Slovenska “Metoo” drama v 2. dejanju

Ko sem zagledala ekskluzivno napoved intervjuja z Dušanom Smodejem na portalu Info360, sem si takoj bleknila: Aha, Smodej je spoznal, da ga je psevdolevica pustila totalno na cedilu in zdaj sledi maščevanje.

Bizarna populistična obrambna strategija Luke Mesca in stranke Levica

In res. Luka jemlje kokain. To se rumeno blešči v naslovu novice mesca o Mescu. Problem je seveda v tem, da meni in verjamem, da še marsikomu v Sloveniji, precej dol visi, ali je Luka kdaj posnifal na kakšni zabavi črtico ali je nikoli ni. Ali to počne občasno ali pa redno, dokler mu znese. Skrb za svoje zdravje in opravilno sposobnost z lahkoto prepuščam odraslim osebam, dokler ne kvarijo življenja drugim. Opravilno nesposobni, totalno usekani in celo zelo škodljivi na delovnih mestih pa so prenekateri, čeprav začuda živijo zelo zdravo, brez drog, celo brez kapljice alkohola.

Če se mi Luka Mesec torej ne bi zdel blefer in pozer, ki se le igra aktivističnega borca za delavske pravice, veliko lažno moralizira in najraje v salonskem vzdušju klepeta z njemu podobnim karierno politično prilagodljivim igralcem Žižkom, me očitki o kokainskem nevrotiku ne bi posebej ganili. Če ne bi Mesec na položaju ministra za delo v štirih letih za blagor delavcev storil en velik nič, medtem pa igral velikega moralističnega borca proti Borisu Mijiču, ki obstaja kot eden izmed mnogih izkoriščevalcev pravic delavcev tudi zaradi njega, bi mi dol viselo, če Luka Mesec posnifa ves beli, sivi ali črni prah tega sveta. Njegov problem. Tako se mi zdijo pa očitki sumov o kokainsko ambicioznem karieristu, ki želi po novem postat župan prestolnice, nekaj, kar pač paše k njegovi snobistični retoriki, obleki, čevljem in frizurci.

Mesec je postal lik, ki je ob japijskem Robertu Golobu postal tipičen primer opustitve nekdanjih parol o borbi za pravice delavcev s petokrako zvezdo na ofucani bombažni majčki in spranih kavbojkah s plitkimi žepi kvečjemu za kakšen pir ali občasen džoint. Ker so k Mescu v Levici pritaknili še Asto Vrečko, ki z vsem bitjem, delovanjem in pojavom čisto preveč spominja na Katarino Kresal, ki je predstavljala pogreb stranke LDS po sramotnem zdrsu stranke v nedrja kapitalistov, lahko mirno zatrdim, da Levica svoje volilne baze ne šlivi več pet posto. Temu primerni so tudi vzvodi političnih nasprotnikov. Ker po “Jankovićevi” Ljubljanici v najlepšem mestu na svetu med drugim plava tudi polno kokainskih odplak, še toliko bolj razumem, da se zdi političnim nasprotnikom dobra ideja, da se nervoznega Luko Mesca, ki si je pogrizel že vse nohte do živega, spodbija tudi s takšnimi govoricami. Govorice in opažanja javnosti postajajo vedno pomembnejše gradivo medijev in še huje bo. To so simptomi zatona vere v pravno državo, osebne vrednote in v kakršne koli sistemske varnostne mehanizme pred kriminalno in moralno razsuto divjino, ki je civilizirana zgolj še na videz.

In ko bi se mi ravno lahko Luka Mesec vsaj malo zasmilil zaradi Smodejeve akcije, ki je bila v intervjuju ubesedena in uprizorjena zelo dobro, si Levica očitno ne more več pomagat, da ne bi pokazala svojega grdega hinavskega obraza. Obraza, ki ga je gotovo spoznal tudi Smodej. V imenu moraliziranja udarijo nazaj in začnejo še huje insinuirat in napletat zgodbice, kot to očitajo političnim nasprotnikom v vlogi uboge žrtve. Trdijo, da bojda za afero Fotopub stoji stranka Demokrati z Mitjo Čandrom. Kar predstavljam si Anžeta Logarja, ki ga že več mescev skoraj ni na spregled, kako nekje pod mizo zmedeno bolšči. Zakaj Demokrati?

