Obsežen slovenski referendumski paket 11. oktobra deluje v aktualnem (geo)političnem kontekstu kot dokončni ukrep, ki bo razmajal osnovni smisel vere v dobrobit neposredne demokracije, s tem pa tudi vero v realno funkcionalnost demokracije. Niti bledega pretvarjanja od politik s svojimi uslužnimi mediji in propagandisti ni več na vidiku, da bi šlo za kaj drugega. Kar štiri referendumska vprašanja na mizi, od katerih se vsaj dva s kakršnim koli odgovorom ne dotikata bistva problema, eno vprašanje pa posega celo na področje umevanja smisla človekove eksistence in popolnega nerazumevanja pojma delo. In ob vseh je bilo že vnaprej jasno, da bodo v zelo kratkem razpoložljivem času šli skozi brez kakršne koli vsaj pogojno resne javne razprave o vsebinah, obsojeni na večinsko glasovanje na podlagi politične pripadnosti. Glede na županske volitve in še en napovedan jesenski referendum o intervencijskem zakonu se spusti gosta megla pred državljane, ki ščiti pred pogledom v sila zaostreno geopolitično dogajanje, tudi ob jesenskih kongresnih volitvah v ZDA. Slovenski državljani bomo do nadaljnjega očitno ujetniki hrupno oglaševane Tihe diplomacije ministra za zunanje zadeve.
‘4 x Za ali 4 x Proti’ pristop glasovanja na referendumsko nedeljo sugerira dokončni izklop lastne možganske aktivnosti državljanov in osnovne brižnosti do prihodnosti. Tako psevdolevi kot desni propagandisti ob vsaki pamfletarski propagandi Za ali Proti posameznemu referendumu ne pozabijo zakričat, da je treba bit 4x Za ali 4x Proti. Frazarijo o enem referendumu, ki označuje specifično vsebino, in ga odvržejo v koš s potrošno kramo 1 + 3x gratis. Javnih pogovorov na višjem nivoju od gole politične propagande ni in jih tudi ne bo.
Oseba, ki ob tako različnih tematikah, kot so navržene v aktualnem referendumskem paketu, glasuje 4x enako, z visoko verjetnostjo alarmantnih razsežnosti ni niti pogojno zrela, da bi ji lahko pripisovali zadostno zrelost, razgledanost in pismenost za posedovanje volilne pravice. Verjetnost, da je oseba o vseh vsebinah zadovoljivo razmislila suvereno, je nizka. Če bi moral vsak posameznik pred volitvami ali referendumom v preverbo na ustrezen test o osnovni obveščenosti, da bi vsaj na najnižji možni stopnji dokazal zmožnost razumevanja vsebine, o kateri odloča, bi volilno pravico verjetno izgubila nezanemarljivo obsežna masa državljanov, kar bi razkrilo realno funkcijo demokracije, ki se ne razlikuje več dovolj od sleherne oblike bolj transparentne avtokracije. Če bi moral opravit še psihološki test, ki bi izkazoval, koliko je posamezniku sploh mar za odgovornost do prihodnosti v primerjavi s slepo (ideološko) vero in namišljenim občutkom pripadnosti, bi bil rezultat gotovo še bolj porazen.
Aktivacija animalnih nagonov je nujno potrebna za razsutje družbe, da bi diktator kapitala lahko recikliral tisto, kar je v dani obliki že do temeljev izčrpal. V tej skrajni fazi, ki je vedno poimenovana nedoločno kot ekonomsko kriza in ji ob zaostrovanju zlahka sledi tudi konkretna vojna, smo preočitno zdaj. Referendumi lahko s tega vidika služijo tudi kot test stanja neodpornosti na propagando in vodljivosti državljanov. Ne le v Sloveniji. Dogaja se tudi na primer v Švici z dolgo kulturo vsakoletnega paketa referendumov, kar pa čisto nič ne pomaga, da ne bi bila propaganda s svojimi vzvodi močnejša od zmožnosti ohranjanja suverenosti ljudstva. In diktatura kapitala v Švici je tako na zadnjem referendumu prejela potrditev od ljudstva, da se lahko odpovedo že prej namišljeni nevtralnosti tudi uradno. Koliko ljudi ob sicer nizki udeležbi na referendumu se je ob obilju zavajanja sploh zavedalo, da je s tem potrdilo sodelovanje v hipotetični vojni proti Rusiji za interese peščice globalistov, ki jim teče voda v grlo, se noben resen analitični politik tudi v Švici sploh ne sprašuje, ker je odgovor predvidljiv.
V nadaljevanju bom obravnavala posamezne nepotrebne referendume, za katere že vnaprej ni ustrezne kolektivne mentalne in intelektualne podlage, da bi o vprašanjih odločal kronično zavajan in hujskan plebs, oropan vsakršne resne vsebinske obravnave neodvisnih intelektualcev. Ravno zato bi se morali za smiselno delo borit še bolj, a se dogaja ravno obratno, o čemer se bomo odločali tudi v okviru aktualnega reeferendumskega paketa, ne da bi se večina tega dejstva zavedala. Ta prispevek bo zaradi kar štirih referendumov zelo dolg, vendar razdeljen po poglavjih za posamezen referendum, kar pomeni, da si temu primerno lahko razporedite tudi branje.
Zakonodajni referendum o parlamentarni preiskavi
»Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B), ki ga je sprejel Državni zbor na seji dne 26. maja 2026?«
Ta referendum je edini zakonodajni, kar pomeni, da bo rezultat za parlament zavezujoč in ne zgolj posvetovalne narave. Zgodil se je zaradi brezmejne hinavščine in neodgovornosti strank. Po mojem mnenju je že obstoj parlamentarnih preiskovalnih komisij, v katerih brkljajo neki politikam udinjajoči se poljubni posamezniki, ki jih niti nismo neposredno volili na položaj, nekaj, kar ne sodi v pravno državo, organizirano na takšen način. Preiskovalna komisija, ki jo vse politike zlorabljajo za politične obračune in hkrati za ščitenje že preveč zaščitenih kriminalcev v lastnih vrstah, je sama po sebi politična parapolicija. In poslanci vedno na tak ali drugačen način lahko pridobijo pravico, da brskajo po bančnih računih ali drugi vrsti domnevne zasebnosti. Brez tega nimajo kaj zabavnega počet. Vprašanje je torej le način, po katerem pridobijo dovoljenje za zabavo. Ali ima pri tem več besede sodstvo in tožilstvo ali manj. Ne odločate o tem, ali sploh lahko brskajo ali ne. Do leta 2024, ko je bil sprejet nov zakon, ni obstajala nikakršna posebna zaščita preiskovancev ali prič v postopku. Nula! In začuda se nihče nikoli nad tem dejstvom ni razburjal in padal v nezavest od zgroženosti, kot se to dogaja zdaj na strani politično motiviranih nasprotnikov novemu predlogu zakona.
