Demonstracije v Srbiji sredi geopolitične ekonomske vojne

Po množičnih protestih v Srbiji zaradi poskusov izčrpavanja države preko avstralsko-britanske korporacije Rio Tinto, ker Srbija poseduje zavidljive zaloge litija, in ob splošnem geopolitičnem vrelišču, ko se je po številnih državah tudi v Evropi in Ameriki razvil prav nič demokratičen ali celo pravno dostojen boj za premoč, se je v Srbiji zelo prikladno zrušil nadstrešek na nedavno obnovljeni novosadski železniški postaji. Betonska plošča je pod seboj pokopala in ubila 15 ljudi. Geopolitično prikladna je bila predvsem informacija, da je obnovo železniške postaje gradilo kitajsko podjetje. Če bi šlo za nesrečo v kakšnem hotelu, ki bi ga zgradili Američani – morda kar Trumpova družina, kar je tudi v planu v Srbiji – bi bila geopolitična konotacija povsem drugačna in neprikladna za izvajanje pritiskov EU in Nata.

Množična nesreča, ki zelo pretrese državo, ali pa ne

Prejšnji teden se je v Ameriki zrušilo potniško letalo zaradi trčenja z vojaškim helikopterjem. Več kot 60 ljudi je umrlo. Vsem je jasno, da je nesreča posledica neoliberalne politike, ki konstantno varčuje na zasužnjenem kadru in izkorišča poceni delovno silo. Trpijo organizacija, “potratna” vzdrževalna dela in pogoji dela v prid preštevanju dobička lastnikov ali sistemsko ohranjane vitke in izčrpavane države, ki ekonomsko načrtno konstantno krahira, saj s tem spodbuja rast privatizacije in monopol korporacij. Nihče ne demonstrira.

V tem mescu je v Turčiji zgorel hotel. Približno 80 mrtvih dopustnikov v prečudovitem lesenem hotelu. Nihče ne demonstrira!

V Veliki Britaniji je pred par leti zaradi rabe cenenih izolacijskih materialov in koruptivnega navajanja lažnih podatkov o kakovosti gradnje zgorel stanovanjski blok, kot bi bil zgrajen iz papirja. Ne spomnim se, koliko je bilo mrtvih. Veliko. Nihče ni demonstriral!

V Ljubljani je ravno prejšnji teden sredi noči zagorel dijaški dom! Dijaki so skakali skozi okna. Nekaj najstnikov je katastrofalno poškodovanih zaradi zlomov in hudih opeklin. Gre za le enega izmed mnogih dijaških domov v Sloveniji, ki ni le brez požarnega stopnišča, ampak ob vsej pregovorni človeški ljubezni do otrok dijakom država ne privošči niti alarmne naprave za osnovno varnost. Namestitev alarma ni vpisana v zakon in zato brižna vodstva djaških domov brižno pojasnjujejo, da se vodstvo ne briga za nič, če po zakonu pač ni treba. Niso pobudniki ničesar, ker imajo bojda – kot povsod – že itak preveč dela za premalo muzike. Le izvajajo, kar je “treba”. Nihče v Sloveniji, spoštovani Srbi, ne demonstrira! Tako kot tudi Srbi ne demonstrirajo zaradi nesreče, kajne?!

Ekofašizem in ekoekonomija v imenu zdravja, humanosti in odrešitve planeta

Na hodniku ljubljanskega dijaškega doma je obstajal prostor, ki so ga vrli skrbniki za blagor dijakov poimenovali ekološki otok. Tam so zbirali v kontejnerju odslužene baterije. To ni vic, ampak realnost. Ne srbska. V tem primeru pač slovenska. Še oslu bi bilo jasno, da se tako nevarnih odpadkov ne sme odlagat v zaprti stavbi. Ampak tako deluje sodobni neoliberalni humani aktivizem. Ekopamfletarjenje v prazno. Zgolj politično. Glasovi zgroženih dijakov, ki so bili takoj po nesreči po družbenih omrežjih tarča neutemeljenih obtožb, da so verjetno sami zakrivili požar, ker so žurirali in kadili po sobah, so v medijih skoraj neslišni! Ta detajl je zelo pomemben. Živimo namreč sredi vzdušja, ki ga osebno imenujem zdravstveni fašizem. Deluje pa takole:

Ker nas z vseh strani za kopičenje kapitala na strani peščice nehumano zastrupljajo (zrak, hrana …), se je na drugi strani politično zagnal psevdoaktivizem, ki preganja in obsoja vse, kar zadiši po tistem, kar smo nekoč imenovali družabnost ali zabava in je neobhodno povezano s ščepcem odklona, morda celo dekadence. Petje, ples, druženje, kajenje, popivanje … Danes pa … Ker nam patologija kapitala zastruplja zrak, so neki duhamorni birokratski plačanci brez življenja zadolženi za divje preganjanje kadilcev celo zunaj zaprtih prostorov. Gre za taktiko preusmerjanja pozornosti in krivde na prekleto hedonistično rajo. V mali Islandiji so baje eksperimentalno zelo uspešni, ker beležijo najvišjo stopnjo mladih v Evropi, ki so alkoholno popolni abstinenti, asketi. Niso poskusili niti požirka alkoholne pijače v življenju. Hkrati s tem se tudi ne družijo in ne zabavajo. Islandski moralisti trdijo, da se ta mladež po novem zelo zabava in druži tako, da je vključena v športne aktivnosti. Starši hlipajoče in ponosno ploskajo. Pa kaj še? Obiskujejo kuharski tečaj za pripravo polnih zdravih obrokov? Ob tovrstnih hvalisanjih o zgledni mladini, ki se ne zaljublja več, ne pleše, ne poje, ne fantazira, ne seksa, ne kadi in ne popiva in ne bluzi, ampak so bojda v šoku od groze pred podnebnimi spremembami, klepetajo pa kvečjemu o dvomih v lasten obstoj ali pa vsaj o dvomu v lasten spol, pa je zamolčan nek drug podatek. Da Islandija hkrati zgledno uživa alarmantno visoko stopnjo uživanja antidepresivov v mladi generaciji glede na evropsko povprečje. Logično, mar ne.