Jah, ker je Mitja Čander na začetku podprl ustanovitev stranke Demokrati in ker Asti Vrečko pač tako paše! To je tista Asta Vrečko, ki se je kot ministrica za kulturo maksimalno izkazala kot klientelistična kadrovalka, pod katero se med drugim v bizarnih potratnih in za blagor državne blagajne nerazumnih finančnih akrobacijah pogreza SNG Drama. Na čelo Prešernovega sklada je postavila Zdenko Badovinac, svojo kolegico in verjetno kar mentorico iz slikarskih krogov, ki je bila med drugim tudi tesna prijateljica in karierna skrbnica Romana Uranjeka. Na čelu Cankarjevega doma je prav tako pristal predvsem politični prijatelj, bistveno manj pa oseba, ki bi lahko celo zgradila avtoriteto, ki bi bila primerljiva z vsaj bledo senco Rotovnika. Vrečko je z veseljem privolila v intervju, ki sta ga z njo opravila Nejc Krevs in Dušan Smodej v okviru manj poznane Beletrinine rubrike. Vrečko je kasneje divje udarila po Beletrini, česar Beletrina nikoli prej ni bila vajena od ministrov. In povsem mimo nas je šla zelo povedna zgodba, kako je Beletrina kar naenkrat pristala na robu bankrota. Dojeli smo – če bi koga v Sloveniji res pomembne zgodbe sploh brigale – da v Sloveniji tudi založba, ki je veljala za zgodbo o uspehu z mnogo sumljivih razpisnih akrobacij, lahko propade čez noč, če politika po novem tako pač hoče. Pri nas na vseh področjih vedno padajo glave pojmov uspeha, ko se spopadejo med seboj lobiji. In nekako ni pomembno, ali so figure uspeha upravičeno promovirani kot pojmi uspeha ali so navadni nastavljeni bleferji. Vsi morajo plavat v kalni mlakuži. Tako je bila zastavljena naša tranzicija in saga še vedno traja, le prostor in pogača se še posebej ob aktualnih geopolitičnih prevratih drastično krčita in karte monopolov se mešajo! Levica torej še vedno napada Čandra, ker ga napada že več let, s Smodejem v paketu ali brez.

Levica se je odločila, da je v dani situaciji najboljša ideja, da zgolj mešajo drek in podcenjujejo državljane. Da nimajo za ponudit nič pristnega ali vsaj pogojno poštenega. Napihujejo brezvezno idejo, da gre za veliko zaroto desničarskih medijev, ker naj bi prispevek s Smodejem objavil tudi Siol.net celo nekaj minut pred portalom Info360. Ja, in? Saj vemo, da gre v obeh primerih za desni medij. In da se poznajo. In da je pač urednik Siola očitno izvedel, kaj pripravlja Info360 in zadevo brzinsko poobjavil še sam. Kaj naj bi to vsebinsko spremenilo? V čem se skriva zarota? Non stop konzumiramo kopije prispevkov, agend in parol tudi po levih medijih. Po mnenju Levice naj bi bilo učinkovito, da javnost obveščajo, da so jih nabili desni mediji, ki po njihovem mnenju očitno ne bi smeli obstajat! Smodej v desnih medijih je nezaslišana neprofesionalnost in laž. Ko je Smodej nastopal v njim naklonjenih medijih, na primer na nacionalki, je vse profesionalno in resnici zavezano. Levica je zgrožena, da desni mediji in desničarji nasploh obstajajo. Marcel v Mladini, Marcel na nacionalki in tako dalje je pač normalna stvar. In ravno Levica je stranka, za katero vemo, da je Mladina pravzaprav njihovo trobilo. Levica razglaša strašno zaroto in obvešča javnost, da obstaja tudi desnica! Kakšen šok!