Med najbolj kričavimi nasprotniki predlogu zakona aktualne koalicije brez sramu kričijo moralistične floskule prenekateri politiki s svojimi podporniki v nevladnih organizacijah, ki so delovali v parlamentu še v času do leta 2024, ko ni bilo nobene posebne zaščite preiskovancev in prič v postopku. Ni jih motilo. Večina najbolj pomembnih preiskav za pregon organizirane sistemske korupcije v okviru državnega aparata ni doživelo ustreznega pravnega epiloga, pa če omenjamo afero Teš6 ali pranje iranskega denarja ali še kaj drugega. Takšni rezultati pričajo o disfunkcionalnosti pravne države in utemeljenem sumu povezanosti pravnih institucij z interesi določenih politik. Zato v ta paket zakona o preiskovalnih komisijah spada tudi ustanavljanje t. i. Skoka (neizviren naziv po hrvaški različici, kot da nimamo lastnih možganov) za pregon organiziranega kriminala in sistemske korupcije. Z vsemi mejami verjetnosti.
Zakaj se je pod prejšnjo vlado sploh vzbudil apetit po “ureditvi” zakona o parlamentarni preiskavi? Preočitno ne zaradi opomb Ustavnega sodišča, ampak zato, ker je bil v resni moralni in pravni krizi kar sam predsednik vlade. Urška Klakočar Zupančič je pripravila zakon, ki je bil kot ustvarjen za zaščito Roberta Goloba pred neprijetnim brskanjem po njegovih sumljivih poslih v Gen-i. Takrat je verjetno še mislila, da Robija pozna in da se imata rada. Danes se ji verjetno ne bi ljubilo pretegnit ali pa bi si omislila zakon, kakršnega podpira tudi Janez Janša, da bi bilo več možnosti, da dobi Robi po nosu. Kajti Urškin zakon omogoča, da se preiskava blokira z ustavno pritožbo in hipotetični preiskovanec se na koncu mandata neprocesiran zlahka smehlja. Odločitev Ustavnega sodišča, ali je oseba preiskovana ali zasliševana upravičeno na podlagi zaščite človekovih pravic, naj bi odločilo najkasneje v dveh mescih, vendar k temu ni zavezano!!! Nedopusten trik v zakonu. Če ima US domnevne pomembnejše primere za presojat, lahko odlaša. In na takšen način lahko ekipca, za katero vedno vemo, da ni politično nevtralna, na Ustavnem sodišču reši tarčo preiskave pred preiskovanjem, ker se mandat pač prej zaključi. To možnost je Robert Golob s pomočjo poslancev Gibanje Svoboda tudi uspešno izkoristil. Urškino darilo.
Nov predlog zakona zato ukinja takšne vrste varovalk in možnost pritožbe preiskovancev prelaga na konec preiskave preko t. i. upravnega spora. Med postopkom torej ni zaščiten ugled preiskovanca ali priče v javnosti. Predlog zakona ne omogoča preprečitve pravno preslabo utemeljene preiskave.
Avstrija je to dilemo na primer rešila tako, da sta za namene parlamentarnih preiskovalnih komisij po volitvah vedno imenovana procesni sodnik in procesni odvetnik, ki sta stalno prisotna med postopkom in sproti preprečujeta pravne kršitve. Procesni sodnik je običajno upokojen sodnik z bogatimi izkušnjami, ki bdi nad procesom, procesni odvetnik s potrjenimi izkušnjami na področju človekovih pravic pa je posebej osredotočen na morebitno kršenje človekovih pravic preiskovancev ali prič. Oba sta izvoljena preko predsednika parlamenta, ki na podlagi posvetovanj s parlamentarnimi odbori sestavi listo kandidatov, kandidata pa morata bit izglasovana s potrditvijo predstavnikov vseh strank v imenu priznanja politične neoporečnosti. V skrajnem primeru je lahko pozvano k odločanju tudi Ustavno sodišče, ki pa mora odločit v največ štirih tednih in lahko v primeru preobremenjenosti US skliče tudi izredno zasedanje ustavnih sodnikov za potrebe neoviranega delovanja parlamentarnih dejavnosti.
Takšnega ali podobnega zakona nimate na razpolago za odločanje in ga tudi ne bo po volitvah, v kolikor bi aktualni predlog na referendumu zavrnili z idejo, da ste to storili zato, ker želite boljši zakon. Ni na vidiku, ker preočitno ni v interesu nobene opcije, pa tudi nevladnim organizacijam ne, saj se nobena ni nikoli pomujala v takšno aktivistično smer. Dokler si torej ne izborimo ugrabljene države nazaj, se odločamo le o tem, ali želimo, da preiskave potekajo bolj neovirano in je višja možnost, da so preiskave sploh izpeljane v mandatu do konca, ali želimo, da so pač bolj blokirane, še preden bi jih blokiralo na primer tožilstvo. Pri tem je treba imet v mislih tudi to, o čemer politiki ne smejo jasno spregovorit, ker se ne spodobi. Morajo namreč širit zaupanje v pravne institucije. Realno gledano pa zadostnega zaupanja tudi v politično neoporečnost Ustavnih sodnikov v Sloveniji že dolgo ni več. To pomeni, da preiskovanci ali priče v procesu pred obličjem US ne čutijo enakovredne možnosti pri obravnavi. Če je večina ustavnih sodnikov iz levega ali desnega ideološkega brega, bo temu primerno tudi pritožnik bolj ali manj verjel v pravično presojo skupine ustavnih sodnikov. Kar je seveda katastrofa za stabilnost pravne države.