Mladina v takšnem vzdušju kvečjemu čaka, da jih kakšna Greta Thunberg povabi vsaj na sprehod. Z nekim razlogom, ob kakršnem bodo starši vzhičeni, kako pametno in ozaveščeno potomstvo imajo, ki bo odrešilo svet, ki so ga oni zafurali. Od hlipanja zaradi slabe vesti se jim kar kolca, mladina dobi pa redko priložnost, da si privošči malo občutka skupnosti, solidarnosti, druženja in sprostitve, za kar itak nimajo več prostorov in denarja. Končno dobijo razlog, da lahko špricajo pouk, ne da bi jih kdo do kosti strašil, da bodo brez patološkega pehanja za kariero v bodočnosti in predvsem za denar, pristali na ulici ali pa kot tretjerazredni migranti v kakšnem legaliziranem delovnem taborišču. Lahko bi pa prosperirali v prostituciji, ki se po novem imenuje “spolno delo”! Spletnim gigantom tipa Onlyfans nikoli ne zmanjka “dela” za študentke in študente. To so ti naši otroci, za katere so bojda vsi tako zaskrbljeni in brižni. Pa nihče ne demonstrira, ko si ga psihopati množično drkajo na naivno in zapostavljeno mladež vsem na ogled.

Ampak mladi lahko na demonstracijah pojejo in plešejo, kričijo in se predvsem družijo, kot da imajo veliko skupnega in so povezani. Ker sicer niso povezani in še manj solidarni. Ne živijo v času, ko bi se to baje splačalo. Niso le razslojeni, ampak tudi identitetno in ideološko zmedeni in razsuti, ker morajo itak vsi razmišljat o svoji prihodnosti le kot trgovci in računovodje, ne kot ustvarjalna in smiselna bitja, ki delajo in ustvarjajo za smisel in/ali v skupno dobro.

Nikjer in nikoli ni več nobene živahne razprave v prodanih dominantnih medijih o medijskem izginotju Grete Thunberg, ki je bila razbobnana kot brižna in nadinteligentna avtistična deklica, ki bo namesto generacij staršev s pomočjo drugih nadinteligentnih in osveščenih otrok in mladine odrešila svet pred podnebno katastrofo. Prodani mediji so aktivno ignorirali opozorila, da Greta Thunberg ni spontano najdena aktivistka, ampak hči švedskih petičnih zvezdniških staršev, ki se že dolgo udeležujeta raznih lobističnih srečanj s kapitalisti, ki planirajo mega dobičke na področju obnovljivih virov. Električnih avtomobilov, sončnih panelov ipd. Živel litij!

Živelo vse, za kar so pripravljeni jastrebi, ki so povzročili energetsko krizo in v Evropi brez preiskave ali sankcij teroristično razstrelili Severni tok ter hujskali k vojni proti Rusiji, uničit tudi Srbijo. Gre za speštanje dveh muh na en mah. Srbijo se izropa in v imenu zelene politike povzroči ekološki brodolom, hkrati pa še odstrani strateško pomembno državo na Balkanu, ki je Ameriki in Zahodnim priležnicam trn v peti že od uničenja Jugoslavije in Sovjetske zveze. Socializem je bil na Zahodu strašljiva konkurenca korporativnemu kapitalizmu, saj neoliberalnega terorizma v imenu demokracije nihče ne bi sprejel, če bi socialistične države postale demokratične in ekonomsko obstojne kot vzor celemu svetu. Kdo neki bi pa ob realni demokraciji in socialno humani enakopravnosti hotel živet to zasužnjevalno neoliberalno sranje, mar ne?

Kje je zdaj Greta Thunberg? Tam nekje. Nikjer. Pozabljena, ker je rok uporabnosti tega izmišljenega lika pač potekel. Mladina mora ob petkih spet pridno drajsat šolske klopi in trepetat od groze pred prihodnostjo, v kateri se je treba 90% življenja ukvarjat le z denarjem gor ali dol in lobiranjem za to ali ono, pri čemer je vsebina česar koli povsem postranskega pomena. V skladu z brezdušnostjo trga, kjer se mora tudi mladina spraševat le o tem, kaj se dobro prodaja, o lastnem smislu in kaj bi dobrega ponudili sebi in družbi pa ne. Ker se ne splača!!! Zmanjka časa in energije. Televizijski program predvaja le še pogovore o zakonodaji in prerazporejanju finančnih sredstev. Celo oddaje o kulturi ne predvajajo več vsebin o avtorjih in njihovem ustvarjanju. Ne! Avtorji nam prihajajo le jamrat, kolikšna sredstva so prejeli in predvsem niso prejeli. Poslušamo kot budale prerekanje o denarju in zakonodaji, ne da bi vedeli, kaj, zaboga, ti ljudje počnejo. Prodajajo neke produkte v sferi umetnosti pač, ki očitno tudi avtorje navdihujejo približno toliko kot navdahnjen izpade Bezos, ko razlaga svojo nekdanjo pot garažnega prodajalca krame, med katero so se znašle tudi knjige pač. Ministrica za kulturo spet naklada o zakonodaji in prerazporejanju finančnih sredstev. Potem pride v studio minister za gospodarstvo in med tekstom enega ali drugega ni razlike. Podjetja in produkti pač. Klobase, kolesa, gledališke predstave, hruške, prostitucija, sončni paneli, ekoto, ekoono …

Je problem obstoj Aleksandra Vučića ali pomanjkanje balkanskega rokenrola?

Nekaj najbolj ganljivega, kar je možno zaznat ob spremljanju posnetkov študentov, ki vihrajo po srbskih ulicah, je njihova radost, da so se univerze in srednje šole zaprle in tam na ulici plešejo in pojejo, se družijo in seveda tudi popivajo v vsaj navideznem solidarnem vzdušju, ki jih druži, kot da dihajo za eno, skupno stvar. Podobno kot na dobrem rokenrol koncertu, ki danes z žlahtno duševno vsebino skoraj ne obstaja več, pop kiča si pa tudi ne more privoščit vsak pogosto, ker so vstopnice predrage. Oni se zavedajo, da o politiki nimajo pojma o pojmu. Zavedajo se, da je postala uvažana in izvažana demokracija sredi kapitalističnega fašizma zelo zapletena in polna zarot. Zato nimajo programa, nimajo na voljo person, ki bi si upale prevzet oblast, tudi če bi izvedli državni udar. Radi bi le lepše in bolj pravično živeli, pri čemer pa je ranljivost zaradi mentalne praznine tako odprta rana, da že v tej fazi ponavljajo le etablirane sistemske floskule globalistov. Ne pade jim na pamet nič izvirnega, prebojnega ali perspektivnega. Chat GPT tega ne vsebuje. Pa flancarijo, da bi radi pravno državo, več demokracije in delovanje institucij, brez korupcije in klientelizma. Ja, razumemo. Tudi mi v EU bi to radi, a ništa od toga!