Morda pa redni testi na droge vseeno ne bi bila slaba ideja, fantje in dekleta!

Drug adut, s katerim opletajo njihovi troli, naj bi bil, da se je Luka Mesec leta 2022 na pobudo novinarke Reporterja testiral na droge in bil negativen. Vendar je bil test ničvreden, česar ne povedo. Urinski test pokaže stanje le zadnjih dveh ali treh dni. Edini relevanten test – še posebej za uživalce kokaina, ki so vsakodnevni uživalci bolj v zadnjem stadiju – bi bil test lasu, ki pokaže stanje zadnjih treh mescev. Če se že gremo dokazovanje.

Mentor Roman Uranjek je mrtev, učenec in begunec Dušan Smodej pa se vrača na vojno fronto

Dušan Smodej je v tej igri sredi Zlovenije predstavnik mlajše generacije. Leta 1994 – sredi brutalne tranzcije po osamosvojitvi, ko so še vse današnje ključne figure na vrhu politične scene že krepko rovarile po gospodarstvu, politiki, zdravstvu in kulturi – se je Smodej šele rodil. Teža obtožb na sodišču, ki bremeni Dušana Smodeja, sega celo v čas, ko je bil star šele 22 let. Ena izmed tožnic je bila v času navajanja zlorab mladoletna (a ne stara manj kot 15 let, da bi šlo v primeru seksa pravno za avtomatsko posilstvo), kar se interpretira kot posebej nezaslišan zločin, čeprav vse ženske vemo, da je hipotetično bolj izkušen 22 letni študent za srednješolko zaželen objekt privlačnosti, ki ga pač ne more doživljat kot fotra. Nič posebnega.

Ob izbruhu afere je bil Smodej star 28 let. Tudi s pomočjo politike s svojimi mentorji je še zelo mlad pristal na čelu fotogalerije sredi prestolnice. Projektov mu ni manjkalo in s tem tudi ne dobra eksistenca. Pojma nimam, ali je bil Smodej z vidika referenc, tako umetniških kot menedžerskih, neupravičeno nastavljen lik na vrh Fotopuba ali zadostno ali celo vrhunsko upravičen. Ampak tako je bilo. Smodej je že zelo zgodaj izkusil, kako gre v Sloveniji, če si podprt in se vsi pozerji iz kulture in politike smukajo okrog tebe in radi poveselijo tudi na zabavah, kot da bi bili celo prijatelji. In kako se vsi glodalci razbežijo in ni nikjer nikogar več, ko nekaj zaškripa. In Fotopub kar naenkrat propade. Ne le na primer zamenja vodstvo. Če me spomin ne vara, je Smodej pred leti izjavil, da se je po izbruhu afere srečal z Romanom Uranjekom, ki mu je svetoval, da zapusti državo. Uranjek je vedel, kako to gre. Poznal je te svoje “prijatelje”, ki so se nadrenjali na njegovem pogrebu. Uranjek ni pripravil družabnega večera, na katerega bi povabil svoje drage politične in poslovne zaveznike. Ker verjetno kar naenkrat skoraj nihče ne bi imel “časa” za druženje. Roman se je raje že precej naveličan vsega umaknil v najgloblji možen molk. Mnogi so mu verjetno za to hvaležni.

Nikoli ne bom požrla ideje, da je v t. i. aferi Fotopub za vse zlo kriv pač Dušan Smodej, ki je deloval pod večstranskim mentorstvom vsaj Romana Uranjeka. Na uho so mi namreč prikapljala celo javkanja nekaterih Romanovih kolegov, češ da ga je devianten Smodej zapeljal na stranpoti. Kot da bi bil mentor Uranjek nek deviški svetnik, ki se je včeraj rodil, Smodej pa prekaljen psihopat, ki je bojda naivnega Uranjeka naučil vsega grdega in zlega. Ne maram, kadar se ljudje trudijo norca delat iz mene, tudi če se itak norca delajo iz sebe. Uranjek je bil odlično omrežen in obdarjen umetnik, ki je zganjal takšne in drugačne drame, plenilske podvige in orgije že v burnih osemdesetih letih, ko za Smodeja ni bil na voljo še niti noben aktiven spermij za obstoj. Smodej je lahko le prebiral o NSK, Irwinih ipd. in morda očaran krepil idejo “Jaz bi tudi”.