Posvetovalni referendum o denarni socialni pomoči
»Ali ste za to, da se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe, ki nimajo objektivnih ovir za delo, pogojuje z njihovim aktivnim opravljanjem družbeno koristnega dela?«
Ta referendum je največja hinavska katastrofa med vsemi referendumi, ki najbolj neposredno naslavlja najbolj nizkotne človeške lastnosti v taborišču dela, vključno z nepoznavanjem prostora in časa, v katerem živimo.
Industrializacija naj bi ljudem prinesla krajši delovni čas, več možnosti za izobraževanje in več prostega časa za izkoristek osebnega smisla in potencialov, ki bi jih lahko čim bolj enakopravno uveljavljali na trgu dela (v nasprotju s kastnim sistemom)! Tako smo razumeli razvoj civilizacije in demokracije s krepitvijo enakih možnosti! Sprva je še kazalo, da so obljube resno mišljene, a gospodar kapitala vedno deluje po enakem kopitu. Najprej podkupuje, da se živelj ujame v past (korenček), potem začne pa uveljavljat realne namere, po katerih bo ljudi zasužnjil, jih izropal, duhovno izpraznil in demoraliziral (palica). Nagrabil si bo absurdno več, kot je investiral, in uničil podkupljivo svojat, ki jo sicer s priliznjenim nasmeškom upravičeno prezira – velja tudi za celotne države. Vzdrževanje revščine je načrtno in nikakor nekaj, kar naj bi se gospodar pohlepa, moralnega brodoloma in mentalne praznine trudil izkoreninit, a kaj, ko je tako težko, da ste baje lahko veseli, če niste lačni in vam bombe, pardon, droni ne padajo na glavo. In to vam razlagajo v sistemu, v katerem se dušimo pod proizvodnjo smeti in v katerem se dnevno zavrže na tone hrane, medtem ko so marsikje res lačni. Jutri boste lačni in podhlajeni morda vi!
Gospodar kapitala, ki ga mirno lahko imenujete tudi gospod Satan, če želite, vas je tako osiromašil, da se navidezno prostovoljno cufate za nadure in delo od zore do mraka, v grozi, da boste ostali brez dohodkov, če se uprete zaostrovanju pogojev dela v taborišču za vedno manj dohodkov in vedno bolj nedostopne preko davkov plačane javne storitve. Gospodar kapitala pravi: če se vam zdi sistem, v katerem životarite, vedno manj osmišljen in vedno bolj družbi škodljiv, nenavadno nepravičen in grotesken ob zaznavanju, kakšne pojme uspeha vam gospod Satan predstavlja kot vzor, morate pomislit, da je nekaj narobe z vami. Verjetno ste le zavistni! Zavistni ste, ker bi tudi vi bili radi pač bogati lopovi, škodljivci in mentalno prazni psihopati, kot je gospod Satan s svojimi podaniki, ki korakajo preko sužnjev in trupel po njegovih stopinjah. Sledijo mu seveda tudi in predvsem mnogi najbolj »uspešni« politiki na svetu. Za ceno prodane duše so zelo poceni.
Ko se malha velikega ropa spet prazni v spopadu lobijev in so cele države z državljani v kletki že spet oguljene do kosti, postane Satan s svojo peščico podanikov spet ogrožen. Vse je že požrl, posral in nasmetil. Taboriščniki mu krepajo ali se začnejo celo za silo upirat. V skrajni fazi, ki jo gospodar kapitala vedno imenuje ekonomska kriza, lahko zaščiti in reciklira svoj ogrožen kapital in moč le z novo roparsko vojno svetovnih razsežnosti. Gospod Satan se vedno skrije za kuliso kaosa. Potem pa spet pride in pravi, da gradimo nov svet. In podkupovanje s pritiskanjem na najnižje človeške hibe se spet začne. Pomembno je, da pravila igre spet napacka gospod Satan z daljnoročnim planom, medtem ko ima povprečen taboriščnik plan za največ leto dni, ostali ideali pa so le daljnoročne sanje brez krčmarja. Običajno jih nakraca in propagira kar gospod Satan. Sanje namreč.
Ta trenutek se spet nahajamo v resni krizi, tik pred svetovno vojno, in hkrati pred eksplozijo tehnološke revolucije. To dvoje se med seboj ne izključuje, ampak povezuje. Razmah svetovne vojne nam napovedujejo v roku dveh let. Brez sramu. Plan je plan. Preverjajo naše odzive. Hkrati propagandisti veledosežkov Silicijeve doline zaradi promocije napihnjenega rapidnega napredka umetne inteligence napovedujejo eksplozijo porasta brezposelnosti! Ogrožena so številna pisarniška dela, vključno s pravniki ipd. Grozijo tudi intelektualcem in umetnikom, češ da bo robot bolj ustvarjalen in inteligenten od človeka, kar je absurd nerazumevanja pomena človeškosti, saj inteligenca človeka ne pomeni le strojne sposobnosti razbiranja pogostosti in sosledja znakov. Veliko bomo spet kramljali o obstoju ali neobstoju in definiciji duše. Tovrstne grožnje povsem sovpadajo z zgodovinskim delovanjem gospodarja kapitala preko različnih vrst režimov, ki pamet in ustvarjalnost vedno blati in zatira, da bi pač lažje vladal s pomočjo poneumljene raje s kopico grešnih človeških lastnosti sebi in drugim v pogubo. Nič novega in izvirnega. Ker roboti zaenkrat šele okorno skačejo in plešejo, bo za nekaj let več še kako potrebna človeška roka ravno pri tistih težaških in nevarnih fizičnih delih, kjer bi si najbolj želeli pomoč robotov. Logično, mar ne! Nikoli ni v najbližji ponudbi tistega, kar najbolj potrebujemo.
V skladu z vojnim hujskaštvom se v približno enakem časovnem obdobju napoveduje tudi sistemski brodolom zaradi napredka UI. Roboti bi nas lahko tudi napadli. Zakaj pa ne? Saj so filani z najbolj pogostim podatkovjem iz človeškega arzenala. Nič hujšega. Apokaliptična katastrofa bi lahko z ene in druge strani zreducirala populacijo človeštva dokaj zadovoljivo. Peter Thiel, ki se je sicer celo aktivno življenje ukvarjal tudi z mimikrijo v okviru filozofije (veda o tem, kako mase ljudi vodit s pomočjo konstruiranja in promoviranja zgledov in vzorov, ki jim masa ljudi sledi z oponašanjem) in nikakor le z investicijami v razvoj tehnologije in politiko, se zato zadnje čase zabava še s predavanji o vstaji antikrista, lažnega preroka. Tudi ta pridigarska dejavnost, ki je milo rečeno bolj zanimiva od papeževih predvidljivih pamfletov, izpade hecna, kajti njegova predavanja spodbujajo vprašanje, ali pridiga o sebi. Da bi se morala zlata zora po apokalipsi v skladu z bibličnim naukom prikazat v Jeruzalemu, ki bi končno postal središče upravljanja s svetom, mi verjetno ni treba posebej poudarjat. Ampak pustimo ob strani motivacijske zgodbe, ki služijo volji do pustošenja in novim oblikam zasužnjevanja v imenu višjih moralnih ciljev, ki se nikoli ne izrazijo.