Ko poslušam težnje srbskih demonstrantov, postane takoj jasno, da odpor do Vučićeve oblasti temelji predvsem na tistem delu delovanja, ki Srbijo potiska v smer kapitalizma in “demokracije”. Ravno to sproža demonstracije in težnje h korenitim režimskim spremembam tudi v Ameriki in EU. Vučić je sporen točno toliko, kolikor so sporni vsi biznismeni in tranzicijski dobičkarji na čelu Zahodnih držav. Vključno z Zoranom Jankovićem v Ljubljani ali Robertom Golobom in Natašo Pirc Musar. Ampak! Ker Srbija formalno ni v EU, se srbski demonstranti obnašajo ta trenutek tako, kot smo se v Sloveniji zblojeno obnašali ob in po osamosvojitvi. Ko so nas nategnili s praznimi obljubami kot zadnje kretene na vasi, medtem ko so nas skozi tranzicijo do gat izropali, uničili socialno državo in nam prali možgane z ameriškimi limonadami po medijih, nabotoksiranimi bebavimi starletami in resničnostnimi šovi za idiote, da le ne bi ostal vsaj kakšen ščepec kulturne identitete in dobrega okusa od nas.

Ali povprečen Srb ve, da v Sloveniji nimamo več nobene banke v večinski državni lasti? Ali vedo, da smo za drobiž prodali letalsko družbo? Ali srbski študenti vedo, da slovenski študenti, ki niso premožnejši dediči, ne morejo niti sanjat o nakupu monstruzno dragega stanovanja, najemnine stanovanj pa so tako visoke, da zdesetkajo preživetje na raven hišnega ljubljenčka, ki se veseli le toplega obroka in sprehoda po parku? Ali vedo, da je neprofitna stanovanjska politika, kakršno smo imeli v Jugoslaviji in jo ima še danes Dunaj, v Sloveniji uničena? Ali Srbi vedo, da je slovensko hvalisanje z nizko brezposelnostjo navadna lažniva svinjarija, saj večina slovenskih državljanov gara od zore do mraka v prisilnem slabo plačanem delu, ob kakršnem se jim bruha, pa imamo zato alarmantno visoko stopnjo bolniških odsotnosti? Ali vedo, da v Sloveniji narašča prekarno delo, ob kakršnem se še posebej mladi lahko pod nosom obrišejo tudi za počitek s pomočjo bolniške? Ali vedo, da se v javnem zdravstvu, ki se krči na skorajšnjo nulo, medtem ko rastejo zasebne klinike prijateljev politikantov, vijejo vedno daljše čakalne vrste, ki je mnogi živi ne dočakajo na cilju, ker je slovenski narod z razlogom vedno bolj bolan? Tudi v glavo. Ali Srbi vedo, da tudi v Sloveniji ne obstajajo nikakršni nepolitični dominantni mediji ali celo mediji brez cenzure?

Boste Srbi, ki želite v EU, pristali na vojno z Rusijo, ne da bi se zadušili z lastnim bruhanjem, kot se duši Ukrajina?

No, zdaj pa nas hujskajo še v vojno z Rusijo, tako da lahko spoznamo, da se hladna vojna sploh nikoli zaključila ni, čeprav so kapitalistični Zahodni jastrebi uspešno razsuli možen razvoj socializma s padcem berlinskega zidu, razsutjem Jugoslavije in SZ. Uničenje Rusije ni bilo dovolj uspešno. Preprečil ga je strašni KGB s svojim kandidatom za carja Rusije. To v skladu z Zahodnimi pamfleti pomeni, da “demokratizacija” (beri: popoln prevzem države) ni uspela. Zato se je nadaljeval boj za “demokracijo” v ugrabljeni Ukrajini s polno naravnih resursov, ki jih Ukrajina ni bila sposobna sama črpat, pa so prišli Američani in EU (Nemčija, VB in Francija) – kot vedno – “pomagat”. Zdaj bi radi pa dokončno pomagali še Srbiji, tej zoprni državi, ki ne dopusti ugrabitve Balkana, in se – o, groza – sprehaja po zavidljivih zalogah litija. Dobrodošli v EU!

Obveščevalne službe in razne nevladne organizacije, ki so podaljšek politično kapitalskih interesov, vedno najprej targetirajo študentarijo za sprožanje lažnih revolucij, ki ne bodo služile interesom ljudstva. Žal. S študenti in dijaki je najlažje napolnit ulice. Z zaposlenimi odraslimi je težje sprožit masovno revolucijo, ker se utrujeni in demoralizirani bojijo za mesečni drobiž na tekočem računu. To je zgodovinsko dejstvo, ki se niti v Ukrajini ni pojavilo prvič oziroma v nobeni barvni revoluciji, ki razkraja in slabi v Evropi predvsem Slovane. Predvsem postsocialistične družbe. Kar ni naključje ali zgolj neka slovanska genetska hiba.

Ob stereotipno temperamentnem narodu, kakršen je srbski narod, toliko lažje. To je narod, ki prileti na ulice, ker je šolar izvedel strelski pohod in mnoge ubil. Srbi gredo zaradi tega demonstrirat na ulice. Ravnokar se je enako zgodilo na Švedskem, ki se šibi pod osupljivim porastom uličnega kriminala in je povsem osmešena zaradi nekoč lažne propagande o zgledni in funkcionalni migrantski politiki, ki nikoli obstajala ni. Kot mala Amerika. No, in v Ameriki je streljanje po šolah nekaj običajnega. To je posledica vitke države z enako vitkimi in nevidnimi organi pregona in zagotavljanjem varnosti. V Srbiji se ne dogaja nič posebnega in ravno v tem je problem. V Ameriki je Trump napovedal boj proti mafijskim kartelom, ker od nekdaj obstajajo, tudi tesno povezani s politiko. Tako kot v Srbiji. V Ameriki o tem razpravljajo ravno ta trenutek spet žgoče, ker zaradi napovedi o razkritju tajnih dokumentov debatirajo o umoru obeh Kennedyjev, ki je bil tesno povezan s CIO in mafijo, ter o politični mreži okrog mafijca Epsteina itd. V Ameriki je politično nujno, da saga Boter ostaja najbolj priljubljen film, ker v njem mafija izpade kot neverjetno elegantna, pametna, zanimiva, shakespearejanska in seksi organizacija. Še umori izpadejo tako, da bi lahko masturbirali ob njih. Realnost je bolj rezervirana za prikazovanje srbskih kriminalcev v ameriških filmih. In seveda ruskih grozljivežev. Saj tudi siciljanski niso zelo privlačni, če niso migrirali v Ameriko, kjer izgledajo kul kot mladi Al Pacino in celo Marlon Brando. V Ameriki je celo Sinatra tako kul. Vse je stvar embalaže. Uh, ah, oh … Čisto drugače kot obritoglavi potetovirani balkanski divjaki, mar ne? Morda je pa čas, da bi opravili z vsiljenimi kompleksi in začeli razmišljat o realnosti in posledičnih realno konstruktivnih vizijah, namesto o podtaknjenih iluzijah, ki jih podtikajo navadni legalizirani mafijski barbari na geopolitičnem parketu.

