovat ves Zahod, da je na primer Rusija, ta strašna agresivka pod nekim norim diktatorjem, napadla suvereno demokratično sosednjo državo kar tako. Ker je pač zlobna imperialistka. Točno takšen je bil namreč narativ. Se spomnite? Da gre za povsem neizzvano agresijo na neodvisno demokratično državo, ker Rusijo vodi nek neumen in duševno moten diktator, ki naj bi bil tudi zelo verjetno na smrt bolan.

Nihče od lažnih propagandistov, s takratnim ameriškim predsednikom Bidenom na čelu, danes na primer ne odgovarja za načrtne laži in zavajanja lastnega ljudstva, v imenu katerega naj bi demokratično delovala in ga zastopala, kaj šele za zavajanje celotnega Zahoda. Pač, to sprejemamo kot del politike, ki je ločena in odtujena od ljudstva in kričimo puhlice o demokraciji in nekakšni vladavini ljudstva. Informacij vsaj o tem, da je v Ukrajini potekala vojna v Donbasu že od leta 2014, dolgo in medijsko ubrano po izbruhu vojne leta 2022 ni bilo. Večina lunatikov tega planeta ni vedela nič o zadevi, ker mediji selektivno poročajo ekskluzivno o nečem, kar godi gospodarjem s svojimi plačanci, o čem drugem pa kvečjemu zelo skopo, spregledljivo in tiho, če sploh. Šele po tem, ko ni bilo možno več zavirat informacij preko interneta, je lahko večina izvedela vsaj nekaj o obstoju prevarantskih sporazumov v Minsku, o neonacističnih bataljonih v državni vojski Ukrajine, ustoličevanju Bandere, napadih na rusko manjšino, širjenju Nata itd. Osebno sem bila kot komentatorka enega izmed medijev preprosto cenzurirana zaradi pisanja o vojni v Donbasu in eskalaciji krvavih spopadov med vzhodnimi in zahodnimi Ukrajinci v Odesi, kar je pomenilo konec sodelovanja. Te informacije so čez nekaj mescev obelodanjali skoraj vsi mediji, ker jih ni bilo možno več ignorirat. Resen novinar bi pomislil, da bo vsak medij kar tekmoval, da bi nekaj obelodanjal prvi. Ampak ne! Če ne obstajajo zaradi nas, temu ni tako. Lahko se borijo za pokorno tiho, nevedno in neumno zadnje mesto, da bo že kaj za pusta hrusta. In mnogi so šele s časom spoznali, kdo sploh je, kako deluje in govori Putin starega političnega kova, ko so se morali politiki še vsaj malo izkazovat z znanjem in prakso v resni politiki in si s časom prislužit višje položaje.

Obstaja velika razlika med politiki starega kova in sodobnimi influencerji, ki delujejo kot zvezde resničnostnega šova, pri čemer prikrite figure starega kova delujejo v ozadju. Kdo torej blesavi tudi na čelu Ukrajine? Totalno nerazgledan, pohlepen in dokazljivo skorumpiran falot Zelenski, bivši komik nivoja udarjanja s kurcem po klavirju, ki se je pod okriljem medijskega barona in ukraijinskega oligarha z veseljem tržil tudi širom Rusije. Ideja, da bodo ukrajinsko lutko obveščevalnih služb, ki so jo s propagando o ljudskem človečku, enem izmed njih, podtaknili Ukrajincem, skušali spropagirat kot novega Churchilla pred absurdno poneumljanimi ljudmi, je precej kmalu padla v vodo. Še japi Macron, prazen dečko bančnikov, ki zdaj uživa že zgolj 11% podporo državljanov, ne uspe prepričat več nikogar z višjo inteligenco od želve. Zdaj se počasi predvsem v ZDA utaplja že mit o Churchillu, ampak to je že druga zgodba. Britanska elita še vztraja, a nič in nikogar novega ne ponuja.

Rusija je bila še do nedavnega statistično država, ki je sprejela največ ukrajinskih beguncev, kar je nenavadno za goli absolutni pojem strašne agresorke brez razloga. V Rusijo je seveda prebegnil velik del proruskih in ruskogovorečih vzhodnih Ukrajincev, ker v Ukrajini že od začetka poteka tudi brutalna državljanska vojna, a Zahodna laž o sila poenoteni Ukrajini, ki se bori proti jasnemu agresorju, še vedno ni povsem zavrnjena in odpljuvana. Medtem se vedno bolj po ulicah ugrabljani in nasilno rekrutirani Ukrajinci kopajo in umirajo v krvi za tuje interese v tej še kako od Zahoda izzvani proksi vojni med velesilami.