Roman je bil že precej zdolgočasen in tudi depresiven človek, ki tudi alkohola ni mogel več konzumirat tako, da se mu pribitki ne bi preveč poznali. V resni krizi poznih let, ki je že prešla mejo srednjih let, se je rad družil tudi z mladino, ki je še polna testosterona, estrogena, upanja, ambicij, vere v ekskluzivno prihodnost in predvsem na lovu za strastmi in erotičnimi doživetji v širšem pomenu besede. To je velik problem predvsem številnih moških, ki na veke vekov radi živijo, kot so živeli v mladosti. In takšnih primerkov je z razlogom še posebej veliko v sferi umetnosti. Dober žur je izumrl. Brez avre družabnosti, drame, povezovanja in žura pa v resnici tudi umetnost izgublja kolektivni zagon, prezentacijo in komunikacijo z javnostjo. Varčevalni ukrepi in hiperprodukcija so zdesetkali prosti čas, proslavljanja, druženje in žur. Nič ne prezentira zatona umetniške avre in kakršne koli resne inspiracije za kar koli na svetu bolje kot to, da danes večinoma umetniki, ko se redko pojavijo v medijih, suhoparno čvekajo le o denarju, ki ga je premalo in vedno manj. Kot da ni več pomembno, kaj sploh ustvarjajo, če sploh kaj. Ali štancajo nekaj le za denar ali še kdo kaj ustvarja iz notranje nuje ali želje? Uranjek pa je bil človek prejšnjega stoletja in denar – še posebej za politično dobro omrežene figure njegovega kova – ni bil posebej ovekovečen problem in ključni vir interesa. Fokus misli in teženj je bil usmerjen v druge vrste dram eksistence. Ampak tudi Uranjek se ni mogel izognit sistemskemu vzdušju, v kakršnem vsi živimo. Sterilno, suhoparno in brezdušno. Takšno, kakršna je pač ekonomija v primerjavi s filozofijo. Kot umor vsakega odbleska duha. Ko slišite, da se puhli Dubaj promovira kot mega mesto v primerjavi z nekdanjim Parizom, ki ni več Pariz, veste, koliko je ura. Ko vidite, kaj se dogaja z Benetkami, je konec šale.

Smodej je predstavnik mlajše generacije, ki mu je padla domnevna sekira v med. Recimo, da je bil po nazoru itak levičar, kot nekoč večina mladine. Naletel je na mentorja. Omogočeno mu je bilo delovanje v galeriji, ki je sredi Ljubljane zlahka postala popularna. Če se je zgodil kakšen žur, pa zagotovo sredi današnjega dolgčasa postala razvpita. Problem vidim v tem, da je nad sceno bdel in jo usmerjal tudi nekdo, ki je svoje že nasvirkal in je skušal zadihat piš mladosti. Ta kelih omame je bil prazen, iz kakšnega drugega keliha pa ni hotel pit. Vsak dan je Roman štancal printe s križem. Bojda zanimiv projekt, v resnici pa je kvantiteta zamenjala kvaliteto. V skladu s splošnim vzdušjem. Hiperprodukcija nad produkcijo resnega navdiha. Industrija nad stikom s substanco. V skladu s sodobnim blefom, ad hoc parolami in “fast food” kičem. Preusmeritev na fotografijo. Čemu bi komplicirali. Globoko verjamem, da je Roman v mladem Dušanu zagledal blisk sebe iz mladosti. Romana je vedno zanimal predvsem eros v ožjem pomenu besede in sadomazohistični vzgibi niso bili nekaj novega za Romana, še manj Smodejeva specialiteta. Če si vedel, kakšen je Roman in si bil odporen na njegova koketiranja in vabila na satanov ples, je bilo lahko stikovanje zelo zanimivo in prijetno. Čeprav je veliko preveč raje govoril, kot poslušal, zaradi česar sem bila osebno bistveno manj dovzetna za klepete z njim. Prehitro je postal naporen in poln sebe. Potreboval je pare široko razprtih oči, ki ga željno poslušajo in občudujejo. Med mladimi, manj izkušenimi in prostodušno ambicioznimi pojavi je takšne pare široko razprtih oči in zaprtih ust bistveno lažje napraskat.