V Ameriki ni demonstracij zaradi streljanja po šolah. Prepogosto se dogajajo. Lahko bi demonstrirali skoraj vsak dan. Amerika je tista dežela, ki vlada svetu in je imuna na mednarodno pravo. Tega bi se morala Srbija še posebej zavedat, saj so predali Miloševića in druge politike v balkanskih vojnah sodišču v Haagu. Tako prekleto pošteno, mar ne. Poleg raznih afriških vojnih zločincev jim je bilo sojeno na mednarodnem sodišču, kjer nobenemu ameriškemu vojnemu zločincu sojeno nikoli ni bilo, mu ni in mu ne bo. Tudi izraelskemu seveda ne. V tem globalnem režimu zagotovo ne. V nevarnosti je le Vladimir Putin, če mu ne bi uspelo dobit vojne v Ukrajini in premagat napad v prav nič pravno in demokratično utemeljeni ekonomski vojni! Toliko o delujočem mednarodnem pravu in nekih blodnjah o nedotakljivosti celovitosti ozemlja, ki ne velja za Srbijo oziroma Kosovo, če tako rečejo legalizirani mafijci na sceni, posrani hlapci pa kimajo. Tudi ugrabljena Slovenija v EU.

Občudujem srbski temperament. Da takoj dirkajo kričat na ulice zaradi svinjarij, ki se jim dogajajo, medtem ko po drugih državah pač ne. Čeprav se dogaja enako. Še posebej sem pozdravljala, da so se zgrnili na ulice, da bi se ubranili pred roparji litija, ki pa brez dvoma izvajajo tudi hud mafijski pritisk na Vučića in srbsko vlado. Ko so Ukrajino okupirali globalistični investitorji in izkoriščevalci bodoče ukrajinske poceni delovne sile, ni tam nihče demonstriral. Tudi ko so jim pred nos postavili spomenik Stepanu Banderi in so pod Viktorjem Juščenkom, ki je prišel na čelo Ukrajine direkt iz bančništva v Veliki Britaniji, na državni ravni zagnali slavo neonacizmu, niso demonstrirali. Tudi ko so oligarhi (judovskega porekla in z izraelskim državljanstvom) začeli financirat neonacistične bataljone in napadat rusko manjšino v Donbasu, Ukrajinci žal niso množično demonstrirali. Velika Majdanska revolucija se je zgodila takrat, ko so ameriški podkupovalci in hujskači z Victorio Nuland na čelu operacije uspešno spropagirali visoko napetost. Uganite, koga so poslali na ulice? Študentarijo vendar. Koga pa drugega. S promocijo velikih lažnih obljub, kako bodo prosperirali, če bodo dopustili oligarhom, da jih razprodajo Black Rocku in drugim “investitorjem”. Bidenov kriminalni sin se je zaparkiral v nadzorni svet Burisme, vesolju v posmeh. Bojda bi šli ukrajinski študenti lahko študirat v vse države EU in prišli nazaj v cvetočo državo delat za velike pare. Začuda je komedijant Volodimir Zelenski (ah, ti umetniki, mar ne) po verjetno največji volilni prevari lažnih obljub (da bo končal vojno v Donbasu) v zgodovini Ukrajine na WEF-u javno pred mikrofonom vabil globalistične “investitorje” v Ukrajino in jim ponujal poceni delovno silo. Ukrajince namreč! Zdaj mladi fantje padajo na fronti. Ko bi vsaj prej demonstrirali in nagnali iz države hegemonsko mafijo, ki je prikorakala v državo s kovčki denarja, da bi mnogo več nakradla, kot je “investirala”. Vedno pridejo s “kovčki podkupnin”.

Študentariji seveda ne moremo nikoli zamerit naivnosti. Mladi so. Imajo pravico do nevednosti in naivnosti. Solzavi starši – tako prekleto ponosni na svojo aktivno potomstvo, ki ga enako kot država niso naučili nič pametnega – so problem, ker prav tako nevedno in naivno nimajo pojma o pojmu, kje in kaj živijo. Se pa radi ideološko opredeljujejo na podlagi največ treh bizarnih plomb na možganih. V zvezi z Ukrajino se še danes skoraj nič ne omenja tisto, kar je bistvo. Da je tudi Ukrajina poleg žita polna naravnih virov. Tudi zaloge litija so našli. Ampak Ukrajina ni zmogla črpat niti dovolj lastnega plina, da bi ogrevala vsaj lastno ljudstvo v celoti. Niso imeli kapitala za infrastrukturo. Postali so plen “investitorjev”.

Zakaj spet težim z Ukrajino, ko je govora o študentskih protestih v Srbiji? Ker spremljam žgoče pogovore v srbskih medijih, kakršnih v Sloveniji ne premoremo, in prispevke, ki jih predvajajo študenti sami na shodih, da bi nas prepričali o svojih utemeljenih cilljih in pozitivnih namenih. In tudi v Srbiji starejša garda zaznava zoprne vzporednice s situacijo v Ukrajini, ki jih lahko doleti. Na žalost se pa tudi v Srbiji kregajo zaradi propagandnih intepretacij realnosti, ki so njih okužile enako kot države EU. Tudi v Srbiji imajo mnogi že dovolj oprane možgane, da so prepričani, kako jim le paktiranje z Rusijo preprečuje, da bi uživali nekakšno pravno državo pod okriljem EU. Tovrstni pridigarji vse, ki pojasnjujejo kar koli o geopolitični realnosti, ki ni v prid klasičnim ameriškim rusofobnim fantazijam o demokratičnem Zahodu in Natu, označujejo pač za Vučićeve plačance in norce. Čeprav nič ne more bit bolj norega ali pokvarjenega od prodajanja lažnih agend o idili v EU, nekakšnem delujočem mednarodnem pravu ali celo pravnih državah v EU. Sram me je za Srbe, ko poslušam takšne nebuloze. Kajti medtem ko jim pred nosom Hrvati udarjajo štrajk zaradi neznosnih povišanih cen v trgovinah (zgledna članica EU) in po tem, ko je minilo že več kot trideset let od uspešnega razsutja Jugoslavije, mnogi Srbi očitno nimajo pojma, kaj se dogaja na primer v Sloveniji. Torej nimajo pojma, kaj jih čaka v EU. In zato mi predstavnik študentskih demonstracij na ekranu pametno razlaga, kako bi se oni radi vključili v EU, ampak bi radi enakovredno obravnavo drugim državam v EU. Pokrijem se z deko čez glavo, ker mi je tako nerodno za njih.

