Razvrednoten smisel referendumov

Razvrednotenje zgolj formalno spoštovanega elementa neposredne demokracije se uspešno razvija. Naplavina referendumov, ki jih s sugestivnimi vprašanji politika uspešno zlorablja, bo z vsakim novim valom dokazovala tisto, kar je včeraj zatrdil Janez Janša. Da gre za preizkus stanja zdrave pameti državljanov. Res je. In z vsakim novim zaporednim referendumom ali celo paketom bo nezanemarljiv del javnosti razočaran že nad prisebnostjo, ne le nad zdravo pametjo previsokega odstotka zgolj spolitiziranih državljanov na eni strani in povsem ignorantskih državljanov na drugi strani. Vse se deli približno na pol. V zlu. O odstotku dobrega namreč ni možno presojat, ker o tem priča odgovor na vprašanje, zakaj nekdo glasuje, kot pač glasuje. Kaj si pod svojim dejanjem predstavlja. Te predstave in fantazme pa seveda nimajo lahko nič skupnega s tistim, za kar bo glas domnevne volje ljudstva zgolj po potrebi uporabljen ali zlorabljen. Izkazuje se, da izražen del volje ljudstva pomaga politikom, da delujejo še bolj v nasprotju z dobrobitjo ljudstva, kot bi brez izražanja njihove domnevne volje. Izraz volje namreč še ne pomeni, da se oseba zaveda realne vsebine svoje volje, kaj šele realnih namer tistih, ki imajo v rokah škarje in platno.

Zato ni čudno, da odzivi avtorjev in drugih udeležencev v referendumski kampanji zvenijo mnogo huje, kot če bi se prebudili na zaprtem oddelku psihiatrične klinike. Še posebej nas strašijo z neprisebnostjo tisti, ki uprizarjajo histerično veselico, kot da so zmagali, čeprav so dva referenduma izgubili, dva pa sta na rezilu skrajno neprepričljive polovičke. Celo predsednica uprave RTV Slovenija tuli, da naj bi doživela dokaz, da delajo dobro. S čimer je takoj po sicer še nedoločenem referendumu zaradi glasovnic iz tujine jasno pokazala državljanom, da jih spoštuje manj kot nič. Da vodilni kader na veke vekov dojema to institucijo za svojo last, ki jo lahko izgubijo ali pa še naprej molzejo. Polovica volivcev je v imenu ohranitve javnega medija kljub neobstoječi neodvisnosti glasovala za ohranitev institucije, čeprav jih plačevanje obveznega prispevka za en medij lahko spravi v primeru finančne krize celo do rubeža. Propagandisti so jih očitno prepričali, da razporejanje sredstev iz proračuna za razliko od drugih držav pri nas ne premore ustreznih varovalk, ki jih niso konkretno predstavili. Za kazen bodo tisti, ki so manj medijsko pismeni in zelo odvisni od TV sprejemnika, že danes zvečer dobili novo dozo političnega zavajanja v informativnem programu, z mnogo več samozavesti in občutka nedotakljivosti. In še kakšen spolitiziran hujskaški dokumentarec. In tako dalje.

To se je dogajalo že včeraj, ko smo spremljali novinarko nacionalke, ki je stala pred gručo nevladnih organizacij s samimi znanimi obrazi. In to veliko gručo propagandistov s statusom novinarjev na čelu non stop imenujejo civilna družba. Civilna družba smo vsi mi, državljani. Oni naj bi predstavljali državljane Slovenije. In v tej državi očitno ni desničarjev. So pa predstavniki neoliberalnih globalistov, ki se oklicujejo celo za levičarje. In javni nacionalni televiziji se zdi to normalno. Bilo naj bi normalno, čeprav seveda ni realno. To pa sploh še ni vse. Glavnina teh najbolj aktivnih nevladnikov, ki se predstavlja kot civilna družba, je mastno sponzorirana iz tujine, kar prikrivajo, kolikor je le možno. Pri tem jim pomaga javna nacionalna televizija, ker o zadevi ne poroča. Kolegi. Komaj čakam, da bom spet slišala floskule, kako si bojda vsi želijo spravne, manj razklane in bolj poenotene družbe.