Bistvo je, da živimo v času, v katerem se napoveduje kolaps delovnega taborišča z drastičnim porastom brezposelnosti in zavoljo verjetne energetske krize še kaj hujšega. In v tem času se v neki mali Sloveniji z zelo nizko stopnjo nezaposlenih politiki z obeh bregov dajejo o domnevnem problemu peščice ljudi brez redne zaposlitve (to nikakor ne pomeni nujno, da ne delajo). O funkciji dela kepetajo, kot da so se zataknili v prejšnjem stoletju. In mnogi izmed njih so mentalno in intelektualno dejansko zataknjeni v prejšnjem stoletju, čeprav uživajo neke statuse stroke ali profesionalnih politikov. Njihovo marljivo in dobro plačano delo je družbi zlahka nekoristno, ob obilju nerazgledanosti in zavajanja pa tudi operativno škodljivo. Ne, ni vsako delo častno! Niti ni vsako delo od kogar koli, ki brklja, koristno! Delo je lahko tudi škodljivo! Za marsikoga bi si lahko le pobožno želeli, da bi bil lenuh. Veliko bi nam bilo prihranjeno. A kaj ko so običajno najbolj pridni in ambiciozni tudi težkokategorni škodljivci z »dobrimi nameni« in psihopati s slabimi nameni.
Ker je psevdolevica zgolj prodana opcija diktaturi kapitala, seveda tudi Slovenija še niti ne razpravlja o Univerzalnem temeljnem dohodku. A veste, kdo pa o tem razpravlja kot odrešenik naših ranljivih kož? Najbogatejši človek na svetu. Elon Musk. Opozarja ZDA in druge države, da bo uvedba UTD sistema nujna in da naj se tega veselimo. Ne domnevni levičarji. Ne socialisti. Oni se zavzemajo za množične migracije, klestenje svobode govora, rušenje Kremlja, nacionalnih držav in drugih nasprotnikov globalistom ter za brezspolno družbo, da se Soroš verjetno trese od smeha, medtem ko kraca uničujoča navodila za svoje ugrabljene plačance.
Tehnologija naj bi človeku končno pomagala pri uveljavljanju več enakopravnih možnosti na trgu dela. Delo ne bo več prisilno kot v taborišču dela po navodilu gospodarja kapitala, kjer mnogi ne morete uresničevat svojih potencialov in ustvarjalnih zamisli, ampak le šihtate za kopičenje kapitala peščice. Končno bomo baje lahko postali realno civilizirana demokratična družba z vplivom na proizvodnjo in trg dela. Službovat vam ne bo treba, produkti pa bodo absurdno poceni, saj stroškov dela skoraj ne bo. Delo bo postalo vrednota, kar v nobeni obliki taborišča ne more bit. Tako govori prerok Elon Musk, jaz bi pa raje poslušala uvajanje koncepta UTD-ja (koncepti so namreč lahko zelo različni, izvedba pa tudi) iz ust nekoga, ki bi bil bistveno manj povezan s korporacijsko diktaturo kapitala.
Klientelizem in korupcija, ki premnogim danes preprečuje, da bi se lahko izkazali v tistem, za kar so dokazljivo najbolj nadarjeni ali motivirani, bosta zajezeni, ker ne bo več pehanja in tekmovanja le za denar. Šele takrat se boste nekateri sploh vprašali, kaj bi počeli s seboj. Zakaj ste na svetu. Izkazovali se boste z vsebino, ne z uspešnostjo unovčevanja podlih človeških lastnosti, s pohlepom na vrhu lestvice. Posvečali se boste bogastvu odnosov in družini. Družbeno koristno delo bo cenjeno, ne pa stigmatizirano kot kazensko delo. No, do takrat boste morali seveda najprej preživet vojno apokalipso.
Sam Altman je več let financiral eksperiment s prejemniki UTD-ja, o čemer premnogi ne veste nič, ker je naš etabliran medijski program tako izjemno nekoristen. V etabliranih medijih so kot novinarji zaposleni premnogi ljudje, za katere bi bilo bolje, da bi jim izplačevali rento, da ležijo doma in žvižgajo v strop. Vsi bi bili na boljšem. Sam Altman je medtem že zaključil raziskavo in prejel rezultate. Takšni eksperimenti so seveda ničvredni, ker na človekovo vedenje bistveno vpliva splošno okolje, v kakršnem posameznik deluje. Zato nekaj tisoč prejemnikov par let zagotovo ne ponuja realne slike, kako bi ljudje živeli v svetu, v katerem vsi prejemajo UTD (višina zneska je relativna in pomembna) in se s tem kolektivno spremeni odnos do trga dela, umevanja smisla življenja in vrednosti človeka nasploh. Pa vendar! Rezultati eksperimenta so bili s človeškega aspekta odlični, za aspekta podanikov diktature kapitala pa porazni. Večina prejemnikov UTD-ja v vrednosti 1000€ dodatno mesečno (kontrolna skupina je prejemala le 50€) je investirala finančni dodatek v dodatno izobraževanje, v svoje zdravje in v blagor posvečanju družini. Nihče se seveda ni odpovedal službi. To je povsem logičen odziv normalnega človeka v prvih letih lažjega shajanja po dolgoletni torturi pehanja na robu preživetja in duševne mizerije, saj 1000€ ni bombastičen znesek. Večina prejemnikov se s tem zneskom ni od lenobe uničila, zapila, zadrogirala ali zgolj pohajkovala po dodatnih šopingih. A Sam Altman je bil razočaran, ker ga je zanimal le en rezultat. Ali bodo ljudje s finančnim dodatkom kupovali delnice. Ali še bolje: Delnice v sektorju, ki bi njemu prinašale finančne koristi. Zato si je premislil in ne podpira več ideje o UTD-ju kot znesku na bančnem računu, ki ga bi ljudje koristili po lastni volji. Zdaj Altman podpira UTD v kuponih, ki so izrecno namenjeni investicijam v nove tehnologije. Kaj bomo investitorji v nove tehnologije jedli in v katero luknjo se bomo skrili pred neprijetnimi vremenskimi razmerami, se mu pa ne zdi več tako zanimiv problem, ki bi ga osebno zadeval.