Vojna v Ukrajini je po eni strani sprožilec aktualne geopolitične vojne na svetovni ravni, po drugi strani pa je zgolj posledica oziroma nadaljevanje zgodbe še od prisilnega deljenja teritorialne pogače, politične in ekonomske moči po 2. svetovni vojni, še mnogo bolj pa od nadaljevanje hladne vojne, ki se v resnici ni nikoli končala, je pa Sovjetska zveza bitko izgubila, zaradi česar je v skupnem paketu padel Berlinski zid, razpadla Jugoslavija in SZ. To so med seboj povezani dogodki pod maršem predvsem ZDA, VB in vazalske Nemčije, ki so jo ustoličili in napitali kot gospodarsko velesilo in vladarico EU. Proces tvorbe EU z roko v roki z Natom se je enako ustoličil v devetdesetih. Mogoče ste se kdaj nekateri čudili, da vam vlada Nemčija v Evropi, ko so vas pa učili, da je vaša država zmagala v vojni proti nacistični Nemčiji. Morda se niste tega vprašali nikoli ali pa ste eni izmed tistih popolnih tepcev, ki vas je prepričala bučka, da je šlo Nemčiji gospodarsko tako dobro, ker so tako pridni, pametni in produktivni, vi, postsocialistična slovanska golazen pa pač … ne.

Z vsem v paketu se je po izbruhu vojne v Ukrajini hitro odvila stara taktika CIE in prehitro za sodobne čase smo dobili v eter propagandno Bučo. V Buči naj bi se zgodil krvav in še posiljevalski masaker brez primerjave. Čisti horor, ki naj bi ga izvedli nujno demonizirani Rusi nad nujno zgolj nedolžnimi, pravičnimi in moralnimi ukrajinskimi civilisti. Buča bi morala služit za enak propagadni spomenik, kot že leta uspešno služi pokol v Srebrenici na primer. Cilj je bil jasen. Popolna demonizacija Srbov, zaveznikov Rusije na Balkanu, in odvračanje kakršne koli pozornosti na trde bosanske in hrvaške nacionalistične radikalce, ki so bili nastavljeni na vrhove bivših republik in so pridno sodelovali v projektu rušenja in plenjenja Balkana. Slovenija ima pri tem seveda precej hinavsko vlogo, a ne za nizko ceno tranzicijskega ropa in ugrabitve države, ki še traja. Ni seveda tako hudo kot v BiH brez najmanjše suverenosti, je pa daljnoročno dovolj hudo za ohranitev države in naroda. Slovenija je imela med drugim tudi srečo, da ni imela skupnih teritorialnih entitet s Srbijo, pa s tem tudi resnih težav z delitvijo narodov in ozemlja po razpadu Jugoslavije ne. Se pa cufamo s Hrvaško za pljunek dostopa do odprtega morja, ker se Hrvatom zdi, da ga nikoli ni dovolj, mar ne.

Da ne bo kakšne namerne pomote v razumevanju moje poante. Zločin pokola v Srebrenici se je seveda zgodil in prav je, da je bil pravno sprocesiran. Govorim o propagandnih spomenikih znotraj vseobsežne vojne, v kateri naj ene žrtve ne bi bile bolj pomembne od drugih. Tako v tem primeru znotraj bošnjaških žrtev, ki so segale tudi preko Srebrenice, kot morebitnih žrtev na strani domnevnega absolutnega agresorja, ki to v absolutu lahko ni, a je takšna percepcija v interesu drugega, močnejšega in taktično bolj hinavskega agresorja oziroma okupatorja. ZDA bi lahko na tem področju seveda postavili spomenik v centru planeta Zemlja. In govorim o tem, da danes ne slišimo po medijih skoraj ničesar več o strašnem pokolu v Buči, ker je bil tekst propagande za dogajanje v Buči sumljiv že od začetka. Politični analitiki smo namreč spremljali videoonastop župana, ki je javno slavil odhod ruskih enot. In to v času, v katerem naj bi se zgodil pokol in točno na tisti cesti bi morala ležat trupla žrtev, kjer se je župan sprehajal in snemal video. In lega ter zvezanost žrtev z belimi robci je bila sumljivo enaka žrtvam, ki so že na začetku vojne, ko so zapirali meje, da polnoletni ukrajinski fantje ne bi pobegnili na svobodo, padle na vzhodu Ukrajine in so jih zagrešili ukrajinski bataljoni nad proruskimi sodržavljani. Kasneje se Rusija ni predala in je v okviru ZN vztrajala z dokazovanjem – tudi s pričami – da je ruski pokol v Buči pač lažna propaganda. Enega izmed prenosov takšne seje sem spremljala preko YT. Pretok informacij je pač večji in hitrejši kot nekoč in pričevanja z ene in druge strani v najboljšem primeru ustvarjajo dovolj zmede in nezaupanja, da si mediji ne upajo več trobit o Buči na enak nedvoumen način kot v primeru Srebrenice. Propagandni spomenik po enakem vzoru je vsaj propadel, čeprav zadeva razčiščena ni in malo verjetno kdaj ustrezno tudi bo.