Kako je mogoče, da tisti, ki jih pošiljajo celo v medije, nimajo pojma, da v EU ne obstaja nikakršna enakovredna obravnava držav. Mar je Srbija država na Luni? Morda na Marsu? Komu bi pa bili radi enakovredni??? Nemčiji morda??? To je tista država, ki naj bi izgubila v II. svetovni vojni, zdaj je pa evropski hegemon, ki je uničil Grčijo in od katerega je gospodarsko pomembno odvisna tudi domnevno partizanska Slovenija. Bi bili Srbi radi obravnavani kot Slovenija? Kot Hrvaška? Morda Romunija, kjer kar razveljavijo volitve, ko kandidat ne ustreza Zahodnim plačancem? Zgolj sumi, da naj bi bil nezaželen proruski kandidat, ki je zmagal v prvem krogu predsedniških volitev v Romuniji, propagandno podprt s strani plačanih trolov predvsem na družbenem omrežju TikTok, naj bi upravičevali razveljavitev volitev. Pravno problematični naj bi bili troli (domnevno plačani influencerji) na družbenih omrežjih, ki seveda prej ob nobenih volitvah, nikjer na svetu in nikoli političnih jastrebov niso motili, če je s pomočjo prodanih dominantnih medijev zmagal absurdno neenakovredno podprt “pravi” kandidat. Toliko o državah v EU.

Nočem se preveč posmehovat, ampak površna mišljenja o uglednih pravnih državah in demokraciji v EU so katastrofalna in pomenijo za Srbijo točno to, kar je povedal Zoran Janković ob izraženi podpori Aleksandru Vučiću v teh težkih in skrajno predvidljivih časih v državi. Stavek, ki ga je izustil Jankovič, da bo Srbom po tem, ko bi zrušili Vučića, lahko v prihodnosti žal za tistim, kar so nekoč imeli, z največjo gotovostjo drži. Žal! Točno tako tudi bo, če bodo dopustili, da jim EU pomaga nastavit novo oblast, ki jih bo popeljala v EU ali celo v Nato. Ker oni alternative Vučiću nimajo na voljo. Doživeli bodo pač rop litija, ekološki brodolom in še vse tisto za povrh, kar doživljamo v Sloveniji, a malo srbskih državljanov verjetno sploh ve, kaj živimo v Sloveniji. To je prognoza, ki bi bila še dobra. Mračna prognoza je pa tista, za katero vsi, ki sledimo politiki, dobro vemo. Da bo eksplodirala državljanska vojna, ki bo pljusknila po Balkanu.

Slovenski dr. Politikanti moralizirajo Srbom, da tudi njim greni življenje le srbski župan na čelu Ljubljane

Seveda Srbi živijo v mafijski državi, problem je le v tem, da jim niti neki slovenski podpisniki peticije v podporo demonstrantov ne povedo nič o mafijski državi, ki se imenuje Slovenija. Namesto tega študente in odrasle lunatike zavajajo, češ da naj bi bil v Sloveniji problem predvsem ljubljanski župan. Ker je po rodu kakopak Srb in prijatelj Vučića. Ker naš premier Golob na primer pa z drugačnimi ptiči leta in dovolj dobro hrani tisto peščico častnih podpisnikov peticije, da se gospoda raje ukvarja s Srbijo kot s Slovenijo. Kontekst je perverzna sramota! Ne povedo Srbom, da v Sloveniji pričo proti krvoločni kriminalni združbi ubijejo policiji pred nosom in da ustrezne varnosti ni deležna niti tožilka v postopku. Korupcijske afere brez sodnega epiloga se vrstijo v neskončnost. Ne povedo Srbom, da je zaupanje v sodstvo tudi v Sloveniji skoraj na točki nič. In da bi se radi pridružili protestom v širši regiji, ker tudi v Sloveniji trpimo. Ne!!! Namesto tega se ti domnevno izobraženi (in udobno zaposleni) psevdomoralisti v Sloveniji pripravljajo na demonstracije le proti Zoranu Jankoviću. Tako kažejo solidarnost s srbskimi demonstranti. Češ, tudi nam povzroča težave v Ljubljani mafijski Srb. Kot da enakih težav nimamo na nivoju celotne države!!! Ogabna nemisleča raja, ki se pretvarja, da je solidarna. Fuj!

Da ne bo pomote. Vsi, ki me vsaj dokaj redno berete, veste, da sem rojena in v Ljubljani živeča Ljubljančanka in da sem napisala že kar nekaj člankov, s katerimi sem nasprotovala Jankovićevi mestni politiki, ki je srbski turist gotovo ne bi dobro razumel na prvo žogo. Češ, kaj neki naj bi bilo pa narobe, saj je osrednje mesto tako lepo obnovljeno. Lepi pločniki. Pa lepi pločniki. Pa polno barov. Polno enih in istih barov, brez ene kavarne in s pretežno uničeno kulturno klubsko sceno. Pa stadion. Brez možnosti prirejanja večjih in zahtevnejših koncertov. Pa grad. Z oguljenim pobočjem. In ogromno turistov in še bolj ogromne naraščajoče turistične cene. In izganjanje domačih prebivalcev s širjenjem airbnb roparskega izčrpavanja mestnih biserov. Mesto so ljudje, njihova idetiteta in kultura. V brutalnem kapitalizmu je pa tudi mesto – enako kot država – le podjetje, ljudje pa le potrošna roba. Država in mesta ne potrebujejo več domačinov.

Ljubljančani se počutimo v Ljubljani kot turisti v predragem mestu za naš budžet, turisti pa kot domačini na sprehodu. In gradnja luksuznih stanovanj za (tuje) bogataše, da parkirajo svoj umazan denar. Oh, kako sijajno! Zoran Janković vsako leto ob kresu pove kaj ganljivega o partizanskem boju in rdeči zvezdi, kot da bi pred nami stal zadnji preživeli socialist v državi. V resnici pa izvaja turbokapitalizem na steroidih in se čudi manku pohval meščanov za sumljive gradbinske posle. Jah, seveda razumem. Zoran Janković naj bi bil enak kot Aleksandar Vučić, zato sta pa takšna dobra prijateljčka. Res je pa predvsem to, da je največja napaka Vučića in Jankovića na čelu Ljubljane, da sta postala tisto, s čimer se najbolj hvalita in za kar sta tudi najbolj pohvaljena na Zahodu. Zgledna turboposlovneža sredi globalistične kapitalistične džungle. Ne moreta razumet, zakaj nehvaležni državljani ali meščani ne vidimo, kako uspešna sta. Da bi lahko konkurirala najbolj pretkanemu in strupenemu ameriškemu poslovnežu, nemškemu pa sploh. Da komunajzerjev in celo nekdanjih miloševićevcev ni treba bit sram in se pogrezat v propagandno vsiljevane občutke manjvrednosti kapitalističnega Zahoda. Češ, poglejte te komunajzerje, ki nimajo pojma o ekonomiji. Huh! Lahko postanejo trgovci, da jim ni para. Fuck off, American people! We are the best! In to je tudi tisto, kar pokoplje tovrstne figure v postsocialističnih državah pred ljudstvom. Ko se vsaj ne bi dokazovali tistim, ki se jim ne bi smel nihče s ščepcem realnega dostojanstva nikoli dokazovat, če želi bit spoštovanja vreden. Tam v svetu kapitala ni spoštovanja do nikogar in ničesar. Ja, tudi do Luke Dončića ne. Le potrošna roba je, ki pač stane več kot manj. Za bruhat. In Zahodna hinavska kapitalistična drhal brez kulturne identitete in kakršnih koli vrednot se sladko smeji. Uspelo je! Poglejte, padli komunajzerji se nam dokazujejo in si želijo naše pohvale. Hahahaha … Gotovi so!