Elon Musk v kroničnem boju s Samom Altmanom še vedno dela tudi na tem, da bi bil priljubljena slavna figura pred obličjem ljudi. Kot nekdo, ki prinaša ljudem dobro. Kot nekdo, ki nas je že rešil pred alarmantno cenzuro na družbenih omrežjih, ko so »levičarji« in silni demokrati uvajali diktaturo. Rešil nas je najbogatejši človek na svetu, oproda korporacijske diktature. Kupil je Twitter, vrnil glas številnim odmevnim primerom blokade in postavil merilo tudi drugim lastnikom portalov javne besede. Seveda algoritmi še vedno delajo svoje in za svoje, a vendarle je razlika v svobodnem izražanju brez blokad za vsako figo zaznavna. Zato mu ljudje bolj zaupajo kot psevdolevičarjem, ki korakajo vštric z mentaliteto korporacijske diktature kapitala in lajnajo nebuloze o tem, kako se vsi strinjamo, da človek potrebuje službo in da oni plemenito branijo in zagovarjajo le tiste uboge siromake, ki jih je žalostne pustil na cedilu ali izvrgel sistem. Včasih namesto potrebe po službi neustrezno rečejo, da človek potrebuje delo in da naj, zaboga, ubogi izvržki sistema dobijo normalno plačano delo, kot da naj bi pojma Delo in Služba pomenila isto stvar. Strinjajo se z desnico, da je treba branit sistem, ki proizvaja zaposlene in brezposelne nesrečnike na antidepresivih, le da bi psevdolevičarji brusili malo več empatične retorike.
Bistvo trika je pa ravno v tem, da delo in služba ne pomenita enako! Služba je v domeni diktature kapitala, delo pa je tudi marsikaj, kar sistem gospoda Satana sploh ne priznava kot delo, čeprav je še kako pozornosti vredno delo. Na drugi strani gospod Satan vsiljuje na trg dela obilje del, ki niso le nesmiselna, ampak tudi škodljiva! Družbi koristno delo pa je podcenjeno in celo obsojeno na prostovoljne dejavnosti. In ne le to! Zaradi klientelizma in korupcije se na številnih plačanih delovnih mestih osmrajajo ljudje, ki tja ne sodijo. Na delovnih mestih lenarijo ali povzročajo škodo. Zasedajo delovna mesta, na katerih bi nekdo visoko motiviran blestel. Na položajih moči se šopirijo razni idioti, ki so se prikomolčali do položaja preko udinjanja politiki in nimajo pojma in temu primerni so rezultati dela. Porazni. In ta komolčarska drhal bi malo moralizirala in pridigala o delu kot vrednoti, medtem ko bi podpirala širjenje podplačanega prisilnega dela. Brezsramnost je brezmejna. Kateri poslanec si upa na referendum o podpori, da zaseda mesto poslanca ali celo ministra? Nihče ni niti neposredno izvoljen!
Zavod za zaposlovanje je že zdavnaj v poslanstvu uničena institucija, ker ne povezuje kadrov s ponudniki za delo. To poslanstvo je uničila diktatura kapitala s svojimi hlapci v neoliberalnih političnih strankah, da bi se lahko bolj prosto razraščala kadrovski klientelizem in prikrita korupcija. Deprivilegirani iskalci zaposlitve so obsojeni na oglase za delo, ki večinoma predstavljajo tisti ostanek šihtanja, ki v pogojih dela in plačilu ne dišijo nobenemu znancu, prijatelju ali sorodniku. Lažni razpisi z že izbranim kandidatom v ozadju so javna skrivnost. Zavod ni v funkciji presojevalcev in svetovalcev, kaj šele da bi lahko na podlagi dobre ideje ali izkazanih referenc državljani prejeli finančno pomoč za zagon malega ali samostojnega podjetja, ki je marsikomu težak podvig zaradi ekstremno visokih prispevkov v Sloveniji, brez proporcionalne pravičnosti glede na investicije in zaslužek. To svinjarijo zatiranja prekarcev je podpiral tudi Luka Mesec na ministrstvu za delo, baje demokratični socialist. Zavod za zaposlovanje skrbi le za bdenje nad delovanjem taborišča v službi diktature kapitala. Zaposleni lahko v imenu humanosti le blažijo simptome očitnega. Sicer pa izvajajo to, po čemer vas sprašujejo na referendumu, zato ni jasno, kaj bi s tem vprašanjem radi. Razen hujskali v prazno na psevdomoralističnih izhodiščih srednjega veka.
Janez Janša je aktualni predsednik vlade v državi, v kateri ni bilo še nobenega obračuna z alarmantno korupcijo in klientelizmom od tranzicije dalje. Ob tem tudi on nima niti najmanjše moralne pravice, da se hujskaško obrega ob najbolj deprivilegiran del populacije. Razumem, da si morda misli, da bi se pa pač lahko vsi znašli tako, kot se znajde na primer prijatelj Rok Snežič, ampak naj poskusi ubesedit ta moralni kompas pred javnostjo, pa da vidimo, kje smo v okviru kolektivnega moraliziranja od osamosvojitvene retorike pa do danes.
Dokler se nam obrača želodec ob političnem kadrovanju, nima nihče moralne pravice otresat gobca o delu kot vrednoti, ker očitno ne razume smisla vrednot. Dokler tudi jaz kot avtorica teh vrstic, ne morem na nobeni sončni upravi predstavit svojega dela, ki bi bilo pošteno in brez politične tendencioznosti tudi ocenjeno v kakovosti in plačano v imenu družbeno koristnega dela, je moralistična retorika o prekletih lenuhih, ki naj za par stotakov pod minimalno plačo opravljajo neko neimenovano domnevno družbi koristno delo, navadna necivilizirana in antidemokratična svinjarija. Kdo in po kakšnem kriteriju odloča, kaj je družbi koristno delo? Kdo, kako in zakaj?!