Mnogi v Sloveniji, ki kričijo po družbenih omrežjih o marsičem, celo še niso sploh slišali za Alijo Izetbegovića in kakšno ideološko zgodovino in prakso ima ta ideološko in versko radikalna nacionalistična oseba, ki je žal poveljevala BiH. Premnogi ne vedo nič o napadu vojske Naserja Orića na Srbe v Kravicah (baje okrog 50 pobitih v vasi), kar je rezultiralo v brutalnem in tudi neproporcionalnem maščevanju nad Bošnjaki v Srebrenici. Nič ne vedo o tem, da je tudi Orić sicer bil obtožen v Haagu, ne pa tudi obsojen. S puhličarsko utemeljitvijo, da iz vsesplošnega medsebojnega napadanja na skupnem ozemlju ni bilo možno razbrat nedvomne krivde kogar koli. Jah, kdaj je možno, kdaj pa ne, kajne. Mnogi, še posebej mlajši državljani, celo ne vedo nič o operaciji Nevihta, ki jo je vodil hrvaški herojski general Ante Gotovina. V operaciji Nevihta je bilo izgnanih nekje od 200 000 do 250 000 Srbov, prebivalcev Republike Srbske krajine. Številke o pobitih Srbih se gibljejo nekje med 1000 in 2000, ampak so nezanesljive, ker so vse številke žrtev velikega razpona in nezanesljive, če žrtve niso v interesu promocije ganjenega sočutja ZDA in Zahodnih posredno imperialističnih zaveznic.

Tudi v aktualni vojni v Ukrajini v resnici nimamo pojma, kakšne so približne številke žrtev na eni in drugi strani, ker so tudi te številke orodje propagande vseh vpletenih v vojno. Od nekdaj je bilo tako. Vemo le, da Rusiji ni v interesu masovno pobijanje civilistov in jih je zato malo, v primerjavi s klavnico v Gazi, kjer je jasno, da so vsi Palestinci ključna in masovna tarča iztrebljanja. Ante Gotovina je bil seveda oproščen in zato naj bi tudi slovenska politika in mi državljani povsem normalno politično prijateljevali, se družili in sodelovali s hrvaško politiko, ki je ta trenutek na oblasti, in prav tako slavi Anteja Gotovino kot svojega vojnega heroja. In zato naj bi bilo nezaslišano, če se na primer naš predsednik Državnega zbora sestane s predsednikom DZ Republike Srbske. Šlo naj bi za nedopustno nemoralno dejanje. Zakaj že? Kdo tako pravi? Kdo Sloveniji diktira, s katerimi domnevnimi vojnimi zločinci se lahko družimo in s katerimi ne in komu je to v interesu? Odgovori nikakor niso samoumevni. Aktualne izjave Vučića v odnosu do Ratka Mladića in prizori srbskih koračnic tiste populacije Srbov, ki si upa kar javno vzklikat parole poklona svojemu branitelju naroda Ratku Mladiću, naj bi bil za nas trdobučneže prizor ultimativne zločinske krvoločne mentalitete, ki naj bi bila moralno in čustveno zadostnemu sleherniku povsem tuja, nerazumljiva in nerazumna.