Tudi nemški biznismeni, še posebej ko pritečejo na obetajočo gostijo litija, se vendarle priklonijo biznismenu, ki mu ni para. Kaj pa EXPO?! Janković ne more razumet, da ne razumemo, kako pomemben dosežek v Srbiji je EXPO! In da bo Janković iz Ljubljane tudi tam, poleg Vučića. Tam, kjer imajo nekaj za pusta hrusta. Ampak spoštovani slovenski državljani, Jankoviću se klanja tudi naša celotna tranzicijska roparska politika. Brez nje Janković na čelu Ljubljane ne bi obstajal. Ne bi obstajal niti nekoč davno na čelu Mercatorja, ker bi vrli ekonomist na čelu države Anton Rop rekel, da ne bi. Vsi so rekli Ja, ker so nas prodali in popeljali v strupen režim, ki ga živimo. Levi in desni vsebinsko prazni požeruhi in stremuhi! In ogabno sprenevedanje, zaradi kakršnega naj bi zdaj v soboto (8. 2.) demonstrirala proti Zoranu Jankoviću, ker naj bi bil le on inačica Vučića v državi?!!! To je pa tako sprevrženo, gnilo in debilno, da zmanjka slabšalnih besed!!! Ne, v takšnem hinavskem in zakompleksanem kontekstu pa nikakor ne! Če bi šli pred parlament stokat in kričat s predlogi, ki jih srbska mladina ne premore, bi se pridružila tudi jaz. Da bi v tem trenutku radi težili le županu s srbskimi koreninami in političnimi povezavami v imenu solidarnosti do rušenja Vučića … Sramota! S takšnimi bedaki, ki še sami ne opazijo, kdaj postanejo podobni najbolj bebavi verziji nacionalistov, pa pač nočem imet opravka. Konteksti štejejo!

Čas nosilcev praznih titul, praznega premoženja, komercialnega zvezdništva in bahaštva zakompleksancev

Ni pa nič nenavadnega, da se je ironija zgodila. Spodbudili so jo podpisniki peticije, ki nagovarja k uporu izjavi Zorana Jankovića v svojem imenu (kar je večkrat poudaril), da pač podpira Aleksandra Vučića. Ti podpisniki, ki se pritožujejo nad Jankovićevo svojevoljo, pa si dejansko burkaško drznejo čvekat v mojem imenu in kričijo, da Ljubljančani podpiramo protestnike v Srbiji. Kako si drznejo govorit v imenu vseh Ljubljančanov, je jasno le njihovi egomaniji.

Le preberem si imena podpisnikov in že začnem zavijat z očmi. Razni profesorji, politikanti in kulturniki, ki ne le da jim nič ne manjka v tej državi, ampak se s politizacijo že leta in leta tudi hranijo. Ali drugače povedano. Kujejo svoje kariere sredi ugrabljene države in se nikoli ne oglašajo, ko bi bilo treba in za kar bi bilo treba. Podobni profesorji, kulturniki in politikanti so nas imeli za norca že ob osamosvojitvi. To so tisti, ki so na polno kričali, pametovali in se drenjali ob koritu, potem pa popolnoma obmolknili. Ko se je v Sloveniji že takoj odvijal sistematski tranzicijski rop od denacionalizacije, Jazbinškovega zakona, natega s certifikati, plenjenja in razprodajanja podjetij pa do uničevanja stanovanjske in zdravstvene politike in javne sfere nasploh, marša z izbrisanimi, uničenja kulturne krajine itd., so vsi tisti veliki osamosvojitveni kričači preprosto obmolknili in vegetirali v prazno na svojih kariernih položajih. Nekateri najpomembnejši so pa celo izginili s prizorišča in sem prepričana, da ne stradajo. Kje so? Kaj imajo danes za povedat? Čisto nič. In tudi raje ne bi. Kdo so sploh bili oni? Zgolj blazno nadarjeni intelektualci, mar ne. Pajade.

To so ti mandeljci, med katerimi so se mnogi začeli med drugim tudi zagrizeno podpisovat z dr. pred imenom in priimkom in zahtevat, da se jih v medijih tako naslavlja. Še dobro! Ker sicer nihče ne bi vedel, da naj bi bili doktorji. Ker se nikjer ne bi opazilo. Še najmanj, ko spregovorijo javno. Kajti nekoč smo bolj jasno vedeli, kdo je dr. in kdo je kaj pametnega naredil ali povedal. Pa niso čutili potrebe po tem, da blazno zakompleksani in nespoštovani patetično zahtevajo naslavljanje s titulami, namesto da bi preprosto vsebinsko izkazovali, da so jih vredni. Zdaj brez zapisanega dr. pred imenom in priimkom večinoma ne bi vedeli, ali gre za prodajalca palačink na vogalu, ki rad kdaj pa kdaj ideloško blazen in prazen gostilniško čveka ob piru, ali gre za nekoga, ki je naštancal ali naplonkal doktorat o nečem, o čemer ni še nihče v državi slišal, kaj naj bi to bilo in čemu služi. Dober dan! Bi še kaj pripomnili?!?