Zdrava moralna pamet seveda ne deluje v svetu, v katerem politika futra navadne stremuhe in lenuhe, ki v imenu prostega trga parazitirajo državo z izsiljevanjem subvencij in nizkih davkov, da bi prodajali kar koli nekoristnega pač že, čim prej obogateli in si ga lenobno metali na roke ob armadi prostitutk nekje na Ibizi! Ta zdrava moralna pamet seveda ne deluje v svetu, v katerem mladini ponujate platformo Onlyfans pred nosom in druge vrste prostitucije, da bi čim prej nagrebli čim več denarja, da se izognejo prisilnemu delu pod minimalcem v taborišču. Starši pa taki! Blazno brižni za blagor prihodnosti otrok in mladine. Niste prepričljivi. Niti malo. In v tem je velik problem!
Politika vedno najbolje razume, kaj zahtevajo in pričakujejo satanovi sinovi diktature kapitala. In to je trenutno višanje brezposelnosti in spravljanje ljudi na kolena, da bodo voljni po diktatu Koalicije voljnih magari v vojno. Janša torej že kar vnaprej napoveduje približno 50000 izpraznjenih delovnih mest v javni upravi. Trdi, da gre za nesmiselno delo, ki ga bo zlahka nadomestila umetna inteligenca. Se strinjam. Mnogo nesmiselnega dela je bilo ustanovljenega od zore do mraka že brez UI. Samo zato, da se ljudi od zore do mraka vpreže in ugrabi njihove možgane. Da nimajo časa in volje razmislit o čemer koli, niti kdo so, kje živijo in kaj bi radi. Zdaj je plan drugačen. Sila nadzora se bo reformirala preko Palantirja in ni potrebe po potrati z nesmiselnimi deli. Škodljivo delo v interesu korporacij ostaja. Koš nepotrebnega kadra, ki se bo namnožil tudi med pravniki na primer, bo vedno večji in v njem bodo pristali mnogi naivneži, ki bodo glasovali na referendumu za sprejem zakona o poostreni rekrutaciji domnevnih zdravih lenuhov, ki nočejo delat za manj plačila od minimalnega zajamčenega dohodka. Podjetniki se veselijo, da bodo lahko zaposlovali Rome. Že zdaj jih z veseljem zaposlujejo, le malo več prisile je potrebne, da bodo Romi navdušeno zaživeli v naši izjemni kulturi in sistemu. Že vidim, kako nasmehljani stojijo v vrsti za antidepresive, da bi bili družbi čim bolj koristni.
Stranka Demokrati z ministrom za delo na čelu je polna oprod diktature kapitala. V tej stranki se sprehajajo tudi osebe, ki se jim nikoli ne bi ljubilo zapravljat časa in energije s strankarskimi ali parlamentarnimi dejavnostmi, ker v običajnih razmerah ni potrebe, da bi se dolgočasili. Ampak zaradi geopolitične situacije so očitno ogroženi dovolj, da so se privlekli obešat na državo od blizu. Tako očitni so, da se zdi, da se Anžetu Logarju ne ljubi več niti prikazovat v javnosti. Kot bi mu bilo nerodno. Razumljivo, ampak takšen je davek, če se odločiš nastopat v različici zgodb o Faustu. In z leti je račun vedno višji, mrak na obrazu pa vedno bolj opazen.
Največji lenuhi se prikrito smukajo ravno v vrstah finančno visoko pismenih in uglednih. To so tisti, ki nekaj delajo samo zato, ker sanjajo o premoženju, davčnih oazah, jahti, kurbah in sviranju na kurcu pod kokosovo palmo. Brez resnih potencialov za opravljanje kakršnega koli poslanstva v dobrobit družbi. Delajo tisto, kar hoče diktatura kapitala. Mnogi ne omenjajo radi svojih produktov, ker niso vredni omembe niti za njih same. Sem podjetnik! Kaj pa prodajaš ali delaš? Mah, svetovanje. Kozmetika. Nepremičnine. Kriptovalute. Svaštarnica. Nekaj pač. Na drugi strani pa obstaja vrsta ljudi, ki je povsem demoralizirana in depresivna. Lenoba ni stanje, ki bi človeka izpolnjevalo ali celo osrečevalo in poguba je neizbežna. Obstaja pa bistveno bolj srhljiv in škodljiv pojav v družbi. To so pridni, pohlepni in hiperaktivni družbeni škodljivci. Med njimi je ogromno psihopatov, ki trpijo za popolno duševno praznino in radi delajo kar koli, kar omogoča sadistično izživljanje nad ljudmi. Obstajajo ljudje, za katere bi bilo mnogo bolje za družbo, da bi ležali doma in se ne bi pritaknili ničesar! Smiselno bi jim bilo izplačevat magari visoko rento, da se le ne bi premikali, kradli in povzročali škodo. Na tak način bi družba ogromno pridobila in privarčevala. Tudi zdrave pameti!
Koga referendumsko vprašanje sploh naslavlja? Naslavlja izključno državljane, ki so patološko nesrečni na trgu dela zaradi nesmiselnega ali škodljivega dela, ponižujoče plače ali pogojev dela, ki jih sovražijo, hkrati pa se počutijo povsem nesposobni upiranja silam moči, ki jih ropajo ali jim grenijo življenje. Zato se predvidljivo obrnejo proti sotaboriščnikom, ki jim gre še slabše. Njihov gnev odraža tragikomično zavist ljudem, ki naj bi se imeli v primerjavi z njimi blazno fajn pri izogibanju ali goljufanju velecenjenega sistema, iz katerega se sami ne uspejo izmuznit. Ta gnev sega globoko v stripovske sfere, vse do kazanja s prstom na brezdomca, ki bojda užitkari, medtem ko se gnevneži matrajo in trpijo do onemoglosti. Pa na soseda, ki baje cele dneve bulji v nebo, vleče socialno podporo in kdaj pa kdaj še kaj odšihta na črno in že si lahko privošči celo viski in kos pršuta. Nenavadno je, da se taisti gnevneži, če res tako mislijo, ne pridružijo raje žurerjem na socialni podpori ali še raje kar brezdomcem, saj so stroški za dom dandanes eden izmed prvih kazalnikov dehumanizirane družbe, ki človeka brez obilne dediščine in drugih privilegijev zasužnji že za dober dan. Čemu bi trpeli in se pehali za dom, mar ne.