Ta narativ popolne demonizacije dežurnega sovražnika Zahoda, ki ga želi baje vklopit, disciplinirat in počlovečit EU, medtem ko je od nekdaj podpirala zločine ZDA, ta trenutek financira in podpira klavnico v Ukrajini, hujska k vojni v Evropi proti Rusiji in nič ne stori proti masakru v Gazi, razen moralistično hinavskega vrtenja gobca, morda še koga z močno voljo prepriča, prepričljiv pa pač ni. Kot aktualna Koalicija voljnih, ki se kar sama poimenuje tako, kot bi se vsaka prostitutka, če bi dejansko želela bit prostitutka. Voljna pač (willing). Freud umira od sarkastičnega smeha v grobu. Večina na primer tudi nič ne ve o srhljivem zločinovanju na Kosovu in sicer trgovanju z notranjimi organi, v kar je bil vpleten sam vrh kosovske politike, v spregi z izjemno politično podporo ZDA. O tem je Carla del Ponte, slavna figura mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, slabovestno celo napisala knjigo in potem zapustila sceno. Na svojih novih položajih pa ne sme več govorit javno o čemer koli povezanem s sojenji in procesi v Haagu. Kako prikladno.

Sodišče v Haagu je sodišče, na katero so ZDA z vsemi svojimi vojnimi zločini po svetu imune. Nobena velesila sicer tega sodišča ne priznava. Tudi Kitajska in Rusija ne. Ne le to. Povsem zaznavno je, da delo sodišča celo usmerjajo (skupaj z VB), zato so resni politični analitiki že zdavnaj sodišče kritično in posmehljivo poimenovali kot sodišče za sojenje afriškim zločincem. Kajti teh je bilo obsojenih največ. Kot orodje, da so se znebili mnogih afriških vojščakov, ki so bili v napoto ameriškim krajam in zločinovanju po Afriki. No, vmes so se nadrenjali seveda tudi srbski vojni zločinci, kar sovpada z ameriškim rovarjenjem po Balkanu, ki še traja, in geopolitičnimi interesi. Nelegalno in v ZN nepotrjeno bombardiranje Srbije in vse svinjarije, ki so jih ZDA izvajale na tem območju (krepile radikalce k spopadu, kar počnejo povsod enako, kjer netijo vojne – tudi v Ukrajini so počele enako), so si ZDA privoščile, ker je bila takrat tudi Rusija po razpadu SZ in tranzicijski uzurpaciji Rusije z vzponom oligarhije po meri ZDA, na kolenih. Šele vstaja dela KGB (tudi v KGB se je odvila najprej čistka), ki je najbolje poznala delovanje CIE in ustoličenje Vladimirja Putina, je Rusijo spet krepilo kot velesilo s suverenimi interesi, blaginjo in vojaško obrambo. In zdaj smo, kjer smo. V nadaljevanju zgodbe, a z bistveno premešanimi kartami naa geopolitičnem zemljevidu. Rusija je drugačna Rusije kot pred desetletji, Kitajska pa sploh. In ZDA tudi. In EU prav tako. Zloraba Nata in EU za interese ene velesile, ki je v zatonu, se pač ni končala. Sta se pa medtem okrepili Kitajska in Rusija, zaradi česar je neoliberalna mafija globalistov na Zahodu v resni krizi. Tako resni, da bi nas z veseljem poslali spet v vojno. In k temu tudi hujskajo in točno to planirajo. Vendar pa se danes, ko je informacijska vojna težavnejša, po močnih državah krepijo t. i. suverenistične stranke (v Nemčiji, Franciji, Italiji …), ki nasprotujejo apetitom globalistov, ki sega vse do rušenja Evrope po potrebi (vojna proti Rusiji).

Smrt Ratka Mladića in prebujenje sentimentov vseh vpletenih v vojno na Balkanu, učinkuje v aktualni geopolitični resni krizi kot olje na ogenj za motivacijo propagand sentimentov, ki nimajo neposredne zveze z realno zapletenostjo vojn. Imaj pa zvezo z zlorabo uporabnih idiotov pri tem. Popolnoma logično je, da srbska politika in nezanemarljiv del srbske populacije (tudi tiste, ki molči pod pritiski, a enako misli kot tisti, ki korakajo po ulicah in glasno salutirajo Mladiću) ne občuti slabe vesti ob poklonu svojemu narodnemu heroju Ratku Mladiću. To je možno predvsem zato, ker na drugi strani, od koder se vršijo psevdomoralistični pritiski s sklicevanjem na mednarodno pravo, ni nikjer nikogar, ki bi lahko predstavljal kredibilno moralno IN pravno avtoriteto za obsojanje kogar koli in česar koli. Gobce vrtijo sami vojni zločinci ali politične prodane oprode kapitalsko in ozemeljsko interesnih hinavcev. V to skupino spadajo tudi najbolj hinavski in zmešani Soroševci na robu propada svoje funkcije.