Ko poslušamo Srbe, ki jamrajo, kako nekateri kupujejo diplome in doktorate, v Sloveniji zehamo! Zakaj? Ker pri nas sploh ni razlike med tistimi, ki plačujejo, da jim drugi napišejo diplome ali doktorate, plonkajo ali kupujejo reference neposredno, in med tistimi, ki trdijo, da so se sami blazno potrudili. Ko se vsaj ne bi. Super bi bilo, če bi si družno izborili šolsko in univerzitetno sfero, v kateri bi ljudje lahko uveljavljali realno znanje, ga znali uporabljat, vodili polemiko, povezovanje in vsebinsko smiselno vizijo. Ob takšnem renomeju šolanja na vseh ravneh bi goljufi in stremuhi sami po sebi odpikali. Ker se ne bi uspeli vključit v proces. Če bi delo dejansko bilo vrednota, pri čemer bi vsi zadružno sodelovali tudi pri delitvi dobička, bi pa sploh tudi delavski razred dejansko predstavljal vrednoto in nikomur se ne bi zdelo smiselno kar koli sploh goljufat. Še posebej ne s praznim napuhanim psevdobahaškim imidžem in statusom v tri krasne! Za nikogaršnji blagor in brez realne vsebine. Titule ali/in kopičenje premoženja kot prazen balon ne more zadovoljevat nikogar na svetu, ker je prazen balon.

V Srbiji se – kot kaže – dogaja podobno sranje, kot se je v Sloveniji po osamosvojitvi. Študenti se predstavljajo kot nepolitična ogromna masa. Logično. Ker nimajo pojma o pojmu. Zato se že oglašajo “ta glavni”. Kdo pa so to? Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo tragično. Nekateri profesorji univerz seveda in nekateri izbrani in posvečeni kulturniki! Kdo pa drug. Profesorji in umetniki, ki si obetajo režimsko trepljanje in pogačo ob koritu po prevratu. In se potem potuhnejo. Jim ni več do izkazovanja “pameti”. Samo še šljakajo. Vedno vskočijo v prazen prostor v krizah in začne se divje drenjanje. Tako prekleto pametni, moralni in polni prodanih politikantskih floskul, da se jih ni možno nažret za tako velike trebuhe. Politično (in večinoma na splošno intelektualno) so razvidno polpismeni, ampak narcistično pa nenadjebljivi! Ko sem slišala, da so se aktualne demonstracije v Srbiji začele na beograjski univerzi dramskih umetnosti s pripadajočim se prerivanjem z ideološkimi nasprotniki, mi je bilo takoj jasno, kam kuža taco moli, saj so se že prej na čelo demonstracij z ganljivimi govori ob streljanju v šoli postavili pač srbski zvezdniki, kot na primer Dragan Bjelogrlić, Sergej Trifunović in drugi.

Gre za srbske zvezdnike, ki posedujejo zaslužke, o kakršnih v Sloveniji – tej EU idili – niti najbolj uspešen in doma in v tujini nagrajevan filmski režiser ne more niti sanjat! Ni šans. Tudi drugi srbski zvezdniki so buržuji v primerjavi s slovenskimi! Zakaj je to sploh relevanten poudarek! Ker menim, da gre za posameznike, ki jim nič ne manjka, a na polno agitirajo za vstop v EU s krilaticami, kako jih skrbi revščina v Srbiji. Agitirajo vključno z rusofobnim arzenalom po potrebi, ker si pač lahko obetajo, da bodo za svoje agitacije tudi kasneje dodatno nagrajeni in parkirani pri koritu raznih EU razpisov. Takšni koritniški spolitizirani mentaliteti se pridružijo še razni profesorji. Vsi obmolknejo kasneje, ko narod tone v izropano bedo in revni ostanejo še naprej revni, oni pa udobno vegetirajo v penziji ali na kariernih položajih. Mentalno revni še naprej.

No, in na takšen način zdaj tudi v Srbiji lista profesorjev kliče EU na pomoč. Očitajo EU, ker mirno opazuje domnevno mafijsko in skorumpirano vladanje Aleksandra Vučića. To bojda postmiloševićevsko sramoto. Na takšen način skušajo EU odpirat vrata. Da bodo lahko jastrebi kadar koli krakali, da so bili poklicani na pomoč. Medtem ko bodo ropali, zadolževali in rubili Srbijo, bodo lahko opominjali razočarane Srbe, da so bili poklicani v državo “na pomoč”. Vsi ti profesorji bodo takrat gotovo molčali. Imeli bodo preveč sila intelektualno vzvišenega dela, za katerega nihče ne bo slišal, da obstaja. Razni bjelogrlići bodo pa sploh tako zaposleni, morda celo v tujini, da takrat ne bodo imeli časa organizirat demonstracij v Srbiji. Saj so že dovolj naredili za svojo državo, mar ne. Naj se še drugi malo pretegnejo. Mogoče nova študentarija. Ali dijaki. Morda osnovnošolčki! Naj si izborijo prihodnost, ker starši vedno tako prekleto zajebejo vse skupaj. Hik, na zdravje, momci! Čin, čin!

Kdo potrebuje Srbijo v EU in kaj potrebuje Srbija?

Ko vidim na nacionalni TV Slovenija, kako se Vojko Volk, direkt iz kabineta predsednika vlade potuhnjeno smehlja, medtem ko govori, da EU potrebuje Srbijo v EU, se mi obrne želodec. Večina slovenskih državljanov žal nima pojma, kdo neki je Vojko Volk, ki predstavlja najožjega svetovalca za mednarodne odnose Robertu Golobu, čeprav je gospod politično kariero ustvarjal v logih Janeza Janše. Če bi državljani Slovenije prebrali na primer nekdanji članek Vojka Volka v Delu, kako je Slovenija doživela brezvezen in skrajno mračen ovinek v Jugoslavijo, ki se ne bi smel zgodit, ker je bojda naše mesto bilo ob Avstriji in Nemčiji in bojda tja spadamo, bi razumeli bolje, koga imamo Slovani v naši državi za svetovalca za mednarodne zadeve v kabinetu predsednika vlade. Vojko Volk je seveda tudi neženiran rusofob in ključni hujskač k oboroževanju Ukrajine in vojne proti Rusiji. Je treba posebej tuhtat, kakšen odnos ima potemtakem do Srbije? Upam, da ne. In ta politična figura se veseli nujnosti Srbije v EU! Ker pač ve, kaj Srbijo v EU čaka. In smehlja se.

Smo namreč sredi geopolitične ekonomske vojne, v kateri je EU celo drastično skrhana in pod Donaldom Trumpom nima več pomembne koristi za Ameriko, zaradi katere se je EU sploh idiotsko spustila v vojno proti Rusiji. EU ne potrebuje in ne želi Srbije, njen litij pa zelo. Najslabši možen trenutek za Srbijo pri napihovanju EU emocij in iluzij.