Služimo sistemu, v katerem je nekaj najbolj logičnega, da rodnost pada. Prepad med možnostjo realnega človekovega napredka in dobrimi pogoji je namreč prevelik. Distribucija kapitala je očitno nepravična in nekonstruktivna za dvig kakovosti življenja večine. Čemu si torej gneva prepolni ne olajšajo neznosnega bremena in se nehajo dokazovat v sistemu, ki jih preočitno tako zelo onesmišlja in onesrečuje, da zavidajo celo ljudem na socialni podpori, celo Kraljem ulice, celo Romom, celo revnim materam samohranilkam s kopico otrok itd. Odgovor je zelo preprost. Ker se jim zdi vendarle ta opcija še slabša od tiste, ki jih skrajno ponižuje, ropa in onesrečuje. Zato pričakujejo vsaj pregovorno cankarjansko pohvalo od stiskaškega in pohlepnega gospodarja, da so pridni. Slovenci smo visoko zaposleni, hkrati pa tudi statistični prvaki po bolniških odsotnostih. In tudi ta problem se je začel reševat z represijo, kar pomeni negativno motivacijo. Lov na kršilce pravil taborišča. To pove vse!
Nihče, ki je vsaj in zgolj v osnovi zadovoljen s svojim življenjem in s seboj, ne bo občutil nikakršnega gneva do ljudi, ki so iz takšnega ali drugačnega razloga na socialni podpori, ki ne poravna niti položnic za osnovno eksistenco.
Če bi politične hlapce in njihove navijače res brigala domnevna lenoba in užitkarstvo peščice, bi seveda od groze padli v komo, če bi se odpravili na ogled perverznih primerkov na Beverly Hillsu, ki se jim zdijo kul. Tiste preklete matere, nališpane za več ur kozmetičnega garanja in z nakitom obtežene, ki čikajo in pljuckajo koktajle od zore do mraka in športajo na šopingu, medtem ko neznana podplačana Mehičanka ali Filipinka vzgaja njihove otroke. Neki tipčki, ki v tem življenju le pozirajo, špekulirajo in goljufajo državljane z nalaganjem prisvojenega kapitala v povsem legalne davčne oaze, bi jim morali pridelat infarkt, če bi bilo komu res mar za delo. Zgolj bežen pogled na Hollywood pa bi jim moral zasrat kakršno koli pozitivno emocijo do ZDA, kot zibelke vsiljene diktature kapitala, ki jo častijo, ker jim leta in leta predstavlja navadne premožne lenuhe, parazite, goljufe države in prodajalce škodljivih produktov kot ekskluzivne pojme uspeha! Ta trenutek so najbolj premožne osebe na svetu Silicijevi dečki, ki so povsem zlizani s poslovanjem z državo in temu primerno zaparazitirani vanjo, še posebej Palantir, ki vam bo taborišče organiziral tako, da boste izgubili še tisti odstotek energije, ki ga usmerjate v gnev do sotaboriščnikov.
Če bi se prebudili iz kome, bi se lahko začeli ozirat še malo bolj neposredno okrog sebe in morda opazili, da v resnici nihče ne govori več o delu in da nikogar sploh ne briga, kdo dela in kaj dela. Zato imajo pravi lenuhi in paraziti, ki dedujejo ali bogatijo pred vašimi očmi na vaš račun, popoln mir. Nihče ne kaže na njih s prstom, kako si bojda drzne bit družbi nekoristen. Ali celo škodljiv! Če ima posameznik dovolj denarja, nikogar ne briga, kako in zakaj sploh živi, kaj šele, kaj dela. To je stvar skrbno zaščitene zasebnosti!
Gre za umor duha in zelo siromašno življenje, zato razumem pregovorni cinizem kapitalistov in drugih bančnih šihtarjev. Kadar koli se javno oglasijo, stresajo takšne svinjarije, da v javnosti završi, ali morda satanizem kot kult sistema vendarle obstaja. Logično, da res obstaja. To ve vsak, ki se je bil primoran ukvarjat že zgolj en teden le s financami. Občutek praznine in nesmisla ob tem uroku je srhljiv. Tudi oni zelo trpijo in lahko marsikdaj zavidajo tolpi brezdomcev pred delikateso, če postavajo, klepetajo in se nažgani celo zasmejijo. Imajo vsaj družbo. Morda celo kakšnega prijatelja. Pehajočih finančnikov običajno ne mara niti žena z zlato bančno kartico in liftingom v vrednosti desetih povprečnih plač, ki ne pomaga zombijevskemu ugaslemu žaru v očeh.
Prizore premožnih lenuhov dan za dnem razkazujejo tudi po instagramu. Žrejo, pijejo in lenarijo na jahtah. Dolgočasno za umret. Na izlet so radi frčali v Dubaj, dokler ni bila vojna preblizu. Tja, kjer se ne dogaja nič, saj ne gre za kakor koli zgodovinsko, kulturno bogato ali vsebinsko zanimivo mesto in temu primerno je vzdušje. Kot bordel slaboumnih nabotoksiranih karikatur človeštva. Psihiatrija na prostem med prodajalnami zlata. Medtem ko diktatura kapitala uničuje Pariz, Benetke, Barcelono, London, Berlin, Ljubljano …In to, spoštovani državljani in državljanke male države, ki bi lahko postala mali raj sredi pekla, vam je ponujano kot smernica za razumevanje blaginje in smotra dela. Prav gotovo ne izpolnjujoče delo in osmišljeno življenje!
Posvetovalni referendum o volilni pravici na lokalnih volitvah
»Ali ste za to, da imajo pravico voliti na lokalnih volitvah v Republiki Sloveniji državljani Republike Slovenije ali druge države članice Evropske unije, ne pa tudi državljani tretjih držav, ki niso državljani Republike Slovenije?«
Ta referendum ima konotacijo spornosti v predlogu spremembe zakona le zato, ker smo v času vlade Janeza Drnovška kot ena redkih držav uzakonili pravico do volitev brez državljanstva tujcem na lokalnih volitvah. Takšen zakon je bil sprejet predvsem kot nekakšna odkupnina za izvedbo nelegalnega tranzicijskega Izbrisa številnih priseljencev s stalnim bivališčem in delom v samostojni Sloveniji, namesto da bi jim bil priznan normalen status tujca.