Kričači takšnih floskul brez vsebine si seveda spravo in poenotenje predstavljajo le tako, da utišajo tiste druge nebodijihtreba do tolikšne mere, da se vsaj zdi, kot da ne obstajajo. Do naslednje vojne pač. Za dialog in sporazumevanje je namreč potreben prisluh, znanje, razumevanje in močan karakter. Rulja nevladnikov, ki trdi, da so predstavniki civilne družbe, in se jim ne zdi nič nenavadnega in odbojnega, da so politično tako homogena sluzava masa, ne more sporočat nič dobrega, razen zlaganih nasmeškov, prilizovanja, izumetničenosti in bebavih floskul. Do zdaj niso uspeli sproducirat niti enega javnega pogovora vsaj z Zalo Klopčič, ki vodi društvo Nova smer in je edina politično delujoča desna nevladna organizacija, za katero lahko večinoma vemo, da na desnici sploh obstaja. Poleg priložnostnih butičnih aktivnosti Aleša Primca. Ne, Nika se s karierno klintelističnimi zavezniki raje ponarejeno smehljajoča valja po kavču in se pretvarja, da razmišlja o splošni dobrobiti družbe, medtem ko njene številne organizacije kasirajo od tujih okupatorjev zavidljivo preživnino. Vse skupaj je takšno norčevanje iz vsega humanega, da se ne moremo veselit ničesar.

Nika Kovač si drzne v mikrofon celo tulit, da se bori proti genocidnikom oziroma genocidni vladi. Ni je sram kričat takšne besedne zveze, medtem ko eno izmed njenih organizacij omogoča in sponzorira klan Hillary Clinton in pokojne soustanoviteljice Madeline Albright. Najhujši primerki vojnih zločincev. Poleg legaliziranih tajkunov in rušilcev držav tipa Soroš seveda. Takšne osebe nimajo nobene kredibilnosti za kakršno koli moraliziranje o čemer koli, a so ravno za moraliziranje pač plačani. Neokusno do skrajnosti. Sprašujejo nas, ali želimo, da nam vlada diktatura genocidnikov ali genocidniki, ki bodo najbolj pojebanim in brezpravnim pustili tisti drobiž socialne pomoči tudi v bližnji prihodnosti, ko bo zgolj za uvod izgubilo službo najmanj 50 000 birokratov. Kar Janez Janša ve in tudi pove. In se lahko smeji, ker tudi to, da pove, nič ne pomaga, da ne bi dobršen del skrajno frustriranih državljanov glasoval za svojo bedno usodo v imenu družbeno koristnega dela. Ker si domišljajo, da se jih delni UTD nič ne tiče. Tako zabita je naša družba v previsokem odstotku.

In to, dragi državljani in državljanke, ni normalno konstruktivno stanje. Kaj šele stanje družbe z zdravo pametjo. Močno pa vpliva na stanje dojemanja in nivoja vsega političnega, vključno z razpleti raznih referendumov, o katerih večina državljanov ve bore malo, kot ve bore malo o čemer koli v tem sila natrpanem in hitrem tempu življenja, v katerem že mnogo ljudi kar neposredno komunicira preko UI posrednika. Pa tudi UI algoritemske povzetke berejo površno, pol ne razumejo in predvsem ne znajo zastavljat ustreznih vprašanj, saj to zahteva že določeno mero znanja, tako da bo živelj v bodočnosti še bolj lahka tarča intrig in prevar. UI zna in zmore smotrno uporabljat le peščica, tako kot le peščica koraka na referendum in dejansko odgovarja na vprašanja iz ustreznih premišljenih razlogov. Vse ostalo bi bilo bolje, da roma v smeti, kajti nikoli ni pomemben le odgovor, ampak predvsem odgovor na vprašanje, zakaj in kako si predstavljamo uresničitev določene volje. Šele razlogi in način izvedbe krojijo prihodnost. Glasovanje Za ali Proti nečemu je zato šport za idiote sam po sebi. Volilna pravica za vse v imenu demokracije je popoln debakl. To je dejstvo. Nikakor ne velja le za tujce, ki nočejo državljanstva, ker jim srce preveč tiktaka pač v svoji rodni državi, ki čaka na boljše čase za njih.

Sem torej zadovoljna z izidi referenduma ali pa vsaj domnevno visoko udeležbo za slovenski standard? Ne, nisem. Nisem, kljub temu, da kakšen odgovor sovpada z mojim glasovanjem za budale. Za ali Proti je v politiki ničvredno stališče. Ko poslušam argumentacijo, ki je del javno slišnega diskurza, mi gre pač lahko le na bruhanje. V obeh primerih. Za ali Proti. Ker so lažnivi, pokvarjeni ali neumni. Pač takšni, da ne obetajo nič dobrega pri uveljavljanju obeh možnosti. Žal. Zakaj in Kako? To je bistvo vsega!