Sodišče v Haagu ni nikoli uspelo dokazat niti osnovne zadovoljive zavezanosti pravični in pravno uravnoteženi obravnavi česar koli in kogar koli. Hinavščina in zloraba sodišča za interese kapitalske hegemonije, ki je imuna na mednarodno pravo, kar s piratskimi in vojno zločinskimi akcijami izkazuje tudi ta trenutek po Latinski Ameriki in na Bližnjem vzhodu, je od nekdaj preočitna. Zdaj se trudijo popravljat zabuhel obraz z izražanjem volje do obtožnice proti Benjaminu Netanjahuju. Vendar gre spet za hinavščino, ker bo Netanjahu za kar koli in kjer koli obsojen le v primeru, če se ga bo hotel gospodar za nemoteno nadaljevanje plenjenja in korporacijskega nadvladovanja držav (tudi naše, saj imamo celotno kibernetsko varnost njihovo in še marsikaj) znebit. Kot so se znebili Epsteina ali Maxwella in vsakogar v svojih vrstah, če se misija zaplete ali postanejo izvajalci misij breme, ker ni možno več dovolj učinkovito usmerjat propagande in ciljev. Izrael ne bo padel zaradi Netanjahuja, bodo pa omrežene pošasti kapitala skušale po hipotetičnem žrtvovanju Netanjahuja kvečjemu rehabilitirat Izrael, da bi karavana bolj mirno potovala naprej.

In zato je odvzeta možnost kakršne koli resne katarze kateri koli državi, tudi vsem bivšim republikam Jugoslavije, ne le Srbiji. Ta trenutek EU še vedno povsem ignorira spomenik narodnemu heroju Stepanu Banderi v Ukrajini, postavljen in na državnem nivoju priznan v ukrajinski politiki že pod Viktorjem Juščenkom, ki je priletel na vrh Ukrajine iz bančnega sektorja v VB in zagnal v Ukrajini propagando nacističnega sentimenta. Cilj je imel pač antirusko funkcijo za interese Zahodnega kapitalskega sektorja z apetiti po ukrajinskih resursih in krepitvi moči nad Evropo. Antony Blinken je pred plenjenjem Ukrajine podal izjavo, da ZDA preveč zanemarjajo moč nad Evropo. Pa so se podvizali.

EU, ki ji simbolno vlada figura, kakršna je Ursula von der Leyen, prikupno zmešana, razvajena in totalno nerazgledana hči svojega prodanega očeta Kaja Kallas in potrčko BlackRock korporacije na čelu Nemčije – vedno bolj od državljanov osovražen Merz – ne morejo predstavljat nič kredibilnega ter moralno ali pravno vzdržnega. To vodi le v propad EU. Le v to, zaradi česar pametna Islandija na referendumu ravnokar ni potrdila vstopa v EU, kar od raznih držav zdaj izsiljuje EU na robu razpada (AFD v Nemčiji že razglaša izstop iz EU). Islandija je rekla Ne, da bi zaščitila svojo zlatnino. Svoje pomembne resurse. Ribe! Danes se države že lahko zavedajo, kaj EU predstavlja v realnosti. Na drugi strani se bolj kot kdaj koli z EU brati seveda Kanada. Ampak to je boj za trg v sili. Ker je načevljana od ZDA. Nič ganljivega, še manj prepričljivega. Kanadi pa itak tudi po Trudeauju še vedno vlada WEF establišment. Popravili so le imidž simbolnega poglavarja. Gospod izbranih besed v zgledni kravati, namesto še enega sinčka svojega očeta, smrkavca, ki ni nudil vtisa kakršne koli resnosti in se zdaj pač ščipa po tabloidih z neko zvezdniško popevkarico v globokem zatonu.

Srbija slavi Ratka Mladića zato, ker ji ni treba, da ne bi. Ker svoje vojščake in generale, ki so izvrševali vojne zločine, slavijo tudi druge države, brez moralističnih pritiskov in povsem legalizirano. Ker se srbska politika zaveda, da v geopolitični vojni ni nobene moralne in pravne konsistentnosti na vidiku, konsistentnost pa je ključ do kakršnega koli moralnega uspeha v daljnoročnih posledicah. Srbija se tudi zaveda, da ji gre v aktualni geopolitični vojni kar dobro. Tako dobro, da skupaj z Orbanom celo prevzemajo medij, ki je deloval tudi v Sloveniji (N1) in je bil še včeraj povsem nadzorovano orodje Velike Britanije.

Ideološki čustveni izbruhi, ki so zgolj to, so po svoji naravi stvari škodljivi družbeni zavesti, temu primernim posledicam in kakovostnim presojam za prihodnost.