Številne članice EU seveda ne omogočajo tujcem te pravice na lokalnih volitvah. Nemčija, Francija, Italija, Malta, Grčija, Ciper, Avstrija itd. pač ne. Zakaj? Ker se priseljenci z interesi, ki lahko odstopajo od interesov domačinov, zlahka priselijo v večjem številu na točno določeno lokalno območje in predstavljajo nezanemarljiv volilni bazen, kar lahko izkorišča določena politična opcija za svoje interese izvoljivosti, čeprav so ti interesi v navzkrižju z interesi naroda, ki naj bi posedoval državo. Za majhno državo je to dejstvo še posebej pomembno, saj se preko lokalnih volitev bolj zlahka tvori sistem države. Lokalna politika ni nekaj zanemarljivega v primerjavi z državno politiko in na ljudi lahko vpliva neposredno še bolj. Teorija o izjemnih učinkih vključevanja priseljencev v lokalne skupnosti, če imajo kot volivci občutek sprejetosti, se na podlagi volilne pravice nikjer ni izkazala za praktično realnost. Priseljenci se vklopijo ali ne vklopijo neodvisno od pravice do volitev. Jim pa lahko godi, če so zaradi izvolitve določene naivne politične opcije pristopi do integracije (ki ne obstaja v realnosti) ali asimilacije ovirani. Priseljenci brez državljanstva, ki so v Sloveniji zaenkrat najbolj številčno zastopani, izvirajo iz držav, ki takšnega zakona o tujcih seveda nimajo, zato ni recipročne pogodbe med državami, kot med državami EU pač avtomatsko je.
Zakaj torej sploh jamranje ali neugodni občutki tega nezanemarljivega števila prebivalcev v Sloveniji? Izključno zato, ker bi jim bila odvzeta neka pravica, ki so jo že dobili. In izključno zaradi tega bi lahko Ustavno sodišče presodilo, da predlog zakona argumentacijsko ni v skladu z Ustavo. Gre za omejevanje odvzemanja pravic, ki so že podeljene. Če torej država določene pravice sploh ne podeli, je vse v redu. Če je pa določeno pravico že podelila in jo želi odvzet, je pa ogenj v strehi z neskončnimi razpravami o ustavnosti in nižanju standardov človekovih pravic. To je bistvo zgodbe.
Ali je Slovenija že kdaj krčila pravice kakšni skupini državljanov? Ja, je. Na primer ženskam, ki so koristile pravico do umetne oploditve s kritjem stroškov preko zavarovalnice. Pravica je bila nekoč neomejena, vendar so skrbniki za zdravstveno blagajno ocenili, da se koriščenje te pravice krepi in da postaja breme stroška za državo prevelik. Ustavno sodišče je presodilo, da je zaskrbljenost za zdravstveno blagajno nad obsegom uživanja te človekove pravice. Zato so pravico omejili na največ štiri poskuse v okviru kritja stroškov preko zavarovalnice, ostali posegi so postali samoplačniški. Zgodilo se je čisto potiho, brez javnega hrupa in protestov.
Posvetovalni referendum o ukinitvi RTV-prispevka
»Ali ste za to, da se ukine obvezno plačevanje prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija?
To je najbolj brezvezen referendum, ki in ker se izogiba bistvenemu vprašanju. Odločali se boste, ali naj bi bila RTV Slovenija poleg sponzorstev, zaradi česar je nacionalna javna TV nasmetena z oglasi, financirana še naprej preko obveznega prispevka. Ali naj bo financirana raje iz davkoplačevalske malhe tako, da vsakokratna oblast razporeja financiranje iz državnega proračuna po svoji presoji.
Po tej plati bi lahko RTV Slovenija prejela še več davkoplačevalskega denarja kot preko neposrednih prispevkov. Lahko pa seveda najbolj verjetno tudi bistveno manj, če določeni koaliciji ne bi bilo v interesu hranjenje javnega nacionalnega medija s svojimi od prej nastavljenimi kadri, zaradi česar je verodostojnost, kakovost in zaupanje RTV Slovenije upravičeno na dnu.
Zaposleni v tej instituciji se obnašajo, kot da so se rodili za to, da so tam zaposleni in da so oni neodtujljivi del stavbe. Kot da s pripombami, ki predstavlja pravzaprav že kričanje javnosti, da je program na poraznem nivoju, kredibilnost informativnega programa pa smešna v politično propagandni pristranskosti in skoposti, nimajo nič skupnega. Skratka, ne pogovarjamo se o kakovosti programov. Ne le o informativnem programu, ampak tudi o getoizaciji in zaprašenosti kulturnega programa. Da dobimo enkrat na pet let domačo nadaljevanko, ne more bit zadosten kriterij za podporo TV Slovenija. Srbija posname v povprečju na RTS od 7 do 10 domačih nadaljevank na leto, skupaj s komercialnimi programi pa še bistveno več. Hrvaška pa od 2 do 4 domače nadaljevanke letno. Nehajte se hecat!
Tokrat kaže, da se je ekipa v boju za obstoj zelo potrudila z angažmajem pravih ljudi, da so ustvarili nadaljevanko Trezor (po scenariju in v režiji Matevža Luzarja). Do zdaj kaže, da je nadaljevanka na najvišjem nivoju do zdaj, v vseh ozirih. Za kar čestitam. Končno. Ampak to ne more bit dogodek stoletja, še posebej ne ob paranju živcev z abotnim zavajanjem in skopostjo Informativnega programa ter zaprašenostjo kulturnega programa.
Če ne bi imeli vsaj MMC portala, ki malo rešuje čast, ni jasno, kako si drzne sploh kdo od tam zaposlenih oglašat, saj ne opravljajo družbeno koristnega dela z ustreznimi standardi neodvisnosti in kakovosti za javni nacionalni medij, plačani so pa prekleto dobro za spolitiziran fiasko in kadrovsko negativno selekcijo, v kateri se le peščica izjem duši v povprečju.
Referendum se ne dotika bistvenega vprašanja, zaradi katerega obstaja sploh verjetnost, da ljudje zavrnejo plačevanje prispevka. Ne brez razloga.
Odlično osmišljeno in napisano.