Ni bolj tragičnega prizora od veselja, ker so postali študenti, ki demonstrirajo v Srbiji, kandidati za Nobelovo nagrado za mir. Kdor se tega sporočila v Srbiji radosti, je popolno budalo, ki o politiki in tudi zgodovini propagandnega podeljevanja Nobelovih nagrad za mir nima blagega pojma. In zato ne ve, kakšna usoda se mu piše. Pristali so ob boku Volodimirja Zelenskega. Če bodo pa Nobelovo nagrado za mir tudi prejeli in se postavili pod podplat Baracku Obami, pomeni, da so uspešno prispevali k uničevanju interesov lastne države po suverenosti, kulturne neodvisnosti in blaginje ter prodali državljane za interese tistih, ki se vsako leto v Davosu na WEF drenjajo za pridobitev nove državne jebene stranke na spisku, ki si jo bodo še bolj podredili in jo izropali. To je tam, kjer je Volodimir Zelenski ponujal okravatanim in skrajno dolgočasnim finančnim bullyjem Ukrajince kot poceni delovno silo.

Ta trenutek se v Srbiji na plečih demonstracij odvija boj obveščevalnih služb in raznih lažnih nevladnih organizacij za širjenje demokracije (to so organizacije, ki naj bi jih Trump zdaj z drugačnimi geopolitičnimi načrti ukinjal). Srbijo skušajo prepričat, da bodo pod okriljem Amerike in EU zaživeli v nekakšni demokraciji, ki je zdaj ne premorejo. V resnici so v Srbiji zaenkrat v situaciji, ko lahko svojega avtokrata še zajebavajo v glavo in se mu zoperstavljajo skoraj iz oči v oči. Ko bodo doživeli Zahodno plenilsko “demokracijo”, pa ne vem, kam bodo šli demonstrirat (ponovitev vaje Occupy WallStreet?).

Amerika in EU države – vključno z našo zasužnjeno državno tvorbo – so javno izrazile diplomatsko flanco, da se ne vtikajo v notranje zadeve Srbije in da ne podpirajo nasilnega prevzema države. Najbolj naivni Srbi – kot slišim – si to razlagajo kot znak, da so na pravi pošteni poti, ker glavne plenilke bojda podpirajo Vučića. Kar je seveda absurd.

Tudi ob razpadu Jugoslavije je Amerika trdila, da ne podpira razpada federacije. Enako naj ne bi podpirala razpada SZ. Dejanja so seveda pokazala, da je bilo ravno obratno. Diplomatske izjave so eno, politični realni interesi pa drugo. Milan Kučan je javno opozoril Zorana Jankovića, da je s svojo javno podporo Vučiću zagrešil politično napako. Novinar POPTV, ki je intervjuval Zorana Jankovića je kar naprej bluzil o napaki, Janković pa ga je popravljal, da je Kučan omenil politično napako. Ja, dragi državljani in nerazgledani novinarji! Med napako in politično napako je res velika razlika. Enako, kot je lahko velika razlika med realno krivdo ali nedolžnostjo in pravno dosojeno krivdo ali nedolžnostjo. V politiki obstaja interesna politična retorika za javnost, diplomatsko pleteničenje in politična realnost v ozadju, kar še posebej velja za čas hibridne vojne. Janković je bil s strani Kučana opozorjen, da se sredi odprte sezone lova v Srbiji javno ne razkriva realnih stremljenj. Študenti in starejši demonstranti na ulicah zaenkrat predstavljajo vodljivo meglo, ki jo bo najmočnejši jastreb na sceni poskušal po tokovih vetra ustrezno usmerit, da bi postavil svoje figure na šahovnico v skladu s svojimi kapitalskimi in političnimi interesi. Da si bodo podredili državo. To pomeni, da v najslabšem primeru – kot že omenjeno – Srbiji grozi državljanska vojna in posledično vojna na Balkanu. Razen če bi bil Vučić s svojo pajdašarijo in Kremelj tako oslabljeni, da bo Srbija padla kot kegelj in jim nobene demonstracije proti izkopavanju litija in podobno ne bodo več pomagale.

Ne gre za to, da bi bil Aleksandar Vučić s svojimi pajdaši zgled oblasti, ob kakršni bi morali srbski državljani ponižno razumet, da bolje ne gre. Nikakor ne. Problem je le v tem, da je Vučić prekaljen politični maček, ki je do zdaj premagoval udare nad Srbijo uspešno na takšen način, da se je konstantno majal med dvema stoloma. Malo se je dobrikal EU in zagotavljal, da Srbija stopa EU naproti, malo pa intenzivno sodeloval s Kitajsko in tulil, da je prihodnost Srbije v sodelovanju s Kitajsko, in seveda sodeloval z Rusijo. Zdaj sodeluje intenzivno tudi z Madžarsko in planirajo se veliki prometni projekti in celo gradnja novih cevi za dovajanje ruskega plina ob ukrajinskih blokadah. Vsaj Viktor Orban želi to izpeljat v paktu s Srbijo. V prispevku ob demonstracijah v Srbiji zaradi izkopavanja litija, ki ga Srbi očitno ne morejo obdržat v državnem okrilju, da bi ob morebitnem izkopavanju in prodaji obdržali popoln nadzor nad procesom črpanja, ekološko varnostjo in količino črpanja za prodajo, sem jasno zapisala, da se bo moral Vučić v aktualni geopolitični situaciji zelo hitro odločit in geopolitično izjasnit, sicer mu bo zmanjkalo tal pod nogami. In točno to se dogaja, ker je predolgo vlekel svoj ustaljeni pristop sedenja na dveh ali treh stolih. To ne gre v nedogled.

Študentski demonstranti nimajo programa in skupnega političnega cilja. Ker nimajo v rokah nobenega aduta, jim starejši hinavci ter zgodovinski in politični analfabeti polnijo buče z jamranjem, češ, kakšna škoda, da ni nobenega Zorana Đinđića na vidiku. Zelo se motijo. Tako, kot je Đinđić prišel v Srbijo direkt iz Nemčije z nalogo, da vzpostavi državo po meri Amerike in Zahodnih zaveznic, tako je k nam z enako namero prišel na primer Jože Pučnik. Rezultat poznamo. Na drugi strani so se seveda v Srbiji vzpostavile sile odpora in dobili smo Miloševićevo nacionalistično histerijo in slovenski osamosvojitveni tranzicijski nateg stoletja. Ti, ki v Srbiji hlipajo po kakšnem novem Đinđiču, so preveč smešni, da bi se lahko smejali, saj v resnici imajo polno đinđićev ta trenutek okrog sebe. In lahko bodo doživeli, za kar si domišljajo, da je blazno fajn in pravno urejeno.

Si predstavljate Srbe, kako prenašajo to, kar prenašamo v Sloveniji s svojo zgodovinsko hlapčevsko naturo pridnih šljakarjev, ki je Srbom precej tuja? Črn vic. Ampak vsakega divjega konja je možno zdresirat. Zlepa ali zgrda. Če si Srbi to želijo, naj pa dobijo. Pojahani bodo kot dobro osedlani osli.

Please leave this field empty

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Preverite e-pošto za potrditev naročila!!