Diktatura kapitala s svojimi oprodami v politiki točno to dejstvo s pridom izkorišča. Tudi in še posebej v veleopevani pralnici denarja za interese korporacijske diktature s sedežem WEF-a, ki se je sicer formalno predstavljala kot nevtralna država z imenom Švica. Točno ta država slovi po vzdrževani politični kulturi vsakoletnega referendumskega paketa z utečenim načinom delovanja medijskega aparata v predreferendumskih kampanjah, kar naj bi prispevalo k visoki stopnji demokracije. Švico so Slovencem še posebej skozi tranzicijo oglaševali kot naš, nacionalni cilj. Postali bomo druga Švica. Politično nevtralni in ekonomsko uspešni. Tako se je glasil pamflet za naivne in pohlepne.

Še ta trenutek vas imajo za norca (pa sebe tudi), zato vam je na primer predsednica države (težkokategorna tranzicijska dobičkarka) še včeraj pridigala, kako lepo bi bilo, da bi tudi Slovenija po vzoru zgledne Švice uvedla vsakoletni termin za uveljavljanje neposredne demokracije. Ni vam pa povedala na primer aktualnega pomembnega podatka, da je Švica s pomočjo zlorabe zadnjega referenduma izgubila veleopevano nevtralnost. Ljudi so s pomočjo ugrabljenih medijev in zavajajočega vprašanja dovolj uspešno nafopali, da so glasovali tako, da so bančnikom podali privoljenje za ekonomske ukrepe v skladu z uničujočo politiko EU, ki pomeni sodelovanje v možni eskalaciji vojne v Evropi. Privoščili so si celo zelo beden trik, da se je kampanji za nevtralnost pridružila ena izmed najbolj nepriljubljenih figur v državi. Pohlepen tajkun, ki izraža toliko primitivizma, da se težko komu ne zagabi dejstvo, da živimo v sistemu, ki omogoča takšne prizore škodljivega prisvajanja kapitala na račun mnogih, ki tolčejo bedo, a bi od njih lahko družba imela veliko dobrega. Vendar je naravnost absurdno, da se takšno dejstvo gabi večini ljudi, ki iz dneva v dan mirno šljaka v eni izmed zibelk diktature kapitala, ki točno takšnim spakam omogoča prisvajanje presežne lastnine. Lastnina namreč ne obstaja. V divjini lastnine ni. Le vojna. Obstaja le sistem dogovorov, ki določa, kdo in kako si lahko nekaj prisvaja. Kakšna so pravila igre. To je vse. Vrli državljani pa so v tem primeru predvidljivo razmišljali naivno. Če ta bogat primitivec, kar so mediji na polno poudarjali, zagovarja opcijo A, moramo mi – dobre duše – glasovat za B. In tako se ta prekleti primitivec izkaže pametnejši od naivnega plebsa in poka šampanjce. Misija dosežena.

Zavajanje nerazgledanih ljudi, ki ne zmorejo kotirat visoko pri merjenju zdrave pameti, so pa čustveno ideološko zlahka zelo razburjeni in posledično zmedeni, se v Švici seveda ni zgodilo prvič. Imajo utečen vsakoletni postopek. Najhujši škandal pred tem sem zasledila, ko so glasovali o možni uvedbi UTD-ja. Neka nastavljena preočitno lažna tolpa domnevnih zagovornikov sistema UTD je predstavila takšen sistem izvajanja UTD-ja, ki ga ne bi sprejel nihče brez klinične diagnoze neprisebnosti in opravilne nesposobnosti. Ljudi so vprašali, ali podpirajo uvedbo UTD. Zgolj to. Hkrati pa so ljudem predstavljali predložen koncept, po katerem bi prejemali višji UTD od povprečne plače, vendar pa bi se morali v zameno za to izjemno blaginjo odpovedat svojim malim podjetjem in premnogi tudi lastniškim nepremičninam, ker bi z drastično poostrenimi davščinami in izpadom subvencij fiinancirali ta ekstremno visok dohodek za domnevno lenarjenje. Logično, da je večina zavrnila kretenski predlog, ki nikakor ni predlog zagovornikov UTD-ja, ki služi točno določenemu namenu. In sicer gre za ustrezen znesek zgolj za osnovno varnost in sistemsko sito vračanja zneskov v proračun pri posameznikih s presežnimi dohodki, ki UTD-ja ne potrebujejo. Sistem služi vsaj rahlemu uravnavanju neenakih možnosti pri sodelovanju na trgu in na trgu dela ter za debirokratizacijo socialnega sistema, ki ljudi ropa osnovnega doostojanstva le zato, ker so se pač rodili v ekonomsko ali statusno deprivilegirani družini oziroma okolju. Jasno je bilo, da je bila ta tolpa nastavljena, da opravi umazano delo nasprotnikov UTD-ja za interese korporacijskih pošasti. Potem so lahko oglaševali pokvarjeno laž, kako so Švicarji zavrnili UTD, ker so tako pridni, delovni in pametni ljudje, ki ne podpirajo lenobe. Premožni lenuhi in legalizirani lopovi s kapitalom v davčnih oazah so se lahko le režali brezmejnemu idiotizmu taboriščnikov. In tako so podprli korporacijske lene barabe, ki še naprej s privijanjem ugrabljenega ljudstva krčijo pravice in možnosti sužnjev v globaliziranem taborišču.