Nekoč me je Roman povabil osebno na razstavo v Fotopubu, ker se na promocijska vabila Smodeja po elektronski pošti nikoli nisem odzvala. Nekaj posebnega je bila razstava predvsem organizacijsko, ker je bil vsak povabljenec voden skozi razstavo z ekskluzivnim predavanjem. Nisem bila ravno navdušena, da mi bo Roman ob vsaki stvaritvi pridigal in pral možgane, kaj gledam in kakšno je pomembno ozadje posameznega izdelka, ampak tako je v slogu Uranjeka. No, na koncu je poklical še Dušana Smodeja. Smodej je kot njegov ljubljenec ali morda celo alter ego iz mladosti dobil ekskluzivno pravico, da nam sam razlaga in pridiga o svojem izjemnem fotografskem dosežku. Na tisti razstavi je bilo kar nekaj fotografij, ki so namigovale ali konkretno uprizarjale BDSM prakse. In to v svetu umetnosti ni nič novega ali posebnega. V resnici je bil problem bolj v tem, da je že dekadenca liberalcev iz šestdesetih in pornografikacija vsega, kar si je možno zamislit, zdolgočasila zainteresirano javnost do te mere, da kritični odzivi na to razstavo niso bili navdušujoči. Razlog je bil pa predvsem v: Vse to je bilo že stokrat videno. Nič novega, nič posebej zanimivega.

Na tisti razstavi so razstavljali tudi mladi nadebudni ustvarjalci in predvsem ustvarjalke. Ko se mladina poglablja v seksualne tolmune in jih skuša celo avtoterapevtsko tolmačit, je seveda nekaj povsem drugega, kot že rahlo iztrošen cinizem ostarelih prdcev. Ali drugače povedano. Ni mi bilo všeč, da se je Roman vtikal tako neposredno tudi v mlajša dekleta in fante, kot je bilo razvidno tudi iz fotografije, nad katero je sam izražal poseben ponos. In mi razlagal o neverjetni želji tiste ženske na fotografiji, ki se je na povodcu gola plazila po parketu kot depresiven kuža. V njegovi prezentaciji je bilo tudi vabilo. V smislu: Evo, mene, tukaj sem jaz, ki uresničujem in omogočam, da lahko ženska brez zadrege in sramu manifestira svoje najbolj potlačene, skrite in perverzne seksualne fantazije. Ti samo pokliči. In se je razigrano smejal kot petletni otrok. Roman je bil povsem transparenten seksualni narkoman in ni bil edini, še posebej v svoji generaciji ne. Vzemi ali zavij z očmi in pusti.

Metoo goljufiva politična igra, ki mladih deklet ne uči nič uporabnega

Mlada dekleta so seveda rada prostodušna in fuknjena. Mlada dekleta so rada očarana in zaljubljena. Mlada dekleta so ambiciozna. Mlada dekleta se rada počutijo nekaj posebnega, nimajo pa še razvite substance, da bi dejansko lahko bila nekaj posebnega. Mlado dekle zlahka pade na čare ostarelih mentorjev ali mlajših uspešnežev s polno prikritih osebnih problemov, tudi v odnosu do žensk, in ti mentorji s svojimi mlajšimi alter egi lahko izkoristijo njihove fantazije. In potem pobegnejo s scene, še preden bi bili prepoznani kot realna oskubljena bitja, brez avre statusa, položaja in domnevne pomembnosti. Ob mladih dekletih se vsak ostareli mentor počuti najpametnejši na svetu. Ta občutek mu ugaja. Še posebej če ni posebej pameten. In rad se počuti seksualno nenadjebljiv, virtuozen, zanimiv, fatalen. Njegov performans zlahka pritegne mlado dekle kot na TikTok video z milijoni ogledov. Konča se brutalno. Ker ti seksualni predrzneži ne morejo vzdrževat adrenalinskega tempa fascinacije, torej sledi ponižanje, še preden bi bil performer zapuščen in ponižan sam. To je igra narcističnih porno performansov. Zakuri in jo odkuri. Drugače žal ne gre. Ker nihče ne zmore igrat ultimativnega osvajalca 24 ur na dan. Vsak smrtnik potrebuje počitek in trenutek pristnosti. Fantazije so fantazije zato, ker so fantazije.

Spremljala sem številne politično maksimalno zlorabljene Metoo zgodbe in vse imajo enako skupno točko. Hude luknje v besnih in brutalnih pripovedih o domnevnem posiljevanju in maltretiranju od izbranih moških na estradni sceni, ki so sicer veljali za frajerje in pojme uspeha. Na primer posebej zanimiva je štorija Marilyna Mansona. Katera ženska neki bi šla v razmerje s tem povsem odkritim pacientom, če si ne želi izkusit tudi ekstremno razuzdane ali sadomazohistične seksualne igre? Odgovor je zagotovo: Nobena, če je stara več kot največ deset let. Ampak četa bivših bolj ali manj slavnih partneric ga je tožila zaradi domnevno nezaslišanega nasilja pri seksu in za čustveno zlorabo. Med drugim tudi za markiranja v imenu ekskluzivne ljubezni. To pomeni tetoviranje imena na erogenih mestih telesa. V enak koš spada tudi ugašanje cigaret, oblikovanje opeklinastih podobic kot brazgotinast spominček na ultimativnega ljubimca. Evan Rachel Wood je posnela tono jokavih intervjujev in celo dokumentarec v dveh delih o groznem Mansonu, s katerim je več let živela. Obsedenost je zelo naporno breme. Zapustila je fanta zaradi kreša na Mansona in se po razpadu zveze vrnila k bivšemu fantu, imela z njim otroka, ob zvezi pa non stop travmirala zaradi Mansona. Logično, da jo je prvotni partner končno zapustil in tudi preko sodišča dobil skrbništvo nad hčero. Takšne so te nore zgodbe. Nekoč tekmice za Mansonov falus, danes zaveznice v desantu na prekletega psihopata. Ko se je ponudila priložnost. Kakšna? Jah, podpora lobijev ali/in politike v ozadju. Zagotovilo, da ne bodo osmešene in degradirane, kot se je dogajalo v zgodovini.

Moški so nekoč navadne predatorje s polno frustracij v odnosu do žensk ovenčali s frajerskimi nazivi tipa Don Juan, Casanova ipd. Da ne omenjam posebej rokenrol ere in glorificiranja t. i. groupies. To so bile trume najstniških oboževalk, s katerimi s rock zvezdniki lahko počeli, kar jim je padlo na pamet in za vse je obstajal domnevni dokaz o ženski želji, ker so najstnice na raznih posnetkih pod odrom od propagandne fenovske zadetosti kričale in padale v nezavest. Pri teh talibanskih postopkih pametovanja o ženskah pa žensk ni nihče vprašal, kaj si one mislijo o kurcih palcih in drugih zadevah v problematičnih odnosih med ženskim in moškim svetom. Kar sami so odgovarjali, da so pač oboževani. In da če so osovraženi, je to gotovo le zaradi prizadetosti, ker se niso pustili ujet v poroko do groba. Zakaj bi imeli eno žensko, če jih je lahko trideset. Ko so pa tako oblegani. V resnici niso oblegani, ampak se divje trudijo osvajat, ogromno obljubljajo in ponujajo, a nič ne izpolnijo. Razočaranje so. V skladu z najbolj osnovnim priročnikom o narcistični motnji. Predstave so fascinantne, realnost bistveno bolj povprečna ali nadležna. Tovrstni moški zaradi zavedanja, da se za njih ne bo končalo dobro, preventivno ponižajo svojo ljubico s takšno ali drugačno prevaro ali razvrednotenjem tega, kar naj bi med seboj ekskluzivno posebnega imela in izživljala. Ekskluzivno intimo spremenijo v potrošne smeti. Nočejo ljubezni, ki zavezuje in razkrinkava. Tega se bojijo. Hrepenenje po ljubezni zamenjajo za narcistično pehanje, naskakovanje statusov in hiperpotrošnjo vsega, kar leze in gre. Jaz nad njo zamenjajo za Midva.