Ker so že dobro naoljeni v referendumski prevari, jim je z lahkoto uspelo nategnit ljudi celo v to smer, da Švica ni več niti formalno nevtralna država, saj nevtralna tudi nikoli ni bila in nikoli ni bila država, kakršna bi lahko postala neka Slovenija, ki služi interesom globalnega kapitala kot molzna krava in ne bi bila nikoli sprejeta za pralnico denarja Zahodnega establišmenta. To so lahko le Germani, s peščico Francozov v svojem podjetju bolj za okras. Slovanska država pač ne. Slovenija bi lahko postala Švica le z vidika revnejše države, a Švici podobno skrajno dolgočasna dežela z urejenimi okrasnimi vrtički, brez zanimive identitete, kulture in suverenega načina življenja, ki zapre državo v popoln mrk, čim pade mrak in se konča šiht. Morda bi v takšnem vzdušju od njih povzeli tudi izjemno podjetniško idejo trženja evtanazije. Toliko o uspešnem prodajanju lažnih sanj.

Slovenija Švico še prekaša v dosežkih na področju izvajanja demokracije, tako da ste lahko zelo zadovoljni, če ste eni izmed tistih, ki floskulo o drugi Švici še valjate po možganih. Pri nas imamo sistem organiziran še bolje, kar se kaže že pri DVK. Na vrh Državne volilne komisije (DVK) je itak nastavljena oseba, ki ne more po nobenih minimalnih resnih kriterijih uživat kakršno koli zaupanje. Bivši poslanec Igor Zorčič, ki je nekoč pokazal svoj karakter tako, da je na tiho, mimo stranke, ki ji je pripadal, omogočil propad stranke. Preočitno se je dogovoril z napadalcem stranke za položaj, če na tiho prestopi na drugo stran. In čez noč smo bili obveščeni, da je postal predsednik Državnega zbora RS na drugi strani političnega brega. On in Janja Sluga sta takrat slovela po hinavščini in oportunizmu za svoje osebne koristi. In tudi po utemeljenih sumih, da sta precej podkupljive narave. Ko je Igor Zorčič na naslednjih volitvah na srečo pogorel, to ni pomenilo, da ga je poštenost odpihnila. Saj je kmalu za vse zasluge očitno zasedel častno funkcijo predsednika DVK. Takšni prizori negativne selekcije, ki vzbujajo slabost v želodcu in krepijo sume o totalno skorumprani državi, niso nikakršna redkost. In uživajo ignoranco ljudstva, razen če določen lobi ali politika s svojimi kupljenimi mediji spravi na plano bučno afero za svoje interese proti interesom drugega lobija. Takrat tudi psi v taborišču bučno lajajo v popolni kakofoniji ideološko podmazane blaznosti in nikakor zdrave pameti vsaj osnovno prizemljene in razgledane kritične mase plebsa.

Zato je bilo tudi tokrat pri organizaciji in izvajanju referendumov marsikaj narobe. Na ravni popolnega amaterizma. Nezkonita volišča (kot že na državnih volitvah), neustrezna sestava komisije, porazna organizacija volišč, kjer so se ljudje drenjali po več ur in mnogi gotovo jezno obupali in zdaj že po evropskih državah pregovorni mrk delovanja spletne strani s ključnimi preobrati rezultata glasovanja sredi noči. Obilje nezaupanja, ki ga bo s predvidljivim zanikanjem nepravilnosti zaključil z izjavo za javnost predsednik DVK, ki ne vzbuja nikakršnega zaupanja.

Vsebinsko je obravnava vsake politične in družbene tematike v etabliranih medijih z nacionalko na vrhu kraljestva na nivoju otroškega razvedrilnega programa. V primeru referendumov je še toliko huje, ker vas prepričajo, da je vse v redu, ker vam predstavljajo navzkrižno kričanje politično plačanih karieristov v vseh porah družbe, ki rjovejo na pamet naučene propagandne floskule. To drhaljenje imenujejo predreferendumsko ali predvolilno soočanje različnih mnenj.

Še dobro, da zaenkrat obstaja vsaj spletna divjina, v kateri se izražajo tudi realno neodvisni premišljevalci sveta in novinarji s celega sveta. Dokler tudi ta še ni povsem ugrabljena.