Zato sem se zgrozila ob fotografiji, na kateri se plazi mlada ženska na povodcu. Videla sem žensko v fantazijskem filmu, v katerem Romana ni bilo. Ker je samo režiral. Vsa ta ekskluziva, da je tam med nama ali med nami v primeru raznih svingerskih sektaštev nekaj posebnega in ekskluzivnega, se bo spremenilo v sram, ponižanje in degradacijo. Funkcija sadomazohističnih fantazij je ravno v preoblikovanju bolečine v užitek. Seksualni adrenalin to omogoča. Simbolno gre za katarzično premagovanje bolečine. Te prakse zato vedno razvijejo osebe z globoko bolečino v sebi, kar je lahko za ženske še posebej privlačno. Jaz bom ozdravila in osrečila to gmoto bolečine. Jaz bom Tista. To bo rezultat ekskluzivne ljubezni in strastnega erosa. Ja, prav, ampak žal ne bo uspelo, ker ti načrti niso v skladu z načrti in katarzami večnega begunca pred zaupanjem in čustveno odvisnostjo od kogar koli. Ne bo delovalo pri nekom, ki ga prizadetost drugega tolaži in blaži učinke njegove prizadetosti. Pazljivo torej.

Sodišče ne more razrešit zakrinkanih frustracij in manipulacij med moškim in ženskim svetom

Ko berem obtožnico Smodeja, ki jo tako radi citirajo politično motivirani mediji kot ultimativno grozljivko slovenskega Teda Bundyja, mi je popolnoma jasno, da je enako v interesu premnogim državljanom in organiziranim feminističnim političnim krožkom, ki ženske redno predstavljajo kot popolne naivne in mentalno motene trape. Zato ne smemo vprašat, ne da bi pristali vsaj na virtualni giljotini, zakaj, zaboga, je po ultimativnem erotičnem performansu, v katerem je Smodej rjovel, da se bo zaletel z avtom in oba ubil, če mu ga sopotnica ne pofafa, kar je domnevno prestrašena sopotnica storila, ta sopotnica odšla s tem nezaslišanim posiljevalcem še v Fotopub. Tam naj bi jo slovenski Bundy še agresivno poseksal. Ne smemo vprašat, zakaj, zaboga, je punca spila pijačo z drogo, ob tem, ko je slovenski Bundy zelo prijazno, preden bi jo ubil, povedal, da je v pijači droga. Pričevanje pravi, da jo je sloBundy zmanipuliral, ker je rekel, da sicer bo pa sledilo nekaj drugega. Kaj drugega pa? Mah, saj ni važno. Kr neki, kajne. Mi vemo, kaj hočemo povedat in podrobnosti niso pomembne. Ja, pa so pomembne.

Baje ne smejo bit pomembne, ker moramo mislit, da so mlada dekleta na ravni popolne neprištevnosti, zato so pa večinoma prišla v Fotopub še desetič, ko so bila domnevno že petkrat posiljena. Moramo mislit, da so povsem enako trčene tudi premnoge starejše ženske, ki in ker trpijo za diagnozo soodvisnosti. In od teh žensk ne smemo pričakovat niti trohice odgovornosti in razumnosti. Odraslost moramo pričakovat od moških. Tudi od tistih, ki so že na prvi pogled mentalno moteni. Tudi od Marylina Mansona, ki razkazuje vse svoje deviacije in jih celo obilno trži! Ne, moški ni nikoli bolan, tudi če je bolan. Pričakujemo zrelost po pravni formulaciji odraslosti. Od žensk pa tega pričakovat ne smemo. Ker se strinjamo z domnevno izumrlimi patriarhalci, da so ženske pač po naravi mentalno in intelektualno inferiorne. In to spoznanje danes imenujemo feminizem. Živel OnlyFans, mladinska porno platforma za po naravi trčeno človeško vrsto!

Da ne bo pomote. Povsem verjamem, da so v zgodovini Smodeja, ki se je očitno zelo trudil uprizarjat ekskluzivno strastna in adrenalinska seksualna doživetja, obtičala zelo razočarana dekleta. Morda celo travmatizirana. Fantazije in/ali karierne ambicije se niso razvile v romantično triler dramo. Ampak v občutek po uporabi zavrženega papirnatega robčka brez zaslužka. Kot OnlyFans brez monetizacije. Povsem razumem bes, jezo, maščevanje. Zakaj pa ne. Vendar dokazovanje na sodišču, ali je oseba pristajala na določen akt, kdaj je izrekla Ne, kdaj točno ni izrekla Ja in podobno, brez posnetkov dogajanja praktično ni možno. Smodej seveda ne priznava nobene krivde za kazniva dejanja. Sodišče pa pač ne razrešuje kronično potlačevanih psiholoških problemov, konfliktov in manipulacij v odnosih, še posebej v erotičnih odnosih. Če odmislite medijski narativ, ki demonizira izseke iz pričevanj deklet same po sebi, se spomnite mega popularnosti kičastega šund romana 50 odtenkov sive. Zakaj neki je bil sploh tako popularen? Izključno zaradi vsesplošne privlačnosti BDSM tematike same po sebi.

Smodej ni z nobeno besedo nikoli izrazil obžalovanja, ker je razočaral in razbesnel kar nekaj žensk. Tega moralnega fiaska očitno ne bo popravil, ker je z ženskami preočitno v vojni že “po naravi”. Morda se počuti celo izigran sam. O bistvu problemov pač ne govorimo. To so skrbno zaklenjene zasebne zadeve. Roman, ki je bil očitno podoben duševni kaliber kot Dušan, mu je morda pokazal, kako se ravna z nevarnimi bitji, ki se imenujejo ženska. Ujemi, očaraj in spizdi. Ohranjaj distanco! Ampak Roman je bil človek iz tistih časov, ko se je vampirje še romantiziralo in slavilo. Moški, ki se danes imenujejo predatorji, so se nekoč slaboumno imenovali ljubitelji žensk, Don Juani, Casanove in podobne romantizirane pritikline navadnih kurbirjev, ki so lastne plitvine erosa in realne nizke samozavesti skrivali za ultimativno porno ponudbo. Kot pro bono prostituti, s katerimi bi se bilo morda možno kar poročit in orgazmično odseksat življenje do smrti. Nekaj fatalnega je v takšni ideji in droge pašejo zraven. Problem je v tem, da je po takšnem scenariju možna le fantazijska predstava z omejenim rokom trajanja. Noben igralec namreč ne zdrži v vlogi 24 ur na dan, več let. Ker je samo igralec. Porno igralec zdrži še manj. Lahko je samski ali pa stalno vezan ali poročen, običajno z manj seksualno navdahnjeno materinsko figuro, ki skrbi zanj in nič ne vidi in nič ne sliši. Ne zveni ravno seksi.

Na koncu vojne nič ni več seksi. In če so nekoč na sodišču obračunavale s svojimi nekdanjimi objekti poželenja v imenu ljubezni le žene, možje pa so se cufali za nagrabljeno finančno premoženje, pa danes odpirajo sodna vrata tudi razočarane in besne ljubice. In tudi to seveda žal ne bo pomagalo niti ženskam niti moškim v obrambi pred medsebojnim razočaranjem. Pomaga pa politiki, da nas oddaljuje od našega bistva. Kot vedno.